Jedro

Ni pravno varovana posest posestnika, ki jo je pridobil samovoljno in protipravno od prejšnjega posestnika, ki je za varstvo svoje posesti pravočasno ukrepal in storil vse, kar je bil po zakonu upravičen storiti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala ugotovitev, da sta jo toženi stranki motili v posesti štirih objektov v območju K., s tem, da je prva tožena stranka dala drugi toženi stranki nalog za preureditev odjemnega mesta in izključitev električne energije, druga tožena stranka pa je to odjemno mesto preuredila in 5.11.1993 izključila električno energijo in je tudi zahtevala vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja, prepoved bodočih podobnih posegov in povrnitev pravdnih stroškov. Istočasno je zavrnilo tudi predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe in tožeči stranki naložilo, da povrne toženima strankama njune pravdne stroške.

Navedeni sklep v celoti izpodbija tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da že od umika bivše JLA iz Republike Slovenije tečejo pogajanja za prepustitev dela prostorov na K. tožeči stranki in da ji je bilo dosedaj že večkrat zagotovljeno, da bodo njene potrebe ustrezno upoštevane. Z zasedbo objektov, s katero je preprečila rušenje le-teh, je tožeča stranka prišla do soposesti električne energije v teh objektih. Prvič sta toženi stranki izključili električno energijo v teh objektivh 16.9.1993, zaradi česar je tekla motenjska pravda pod opr. št. V P, potem, ko je tožeča stranka 15.10.1993 ponovno prišla v posest električne energije, pa sta ji toženi stranki dne 5.11.1993 ponovno vzeli električno energijo. Na enak način je bila tožeči stranki vzeta tudi posest vode oziroma vodovodnih priključkov. Kljub takemu nedopustnemu ravnanju toženih strank, je sodišče prve stopnje ocenilo, da niso izpolnjeni pogoji za posestno varstvo. Pri tem je zmotno presodilo menjalno predpogodbo, ki je bila sklenjena med prvo toženo stranko in Republiko Slovenijo ter zapisnik z dne 23.7.1993. Nobena od teh listin namreč ne dokazuje, da je bila prva tožena stranka v posesti spornih objektov, še manj pa, da je bila v posesti električne energije v teh objektih. Prva tožena stranka namreč spornih objektov nikoli ni prevzela. To bi sodišče prve stopnje lahko ugotovilo, če bi zaslišalo tiste osebe, ki naj bi bile udeležene pri fizični primopredaji objektov. Posest prve tožene stranke tudi ne izhaja iz zapisnika z dne 4.8.1993. Verodostojnost tega zapisnika je vprašljiva, poleg tega pa je tudi vsebina nelogična. Napačna je tudi ugotovitev, da je tožeča stranka nasilno prevzela objekte iz posesti prve tožene stranke. Načina, kakršnega je z zasedbo uporabila civilna družba, ni mogoče šteti za silo. Poleg tega vsi, ki so zasedli objekte, niso splezali čez ograjo okrog teh objektov, temveč jih je precej vstopilo skozi vrata s privoljenjem varnostnika. Ker prvotožena stranka pred 11.9.1993 ni bila v posesti spornih objektov in ji tožeča stranka te posesti s silo ni vzela, toženi stranki nista imeli nobene podlage za ravnanje po drugem odstavku 78. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Od zatrjevanega motilnega dejanja dne 11.9.1993 do ponovnega odklopa električne energije dne 5.11.1993 je tudi minilo skoraj dva meseca, pravico do samopomoči, če bi posest pred tem res imela, pa bi prva tožena stranka imela le v roku 30 dni. Konstrukcija sodišča prve stopnje, s katero je želelo prvi toženi stranki zavarovati že pretekli rok 30 dni, je napačna in nesprejemljiva. Priklop električne energije med prvim in drugim odvzemom električne energije s strani toženih strank tudi ni opravila tožeča stranka temveč druga tožena stranka s soglasjem Ministrstva za notranje zadeve, ki je kot formalnopravni odjemalec električne energije dovolilo odjem Ministrstvu za kulturo za potrebe tožeče stranke. Del sklepa, v katerem sodišče prve stopnje navaja, da je samo rešilo predhodno vprašanje o posesti prve tožene stranke in motenju posesti s strani tožeče stranke dne 10. oziroma 11.1993, ki se sicer rešuje v postopku pod opr. št. V P, pa je po mnenju tožeče stranke neobrazložen. Sodišče prve stopnje namreč v tem delu ni obrazložilo dejanske in pravne podlage zatrjevanega motenja, temveč je ugotovilo le utemeljenost zahtevka, ki se obravnava v drugi pravdni zadevi in o katerem še ni bilo odločeno.

