Jedro

Dodelitev družbenega stanovanja imetniku stanovanjske pravice ne predstavlja prepovedanega prometa po ZZPS, ker pravica uporabe na stanovanju ni prešla na drugega.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Ustavno sodišče Republike Slovenije je v postopku odločanja o ustavni pritožbi tožnice odpravilo sklep Vrhovnega sodišča U 1343/94 z dne 23.11.1994, s katerim je zavrglo tožničino tožbo v upravnem sporu, ker je izhajalo iz stališča, da takratna dodelitev stanovanj ni bila urejena kot upravna stvar in je ni bilo mogoče izpodbijati s pravnim sredstvom v upravnem postopku. Ustavno sodišče ugotavlja, da je v upravnem sporu izpodbijani akt - odločba Odbora za solidarnost v stanovanjskem gospodarstvu Sekretariata za komunalno in stanovanjsko gospodarstvo, gradbene zadeve ter varstvo okolja občine Nova Gorica, dokončen posamičen akt, za katerega tožnici ni bilo zagotovljeno drugo sodno varstvo izven upravnega spora. S tem ko Vrhovno sodišče ni odločilo o utemeljenosti tožničine tožbe, je kršilo njeno pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Ustavno sodišče je navedeni sklep odpravilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču. Ob tem nalaga sodišču, naj v novem postopku - ob izpolnjenosti drugih procesnih predpostavk, odloči o tem, ali je dodelitev spornega stanovanja predstavljala prepovedan promet po Zakonu o začasni prepovedi sečnje v gozdovih v družbeni lastnini in začasni prepovedi prometa z nepremičninami v družbeni lastnini (Uradni list RS, št. 26/90, 43/90 - v nadaljevanju: ZZPS).

Tožnica je dne 14.9.1994 vložila tožbo v smislu 26. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS), ker tožena stranka ni odločila o pritožbi zaradi molka organa 1. stopnje. V tožbi tožnica navaja, da je pravna naslednica denacionalizacijskega upravičenca, katerega postopek je v teku pred upravni organom in pred sodiščem v Novi Gorici. Predmet denacionalizacije so poslovni prostori in eno stanovanje. Stanovanje, ki je bilo skoraj dve leti prazno, je bilo nato dodeljeno iz naslova solidarnosti D.Š. z odločbo Odbora za solidarnost v stanovanjskem gospodarstvu Sekretariata za komunalno in stanovanjsko gospodarstvo, gradbene zadeve ter varstvo okolja Občine Nova Gorica št... z dne 25.3.1991. Za to odločbo o dodelitvi stanovanja je izvedela na naroku dne 6.5.1994, ko je tožila zaradi ničnosti prodajne pogodbe. Zato je dne 11.5.1994 zahtevala obnovo postopka po 9. točki 249. člena ZUP, ker ji v postopku dodelitve stanovanja ni bila dana možnost udeležbe. Zaradi molka prvostopnega organa je vložila pritožbo, naslovljeno na toženo stranko, ki o pritožbi, čeprav večkrat pozvana, ni odločila. Tožnica navaja, da ima pravni in dejanski interes, da zavaruje svoje pravice in pravne koristi, ki temeljijo na ZZPS ter ZDen, ji pa v postopku dodelitve stanovanja ni bila dana možnost udeležbe. S tem ji je bilo onemogočeno vračilo nepremičnin. Predlaga, naj sodišče odpravi citirano odločbo o dodelitvi solidarnostnega stanovanja z dne 25.3.1991. V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je po pregledu upravnih spisov ugotovila, da ne gre za upravno zadevo, ki se rešuje v upravnem postopku. Do 18.10.1991 veljavni Zakon o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 35/82 in 14/84 - ZSR) je v 37. in 38. členu določal, da se odprava odločbe o dodelitvi solidarnostnega stanovanja zahteva z ugovorom pri pristojnem organu stanodajalca in nato s predlogom pri sodišču združenega dela. Tudi Stanovanjski zakon, ki velja od 19.10.1991, za dodeljevanje socialnih stanovanj v najem ne določa upravnega postopka. Predlaga, da sodišče zavrže tožbo.

Tožba ni utemeljena.

Iz predloga tožnice, da se odpravi navedena odločba o dodelitvi solidarnostnega stanovanja in tožbenih navedb izhaja, da tožnica uveljavlja, da bi morala imeti položaj stranke v postopku dodelitve stanovanja, ker varuje svoje pravice in pravne koristi na podlagi ZZPS in ZDen. V tem postopku je bilo dodeljeno stanovanje v družbeni lastnini, na katerem je imela pravico uporabe takratna občina.

Stanovanje je bilo z odločbo stanodajalca dodeljeno imetniku stanovanjske pravice na podlagi določb 35. do 37. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih (Uradni list RS, št. 35/82 in 14/84-ZS). V novem postopku je Vrhovno sodišče to odločbo o dodelitvi stanovanja z dne 25.3.1991, upoštevajoč odločbo Ustavnega sodišča, štelo za dokončen posamični akt, zoper katerega ima tožnica sodno varstvo v upravnem sporu, ker akta po določbah ZSR ni bila upravičena izpodbijati pred sodiščem združenega dela (1. odstavek 37. člena ZSR).

Ko uveljavlja svoj pravni interes v postopku dodelitve stanovanja, se tožeča stranka sklicuje na ZZPS. Po določbi 2. odstavka 1. člena ZZPS, ki je bil uveljavljen 7.7.1990, je bil zaradi zavarovanja pravic prejšnjih lastnikov prepovedan promet z nepremičninami, s katerimi razpolagajo družbenopolitične skupnosti. 4. člen ZZPS je določal, da je pogodba o prometu z nepremičninami, sklenjena v nasprotju z navedenim zakonom, nična. O tem, kaj se šteje za promet, ta zakon nima določb. Po določbi drugega odstavka 1. člena Zakona o prometu z nepremičninami (Uradni list SRS, št. 19/76 in 42/86) se za promet šteje prenos pravice uporabe oziroma lastninske pravice s pravnimi posli med živimi.

Po presoji sodišča obravnavana dodelitev družbenega stanovanja imetniku stanovanjske pravice ne predstavlja prepovedanega prometa po ZZPS, saj pravica uporabe na stanovanju ni prešla s pravnim poslom na drugega, ker je s stanovanjem še vedno razpolagala takratna občina. Zakon o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 - ZDen), ki v določbi 1. odstavka 88. člena prepoveduje vsakršno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega obstaja dolžnost vrnitve, pa v času izdaje izpodbijanega akta še ni veljal (veljati je začel 7.12.1991) in se zato tožnica nanj ne more sklicevati kot na zakon, na podlagi katerega bi v času dodelitve stanovanja varovala kakšno svojo pravico ali pravno korist. Glede na navedeno tožnica ni imela položaja stranke v postopku dodelitve stanovanja in ji organ ni bil dolžan vročiti odločbe. Zato bi moral predlog za obnovo postopka zavreči na podlagi 2. odstavka 256. člena ZUP. Čeprav ni tako ravnal in tudi organ druge stopnje o pritožbi ni odločil, tožnica s tožbo zaradi molka organa druge stopnje ne more uspeti, ker ni prizadeta v kaki svoji pravici ali pravni koristi, ki bi jo lahko uveljavljala v postopku dodelitve stanovanja, molk organa druge stopnje pa se itak šteje za negativno odločbo.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS, ki ga je tako kot določbe ZUP smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).