Jedro

Načelo socialne države je narekovalo vzpostavitev ravnotežja med upravičenci do vrnitve zaplenjenega premoženja oziroma do plačila odškodnine in tistimi, ki bodo te obveznosti dolžni izpolniti.

Podlaga za takšno odločitev je bila med drugim ugotovitev, da so bili tudi tedanji kazenski postopki sredstvo za podržavljanje proizvajalnih sredstev, zato naj bi se tudi krivice, ki so bile storjene z neupravičenimi zaplembami, popravljale po enakih merilih, kot veljajo za tiste, ki jim je bilo na drug način odvzeto premoženje s strani države. Čeprav določba 145.a ZIKS posega v pravice upravičencev retroaktivno, je ta poseg dopusten, saj ga opravičuje javna korist, razlog za poseg v postopke, ki so v teku, pa je bil nujen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je predlagateljici kot pravni naslednici upravičenca C.S. priznalo odškodnino za zaplenjene zaloge blaga in inventarja v znesku 134.337,50 USD v tolarski vrednosti in odškodnino za parceli št. 51/48 in št. 51/96, obe vl. št. 482, k.o..., v obveznicah Republike Slovenije v znesku 44.254,40 DEM v tolarski vrednosti na dan izdaje odločbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega dne dalje. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da je predlagateljica pravna naslednica pokojnega upravičenca S.C., ki je bil na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 28.5.1948 pod opr. št. K 496/48 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 21.7.1948 pod opr. št. Kž 356/48 spoznan za krivega kaznivega dejanja in mu je bil na podlagi te obsodbe izrečen ukrep zaplembe celotnega premoženja. S sklepom Temeljnega sodišča v Ljubljani z dne 21.11.1994 pod opr. št. V K 160/94 sta bili obe sodbi razveljavljeni. Iz cenitvenega poročila, ki ga je predložila predlagateljica, izhaja tržna vrednost nepremičnin v znesku 823.000 DEM, ki pa je sodišče ni upoštevalo, pač pa je pri določanju višine odškodnine za stavbno zemljišče izhajalo iz cenitve sodnega izvedenca, ki je cenitev v skladu z 2. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Ur. l. RS, št. 10/98: ZIKS-G) izdelal na podlagi določb Zakona o denacionalizaciji (Ur. l. RS, št. 27/91-I s spremembami: ZDen).

Sodišče druge stopnje je pritožbi nasprotne udeleženke delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje glede odškodnine za zaplenjeno nepremično premoženje spremenilo tako, da je nasprotni udeleženki naložilo plačilo zneska 43.590,60 DEM v tolarski vrednosti na dan izdaje odločbe. V ostalem je pritožbo nasprotne udeleženke, in v celoti pritožbo predlagateljice, zavrnilo ter v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Pritrdilo je stališču sodišča prve stopnje, da zakonska ureditev in sodna praksa ne omogočata vrednotenja zaplenjenih nepremičnin po njihovi tržni vrednosti, upoštevalo pa je drugačno izhodiščno ceno zaplenjenih parcel in temu ustrezno spremenilo izpodbijani sklep.

Proti pravnomočni odločitvi pritožbenega sodišča v delu, v katerem je bila pritožba predlagateljice zavrnjena, vlaga revizijo predlagateljica. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in kršitve temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijani del sodbe sodišča druge stopnje spremeni tako, da naloži nasprotni udeleženki še plačilo 778.745,60 DEM (sedaj 398.166,30 EUR). Navaja, da je sodišče materialno pravo pravilno uporabilo, vendar pa je 145.a člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Ur.l. SRS, št. 17/78 s spremembami: ZIKS) v nasprotju z Ustavo RS (URS) in Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Predlagateljičin oče je bil v kazenskem postopku zgolj zato, da mu je bila lahko izrečena kazen zaplembe premoženja, njegovim naslednikom pa sedaj pripada le približno 1/20 tržne vrednosti zaplenjenih nepremičnin. Ta razlika je posledica metodologije določanja odškodnine po določbah ZDen. Pobudo za oceno ustavnosti določb 145. do 145.c člena ZIKS je Ustavno sodišče Republike Slovenije zavrnilo, vendar se predlagateljica z njegovimi stališči ne strinja. Po njenem mnenju so ji bile z izpodbijano odločbo kršene človekove pravice in svoboščine: prepoved diskriminacije (14. člen EKČP), pravica do enakosti pred zakonom (14. člen URS) in pravica do enakega varstva pravic (22. člen URS), saj te določbe vsakomur zagotavljajo enake človekove pravice. S sprejemom ZIKS-G je zakonodajalec razdelil upravičence na tri kategorije:

