Jedro

Sodnik mora imeti možnost, da se na podlagi predloženega potrdila in upoštevaje druge pomembne okoliščine prepriča, ali je izostanek z naroka dejansko opravičljiv. V konkretnem primeru v zdravniškem potrdilu ni navedena diagnoza oziroma opisano zdravstveno stanje, zaradi česar sodišče ni moglo preveriti, ali je bilo toženčevo zdravstveno stanje res tako, da ni dopuščalo, da se odzove vabilu sodišča.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Pravdni stranki krijeta sami svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 66132/2013 z dne 16. 5. 2013. Tožencu je na račun tožnice naložilo plačilo 43.363,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2013 dalje. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo, tožencu pa naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 2.723,18 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper II. in IV. točko izreka navedene sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje toženec. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da sodišče zaradi razveljavitve sklepa o izvršbi ni imelo več podlage za odločanje o tožbenem zahtevku. Ker 62. člen Zakona o izvršbi in zavarovanjih (v nadaljevanju: ZIZ) v takšnih primerih napotuje na določbe pravdnega postopka, je sodišče kršilo tretji odstavek 436. člena ZPP. Takšne odločitve sodišče ni niti obrazložilo, zato uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka. Te naj bi bile podane tudi pri odločanju o objektivni spremembi tožbe, saj sodišče v zvezi s slednjo ni sprejelo nobenega sklepa, toženca pa s spremembo ni niti seznanilo. Nasprotuje tudi izvedbi naroka za glavno obravnavo z dne 6. 7. 2016 brez navzočnosti toženca. Meni, da je naknadno predloženo zdravniško potrdilo njegovo odsotnost opravičilo. Sodišče bi mu v skladu z zaprosilom moralo poslati vsaj zapisnike z naroka, česar pa ni storilo, kar pomeni kršitev načela enakega obravnavanja strank v postopku. Dodaja, da je tožbeni zahtevek nesklepčen, saj tožnica ni zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu. To naj bi zlasti veljalo za višino vtoževane terjatve, saj zatrjevani dolg iz predloženih listinskih dokazov ne izhaja, trditev tožnice glede višine pa niti ni mogoče preizkusiti. Vztraja na stališču, da se poroštvena izjava ne nanaša na pogodbo o leasingu. Dodaja, da ga tožnica o zapadlosti terjatve pred pravdo ni obvestila. Stališče sodišča, da je bil o zapadlosti terjatve obveščen s prvo pripravljalno vlogo tožnice, zato ne zadošča. Nasprotuje tudi ugotovljeni višini in poudarja, da tožnici ni uspelo izkazati, zakaj je bil predmet lizinga v letu 2012 vreden le še 1.075,20 EUR. Ker ni predložila cenitve, meni, da je pri prodaji ravnala skrajno negospodarno. Meni, da je napačen seštevek pod 22. točko obrazložitve. Tudi sicer sodišče ne bi smelo upoštevati zneska 2.105,11 EUR, ki naj bi predstavljal strošek odvzema samega stroja, saj tožnica dokazov v tem delu ni predložila. Ker je tožnica svojo trditveno podlago dopolnjevala na samem naroku, toženec pa s potekom naroka ni bil seznanjen, uveljavlja kršitev načela kontradiktornosti. Nasprotuje tudi odločitvi o pravdnih stroških.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V konkretnem primeru je prvotna tožnica, družba H. d. o. o, kot leasingodajalka na podlagi poroštvene izjave z dne 25. 2. 2008 od toženca kot solidarnega poroka in plačnika terjala plačilo neporavnanih obveznosti glavnega dolžnika (leasingodajalca) po pogodbi o finančnem leasingu premičnin z dne 22. 2. 2008 (priloga A2). Zaradi odstopa vtoževane terjatve družbi B. d. o. o. med pravdo, je prvotna tožnica prilagodila svoj tožbeni zahtevek tako, da je zahtevala izpolnitev v korist prevzemnice terjatve (nove upnice). Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku v skladu z napotili pritožbenega sodišča takšno spremembo tožbe dopustilo. Gre namreč za objektivno spremembo tožbe, za katero soglasje toženca ni potrebno, zadošča, da je o spremembi upnika obveščen.(1) Tudi sicer toženec takšni spremembi tožbe ni nasprotoval, temveč se je spustil v obravnavo po spremenjenem zahtevku tako, da je kot tožnico navedel (tudi) pravno naslednico prvotne tožnice. O spremembi tožbe je bil tako obveščen, nanjo je (konkludentno) tudi pristal, zato z nasprotnimi pritožbenimi trditvami ne more uspeti.

6. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, ki uveljavljajo kršitev določbe tretjega odstavka 436. člena ZPP, ker naj bi sodišče nepravilno oblikovalo izrek izpodbijane sodbe. Namesto, da bi sklep o izvršbi v 1. in 3. odstavku ohranilo v veljavi, je le tega v celoti razveljavilo in o zahtevku odločilo kot pri tožbi. Pritožbeno sodišče poudarja, da, ko izvršilno sodišče razveljavi sklep o izvršbi v delu, v katerem je dovoljena izvršba, in ta sklep postane pravnomočen, ni več pravnega temelja za vodenje izvršilnega postopka. Čeprav sodišče prve stopnje izreka ni oblikovalo na način kot predvidevajo določbe ZPP, ki urejajo postopek s plačilnim nalogom, temveč je odločilo kot po tožbi, ne gre za takšno kršitev postopkovnih določb, ki bi lahko vplivala na pravilnost oziroma zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP).(2) Izvršilni postopek je bil namreč končan, podlaga za odločanje sodišča pa je bila prva pripravljalna vloga tožnice, ki jo je potrebno obravnavati kot tožbo. Da bi pritožnik uspel, bi tako moral pojasniti, glede česa in zakaj bi kršitev vplivala na sodbo, česar pa ni storil, zato je njegova pritožba neutemeljena tudi v tem delu.

7. Sodišče nadalje ni zagrešilo kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (načelo kontradiktornosti). Tako toženec kot njegov pooblaščenec sta bila na narok z dne 30. 9. 2015, 4. 12. 2015 in 6. 7. 2016 pravilno vabljena, a se narokov nista udeležila. Pooblaščenec toženca je sicer vsakokrat predlagal, da se razpisani narok prekliče in preloži na kasnejši datum (vloge na list. št. 89, 100 in 127) zaradi toženčevih (domnevnih) zdravstvenih težav, česar sodišče utemeljeno ni upoštevalo. Če stranka ali pooblaščenec ne prideta na narok zaradi zdravstvenih razlogov, lahko namreč sodišče narok preloži le, če je bolezen ali poškodba nenadna in nepredvidljiva, zaradi česar je stranki onemogočen prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku (drugi odstavek 115. člena ZPP). Pogoja za preložitev naroka sta dva, in sicer opravičilo samo in opravičljiv razlog za izostanek, ki mora biti podprt z dokazom. Kadar se stranka sklicuje na zdravstvene razloge, ne zadostuje zgolj predložitev zdravniškega potrdila. Sodnik mora imeti možnost, da se na podlagi predloženega potrdila in upoštevaje druge pomembne okoliščine prepriča, ali je izostanek dejansko opravičljiv. V konkretnem primeru v zdravniškem potrdilu ni navedena diagnoza oziroma opisano zdravstveno stanje, zaradi česar sodišče ni moglo preveriti, ali je bilo toženčevo zdravstveno stanje res tako, da ni dopuščalo, da se odzove vabilu sodišča. Naknadno predloženo zdravniško potrdilo z dne 13. 7. 2016 tako zgolj navaja, da je toženec »zaradi bolezni v obdelavi pri specialistih«, kar tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne pomeni opravičljivega razloga za izostanek z naroka. Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je opravilo naroke v odsotnosti toženca, na narokih izvedlo dokaze, in odločilo na podlagi tako izvedenih dokazov. S tem ni bila kršena toženčeva pravica do izjave in načelo kontradiktornosti. Sodišče tožencu tudi ni bilo dolžno vročati prepisa zapisnika glavne obravnave. S samim zapisnikom se bi namreč toženec lahko seznanil na podlagi vpogleda v spis, in sicer kadarkoli v času uradnih ur sodišča (70. in 74. člen Sodnega reda(3)).

