Jedro

Uredba o postopku upravljanja z zaseženimi predmeti, premoženjem in varščinami v 15. členu določa, da so plačniki hrambe Ministrstvo za notranje zadeve, državno tožilstvo oziroma sodišče. Vsi našteti so državni organi, ki nimajo svoje pravne subjektivitete, za njihovo ravnanje pa odgovarja Republika Slovenija, torej tožena stranka. Sodišče ima zato prav, ko pravi, da za to pravdo ni pomembno, kateri od organov bi moral plačati posamezni račun.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točka II in V) potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo tožbo v delu, ki se nanaša na plačilo 229,08 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrglo (točka I izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati znesek glavnice v višini 48.616,21 EUR in zakonske zamudne obresti od dneva zapadlosti v plačilo posameznega računa do plačila (točka II izreka sodbe). Kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače za znesek 1.288,02 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo (točka III izreka sodbe), v preostalem delu pa je zaradi delnega umika tožbe postopek ustavilo (točka IV izreka). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 3.898,16 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper II. in IV. (pravilno V. točko izreka sodbe) se je iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožila tožena stranka. Navaja, da v razlogih sodbe pogreša, da bi se sodišče ukvarjalo s konkretnimi dejstvi. To ocenjuje kot procesno kršitev, posledica pa je nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Ni razumno stališče sodišča (točka 38, stran 16 sodbe) da dejstvo, da tožnik potem, ko je bil račun zavrnjen in je bil napoten na izstavitev novega, tega ni storil. Spor med strankama je, kateri državni organ in za kakšno obdobje je dolžan plačati hrambo. Bistveno je, da zahtevek ni utemeljen, ker z njim tožnik vtožuje plačilo računov, ki so nepravilno izdani in kot takšni ne morejo biti predmet obravnavane računovodske službe posameznega državnega organa in so tako vsebinsko neplačljivi. Vsebina posameznega računa se mora ujemati z dokumentacijo, ki izhaja iz konkretnega spisa. Sodišče uvaja nedeljeno kolektivno odgovornost državnih organov za prejete obveznosti, kar ni pravilno. Ni se ukvarjalo z vprašanjem odgovornosti posameznih organov in tudi ne, ali je tožeča stranka na pravilen oziroma primeren način izstavila račun, kar pomeni, da ga je izstavila organu, ki bi ga bil glede na fazo postopka, dolžan plačati. Na to je bil tožnik opozorjen. Tožniku očita, da s svojim postopanjem ni ravnal s skrbnostjo, kot jo določa 8. člen OZ. Zmotno je tudi stališče sodišča, da vtoževani računi niso občasne terjatve. Terjatve po računih, izdanih eno leto pred vložitvijo tožbe, to je pred 25. 2. 2014, so zastarani.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril. Zavrača vse pritožbene navedbe tožene stranke in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske ugotovitve prvega sodišča in njegovo materialnopravno stališče. Oboje je jasno in prepričljivo utemeljeno v razlogih izpodbijane sodbe. Na te razloge se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče tudi v celoti sklicuje, ker je v njih tudi vsebovan odgovor na drugačna pravna stališča v pritožbi. Glede na posamezne pritožbene navedbe pa je dodati, da pritožnica specificirano ne graja oziroma ne trdi, da posamezne storitve tožnik ni opravil. Prav tako tudi ne, da višina posameznih računov ni ustrezna. Meni le, da je sporno, kateri državni organ in za kakšno obdobje je dolžan plačati hrambo.

6. Uredba o postopku upravljanja z zaseženimi predmeti, premoženjem in varščinami v 15. členu določa, da so plačniki hrambe Ministrstvo za notranje zadeve, državno tožilstvo oziroma sodišče. Vsi našteti so državni organi, ki nimajo svoje pravne subjektivitete, za njihovo ravnanje pa odgovarja Republika Slovenija, torej tožena stranka. Sodišče ima zato prav, ko pravi, da za to pravdo ni pomembno, kateri od organov bi moral plačati posamezni račun. To je vprašanje njihovega notranjega razmerja, navzven pa odgovarja, kot že zgoraj povedano, Republika Slovenija. Vse navedbe v pritožbi, da bi moralo sodišče raziskati, kateri od organov bi moral opraviti plačilo, so po prej povedanem nerelevantni, zato pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7. Pritožba je neutemeljena tudi v delu, ko vztraja, da so terjatve izpred 25. 4. 2014 zastarane. Kot je že povedalo prvo sodišče, terjatve tožnika ne temeljijo na gospodarski pogodbi, prav tako ne gre za občasne terjatve (21. do 23. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), pač pa za običajne terjatve. Splošni zastaralni rok za terjatve pa je pet let (346. člen OZ). V skladu s takimi razlogi je sodišče zahtevek za plačilo terjatve, starejše od pet let tudi zavrnilo (točka 24 obrazložitve sodbe), v ostalem pa je zahtevkom tožnika ugodilo.

8. Sodišče je po povedanem popolno ugotovilo dejansko stanje in nato tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

9. Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Enako tudi tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj pri nastalih stroških ne gre za potrebne stroške v smislu 155. člena ZPP, ker tožeča stranka s svojimi navedbami ni v ničemer prispevala k razjasnitvi zadeve.