1. na obsojence, ki so bili neupravičeno obsojeni v postopkih, ki so bili pravnomočno končani po 31.12.1958, 2. na obsojence, ki so bili neupravičeno obsojeni v postopkih, ki so bili pravnomočno končani do 31.12.1958, pa jim je bilo premoženje že vrnjeno s pravnomočno sodno odločbo do uveljavitve ZIKS-G in 3. na obsojence, ki so bili neupravičeno obsojeni v postopkih, ki so bili pravnomočno končani do 31.12.1958, pa jim premoženje še ni bilo vrnjeno s pravnomočno sodno odločbo do uveljavitve ZIKS-G. V odločbi U-I-60/98 Ustavno sodišče Republike Slovenije ni navedlo opravičljivih razlogov za delitev obsojencev na tiste, ki so svoje pravice uspeli uveljaviti do uveljavitve ZIKS-G in tiste, ki jim to ni uspelo. Po njenem mnenju je bil razlog, zakaj precej obsojencem ni uspelo uveljaviti svojih pravic do uveljavitve ZIKS-G, v kršitvi pravice do sojenja v razumnem roku, torej v kršitvi 6. člena EKČP in kršitvi URS. Potek sprejema zakona daje slutiti, da je država počakala do leta 1998, da je večina upravičencev, ki so imeli povezave z državnimi organi, svoje pravice uveljavljala, nato pa je bila sprejeta sprememba zakona, ki je ostalim upravičencem pravice odvzela. Sodišči sta kršili tudi 3. člen Protokola št. 7 k EKČP in 30. člen URS, ki določata, da imajo po krivem obsojeni pravico do povrnitve škode v skladu z zakonom. Po krivem obsojeni bi prejeli bistveno manjše odškodnine, kot jih določajo splošni predpisi o povrnitvi škode, kar prav tako povzroča neenakost med upravičenci. Dejstvo, da bi izplačilo pravičnih odškodnin za državo predstavljalo preveliko breme, ni sprejemljiv razlog za tako hude kršitve človekovih pravic in svoboščin. Takšna odločitev pomeni tudi kršitev 7. člena Splošne deklaracije o človekovih pravicah, saj je s sprejemom ZIKS-G prišlo do neenakosti pred zakonom. Predlaga, da revizijsko sodišče v skladu z načelom pravičnosti reviziji ugodi. Priglaša stroške.

Revizija je bila vročena nasprotni udeleženki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99-2/2004: ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku, Ur.l. SRS, št. 30/86-55/92: ZNP).

Revizija ni utemeljena.

Po 30. členu URS ima tisti, ki je bil po krivem obsojen za kaznivo dejanje ali mu je bila prostost neutemeljeno odvzeta, pravico do rehabilitacije, do povrnitve škode in druge pravice po zakonu.

Pravica do povrnitve škode zaradi neupravičene obsodbe je torej osebnostna pravica tiste osebe, ki je bila prizadeta s posledicami neupravičene kazenske sodbe. Pravica dedičev do povrnitve škode zaradi neupravičene obsodbe njihovega prednika ne izhaja iz tega člena URS, temveč iz določila, ki zagotavlja pravico do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen URS) in določila o pridobivanju in uživanju lastnine z namenom zagotovitve njene gospodarske, socialne in ekološke funkcije (67. člen URS).

V zvezi z razveljavitvijo kazni zaplembe premoženja ZIKS določa, da se zaplenjeno premoženje vrne obsojencu oziroma njegovim dedičem (prvi odstavek 145. člena ZIKS). Če vrnitev zaplenjenega premoženja ni več mogoča, je Republika Slovenija dolžna povrniti dejansko vrednost tega premoženja po času izdaje sklepa o vrnitvi in po stanju v času zaplembe. To pa ne velja za vračanje zaplenjenega premoženja v kazenskih postopkih, ki so bili pravnomočno končani do 31.12.1958, kazen zaplembe premoženja pa je bila razveljavljena na podlagi izrednih pravnih sredstev. Za vračanje tega premoženja se glede oblik, obsega in omejitev v zvezi z vračanjem ter glede vrednotenja premoženja smiselno uporabljajo določbe tretjega poglavja ZDen (145.a členu ZIKS oziroma 2. člen ZIKS-G). Ta določba velja tudi v pravdnih in nepravdnih postopkih v zvezi z vrnitvijo zaplenjenega premoženja, ki so se začeli pred uveljavitvijo ZIKS-G, pa do njegove uveljavitve še niso bili pravnomočno končani (3. člen ZIKS-G).