8. Pogodbe o leasingu zakonodaja izrecno ne ureja, sodna praksa pa jo opredeljuje kot pogodbo, za katero je potrebno upoštevati določila obligacijskega prava o prodaji na obroke in zakupa, v prvi vrsti pa izhajajoč iz načela pogodbene svobode, določila konkretne pogodbe. Izrecno pa je v določbah obligacijskega prava urejeno poroštvo. S poroštveno pogodbo se porok nasproti upniku zavezuje, da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če ta tega ne bi storil (1012. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Med strankama v konkretnem primeru ni sporno, da je podpis na poroštveni izjavi toženčev. Slednji tudi v pritožbi vztraja na stališču, da je bila poroštvena izjava podana k neki drugi pogodbi in ne pogodbi o leasingu, ki je podlaga za predmetno terjatev. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je takšen ugovor toženca neprepričljiv in neizkazan. Sodišče je zato utemeljeno odločalo v skladu z 8. členom ZPP in ob dejstvu, da je bila poroštvena izjava podpisana v treh dneh po podpisu pogodbe o leasingu, toženec pa ni predložil druge pogodbe, za katero bi bilo podano poroštvo, v celoti verjelo tožnici. Ker se je leasingojemalka po pogodbi zavezala plačati 62.400,00 EUR glavnice in 13.515,00 EUR obresti, svojega dolga pa ni v celoti poravnala, je sodišče utemeljeno odločilo, da je preostanek dolga in nastalo škodo dolžan plačati toženec kot solidarni porok. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je bil toženec o razdoru pogodbe in o zapadlosti terjatve obveščen najkasneje s prvo pripravljalno vlogo tožnice, zato ni pomembno, kaj se je oziroma se ni zgodilo pred pravdo.

9. Neutemeljen je tudi očitek o zmotni uporabi materialnega prava glede obstoja dolgovanih obveznosti. Dolgovani znesek sestavljajo znesek zapadlih in neplačanih obrokov leasinga, ostanek leasinga (diskontirana vrednost ostalih obrokov) in strošek predčasne prekinitve pogodbe, vse zmanjšano za znesek v višini prodajne cene stroja. Iz sodbe prav tako izhajajo jasni razlogi glede višine utemeljene terjatve tožnice, tj. glede zneskov posameznih postavk in stroškov v zvezi s prodajo vozila. Ta višina je skladna z obračunom (priloga A7), zmanjšana za posamezne postavke, ki jih tožnici ni uspelo izkazati (strošek odvzema stroja je napačno obračunan dvakrat ter določeni stroški pod rubriko »prefakturiranje«). Tudi v tem delu je sodišče odločalo po načelu proste presoje dokazov (8. člen ZPP) in pravil o dokaznem bremenu (212. člen ZPP) ter pravilno štelo, da je tožnici uspelo izkazati terjatev v pretežnem delu. Toženec je namreč višini terjatve ugovarjal zgolj pavšalno (pripravljalna vloga z dne 28. 10. 2015), naroka z dne 4. 12. 2015, kjer je tožnica na poziv sodišča dodatno obrazložila posamezne postavke obračunane terjatve, pa se kljub pravilnemu vabljenju ni udeležil. Pritožbene navedbe o tem, da prodaja stroja ni bila dovolj skrbna ter da tožnici določenih postavk obračunane terjatve ni uspelo izkazati, so pritožbene novote in jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. Toženec namreč ni izkazal, da brez svoje krivde (v pritožbi ne navaja nobenih razlogov) teh trditev ni mogel podati že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP).

10. Po povedanem pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

11. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

Op. št. (1): Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 398/2011 z dne 18. 9. 2014. Op. št. (2): Podobno tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cpg 325/2015 z dne 11. 3. 2015. Op. št. (3): Uradni list RS, št. 17/95, 35/98, 91/98, 22/00, 113/00, 62/01, 88/01, 102/01, 22/02, 15/03, 75/04, 138/04, 74/05, 5/07, 82/07, 16/08, 93/08, 110/08, 117/08, 22/10, 48/11, 15/15 in 87/16.