Jedro

Dejstvo obstoja veljavnega in pravno učinkujočega sklepa o obnovi postopka, ki tudi določa, v kakšnem obsegu naj se prejšnji postopek obnovi, predstavlja sestavni del dejanskega stanja, na katerem odločba, izdana v obnovljenem postopku, temelji, in to neodvisno od okoliščine, ali to dejstvo v obnovljenem postopku izdana odločba izrecno ter v tem svojstvu navaja, ali ne, saj gre za dejstvo, ki je pravno pomembno za odločitev po samem zakonu ter ga organ v obnovljenem postopku mora ugotoviti in upoštevati.

Izrek

Tožbi se ugodi in se sklep Slovenske odškodninske družbe d.d. št. Z/04-777/28-LP z dne 15. 4. 2009 odpravi ter zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 203,30 EUR, povečanem za 20 % DDV, v 15 dneh od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom.

Obrazložitev

Slovenska odškodninska družba d. d. (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom zavrgla predlog tožeče stranke za obnovo postopka, ki je bil končan z nadomestno odločbo tega organa št. Z/04-777/17 z dne 21. 9. 2006. Prvostopenjski organ v obrazložitvi sklepa navaja, da je bila nadomestna odločba z dne 21. 9. 2006 izdana v obnovljenem postopku po predhodni izdaji sklepa o obnovi postopka Z/04-777/11 z dne 7. 3. 2006, ki je bil s sodbo Upravnega sodišča RS v Ljubljani opr. št. U 1939/2006 z dne 6. 1. 2009 odpravljen. Organ navaja, da je pri preizkusu predloga za obnovo postopka v skladu z določbami 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ugotovil, da tožnik v predlogu za obnovo postopka ni navedel in verjetno izkazal okoliščin, ki bi v skladu z določbami 260. člena ZUP, pri tem ko se je skliceval na 1. in 3. točko tega člena, predstavljale v zakonu določen razlog za obnovo postopka. Sodba Upravnega sodišča RS v Ljubljani opr. št. U 1939/2006 z dne 6. 1. 2009 ne more pomeniti novega dejstva oziroma dokaza, ki bi bil razlog za obnovo postopka, saj navedena sodba ne pomeni novosti v dejanskem stanju, na katerem temelji odločitev v postopku, katerega obnova se predlaga, prav tako sodba ni obstajala v času prvega odločanja ob izdaji nadomestne odločbe. Po prepričanju organa pa tudi ni podan obnovitveni razlog iz 3. točke 260. člena ZUP, saj gre v konkretnem primeru za odpravo sklepa, torej upravnega akta in ne sodbe, ki pa tudi ne rešuje nekega predhodnega vprašanja, ampak gre za sklep, s katerim je organ skladno z določbami 2. odstavka 268. člena ZUP odločil, da se postopek določitve upravičenca do nenominiranega kapitala Zavarovalnice Triglav d.d. obnovi. Odprava sklepa o obnovi postopka z dne 7. 3. 2006 tako ne more pomeniti razloga za obnovo postopka, končanega z nadomestno odločbo z dne 21. 9. 2006. Ob sklicevanju na 1. in 2. odstavek 267. člena ZUP je organ predlog tožeče stranke za obnovo postopka zavrgel. Ministrstvo za finance (v nadaljevanju: drugostopenjski organ) pa je z odločbo z dne 3. 9. 2010 zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep prvostopenjskega organa. Drugostopenjski organ je pritrdil tudi razlogom za odločitev prvostopenjskega organa ter kot neutemeljeno zavrnil pritožbeno navedbo, da je prvostopenjski organ nepravilno preizkusil obstoj uveljavljenega obnovitvenega razloga iz 3. točke 260. člena ZUP, s tem ko naj bi se pri tem v razlogih skliceval na vsebino določbe 4. točke 260. člena tega zakona.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da iz uvoda odločbe prvostopenjskega organa z dne 21. 9. 2006 izhaja, da je bila odločba izdana v obnovljenem postopku v upravni zadevi določitve upravičencev do delnic, izdanih za nenominirani kapital Zavarovalnice Triglav, iz obrazložitve odločbe pa, da je bila izdana na podlagi sklepa o obnovi postopka tega organa z dne 7. 3. 2006. Sklep z dne 7. 3. 2006, ki predstavlja pravno podlago odločbi z dne 21. 9. 2006, pa je bil s sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani opr. št. U 1939/2006-14 z dne 6. 1. 2009 odpravljen. Tožeča stranka meni, da je podan zakonsko določen razlog za obnovo postopka, končanega z odločbo z dne 21. 9. 2006 ter se sklicuje pri tem na vsebino zakonskih določb iz 1., 3. in 4. točke 260. člena ZUP. Navaja, da če sklepa prvostopenjskega organa z dne 7. 3. 2006 ob izdaji odločbe z dne 21. 9. 2006 ne bi bilo, odločba s takšno vsebino zanesljivo ne bi bila izdana. Sklep prvostopenjskega organa z dne 7. 3. 2006, ki je bil s sodbo z dne 6. 1. 2009 odpravljen, več ne obstaja in iz te sodne odločbe ne izhajajo nobene pravice, niti obveznosti. Iz tega razloga tudi odločba, izdana v obnovljenem postopku, nima več pravne podlage, saj na odpravljeni odločbi oziroma sklepu ne more temeljiti. Glede na to tožeča stranka sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep prvostopenjskega organa odpravi ter dovoli predlagano obnovo postopka, kot to izhaja iz predloga za obnovo postopka, ki ga je tožeča stranka podala 4. 2. 2009. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ zavrgel predlog tožeče stranke za obnovo postopka, končanega z nadomestno, v obnovljenem postopku izdano odločbo z dne 21. 9. 2006, ker je pri predhodnem preizkusu, ali predlog izpolnjuje procesne pogoje za njegovo vsebinsko obravnavo, presodil, da naknadna odprava sklepa o obnovi postopka z dne 7. 3. 2006 (v postopku upravnega spora, s sodbo opr. št. U 1939/2006 z dne 6. 1. 2009) ne predstavlja nobenega od uveljavljenih obnovitvenih razlogov iz 1. in 3. točke 260. člena ZUP.

