Jedro

Kadar se stranka, ne oziraje se na svoje izrazito nepošteno ravnanje, opira na oziroma skriva za načelom pacta sunt servanda, ki naj navzven sanira nepošteno razporejanje premoženja, gre za zlorabo tega načela.

Če ena pogodbena stranka z zlorabo zaupanja zavestno prevara drugo pogodbeno stranko na ta način, da bo sama na njen rovaš pridobila večkratno vrednost premoženja, potem je sila (pogodba), ki tako nesorazmerno spreminja snov (vrednost premoženja), nemoralna. Nemoralnost se kaže tako na objektivni ravni (v nesorazmerju), kot na subjektivni ravni (zavestno prikrivanje informacij, zaradi katerih nasprotna stranka oblikuje drugačno pogodbeno voljo, kakor bi jo, če bi se odločala resnično svobodno – informirano in brez zlorabe njenega zaupanja).

Izrek

I. Pritožba proti zavrženju tožbe v ugotovitvenem delu (točka III. izreka) se zavrne in sklep v tem delu potrdi. V preostalem delu se pritožbi ugodi ter se izpodbijana sodba v točkah IV. do VI., v delu, ki se nanaša na prvotožnika razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo najprej dovolilo zvišanje tožbenega zahtevka, nadalje zavrnilo predlog za prekinitev pravdnega postopka in s tretjo točko izreka zavrglo tožbo v ugotovitvenem delu. Nato je zavrnilo tako primarni denarni zahtevek, kakor tudi podredni razveljavitveni in podredni denarni zahtevek. Nazadnje je odločilo še o pravdnih stroških.

2. Proti sodbi in sklepu vlaga pritožbo prvotožnik. Sklicuje se na vse zakonske pritožbene razloge iz 338. člena ZPP(1) ter sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in zahtevkom ugodi, če pa to ne, naj jo vsaj razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovljen postopek. Pritožba sodišču očita procesne kršitve zaradi neizvedbe več dokaznih predlogov s strani tožeče stranke. Ti dokazni predlogi so: izvedenec gradbene stroke, zaslišanje poimensko navedenih prič, vpogled v kazenski spis ter vpogled v potni list prvotožnika.

3. Bistvo pritožbe je v argumentiranem zastopanju stališča, da je toženec ravnal nepošteno, da je zlorabil sorodstveno zaupanje, da se je lagal glede pravnorelevantnih okolišin in tako oškodoval tožečo stranko. Pritožba med drugim zastopa tudi stališče, da je toženec ravnal kot mandatar tožeče stranke in je zato njegova zloraba tega položaja še toliko večja. Prav tako se ne strinja s stališčem sodišča, da so tožniki izkušeni prodajalci nepremičnin. Zanje jih je namreč vselej prodajal toženec. Prav to je vzpostavilo tudi dodatno zaupanje na njihovi strani. Sicer pa je drugi tožnik star in že tudi dementen, prvotožnik pa je pretežno v Avstraliji. Obširne pritožbe (skoraj 20 strani) pritožbeno sodišče zaradi ekonomije pisanja sodbe ne bo povzemalo podrobneje. Stranki sta z njo seznanjeni, nahaja se v spisu, sodišče jo je preučilo in bo v nadaljevanju na srž pritožbenih navedb tudi ugodno odgovorilo.

4. Pritožba je bila vročena toženi stranki. Ta je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. V odgovoru na pritožbo nasprotuje tezi pritožnika o obstoju mandatnega razmerja (to se je nanašalo zgolj na denacionalizacijske postopke), soglaša z ugotovitvami sodišča in nazadnje trdi, da zmota glede vrednosti predmeta ni pravno upoštevna zmota. Pri tem se sklicuje tudi na komentar OZ(2), ki ga je v tem delu pisal Mile Dolenc.

5. Pritožba zoper sklep o zavrženju ugotovitvenega zahtevka ni utemeljena, pritožba proti sodbi pa je utemeljena.

Nesporna dejstva in bistvo nadaljnje trditvene podlage:

6. Med strankami je nesporno, da je toženec od obeh tožnikov ter J. T. 18. 6. 2007 kupil nepremičnino, parc. št. 1763/91, k. o. Bx., ter da je kupnina znašala 294.000,00 EUR. Nesporno je nadalje, da je toženec isto nepremičnino 26. 9. 2007 prodal naprej družbi I., d.o.o., ter da je kupnina v tem primeru znašala 5.882.000,00 EUR.