V odgovoru na pritožbo druga tožena stranka navaja, da izvaja odklope in priklope električne energije v skladu s splošnimi dobavnimi pogoji, na podlagi lastninske pravice in pravice nosilca odjemnega mesta. Odjemno mesto za elektroenergetske naprave za sporne objekte se ne nahaja v objektih, ki jih zaseda tožeča stranka, temveč objektih, ki so v lasti in posesti Ministrstva za notranje zadeve.

Pritožba ni utemeljena.

Namen posestnega varstva je preprečitev zasebnega in samovoljnega uveljavljanja zatrjevanih pravic in začasna ureditev dejanskega stanja, ki naj traja do rešitve spora o pravici. Prav zaradi takih ciljev posestnega varstva in začasnosti tega varstva je v 78. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) predpisano, kaj sodišče lahko obravnava oziroma mora obravnavati v postopku zaradi varstva posesti in katera vprašanja se ne morejo obravnavati. V tem postopku zato niso pomembna in se ne morejo obravnavati prizadevanja tožeče stranke v preteklih letih, da pridobi sporne objekte, niti obljube, ki jih je s tem v zvezi dobila od raznih organov. Bistveno za rešitev tega spora je le, ali je bila tožeča stranka pred 5.11.1993 v posesti štirih objektov v severni tretjini območja na K., ki je pravno varovana in ali sta toženi stranki samovoljno in nedopustno posegli v to posest. Sodišče druge stopnje se glede teh vprašanj strinja z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, ne strinja pa se v celoti z materialnopravnimi zaključki glede samopomoči in uporabe drugega odstavka 78. člena ZTLR, čeprav je mnenja, da je pravilna končna presoja, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke za posestno zaščito neutemeljen.

V tem postopku se ne obravnava motenje posesti električne energije, kot bi kazale nekatere trditve v pritožbi tožeče stranke, temveč motenje posesti stvari, to je objektov bivše vojašnice. Tako je postavljen tožbeni zahtevek in tako je glede na določilo 70. člena ZTLR tudi treba obravnavati onemogočanje uporabe električne energije v objektih.

Za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka za varstvo posesti v konkretnem primeru ni odločilno le stanje posesti tik pred 5.11.1993, temveč posestno stanje v daljšem, vsaj 30 dni trajajočem časovnem obdobju. Po mnenju sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je prva tožena stranka imela posest spornih objektov od 23.7.1993 dalje, ko je posest pridobila ob sodelovanju oziroma v soglasju s prejšnjim posestnikom objektov Ministrstvom za obrambo RS in jo nemoteno izvajala vse do noči od 10. na 11.9.1993. Pridobitev posesti tožeče stranke in izvajanje te posesti tudi po mnenju sodišča druge stopnje izhaja iz zapisnika o prevzemu dela vojašnice z dne 23.7.1993, zapisnika o odčitanju števcev z dne 4.8.1993 in izpovedi prič, zaslišanih v postopku pod opr. št. V P. Priče D.P., I.S. in Z.H. so jasno izpovedale, da so od začetka septembra 1993 dalje kot delavci podjetja D. po naročilu prve tožene stranke varovali sporne objekte. Tudi, če bi bilo morda izvajanje neposredne dejanske oblasti prve tožene stranke nad objekti vprašljivo v mesecu juliju in avgustu 1993 (glede na v pritožbi osporavani zapisnik z dne 23.7.1993 in 4.8.1993), pa ni prav nobenega razloga za dvom glede izvrševanja te posesti prvih deset dni v mesecu septembru 1993. V tem času je izkazana najmanj posredna posest prve tožene stranke, ki je v razmerju proti tretjemu enako varovana kot neposredna posest (75. člen ZTLR). V posest prvotožene stranke je posegla tožeča stranka v noči od 10. na 11.9.1993. Ta poseg je bil nasilen, samovoljen in protipraven, saj zanj ni imela pooblastila, ki bi temeljilo na ustrezni pravni podlagi in je tudi nasprotoval pozitivnim pravnim predpisom oziroma pravnemu redu. Tožeča stranka si je torej posest pridobila protipravno in samovoljno v noči od 10. na 11.9.1993, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, prva tožena stranka pa je proti temu ukrepala v skladu z zakonom tako, da je v zakonitem roku 30 dni vložila tožbo zaradi varstva svoje posesti, ki se obravnava pod opr. št. V P ter nato dodatno ukrepala še z nalogi za odklop električne energije (prvi nalog 13.9.1993 - listina 3 B1 v spisu P, ki mu je sledil odklop električne energije dne 16.9.1993 in drugi nalog z dne 18.10.1993 - listina 1 B4 v tem spisu, ki mu je sledil odklop dne 5.11.1993). Več kot je storila prva tožena stranka za varstvo svoje posesti, izkazane pred 10.9.1993, ni mogla storiti. Posest, ki si jo je tožeča stranka pridobila v noči od 10. na 11.9.1993 bi, čeprav je bila pridobljena samovoljno in protipravno, uživala sodno varstvo, če prva tožena stranka kot prejšnja posestnica objektov ne bi ukrepala v zakonitem roku 30 dni.

