Jedro

Pristojni organ mora po uradni dolžnosti paziti, da nevednost in neukost prosilca ne bi vplivala na zagotovitev njegovih pravic. Pristojni organ mora sam zbrati vse potrebne podatke in ni vezan samo na navedbe ali predložene dokaze prosilca. Vendar pa v konkretnem primeru tožnik ni podajal takih razlogov za priznanje mednarodne zaščite, ki bi imele oziroma kazale na znake preganjanja v smislu ZMZ-1, zato toženi stranki ni bilo treba še dodatno zbirati informacij o izvorni državi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. Odredila mu je 10-dnevni rok za prostovoljni odhod ter odločila, da če v tem roku ne zapusti območja Republike Slovenije, območja držav članic Evropske unije in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma, se ga s teh območij odstrani. Določila mu je tudi prepoved vstopa na ta območja v primeru, če ta območja ne bo zapustil v navedenem roku.

2. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je tožnik 7. 9. 2022 pri toženi stranki vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Kot razlog zapustitve izvorne države je navedel, da je v Alžiriji zelo močna birokracija. Bil je visoko izobražen kulturnik oziroma glasbenik, ki se je bil pripravljen boriti proti korupciji v državi. Rekel je, da mu je oblast vzela premoženje, vzela mu je glasbeni sistem in tri kamere. Ko so mu iz skladišča ukradli stvari, se je odločil, da zapusti Alžirijo.

3. V nadaljevanju obrazložitve odločbe tožena stranka natančno povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru.

4. Nadalje tožena stranka ugotavlja, da je tožnik na vprašanja odgovarjal obširno, vendar pa neposredno na vprašanja ni želel odgovarjati, ampak se jim je izmikal. Večkrat je bil opozorjen, naj odgovarja kronološko in točno, vendar tega ni upošteval in je večkrat omenjal druge razloge in okoliščine, ki niso imele povezave z zastavljenim vprašanjem. Dajal je tudi neprimerne odgovore, kot je na primer, da naj uradna oseba sama sešteje, koliko je bil star, ko ga je stric posvojil ter da uradna oseba ne čuti njegovih odgovorov. Poleg tega do izdaje odločbe ni predložil nobenih dokazil, za katere je dejal, da bi jih lahko pridobil. Tožnik v nekaterih izjavah tudi ni bil skladen oziroma verodostojen. Dajal je različne navedbe o tem, kdaj naj bi nazadnje zapustil Alžirijo. Napačno je tudi podajal izjave glede prijetja v Sloveniji. Navajal je navedbe, ki so nepomembne za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Ko je bil opomnjen, naj govori o svojih osebnih razlogih, je sprva govoril o energiji, ki jo je začutil na letališču, o njegovih oboževalcih in o zabavi, kjer so jedli in pili dolgo v noč. Začel je navajati svoje osebne okoliščine, ki pa nimajo povezavo z razlogi, določenimi v Ženevski konvenciji. Tožena stranka ugotavlja, da v svoji državi ni imel nobenih problemov zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Tožnikove izjave so bile neprepričljive in posplošene, v izkazanih delih tudi hipotetične in neverjetne. Njegova splošna verodostojnost ni bila ugotovljena.