Sodišče se z njegovo presojo, da ni podan obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP, ne strinja. Po 1. točki 260. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 do 65/08) se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Novo dejstvo, ki ga je v smislu navedenega obnovitvenega razloga mogoče uveljavljati, je dejstvo, ki je moralo obstajati že v času prejšnjega odločanja, pa tedaj ni moglo biti navedeno, saj se je zanj izvedelo šele naknadno. Naknadna odprava sklepa o obnovi postopka z dne 7. 3. 2006, izdanega po uradni dolžnosti, s sodbo tega sodišča opr. št. U 1939/2006-14 z dne 6. 1. 2009, takemu novemu dejstvu ustreza. Pravne posledice odprave odločbe so določene v zakonu; po 1. odstavku 281. člena ZUP se, če se odločba odpravi, odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale; to pa pomeni, da zaradi takih pravnih posledic odprave učinkuje odprava upravnega akta v smislu ZUP retroaktivno, za nazaj, do dneva izdaje odpravljenega upravnega akta. Ker je bil sklep o obnovi postopka z dne 7. 3. 2006 odpravljen - z retroaktivnim pravnim učinkom, to torej pomeni, da je brez pravnega učinka, in da so pravne posledice odprave tega sklepa obstajale že v času izdaje nadomestne odločbe, le da se zanje ni vedelo. Ravno zato, ker sodba opr. št. U 1939/2006-14 z dne 6. 1. 2009 v času izdaje nadomestne odločbe z dne 21. 9. 2006 ni obstajala, in za dejstvo obstoja pravnih posledic odprave sklepa o obnovi postopka z dne 7. 3. 2006 tožeča stranka tedaj (v času vodenja obnovljenega postopka) ni vedela in tega dejstva tedaj ni mogla navesti, pač pa ga je lahko navedla, ko je za to pridobila dokaz, to je navedeno sodbo, je uveljavljani obnovitveni razlog obstoja novih dejstev podan. Zaradi šele naknadne izdaje sodbe opr. št. U 1939/2006-14 z dne 6. 1. 2009 tožeča stranka tudi brez svoje krivde ni mogla navesti navedenega dejstva še v teku obnovljenega postopka, ki je bil končan z odločbo z dne 21. 9. 2006 (2. odstavek 261. člena ZUP). Sodišče pa tudi ne pritrjuje prvostopenjskemu organu, da navedeno dejstvo obstoja pravnih posledic odprave sklepa o obnovi postopka ne pomeni novosti v dejanskem stanju, na katerem temelji nadomestna odločba z dne 21. 9. 2006, s katero je bil postopek, katerega obnovo je tožeča stranka predlagala, končan. Dejansko stanje, na katerem odločba z dne 21. 9. 2006 temelji, namreč ne obsega zgolj dejstev, ugotovljenih v postopku prejšnjega odločanja (v postopku za izdajo odločbe z dne 15. 9. 2004), in dejstev, ugotovljenih v obnovljenem postopku, pač pa tudi dejstvo, da obstaja veljaven in pravno učinkujoč sklep o obnovi postopka, saj brez tega obnovljenega postopka ni mogoče voditi (razen če gre za primer iz 3. odstavka 268. člena ZUP, ki pa v obravnavani zadevi nesporno ni podan). Dejstvo obstoja veljavnega in pravno učinkujočega sklepa o obnovi postopka, ki tudi določa, v kakšnem obsegu naj se prejšnji postopek obnovi, predstavlja sestavni del dejanskega stanja, na katerem odločba, izdana v obnovljenem postopku, temelji, in to neodvisno od okoliščine, ali to dejstvo v obnovljenem postopku izdana odločba izrecno ter v tem svojstvu navaja, ali ne, saj gre za dejstvo, ki je pravno pomembno za odločitev po samem zakonu ter ga organ v obnovljenem postopku mora ugotoviti in upoštevati. Povedano bi torej dopuščalo tudi presojo, da je navedeno novo dejstvo obstoja pravnih posledic odprave sklepa o obnovi postopka, ki ga dokazuje sodba o odpravi tega sklepa, kvalificirano, in torej tako, da bi moglo pripeljati do drugačne odločbe.

Po povedanem je prvostopenjski organ v postopku za izdajo izpodbijanega sklepa nepravilno uporabil materialno pravo, zato je sklep nezakonit ter ga je sodišče na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10, ZUS-1) odpravilo, zadevo pa vrnilo temu organu v ponovni postopek (na podlagi 3. ter v smislu 4. odstavka 64. člena ZUS-1). Ker tožnikov predlog za obnovo postopka presega predmet tega upravnega spora, sodišče o stvari sami, kot je tožnik predlagal, ni moglo odločiti.

Stroškovnemu zahtevku tožeče stranke pa je sodišče ugodilo na podlagi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 ter ji v okviru zneska iz 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07), ki določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350,00 EUR, priznalo povrnitev zahtevanih stroškov. Plačana sodna taksa pa bo tožeči stranki vrnjena po uradni dolžnosti (Zakon o sodnih taksah, Uradni list RS, št. 37/08, 97/10, Taksna tarifa, opomba k tarifni št. 6.1, točka c).