7. Nesporno je nadalje, da je toženec sorodnik prodajalcev (sin J. T., nečak F. T., vrsta sorodstva med njim in B. M. pa ni posebej zatrjevana) ter da je zanje opravljal več pravnih poslov, med drugim tudi posle v zvezi z denacionalizacijo nepremičnine, ki je bila predmet obeh prej navedenih pogodb.

8. Trditvena teza tožeče stranke je še bila, da je toženec zastopal koristi tožnikov tako, da je iskal najugodnejšega kupca ter da je bilo dogovorjeno, da bo v imenu družine storil vse, kar zmore, da bo v korist vseh nepremičnino čim bolje prodal. Bistveni del trditvene podlage pa je v očitku, da je toženec sorodstveno zaupanje zlorabil, ta očitek pa je utemeljen s trditvijo, da je toženec že razpolagal s precej višjo ponudbo družbe I., d.o.o. (v višini treh milijonov EUR), tožeči stranki pa je lagal, da je kupnina 294.000,00 EUR največ, kar bo mogoče doseči. Sklepni del teze tožeče stranke je, da je toženec torej vedel, da od tožeče stranke kupuje nepremičnino po ceni, ki bistveno odstopa od cene, ki jo bo za isto nepremičnino nato iztržil sam. To ceno je določil on, ta cena pa ne ustreza realni (tržni) vrednosti, marveč je dvajsetkrat nižja od nje.

Materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje:

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje takšno trditveno tezo obravnavalo z napačnega materialnopravnega izhodišča. Iz tega razloga je ostala tudi neizčrpana, nekateri dokazi pa neizvedeni. Pravno izhodišče sodišča prve stopnje namreč je, da so prodajalci zavestno pristopili k sklepanju pogodbe ter da se je cena opirala na cenitev, s katero so bili seznanjeni. Njihova volja naj bi bila prava. Nosilni argument v izpodbijani sodbi je, da so imeli tožniki vso možnost preveriti ponujeno višine kupnine na nepremičninskem trgu, vendar tega niso storili. Prvi posel zato po stališču sodišča ni neveljaven. Napake volje ni. Sodišče se torej opira na načelo skrbnosti (6. člen OZ), ki naj bi ga tožeča stranka prekršila oziroma naj ne bi ravnala v sladu z njim. Prav tako naj bi ne bila podana prevara, saj naj bi toženec tožnikom ne zamolčal svojih aktivnosti glede tega, da bi za sporno nepremičnino dosegel najvišjo možno ponudbo. Iz istega razloga po stališču sodišča prve stopnje prvi posel tudi ne nasprotuje moralnim načelom. Z vprašanjem nesorazmerja med vrednostjo kupnine in vrednostjo nepremičnine se sodišče ni ukvarjalo, ker po stališču sodišča prve stopnje subjektivna prvina oderuštva ni izpolnjena. Sodišče to utemeljuje s tem, da nihče od tožnikov ni bil v stiski, zaradi katere bi bil primoran v prodajo, neizkušešenost pa naj bi bila izključena zato, ker so dotlej tožniki že prodali več nepremičnin. Glede veljavnosti drugega posla pa sodišče prve stopnje pravi, da nima hibe, kajti toženec je kot lastnik tedaj lahko prodal svojo nepremičnino ugodnemu ponudniku.

Izvor materialnopravne napačnosti pravnega izhodišča v izpodbijani sodbi

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je takšno materialnopravno stališče napačno predvsem zato, ker pri presoji neveljavnosti pogodbe ni upoštevalo dveh odločilnih (zatrjevanih) okoliščin. Prva je zatrjevana nepoštenost toženca pri celotnem kompleksu nakupa in kasnejše prodaje nepremičnine. Druga, s to povezana okoliščina, pa je, da so bile pogodbene stranke sorodniki, med katerimi velja povsem drugačna stopnja zaupanja kot med pogodbeniki, ki takšnih vezi nimajo ter si njihovi poslovni interesi stojijo nasproti. Ob trditveni tezi tožeče stranke je brez sence dvoma mogoče reči, da zahtevki temeljijo na tezi o hudi zlorabi zaupanja.

