Jedro

Na sami stranki je bila odločitev, kakšen tip varovanja želi oziroma je zanjo finančno sprejemljiv. Obseg varovanja je odvisen od ponudbe, ne pa od skrbnosti prvo tožene stranke oziroma pravil stroke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: "1. Prvo tožena stranka G., d. o. o. - v stečaju, in drugo tožena stranka zavarovalnica X., d. d., sta solidarno dolžni plačati tožeči stranki odškodnino v višini 37.800,00 EUR z zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe 27. 2. 2012 do plačila.

2. Prvo tožena stranka G., d. o. o. - v stečaju, je dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini 90.382,55 EUR z zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe 27. 2. 2012 do plačila." zavrne (I. točka izreka). Sklenilo je, da se zaradi delnega umika tožbe zoper drugo toženo stranko v umaknjenem delu pravdni postopek ustavi (II. točka izreka) in tožeči stranki naložilo še plačilo pravdnih stroškov - prvo toženi stranki v znesku 3.227,90 EUR, drugo toženi stranki pa v znesku 33,05 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je iz razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožila tožeča stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Prvo tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne, prvostopenjsko sodbo potrdi, tožeči stranki pa naloži še plačilo njenih pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Upnik je upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi. Če dolžnik ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo, je upnik upravičen zahtevati tudi povrnitev škode, ki mu je zaradi tega nastala (1. in 2. odstavek 239. člena Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/01, 32/04, 28/06 - Odl. US, 40/07 in 97/07 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju OZ).

6. Če posebnosti pogodbene odškodninske odgovornosti (upoštevajoč celotno zakonsko ureditev pogodbene odškodninske odgovornosti, 239. - 245. člen OZ) vnesemo v splošne predpostavke civilne deliktne odškodninske odgovornosti (246. člen OZ), dobimo naslednje predpostavke pogodbene odškodninske odgovornosti: 1. da dolžnik ni izpolnil svoje obveznosti oziroma je ni izpolnil pravilno ali jo je izpolnil z zamudo, 2. da je upnik utrpel škodo, 3. da obstaja vzročna zveza med škodo in neizpolnitvijo, zamudo ali nepravilno izpolnitvijo obveznosti ter 4. da ne obstaja kakšna zakonska okoliščina, ki razbremenjuje dolžnikovo odgovornost (240. člen OZ) (1).

7. Samo po sebi se razume, da je za presojanje utemeljenosti prvega od predhodno navedenih elementov potrebno ugotoviti, ali sploh obstaja dolžnikova obveznost, ki naj bi bila kršena. Takšni logiki stvari je v obravnavanem gospodarskem sporu pravilno sladilo tudi sodišče prve stopnje in ugotavljalo, ali je prvo tožena stranka kršila Pogodbo o protivlomnem varovanju premoženja in najemu alarmnega sistema (v nadaljevanju Pogodba, A 9), ki sta jo dne 29. 10. 2002 sklenili tožeča in prvo tožena stranka.

8. Predmet Pogodbe določa 2. člen (A 9). Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, iz slednjega izhaja, da je na podlagi naročila tožeča stranka najela alarmni sistem in redno protivlomno varovanje poslovnega objekta naročnika na lokaciji v P. (dobava alarmnega sistema za prenos podatkov v dežurni center, fizični del varovanja z detekcijo alarma na dežurni center in pripravljenost za posredovanje, ter posredovanje v času, ko so alarmno tehnične naprave vezane na dežurni center). S Pogodbo se je izvajalec v nadaljevanju zavezal, da bo delo - po pogodbi - opravljal vestno, odgovorno in strokovno, v skladu z zakonskimi predpisi in pravili stroke. Sestavni del pogodbe je bil tudi seznam vgrajenih varnostnih elementov (2. odstavek 4. člena Pogodbe).

9. Kršitve tako določenih pogodbenih obveznosti pa tožeča stranka tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni dokazala. Ni namreč dokazala, da je bil del pogodbeno dogovorjenih obveznosti tožeče stranke tudi vgraditev tistih varnostnih elementov oziroma alarmnega sistema, ki bi tožeči stranki zagotavljal ustrezno varovanje v omari zaprtega trezorja in bi sprožil alarm tudi ob vlomu, izvedenem na način, kakršnega so se tatovi poslužili v obravnavanem primeru.

10. Tožeča stranka je namreč odškodninsko odgovornost prvo tožene stranke utemeljevala z navedbami, da se je šele po vlomu izkazalo, da varovanje poslovnega prostora tožeče stranke ni bilo ustrezno. Prvo tožena stranka na trezor ni namestila alarmnega sistema, ki bi se sprožil ob premiku trezorja, temveč je namestila le senzorje gibanja, ki je pokrival poslovni prostor (ti pa niso zajeli samega trezorja). Navajala je, da je v pogodbeni odnos s prvo toženo stranko vstopila, saj sama ni imela ustreznih strokovnih znanj, ker pa ta svoje obveznosti po pogodbi ni pravilno izpolnila (jo je kršila), gre za protipravno ravnanje in posledično odškodninsko odgovornost prvo tožene stranke.