5. Tožnik je navedel, da so se njegove težave v izvorni državi začele leta 2012 po novoletni zabavi, ko so okradli in oropali njegovo trgovino. Stric po mamini strani in prijatelj sta mu povedala, da so to storili policisti, oblečeni v civilne obleke. Iskal je te policiste in ugotovil, da delajo v drugi provinci. Tožena stranka ugotavlja, da v zvezi s tem dogodkom ni nič konkretiziral niti ni navedel, kako se je pri tem počutil, kaj je storil, ali je rop oziroma krajo prijavil na policijo, čeprav je navedeni dogodek opredelil kot ključnega, zaradi katerega je zapustil izvorno državo. V zvezi s tem je povedal popolnoma nepomembne okoliščine, in sicer da je poklical prijateljico A., ki mu je svetovala, naj skrivaj kupi nove inštrumente. Takrat se je odločil, da bo na banki vzel kredit za 3 milijarde alžirskih setinov, vendar je takrat imela banka pogoj, da mora plačati 182 milijonov alžirskih setinov. Ker je upošteval navodila in je ta denar plačal, je na koncu banka zavrnila njegovo vlogo za kredit. Kraja predmetov iz trgovine oziroma njegove navedbe v zvezi s tem so nepomembne v povezavi z razlogi, ki so določeni v Ženevski konvenciji. Tudi če bi bile te navedbe resnične, ni mogoče zaključiti, da bi se mu to zgodilo zaradi katerega od razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji. Nadalje je navedel, da je po tem dogodku pripravil zadnji koncert v Alžiriji. Objavil je posnetek v živo preko Facebooka. Takrat pa ni mogel več zdržati in je družini sporočil, da je konec. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik po kraji inštrumentov nadaljeval popolnoma normalno življenje in da se mu zaradi objavljenega posnetka s strani režima ni nič zgodilo. Organiziral je koncert, nato pa se je odločil, da bo zapustil Alžirijo. Zgolj navajanje, da je režim izvedel za njegov odhod, ni zadostna podlaga za priznanje mednarodne zaščite. Nadalje je razvidno, da se je tožnik 3. 11. 2017 prostovoljno vrnil iz Nemčije nazaj v izvorno državo in navedel, da je preko alžirskega konzulata podal vlogo za vrnitev. Ko se je vrnil iz Nemčije, je navedel, da je na sodišče podal vlogo zaradi treh razlogov, in sicer zaradi kraje motorja, kraje glasbenih inštrumentov in zaradi 182 milijonov alžirskih sentinov. V zvezi z motorjem je povedal, da ga je kupil, potem ga je uporabljal njegov brat. Ko so ta motor ukradli, je brat prijavil krajo na policijo, ki je raziskovala zadevo. Tri mesece kasneje je brat sam našel motor in je odšel na policijo ter policistom dejal, da bo krajo preklical. Brat se je s policisti skregal, udarili so ga in mu zasegli motor. Ko pa je sin glavnega tožilca izvedel, da se motor nahaja v občinski garaži, ga je vzel in se začel z njim voziti, ker je bil ponosen, da vozi tožnikov motor. S tem v zvezi tožena stranka ugotavlja, da je iz opisa dogodkov razvidno, da se je dogodek nanašal na bratove težave in ne na tožnikove, ki se je takrat nahajal v Nemčiji. V zvezi s krajo glasbenih inštrumentov tožnik ni povedal nič konkretnega, ampak je navajal dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. V zvezi s tem je povedal, da je želel leta 2011 pripraviti koncert in da za to potrebuje dober inštrument, dobre umetnike in občinstvo, dobro organizacijo, varnostnike, civilno zaščito in reševalce. Povedal je še, da se je takrat dobil s tedanjim ministrom za kulturo, da je želel govoriti o tem, da so Breberi avtentični prebivalci Alžirije. S tem v zvezi tožena stranka ugotavlja, da je podajal odgovore, ki nimajo neposredne povezave z zastavljenim vprašanjem in prav tako omenjene okoliščine ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite. Ko je bil pozvan, naj odgovarja na vprašanja in se osredotoči na obdobje od 3. 11. 2017 do trenutka, ko je leta 2018 zapustil Alžirijo, je odgovoril, da zna angleški jezik in da bo sedaj odgovarjal arabsko. Ko se je leta 2017 vrnil v Alžirijo, so ga na letališču pričakali oboževalci in je imel posebno energijo, ki jo je mislil uporabiti v svoji državi. Tisto noč je prespal pri prijatelju, nato je želel oditi v kraj Guelma, ker je pred časom umrla njegova babica, ki mu je bila kot mama. Tožena stranka ugotavlja, da opisanih dogodkov ni mogoče povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Ob vrnitvi v Alžirijo ni doživel nobenih negativnih posledic, ampak ravno nasprotno, tam so ga vsi dobro sprejeli in mu izkazali dobrodošlico. Tožnik je Alžirijo nazadnje zapustil leta 2018, čeprav naj bi zatrjevane težave trajale že od leta 2012, ko so mu okradli trgovino. Alžirijo je večkrat zapustil in se vanjo kljub težavam vedno znova spet vrnil. 6. Tožnik je bil tudi seznanjen s tem, da prihaja iz države, ki jo je Vlada Republike Slovenije 13. 6. 2019 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo. Na ponovno vprašanje, da naj pove, zakaj je zapustil izvorno državo in zakaj Alžirija zanj ni varna, je ponovil, da je ob vrnitvi v Alžirijo še enkrat podal prijavo na sodišče zaradi kraje motorja, kraje inštrumentov in o dogodku, ko so mu vzeli denar. Pri tem je povedal, da so ga uniformirani policisti pretepli, čeprav jih sam pred tem ni udaril. Tožena stranka ugotavlja, da v zvezi z zatrjevanim pretepom ni povedal ničesar več, navedel je samo, da od Alžirije ne dobi nič in da se je takrat odločil, da se vanjo nikoli več ne vrne. Tožnik ni z ničemer utemeljil, zakaj naj bi ga pretepli, ali je zaradi tega utrpel kakšne poškodbe in prav tako ni navedel nobene konkretne okoliščine oziroma podrobnosti, ki bi kazale na njegovo ogroženost. Navedeno ni podlaga za priznanje mednarodne zaščite. Na najpomembnejše vprašanje, zakaj je zapustil izvorno državo, je zgolj navajal, da so na sodišču za krajo motorja napisali vse in zaslišali brata in mamo, za krajo inštrumentov pa samo, za katere inštrumente gre in kdaj je to prijavil. Njegove nadaljnje argumentacije, da v Alžiriji vlada parazitski sistem, niso v ničemer podkrepljene, še manj izkazane. Na poziv, naj pove, zakaj je leta 2018 zapustil Alžirijo, je navedel, da je glavni razlog to, da sodišče po njegovem mnenju ni pravilno obravnavalo njegovega zahtevka. Ostalih razlogov ni povedal. Podajal je izjemno posplošene odgovore, ki jih ni z ničemer utemeljil. Samo dejstvo, da sodišče ni odločilo v njegov prid, ne more pomeniti, da njegovega zahtevka ni pravilno obravnavalo. Tožena stranka poudarja, da je bil tožnik večkrat opozorjen, da mora sam navesti vse razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito, in razloge, ki nasprotujejo njegovi vrnitvi v izvorno državo. Po mnenju tožene stranke so bile vse izjave popolnoma neutemeljene in nepomembne ter kažejo na to, da tožnik ni ogrožen v svoji izvorni državi. Dejanja, ki jih opisuje, ni mogoče šteti za dejanja, ki ustrezajo vsebini pravnega standarda preganjanja, saj tožnik v teh navedbah ni navedel nič kaj takega, kar bi kazalo na preganjanje. Podal je preveč posplošene izjave, ki jih ni konkretiziral s svojimi individualnimi občutki. V zvezi z njegovimi izjavami o tem, kaj je pel na svojih koncertih, tožena stranka tudi ugotavlja, da jih ni mogoče povezati z razlogi, ki so določeni v Ženevski konvenciji. Tožena stranka je tudi preko spleta preverila, ali je tožnik res znani kulturnik, umetnik in znanstvenik, kot zatrjuje, vendar tega podatka ni nikjer našla oziroma zasledila.