Ker pa je prva tožena stranka v zaščito svoje posesti ukrepala pravočasno z zahtevkom za sodno varstvo po 77. členu ZTLR, določbe o samopomoči iz 76. člena in drugega odstavka 78. člena ZTLR ne pridejo v tem primeru v poštev. Samopomoč je namreč izjemno varstvo posesti z lastnimi močmi brez sodelovanja državnih organov, za katerega pa morajo biti izpolnjeni določeni pogoji. Vprašanje, ki se pojavlja pa je, ali je taka samovoljno in protipravno pridobljena posest tožeče stranke v noči od 10. na 11.9.1993, ki je bila nato ves čas osporavana s strani prve tožene stranke kot prejšnjega posestnika, pravno varovana posest ali ne. Sodišče druge stopnje je mnenja, da je pravilen zaključek, da dne 10. na 11.9.1993 pridobljena posest tožeče stranke zaradi pravočasnega in zakonitega ukrepanja prvotožene stranke ni taka, da bi jo bilo mogoče pravno varovati v tem pravdnem postopku. Varstvo take posesti bi bilo v nasprotju z institutom varstva posesti, opredeljenim v določbah 70. do 80. člena ZTLR.

Sodišče druge stopnje je mnenja, da ni podana nobena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, in tudi zatrjevana ne, saj je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu navedlo razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, pravilno in v zadostnem obsegu pa je razčistilo tudi vsa pravno odločilna dejstva. Materialnopravni zaključki sodišča prve stopnje, ki so ga privedli do ugotovitve, da je tožbeni zahtevek neutemeljen, so sicer nekoliko drugačni od materialnopravnih zaključkov sodišča druge stopnje, vendar pa je odločitev o tem, da tožeča stranka nima pravno varovane posesti na spornih objektih, pravilna. Odločitev o neutemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke je zato pravilna. V tem delu je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 380. člena v zvezi s 368. členom ZPP).

Sodišče druge stopnje je mnenja, da je pravilna odločitev tudi o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe. Glede te odločitve tožeča stranka sicer izrecno ne navaja pritožbenih razlogov, vendar pa je moralo sodišče druge stopnje preizkusiti tudi to odločitev, ker izpodbija sklep v celoti. Za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve mora upnik (v konkretnem primeru tožeča stranka) po določilu 267. člena Zakona o izvršilnem postopku (v nadaljevanju ZIP) izkazati verjeten obstoj terjatve in nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (prvi odstavek) ali če izkaže upnik za verjetno, da je začasna odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek nenadomestljive škode ter poleg tega tudi verjeten obstoj terjatve (drugi odstavek). Verjeten obstoj terjatve tožeče stranke ni bil izkazan, zato niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe po 267. in 268. členu ZIP, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker niso bili priglašeni.