Kot je razvidno iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 16.7.1998 pod opr. št. U-I-60/98, je to že presodilo, da navedena določba ZIKS ni v neskladju z URS. Revizijsko sodišče zato na kratko povzema njene razloge, ki se jim pridružuje. Ustavno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da je bilo število razveljavljenih kazni zaplembe premoženja, izrečenih v prvih povojnih letih, izredno veliko, tako da polni obseg odškodovanja v zvezi z zaplenjenim premoženjem z vidika obremenitve nacionalnega gospodarstva ne bi bil sprejemljiv. Načelo socialne države je narekovalo vzpostavitev ravnotežja med upravičenci do vrnitve zaplenjenega premoženja oziroma do plačila odškodnine in tistimi, ki bodo te obveznosti dolžni izpolniti. Podlaga za takšno odločitev je bila med drugim ugotovitev, da so bili tudi tedanji kazenski postopki sredstvo za podržavljanje proizvajalnih sredstev, zato naj bi se tudi krivice, ki so bile storjene z neupravičenimi zaplembami, popravljale po enakih merilih, kot veljajo za tiste, ki jim je bilo na drug način odvzeto premoženje s strani države. Čeprav določba 145.a ZIKS posega v pravice upravičencev retroaktivno, je ta poseg dopusten, saj ga opravičuje javna korist, razlog za poseg v postopke, ki so v teku, pa je bil nujen. Po podatkih iz leta 1992, ki so se izkazali za napačne, naj bi namreč šlo za manjše število kazenskih zaplemb. To pa ne drži, saj je na podlagi zaplemb prešla v državno lastnino skoraj polovica vsega podržavljenega premoženja. Takšna razsežnost povojnih procesov pred sprejemom ZIKS-G ni bila znana, saj je njihovo število odvisna od števila dovoljenih obnov, sproženih na zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodbe kazenskih sodišč iz obdobja pred letom 1958. Razlog za poseg v postopke, ki so v teku, je torej v tem, da sicer ne bi bilo mogoče doseči željenih ciljev: to je varovanja nacionalnega gospodarstva in načela socialne države. Z milejšim ukrepom tega cilja ne bi bilo mogoče doseči, saj je bila v tem času v teku še večina postopkov za vrnitev zaplenjenega premoženja. Ne drži torej revizijska navedba, da je država namerno počakala do leta 1998, da bi nekaterim posameznikom zagotovila ugodnejši položaj. Zatrjevane kršitve 14. člena EKČP ter 14. in 22. člena URS niso podane, med tem ko pravica do sojenja v razumnem roku ni predmet sedanjega odločanja.

Drži sicer, da je za vrednotenje premoženja tistih neupravičeno obsojenih, na katere se nanaša določba 145.a ZIKS, veljajo drugačna pravila, kot sicer veljajo za vračilo premoženja po krivem obsojenim osebam. Vendar pa je treba pritrditi stališču Ustavnega sodišč Republike Slovenije, da množičnih krivic, ki so bile povzročene s kazenskimi zaplembami premoženja v povojnem obdobju, ni mogoče popravljati z ukrepi, ki so predvideni za primere, ko v kasnejšem obdobju izjemoma pride do krivične kazenske obsodbe. Sprejem posebne zakonske ureditve za popravo množičnih povojnih krivic in omejitev plačila odškodnine za podržavljeno premoženje ne pomeni kršitve 3. Protokola št. 7 k EKČP, ki v primeru krive obsodbe zagotavlja le pravico do odškodnine skladno z zakonom ali prakso države. Prav tako tudi ni podana kršitev 7. člena Splošne deklaracije Združenih narodov o človekovih pravicah, saj je bila drugačna ureditev sprejeta iz že navedenih razlogov.

Neutemeljeno revizijo je bilo zato treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP. Odločitev o revizijskih stroških predlagateljice je zajeta v zavrnilnem izreku odločbe.