11. Iz tako povzete trditvene podlage tožeče stranke tudi po oceni pritožbenega sodišča zatrjevana kršitev Pogodbe št. 667/2002-02OS ne izhaja. Tožeča stranka skladno s citiranim določilom 239. člena OZ ni ponudila navedb (niti dokazov), ki bi utemeljevale sklep o neizpolnitvi, nepravilni izpolnitvi ali zamudi z izpolnitvijo navedene Pogodbe. Upoštevaje pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena tožnice bi večji obseg vgrajenih varnostnih elementov, ki bi vključeval tudi ustrezno varovanje trezorja tožeče stranke, namreč morala izkazati tožeča stranka. Z navedbo, da sodišče prve stopnje ni navedlo, kako se ustrezen senzor za varovanje trezorja imenuje oziroma kakšno strokovno oznako ima, zato ne more uspeti. To pa ne more niti z očitkom, da iz enakega razloga (ker ni razpolagala z imenom in oznako) tožnica ni mogla preveriti, ali je tovrsten senzor vgrajen. Za preverbo, ali je senzor v omari, v kateri se je nahajal trezor tožeče stranke, namreč ni potrebno poznavanje njegovega imena oziroma oznake. Poleg tega pa ima tožeča stranka – kot je sama zatrjevala – veliko izkušenj z varovanjem svojih številnih zlatarn, zato je zaključek prvostopenjskega sodišča, da je tožeča stranka vedela, kakšna je primerna alarmna oprema ter kateri konkretni elementi in na katera mesta se običajno namestijo, pravilen. K temu je dodati še, da je sodišče prve stopnje povsem pravilno in argumentirano pojasnilo tudi, da četudi bi šlo za skrito napako (634. člen OZ), bi jo tožeča stranka ob skrbnem pregledu stvari morala odkriti in jo ustrezno grajati in zahtevati njeno odpravo, pa tega v osmih letih od montaže varnostnega sistema ni storila, zaradi česar se na zatrjevano kršitev v obravnavanem gospodarskem sporu ne more sklicevati.

12. Za rešitev obravnavanega gospodarskega spora pa je po oceni pritožbenega sodišča bistven tudi odgovor na nadaljnje vprašanje, ali je prvo toženo stranko bremenila dolžnost, da kot strokovnjak na svojem področju namesti v poslovnem prostoru tožeče stranke takšno alarmno opremo, ki bi zagotavljala optimalno varovanje poslovalnice tožeče stranke, posledično pa, ali je prvo tožena stranka takšno (morebitno) dolžnost opustila.

13. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče ugotavlja, da v času sklepanja Pogodbe (29. 10. 2002) noben zakonski ali podzakonski predpis prvo toženi stranki v primeru varovanja zlatarne ni nalagal dolžnosti, da (kot strokovnjak za varovanje) tožeči stranki ponudi opremo, ki zagotavlja najustreznejši način varovanja tožničinega premoženja. Poleg tega Pogodbe (A 9) v delu, ki se nanaša na najem alarmnega sistema, ni obravnavati kot pogodbe o naročilu (mandatne pogodbe), za katero bi se uporabljal 768. člen OZ. Pritožnica z navedbo, da prvo tožena stranka ni z ničemer dokazala, da je tožeči stranki ponudila tudi varovanje trezorja in da je tožnica takšen način varovanja odklonila, zato ne more uspeti.

14. Storitve zasebnega varovanja, ki jih opravlja prvo tožena stranka, so klasične tržne storitve. Obseg varovanja in opreme, ki je v ta namen vgrajena (v obravnavanem primeru za namene varovanja zlatarne tožeče stranke), sta tako odvisna od ponudbe in povpraševanja po omenjenih storitvah. Okoliščine v zvezi s slednjima pa je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo.

15. Enako kot sodišču prve stopnje, se namreč tudi pritožbenemu sodišču zdi malo verjetno, da prvo tožena stranka tožeči ni ponudila možnosti namestitve dodatnega senzorja za varovanje v omari zaprtega trezorja. Njen pogodbeni interes se je v trenutku sklenitve navedene Pogodbe nedvomno kazal zgolj v čim višjem znesku najemnine za vgrajene varnostne elemente. Navedeno je potrdil tudi priča V., ki je (kot skrbnik obravnavane Pogodbe, prodajnik) izpovedal, da je bilo pri prvo toženi stranki v navadi, prodajnikom pa dano izrecno navodilo, naj strankam ponudijo najoptimalnejše varovanje. Na sami stranki pa je bila odločitev, kakšen tip varovanja želi oziroma je zanjo finančno sprejemljiv. Pritožničina navedba, da postavitev dodatnega senzorja, ki bi zaznal kakršnekoli premike sefa in na ta način preprečil vlom, ne predstavlja (omembe vrednih) dodatnih stroškov, iz navedenega razloga ni utemeljena, prav tako ne tista, s katero tožeča stranka ugotavlja, da je obravnavano dejstvo potrdila priča V. Izrecno je namreč poudaril, da so glede na vmesno desetletno obdobje cene tovrstnih storitev oziroma primerljivih senzorjev nekoliko padle.