7. Tožnik je tudi povedal, da če želi nekdo v Alžiriji organizirati proteste, mora najprej zaprositi za dovoljenje predsednika občine. Velikokrat je bil na protestih, največji so bili leta 2007, kasnejši pa niso bili tako veliki. Tožena stranka tudi na tem mestu ugotavlja, da se tožniku na protestih ni popolnoma nič zgodilo, po njih ga ni iskala niti policija, saj je po vsakem organiziranem protestu naprej živel popolnoma normalno življenje. Ob podaji prošnje je tožnik tudi navedel, da je državo zapustil, ker so zoper njega uporabili birokracijo, med drugim tudi zato, ker je visoko izobražen Berber. Tožnik je bil večkrat omenjen v francoskih medijih in je tudi eden največjih protestnikov nasprotnikov režima Bouteflike. Tudi na tem mestu tožena stranka ugotavlja, da to ne more predstavljati resne grožnje. Tožnik ni pojasnil, kakšno in kdo je uporabil birokracijo proti njemu in zakaj je bil pod pritiskom, kako se je pri tem počutil, kaj je storil, ali je zadevo prijavil na policijo.

8. Tožnik meni, da v kolikor bi se vrnil v Alžirijo, ne bi bilo težav, saj ni iskana oseba in ni dolžan denarja. Vzeli bi mu dovoljenje za glasbeni inštitut, da ne bi mogel izvajati koncertov. Tega mu tožena stranka ne more verjeti, saj ni nikjer navedel niti izkazal okoliščin za takšno ravnanje.