11. Sodišče prve stopnje je kot razlog, da pogodba ne nasprotuje morali, navedlo tudi to, da naj bi toženec tožnikom ne zamolčal „svojih aktivnosti v zvezi z obravnavano nepremičnino“. Res je, P. M. Š. je izpovedovala (glej l. št. 180 - 187), da je toženec sprva govoril, da bo premoženje oplemenitil. Vendar ni prav nikakršne podlage za sklep, da bi toženec tožnikom razkril, kakšne razsežnosti je ta „oplemenitev“. Razlika med malo boljšo ali malo slabšo prodajo na eni ter med dvajsetkratno razliko glede istega pogodbenega predmeta (brez vsakršnega „oplemenitenja“) na drugi strani ni zgolj kvantitativna, marveč kvalitativna. Tu gre torej za preskok kvantitete v kvaliteto in nobene podlage ni za sklep, da bi o slednji toženec tožnikom karkoli razkril. Velja ravno obratno, da jim je torej skušal to zakriti (ponudba, s katero je razpolagal na eni, ter njegova izjava, da je 294.000,00 EUR maksimum, ki ga je moč iztržiti, na drugi strani).

Materialnopravna presoja trditvene tožbene podlage s strani pritožbenega sodišča

12. »Stvarno pravo in obligacijsko pravo v svetu prava predstavljata snov in silo: stvarno pravo je mirujoči, obligacijsko pravo pa gibljivi element pravnega sveta.«(3) Če hoče biti pravo pravično (in pritožbeno sodišče je prepričano, da mora biti, kajti sicer sploh več ne bi bilo pravo), potem sme pogodbeno pravo (kot sila), učinkovati na stvarno pravo (kot snov) le tako, da subjektom pravnih razmerij ohranja vsaj približno vrednost njihovega premoženja (snovi)(4). Substanca torej skozi pogodbena razmerja menja svojo obliko, ne pa tudi svoje bistvene (vsaj približne) vrednosti. O tem nam na zakonski ravni govori načelo enake vrednosti dajatev (8. člen OZ). Zakonski ustreznici, ki ponazarjata pretirano spremembo vrednosti, sta očitna nesorazmernost oziroma čezmernost (118. člen OZ). Drugače je seveda tedaj, ko je bistvo pogodbene volje takšno, da naj se v statičnem delu prava (torej v snovi) spremeni ne le oblika premoženja, marveč tudi njena vrednost, ali pa tedaj, ko pogodbena volja takšno možnost izrecno dopušča. Primer prvega tipa pogodbene volje je darilna, primer druge pa aleatorna pogodba. Takšna zasnova pogodbenega prava ustreza tako zahtevam splošne kot zahtevam pogodbene svobode.

13. Zakonske omejitve pogodbene svobode je tako treba videti kot korektiv, ki naj v vseh primerih zagotovi, da bo pogodbena svoboda resnična in ne zgolj navidezna/površinska. »Če pravna pogodbena svoboda postane pogodbeno socialno hlapčevstvo, se zakon znajde pred nalogo, da z omejitvami pravne pogodbene svobode ponovno vzpostavi socialno pogodbeno svobodo.«(5)

14. Trditvena podlaga tožeče stranke vsebuje prvine različnih tipov neveljavnosti pogodbe: prevare (49. člen OZ), čezmernega prikrajšanja (118. člen OZ), ničnosti zaradi nasprotovanja moralnim načelom (86. člen OZ) ter njene specialne (posebej konkretizirane) oblike - oderuške pogodbe (119. člen OZ). Na nekatere izmed njih se tožeča stranka opira v primarnem zahtevku, na nekatere v podrednem, na nekatere (čezmerno prikrajšanje) pač ne, najbrž zato, ker je bil rok iz drugega odstavka 118. člena OZ zanjo nedosegljiv.

15. Poudarek, da iz trditvene podlage tožeče stranke izvirajo prvine različnih tipov neveljavnosti pogodbe, samo potrjuje, da različni razlogi in različne oblike neveljavnosti pogodbe skupaj tvorijo sistem, ki zaradi uresničevanja pravičnosti načelo o dolžnosti izpolnitve obveznosti (pacta sunt servanda – 9. člen OZ) uravnoteža z drugimi temeljnimi načeli. Načela, s katerimi mora biti uravnoteženo načelo pacta sunt servanda, so v obravnavani zadevi predvsem: načelo vestnosti in poštenja (5. člen OZ), načelo prepovedi zlorabe pravic (7. člen OZ) ter načelo enake vrednosti dajatev (8. člen OZ).