16. Obseg varovanja je tako odvisen od ponudbe, ne pa od skrbnosti prvo tožene stranke oziroma pravil stroke. Tožeča stranka se je bila kot pravna oseba, ki se profesionalno ukvarja z zlatarskimi storitvami, dolžna prepričati, da prvo toženka daje v najem opremo, ki bi ji omogočila optimalno učinkovitost varovanja, jo v ta namen najeti in zanjo plačati tudi (ustrezno) višjo ceno. S trditvijo, da se ni posebej zanimala, kako naj bi toženka sef zavarovala, (saj je bila prepričana, da je tožena stranka kot usposobljeno podjetje zagotovila varovanje skladno s pravili stroke), zato ne more utemeljiti svoje pritožbe. Tega pa ne more niti s sklepno navedbo, da je povsem napačna in nedokazana trditev (pravilno ugotovitev) sodišča, da je bila tožeča stranka seznanjena z adaptacijo sosednjega lokala. Sodišče prve stopnje navedenega ne ugotavlja, temveč zaključuje, da ker tožeča stranka ne zatrjuje, da je sosednji lokal prav tako varovala prvo tožena stranka, le-ta za adaptacijo in začasno opustitev varovanja sosednjega lokala ni mogla vedeti. Zaključek sodišča prve stopnje, da bi jo zato tožeča stranka o spremembi okoliščin bila dolžna obvestiti, da bi lahko za čas, ko sosednji prostor ni bil varovan, predlagala in zagotovila dodatno varovanje, utemeljen. Tožeča stranka namreč vedenja o adaptaciji sosednjega poslovnega prostora v postopku na prvi stopnji ni prerekala, zato je ugotovitvi, da ni dokazano, da bi prvo tožena stranka kakorkoli kršila sklenjeno Pogodbo, tudi po presoji pritožbenega sodišča v celoti pritrditi. Poleg tega je iz same Pogodbe razvidno, da je bila dolžnost naročnika, da redno obvešča kontaktno osebo izvajalca o vseh spremembah operativnih podatkov (10. člen Pogodbe), med katere pa po prepričanju pritožbenega sodišča nedvomno sodi tudi obveščanje o odsotnosti varovanja sosednjega poslovnega lokala.

17. Po oceni pritožbenega sodišča pa je utemeljena tudi zavrnitev dokaza s postavitvijo izvedenca s področja varovanja oseb in premoženja, ki bi po mnenju pritožnice lahko odgovoril na vprašanje, kakšen je pravilen način varovanja zlatarn oziroma ali so se pri varovanju poslovnega lokala tožeče stranke spoštovala pravila stroke. Slednje se za rešitev obravnavanega gospodarskega spora namreč izkaže kot pravno nerelevantno dejstvo. Tožeča stranka ne trdi, da se pri pogodbeno dogovorjenem varovanju niso spoštovala pravila stroke (3. člen Pogodbe), temveč da bi morala prvo tožena stranka zagotoviti takšno varovanje objekta, ki bi ob vlomu sprožil alarm in preprečil nastanek škode, kar pa se je v danem postopku izkazalo za neresnično.

18. Odločitev prvostopenjskega sodišča o neobstoju odškodninske odgovornosti prvo tožene stranke je vsled navedenemu pravilna in zakonita, upoštevaje 965. člen OZ pa tudi njegov zaključek, da odgovornosti ni mogoče uveljaviti niti zoper drugo toženo stranko.

19. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, odgovor prvo tožene stranke pa stroškovno ni utemeljen, zato skladno s 1. odstavkom 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Dr. Mile Dolenc: Pogodbena odškodninska odgovornost v sodni praksi, gradivo za gospodarsko pravno sodniško šolo 2004. (2) Prevzemnik naročila mora izvršiti naročilo po prejetih navodilih kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar; pri tem mora ostati v njegovih mejah in v vsem paziti na naročiteljeve interese, ki mu morajo biti vodilo. Če je prevzemnik mnenja, da bi bila izvršitev naročila po dobljenih navodilih škodljiva za naročitelja, ga mora na to opozoriti in zahtevati nova navodila. Če naročitelj ni dal določenih navodil o poslu, ki ga je treba opraviti, je prevzemnik dolžan, upoštevajoč predvsem interese naročitelja, ravnati kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar, če gre za neodplačno naročilo, pa tako, kot bi v enakih okoliščinah ravnal v lastni stvari (768. člen OZ).