9. Tožena stranka zaključuje, da tožnik v izvorni državi ni bil deležen dejanj preteklega preganjanja. Njegovih razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, nikakor ne more šteti za verjetne. Pri tožniku tudi ne obstaja verjetnost prihodnjega preganjanja. Ni uspel izkazati, da bi se mu v primeru vrnitve v izvorno državo kaj zgodilo, saj je kljub zatrjevanim težavam sam navedel, da bi se lahko vrnil nazaj v Alžirijo, saj ni iskana oseba in ni dolžan denarja, kar kaže na to, da v primeru vrnitve ne bi bil ogrožen, kot kažejo že pretekla dejanja, ko je tožnik večkrat mirno zapustil državo in se vanjo brez težav tudi vrnil. Na podlagi vsega navedenega tožena stranka ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca.

10. V nadaljevanju obrazložitve odločbe tožena stranka pojasnjuje, zakaj tožnik ne izpolnjuje tudi pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Tožnik ni uveljavljal, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi 1. alineje 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti - v nadaljevanju ZMZ-1 (smrtno kazen ali usmrtitev). Prav tako ne bi bil izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju ali kazni (2. alineja 28. člena ZMZ-1). Sam je navedel, da ni imel nikakršnih težav z uradnimi organi, ko je zapustil Alžirijo in se večkrat vrnil vanjo. Tožnik pa tudi ni uveljavljal ogroženosti zaradi vojnega stanja v Alžiriji (resna škoda v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ-1).

11. Tožnik v tožbi navaja, da mu je 14. 10. 2022 tožena stranka izrekla ukrep omejitve gibanja. Po vložitvi tožbe je bil ta sklep odpravljen. Sodišče je v postopku omejitve gibanja postavilo izvedenko psihiatrinjo, ki je izdelala izvedeniško mnenje, iz katerega izhaja, da ima tožnik več sočasnih duševnih motenj. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da zaradi akutnega poslabšanja hude in prave duševne motnje ni bil sposoben razumeti in samostojno ter veljavno opravljati procesna dejanja, doumeti dogajanja v zvezi s postopkom in se prosto odločati in pravno veljavno opravljati procesna dejanja. Bil je tudi v Univerzitetni psihiatrični kliniki Ljubljana od 13. 10. 2022 do 24. 10. 2022 in od 2. 11. 2022 do 11. 11. 2022. Tožena stranka je v obravnavani zadevi opravila osebni razgovor v zvezi s prošnjo za mednarodno zaščito 28. 9. 2022, to je tik pred tem. Zaradi tega je možno z gotovostjo trditi, da tožnik zaradi svoje bolezni ni bil sposoben razumeti in samostojno ter veljavno opravljati procesna dejanja, doumeti dogajanje v zvezi s postopkom, se sposoben prosto odločati in pravno veljavno izražati svojo voljo. Predlaga, naj se postavi izvedenca psihiatra, ki naj odgovori na vprašanje, ali je tožnik sposoben sam izražati svojo voljo ter se prosto odločati, in sicer od vložitve prošnje za mednarodno zaščito dalje. Če pa o prošnji ni zakonito odločeno, potem ni zakonit tudi ukrep o prostovoljni zapustitvi Slovenije in o prepovedi vstopa v Slovenijo. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje. Odpravi naj tudi določen 10-dnevni rok za prostovoljno zapustitev Slovenije in prepoved vstopa v Slovenijo ter območje držav članic EU in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma.

12. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je ukrep omejitve gibanja izrekel Urad Vlade RS za oskrbo in integracijo migrantov in ne tožena stranka. S sodbo, na katero se sklicuje tožeča stranka, se tožena stranka nikoli ni seznanila in se o njej ne more izreči. Nikoli se tudi ni seznanila z izvedeniškim mnenjem, ki ga tožnik navaja v tožbi. Pri podaji prošnje in osebnem razgovoru tožnik ni pokazal, da ne bi bil po svojih najboljših močeh zmožen odgovarjati na zastavljena vprašanja oziroma da postavljenih vprašanj ne bi razumel. Odgovori tožnika nikakor niso bili nerazumljivi ali takšni, ki ne bi sledili postavljenemu vprašanju. Tožnik je v postopku imel pooblaščenca, ki nikoli ni podal predloga, da se preveri njegovo zdravstveno stanje. Z nobenim dokazom niti z besedami ni tožnik izkazal, da bi bilo treba zaradi njegovega stanja postaviti izvedenca medicinske stroke. Ker je nedvoumno odgovarjal na vprašanja uradne osebe in pooblaščenca in je bil v celoti sposoben razumeti pomen postopka, se tožena stranka ne strinja s predlogom, da se postavi izvedenec za ugotavljanje psihičnega stanja. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

13. Tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 20. 2. 2023 navaja, da bi tožena stranka morala biti seznanjena s priloženo sodbo. Meni, da bi se v primeru vrnitve v matično državo njegovo zdravstveno stanje poslabšalo in bi intenzivno trpel. 14. V nadaljnji pripravljalni vlogi z dne 13. 3. 2023 tožnik med drugim navaja, da je kulturnik in je pel proti režimu Bouteflika. Zaradi tega so mu ukradli inštrumente. Boril se je proti korupciji v državi. Njegov motor je ukradel sin glavnega alžirskega tožilca, kar kaže na to, da je v matični državi politično preganjan. Tožnik je Berber in kristjan. Preganjan je zaradi narodnostne pripadnosti in vere.

15. Tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 16. 3. 2023 med drugim navaja, da tožnik kot razlog zapustitve izvorne države ni navajal nobenih okoliščin, ki bi jih bilo mogoče vrednotiti kot preganjanje na podlagi določb ZMZ-1 in drugih relevantnih mednarodnih aktov s področja mednarodne zaščite. Ni navedel resnih in ponavljajočih razlogov, ki bi predstavljali hudo kršitev temeljnih človekovih pravic. Tožnik je kljub zatrjevanim težavam sam navedel, da bi se lahko vrnil nazaj v Alžirijo, saj ni iskana oseba in ni dolžan denarja, kar kaže na to, da ne bi bil ogrožen. Večkrat je mirno zapustil državo in se vanjo brez težav tudi vračal. Glede očitkov, da tožena stranka ni vključila informacij o izvorni državi, pa pojasnjuje, da se glede na stališče Vrhovnega sodišča RS (sodba I Up 145/2013) informacije pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazuje preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem. Če pa že ta element ni podan, ni treba preverjati informacij o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnih pogojev. Tožnik ni izkazal, da bi bil hud psihični bolnik.

16. Sodišče je v navedeni zadevi s sklepom I U 1618/2022 z dne 3. 2. 2023 postavilo izvedenko psihiatrične stroke dr. Bojano Avguštin Avčin s prošnjo, naj izdela pisno izvedensko mnenje, v katerem naj odgovori na vprašanja, ali je tožnik sposoben samostojno in veljavno opravljati procesna dejanja, ali je sposoben doumeti dogajanje v zvezi s postopkom, ali se je sposoben prosto odločati in pravno veljavno izražati svojo voljo, ali je bil sposoben samostojno in veljavno opravljati procesna dejanja, doumeti dogajanja v zvezi s postopkom, se sposoben prosto odločati in pravno veljavno izražati voljo dne 7. 9. 2022 in 28. 9. 2022 ter ali je sposoben za zaslišanje v postopku na sodišču, ki je bil predviden sprva za 27. 2. 2023. Iz pisnega izvedenskega mnenja sodne izvedenke za medicino - psihiatrijo dr. T. T. z dne 24. 2. 2023 izhaja, da je tožnik ob strokovni pomoči zastopnice sposoben samostojno in veljavno opravljati procesna dejanja, razumeti dogajanje v zvezi s postopkom in da se je sposoben odločati in pravno veljavno izražati svojo voljo. Nadalje je iz tega mnenja razvidno, da je bil tožnik dne 7. 9. 2022 in 28. 9. 2022 glede na psihično stanje sposoben samostojno in veljavno opravljati procesna dejanja, doumeti dogajanje v zvezi s postopkom in se sposoben prosto odločati in pravno veljavno izražati voljo. Do prvih zapletov neprilagojenega vedenja s hitrim stopnjevanjem vedenjskih simptomov je prišlo šele 12. 10. 2022. Po mnenju izvedenke je tožnik tudi sposoben zaslišanja v postopku na sodišču. 17. Sodišče je v navedeni zadevi opravilo glavno obravnavo na narokih dne 13. 3. 2023 in 18. 4. 2023. Dne 13. 3. 2023 je izvedlo dokaz z vpogledom v listine upravnega in sodnega spisa ter vpogledom v pismeno izvedensko mnenje dr. T. T. Na naroku dne 18. 4. 2023 pa je izvedlo tudi dokaz z zaslišanjem izvedenke. Le-ta je na zaslišanju povedala, da vztraja pri svojem pismenem mnenju in da je pridobila dodatno zdravstveno dokumentacijo Centra za tujce v Postojni, vključno s pregledom tožnika z dne 8. 3. 2023. Oseba s takšnimi težavami, kot je tožnik, se je sposobna spominjati zadev za nazaj tudi za 6 do 7 let, v kolikor v tistem času ni bila pod vplivom drog ali alkohola. Vedenje tožnika je v večji meri posledica njegovih osebnostnih značilnosti, v okviru katerih pa presoja njegove realnosti in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja ni bila bistveno motena. Gre za osebnostno motnjo in ne psihično bolezen. Tudi dr. U. U. v svojih diagnozah skozi zadnji čas spremljanja, vključno z marcem 2023, kot prvo diagnozo podaja F 60.9, s katero opisujemo osebnostne motnje. V obdobju osebnega razgovora dne 28. 9. 2022 je imel tožnik ohranjeno presojo realnosti. Sodišče je na podlagi drugega odstavka 258. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje tožnika, ker se tožnik, kljub izkazanemu vabilu, vabilu na zaslišanje ni odzval. Sodišče zgolj dodaja, da tožnikova pooblaščenka ni vedela ali bo na narok tožnik prišel. 18. Tožba ni utemeljena.