16. Kadar se stranka, ne oziraje se na svoje izrazito nepošteno ravnanje, opira na oziroma skriva za načelom pacta sunt servanda, ki naj navzven sanira nepošteno razporejanje premoženja, gre za zlorabo tega načela. Gre za poskus iskanja zavetja v vulgarnem pravnem pozitivizmu, ki služi izključno okoriščenju na eni in oškodovanju na drugi strani. Trditvena podlaga tožeče stranke govori o prav takšnem ravnanju tožene stranke.

17. Če temeljna načela v luči obravnavane zadeve konkretiziramo na raven pravnih pravil, tako ugotovimo naslednje. Če vzajemni dajatvi zgolj nista enakovredni, to samo po sebi še ne pomeni, da je takšna pogodba neveljavna. Položaj ustreza motivni zmoti (glede vrednosti predmeta pogodbe), ki sama zase ni upoštevna(6). Če je med obveznostmi obeh pogodbenih strank podano očitno nesorazmerje, tedaj tak posel zaradi čezmernega prikrajšanja preraste v izpodbojnega (118. člen OZ). Če pa je takšno nesorazmerje posledica nepoštenega ravnanja (se pravi: kršitve načela vestnosti in poštenja – 5. člen OZ) ene izmed strank, tedaj pa lahko preraste celo v ničnega bodisi po splošni določbi 86. člena OZ bodisi po specialni določbi o oderuški pogodbi (118. člen OZ). Slednja je le poseben primer nemoralne pogodbe. Zanjo bo šlo v primeru, če je bil zlorabljen poseben subjektivni položaj druge pogodbene stranke. Ta subjektivni položaj je lahko bodisi nezadostna izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost (prvi odstavek 119. člena OZ) bodisi kakšna v bistvenih prvinah enaka subjektivna lastnost. Posebej o zatrjevanem ravnanju tožene stranke, ki nasprotuje moralnim načelom

18. Ravnanje toženca, ki je opisano v trditveni podlagi, po prepričanju pritožbenega sodišča nasprotuje moralnim načelom.

19. Če ena pogodbena stranka z zlorabo zaupanja zavestno prevara drugo pogodbeno stranko na ta način, da bo sama na njen rovaš pridobila večkratno vrednost premoženja, potem je sila (pogodba), ki tako nesorazmerno spreminja snov (vrednost premoženja), nemoralna. Nemoralnost se kaže tako na objektivni ravni (v nesorazmerju) kot na subjektivni ravni (zavestno prikrivanje informacij, zaradi katerih nasprotna stranka oblikuje drugačno pogodbeno voljo, kakor bi jo, če bi se odločala resnično svobodno – informirano in brez zlorabe njenega zaupanja).

Zatrjevane okoliščine: - da je toženec že pred sklenitvijo prodajne pogodbe s tožečo stranko imel ponudbo, ki je za desetkrat presegala kasnejšo kupnino; - da je tako torej vedel, da bo kasneje bolj ali manj zanesljivo (brez resnega tveganja) pridobil vrednost premoženja, ki za večkrat presega vrednost njegove nasprotne dajatve; - da je bilo to mogoče zato, ker mu je tožeča stranka kot bližnjemu sorodniku zaupala in tako verjela njegovi izjavi, da je takšna vrednost maksimum, ki ga je mogoče iztržiti; zato nasprotujejo minimumu iskrenega ravnanja, načelu suum cuique, izravnalni pravičnosti ter s tem temeljnim moralnim načelom.

20. Ker tako zatrjevana dejstva sama po sebi utemeljujejo pravni sklep o tem, da je pogodba nična, jih ni mogoče zavrniti z argumentom, da bi morala biti tožeča stranka bolj skrbna (prav to je storilo sodišče prve stopnje). Premoženjske posledice nesorazmernega (večkratnega) prikrajšanja namreč niso neposredna posledica neskrbnega ravnanja tožeče stranke, marveč neposredna posledica nepoštenega ravnanja tožene stranke.