19. ZMZ-1 v prvem odstavku 20. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje nobenega od teh dveh statusov. Skladno z drugim odstavkom 20. člena ZMZ-1 se namreč status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju nahaja zunaj države, katere državljan je in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona. Status subsidiarne zaščite pa se v skladu s tretjim odstavkom 20. člena ZMZ-1 prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali v državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona

20. Po presoji sodišča tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje nobenega od teh dveh statusov. Glede razlogov, zaradi katerih tožena stranka tožniku ni priznala nobenega od teh dveh statusov, se sodišče v celoti sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev. Iz navedenega razloga je odločbo tudi nekoliko bolj natančno povzelo v tej sodbi.

21. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je bil osebni razgovor v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito opravljen 28. 9. 2022, to je tik pred tem, ko je bil sprejet v Univerzitetno psihiatrično kliniko v Ljubljani 13. 10. 2022 in da je zaradi tega mogoče z gotovostjo trditi, da ni bil sposoben razumeti in samostojno in veljavno opravljati procesna dejanja, doumeti dogajanja v zvezi s postopkom, se sposoben prosto odločati in pravno veljavno izražati svojo voljo. Sodišče je ravno zaradi tega, da bi preverilo utemeljenost teh tožbenih navedb, postavilo v navedeni zadevi izvedenko psihiatrične stroke, da ugotovi, ali je bil tožnik sposoben samostojno in veljavno opravljati procesna dejanja, doumeti dogajanje v zvezi s postopkom, se sposoben prosto odločati in pravno veljavno izražati voljo dne 7. 9. 2022 ter 28. 9. 2022. Dne 7. 9. 2022 je bil namreč opravljen razgovor ob podaji prošnji, dne 28. 9. 2022 pa je bil opravljen osebni razgovor. Izvedenka je ugotovila, da je bil navedene dni sposoben samostojno in veljavno opravljati procesna dejanja, doumeti dogajanja in se sposoben prosto odločati ter pravno veljavno izražati svojo voljo. Sodišče nima nikakršnih razlogov, da bi podvomilo v strokovnost izvedenkinega mnenja, poleg tega je izvedenko tudi zaslišalo na sodišču, kjer je natančneje pojasnila vse okoliščine glede tega, da vztraja pri svojem mnenju. Izvedensko mnenje dr. Avguštin je jasno, popolno, brez nasprotij, zato je sodišče zavrnilo tudi dokazni predlog za zaslišanje dr. U. U., ki ga je tožnik predlagal v dokaz trditev, ki naj bi izvedensko mnenje dr. Avguštin izpodbile. Sodišče je izvedenko dr. T. T. tudi zaslišalo in tožeča stranka za izvedenko ni imela več vprašanj.

22. Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 13. 3. 2023 oporekal tudi sami vsebini izpodbijane odločbe s tem, ko je navedel, da je bil proti režimu Bouteflika, da so mu ukradli inštrumente in da se je boril proti korupciji v državi. Poleg tega je še navedel, da je tožnikov motor ukradel sin glavnega alžirskega tožilca in da to kaže na to, da je bil tožnik v matični državi politično preganjan. Ko je šel prijaviti krajo motorja na policijo, so ga policisti pretepli. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da je tožnik te navedbe podajal že v upravnem postopku, tožena stranka pa se je do njih tudi opredelila v izpodbijani odločbi v zadostni meri, da se da odločbo v tem delu preizkusiti. V zvezi z zatrjevano tatvino njegovih inštrumentov je tožena stranka navedla, da v zvezi s tem dogodkom ni popolnoma ničesar konkretiziral niti ni navedel, kako se je pri tem počutil, kaj je storil, ali je rop oziroma krajo prijavil na policijo, čeprav je navedeni dogodek opredelil kot ključnega, zaradi katerega je zapustil izvorno državo. V zvezi s tatvino motorja je tožena stranka v odločbi navedla, da se je omenjeni dogodek nanašal na bratove težave in ne na tožnikove, ki se je takrat nahajal v Nemčiji. Nadalje je navedla, da je tožnik podal prijavo na sodišče glede kraje glasbenih inštrumentov in kamer, vendar pa v zvezi s tem ni nič kaj konkretnega povedal, temveč je navajal dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. V zvezi z navedbo, da so ga policisti pretepli, ko je podal prijavo na sodišče, pa je tožena stranka ugotovila, da v zvezi s tem pretepom ni povedal ničesar več. Ni utemeljil, zakaj naj bi ga pretepli, ali je zaradi tega utrpel kakšne poškodbe, prav tako ni navedel nobene konkretne okoliščine oziroma podrobnosti, ki bi kazale na njegovo ogroženost. Nadalje je tožena stranka navedla, da samo dejstvo, da sodišče ni odločilo v njegov prid, ne more pomeniti, da njegovega zahtevka ni pravilno obravnavalo. Glede demonstracij proti Boutefliku pa je tožena stranka v svoji odločbi ugotovila, da se mu na protestih ni nič zgodilo, da ga policija ni iskala in da je po vsakem organiziranem protestu živel popolnoma normalno življenje. Nadalje je tožena stranka v odločbi ugotovila, da tožnik ni pojasnil, kakšno in kdo je uporabil birokracijo proti njemu in zakaj je bil pod pritiskom, kako se je pri tem počutil, kaj je storil, ali je zadevo prijavil na policijo. Tožena stranka se je torej do vseh njegovih navedb, ki jih je potem ponovil še v pripravljalni vlogi, opredelila in odločbo dovolj obrazložila. Sodišče se z ugotovitvami tožene stranke strinja, zato meni, da tožnik ni bil preganjan zaradi narodnosti ali vere, kot se zatrjuje v pripravljalni vlogi.

23. Glede navedb tožeče stranke v pripravljalni vlogi z dne 13. 3. 2023, ki se nanašajo na pridobivanje informacij o izvorni državi, se sodišče sicer strinja, da mora pristojni organ po uradni dolžnosti paziti, da nevednost in neukost prosilca ne bi vplivala na zagotovitev njegovih pravic in da mora pristojni organ sam zbrati vse potrebne podatke in da ni vezan samo na navedbe ali predložene dokaze prosilca. Vendar pa v konkretnem primeru tožnik ni podajal takih razlogov za priznanje mednarodne zaščite, ki bi imele oziroma kazale na znake preganjanja v smislu ZMZ-1, zato toženi stranki ni bilo treba še dodatno zbirati informacij o izvorni državi.

24. V zvezi z navedbo v pripravljalni vlogi z dne 20. 2. 2023, da bi bil tožnik v primeru njegove vrnitve v matično državo podvržen nevarnosti, da bi se mu zdravstveno stanje nepovratno poslabšalo, pa sodišče pojasnjuje, da glede na navedbe izvedenke na glavni obravnavi, da gre pri tožniku za osebnostno motnjo in ne psihično bolezen, ni nevarnosti, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo zaradi duševnega stanja podvržen trpljenju ali da bi se mu zdravstveno stanje poslabšalo.

25. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.