Odločitev pritožbenega sodišča in procesno pooblastilo zanjo

21. Iz tega razloga pritožbeno sodišče ne soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, ki zavračajo tožbeno tezo o ničnosti pogodbe. Pritožbeno sodišče sicer soglaša, da za ugotovitveni zahtevek tožeča stranka nima pravnega interesa, saj ni z ničemer izkazala, da bi to kakorkoli vplivalo na njen pravni položaj. Pritožbena trditev, da ima pravni interes zato, da lahko postavi dajatveni zahtevek, ni utemeljena. Tisto, kar je z vidika njenega pravnega položaja pomembno v tej pravdi, je varovanje njenega premoženjskega interesa. Ta pa se uresničuje skozi denarni zahtevek. A zavrženje zahtevka za ugotovitev ničnosti je v resnici povsem postranskega pomena. Iskreno povedano gre zgolj za udejanjanje procesnopravne konceptualnosti, življenjsko gledano pa so pomembne nadaljnje posledice, ki izhajajo iz predpostavke ničnosti ter jih tožeča stranka v tej v pravdi tudi uveljavlja. O ničnosti pogodbe je zato treba v tej pravdi odločati kot o predhodnem vprašanju, o denarnem zahtevku pa odločiti z učinkom pravnomočnosti.

22. Položaj v tem pritožbenem postopku je torej tak, da mora iz prej navedenih razlogov pritožbeno sodišče pritožbo zoper zavrženje ugotovitvenega zahtevka zavrniti in sklep o zavrženju potrditi, sodbo, s katero je bil zavrnjen tako primarni denarni zahtevek kot vsi podredni zahtevki, pa razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek. Ker je ostalo zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče svojo odločitev oprlo na procesno pooblastilo iz 355. člena ZPP. Zavrnitev pritožbe glede zavrženja zahtevka za ugotovitev ničnosti pogodbe je procesno oprta na pooblastilo iz 2. točke 365. člena ZPP.

Napotki za nadaljnje delo:

23. V ponovljenem postopku naj torej sodišče prve stopnje obravnava pravno relevatno trditveno podlago tožeče stranke tako glede vprašanja ničnosti kot, če bo odgovor o ničnosti tudi po izvedenem dokaznem postopku pritrdilen, glede višine denarnega zahtevka (ta doslej sploh še ni bila predmet obravnave). V zvezi z dokaznimi predlogi tožeče stranke pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbeni graji o obstoju bistvene kršitve določb pravdnega postopka (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) zaradi neizvedbe dokazov. To kršitev je tožeča stranka tudi pravočasno uveljavljala (286 b. člen ZPP) na naroku (glej l.št, 254). Ti dokazni predlogi so: dokaz z izvedencem (glede objektivnega nesorazmerja vrednosti dajatev(7)), dokaz z zaslišanjem prič S. K., F. P. in P. T. (glede nepoštenega pogajanja toženca z družbo I. ter prikrivanja teh pogajanj tožeči stranki). Pritožbeno sodišča pritrjuje tudi pritožbenemu očitku o napačni uporabi pravila o prekluziji (286. člen ZPP) glede dokaznega predloga z vpogledom v potni list. Potreba po tem dokazu se je v resnici pojavila šele tedaj, ko naj bi se (potrditvah pritožnika) toženec na zaslišanju zlagal, da je cenitveno poročilo izročil prvemu tožniku v aprilu 2007. (1) Zakon o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 73/2007-uradno prečiščeno besedilo – ter še poznejše spremembe tega predpisa).

(2) Obligacijski zakonik (Ur.l. RS, št. 83/2001).

(3) Gustav Radbruch, Filozofija prava, Cankarjeva založba 2001, str. 180. (4) Gre za pravičnostni obrazec Suum cuique (vsakomur svoje).

(5) Radbruch, nav. delo, str. 184. (6) Glej: Mile Dolenc, Napake volje pri sklepanju pravnih poslov, Cankarjeva založba 2003, str. 132. (7) Dejstvo, da je tožena stranka uspela doseči prodajno ceno, ki za skoraj dvajsetkrat presega nakupno ceno, že samo po sebi razmeroma zanesljivo kaže na nesorazmerje. Cena je bila dosežena na trgu in je torej to empirična tržna cena. Metodološko ugotavljanje tržne cene z izvedencem bo zato najverjetneje potrebno predvsem v zvezi z ugotavljanjem višine denarne terjatve.