Jedro

Ravnanje sodišča prve stopnje, ki je najprej dopolnilo dokazni postopek, v njem pa nato izdalo sodbo, s katero je zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo, ne da bi pred tem storilca prekrška vabilo na zaslišanje in ga zaslišalo, je privedlo do absolutno bistvene kršitve določb postopka o prekršku po 3. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1. Z izostalim vabljenjem na zaslišanje storilec posledično sploh ni bil seznanjen s pravnim poukom in o svojih procesnih možnostih, s čimer so bile kršene tudi njegove ustavno zagotovljene pravica do enakosti, pravica do izjave in pravica do obrambe.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Specializirana enota za nadzor prometa Uprave uniformirane policije je dne 14. 9. 2015 zoper storilca I. E. izdal plačilni nalog št. 5000000767884 zaradi prekrška po 4. točki sedmega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP). Storilcu je na podlagi navedenega zakonskega določila izrekel globo v višini 250,00 evrov in 3 kazenske točke. Okrajno sodišče v Ajdovščini je zahtevo za sodno varstvo storilca zavrnilo.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec zaradi kršitve 3. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških-1 (v nadaljevanju ZP-1). Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti graja postopanje prvostopenjskega sodišča, ki je v dopolnjenem dokaznem postopku samoiniciativno izvedlo dokaz z izvedencem kriminalistično tehnične stroke s preiskavo fotografij in posnetkov varnostne kamere, pri tem pa ni zaslišalo storilca, pa bi ga moralo, glede na to, da niso bile podane okoliščine iz drugega odstavka 69. člena ZP-1 (storilec ni bil vabljen na zaslišanje, zato niti ni mogel biti podan njegov neopravičen izostanek) in 129.a člena ZP-1 (sodnica ni ugotovila prekrška zgolj na podlagi obdolžilnega predloga ter vsebine dokazov, temveč je izvedla še dokaz z izvedencem, izvedensko mnenje pa je bil bistven dokaz obsodilne sodbe). Glede na to, da je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, tudi ni bilo pogojev za izvedbo skrajšanega postopka brez njegovega zaslišanja na podlagi trinajstega odstavka 129.a člena ZP-1. Sodišče je brez zaslišanja storilca kršilo tudi določbo 114. člena ZP-1, po katerem mora storilca opozoriti na njegove procesne pravice v postopku o prekršku, takšna opustitev storilčevega zaslišanja in odsotnost pravnega pouka pa sta imeli za posledico tudi kršitev njegove ustavne pravice do enakosti, pravice do izjave in pravice do obrambe. Vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo zaradi absolutne bistvene kršitve določb postopka o prekršku razveljavi in prekrškovno zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti vročilo storilcu, ki je po svojem zagovorniku, mag. S. K., odvetniku iz Nove Gorice, podal izjavo v kateri se v celoti pridružuje navedbam vrhovnega državnega tožilca, dodatno pa ugovarja tudi kršitev materialnega prava po 4. točki prvega odstavka 156. člena ZP-1. B.

4. Zaslišanje storilca prekrška kot obdolženca je eno od procesnih dejanj, s katerim se mu kot stranki postopka omogoča uresničevanje pravice do (materialne) obrambe glede očitanega prekrška (29. člen Ustave, 90. člen ZP-1). V skladu s prvim odstavkom 69. člena ZP-1 mora biti zato obdolženec pred izdajo sodbe o prekršku praviloma zaslišan o tistem, česar je obdolžen. Ena od izjem od tega pravila je določena v drugem odstavku 69. člena ZP-1, po kateri lahko sodišče v primeru, ko pravilno povabljeni obdolženec ne pride k zaslišanju in izostanka ne opraviči, izda sodbo o prekršku tudi brez njegovega zaslišanja, če spozna, da to ni potrebno za pravilno odločitev. Na to je treba obdolženca po drugem odstavku 115. člena ZP-1 v vabilu opomniti. Prav tako je ena od izjem pravila o obveznem predhodnem zaslišanju obdolženca pred izdajo sodbe o prekršku določena v prvem odstavku 129.a člena ZP-1. Po tej določbi lahko sodnik, ki vodi postopek o prekršku, odloči brez zaslišanja obdolženca, če na podlagi obdolžilnega predloga in vsebine dokazov spozna, da je obdolženec storil prekršek. Iz vsebine takšnih zakonskih določil zato izhaja pravilo, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku po 3. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1, če obdolženec v postopku o prekršku pred izdajo sodbe ni bil zaslišan, razen v predhodno zapisanih položajih iz drugega odstavka 69. člena ter prvega odstavka 129.a člena ZP-1. 5. Procesnopravno relevantno dejansko stanje v obravnavani zadevi pokaže, da je zoper plačilni nalog prekrškovnega organa storilec I. E. vložil zahtevo za sodno varstvo, v kateri je za dokazovanje alibija, da v času prekrška ni vozil predmetnega vozila, ker je bil v službi in ga je vozil ožji družinski član, predlagal zaslišanje prič A. T., M. Š. in K. M., v podkrepitev svojih navedb pa je priložil tudi potrdilo svojega delodajalca ter potrdilo poslovnega partnerja E., s.p. Prekrškovni organ je zahtevo za sodno varstvo, skupaj z opisom dejanskega stanja prekrška in navedbo dokazov posredoval sodišču in v svoji vlogi navedel, da je bil posnetek kršitve obdelan s posebnim računalniškim programom, ki omogoča možnost pridobitve izseka registrske oznake vozila in izdelave fotografije prekrška. Glede na navedbe storilca, da v času prekrška ni vozil omenjenega vozila in da na sliki ni on, je prekrškovni organ opravil primerjavo povečane in osvetljene fotografije voznika ter biometrijo I. E. in na podlagi primerjave obeh fotografij zaključil, da je voznik vozila na posnetku kršitve I. E., zato je vloženo zahtevo za sodno varstvo ocenil kot neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je po prejemu zahteve za sodno varstvo dopolnilo dokazni postopek in odredilo izvedenstvo kriminalistično tehnične stroke, preiskavo fotografij in posnetkov varnostnih kamer. Prejeto izvedensko mnenje je sodišče prve stopnje vročilo storilcu, ki je nanj podal pripombe in mnenje, s storilčevim stališčem pa je seznanilo sodnega izvedenca. Izvedensko mnenje s storilčevimi pripombami je okrajno sodišče poslalo tudi prekrškovnemu organu, ki se je z ugotovitvami sodnega izvedenca strinjal, nasprotoval pa pripombam storilca. Sodni izvedenec je po prejemu storilčevih pripomb podal odgovor nanje in vztrajal pri izvedenskem mnenju, sodišče prve stopnje pa je po zaključenem dopolnjenem dokaznem postopku, ne da bi storilca vabilo na zaslišanje, svojo sodbo v celoti oprlo prav na to izvedensko mnenje.

6. Na podlagi predstavljene procesne situacije je očitno, da je sodišče prve stopnje spoznalo, da dejansko stanje ni popolno ugotovljeno, zato je za potrebe ugotavljanja identitete storilca prekrška iz obravnavane radarske fotografije prekrška postavilo sodnega izvedenca kriminalistično tehnične stroke. S takšno dopolnitvijo dokaznega postopka je bilo sodišče prve stopnje na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZP-1 dolžno uporabiti določbe rednega sodnega postopka, s tem pa tudi določbo prvega odstavka 69. člena ZP-1, da storilca prekrška vabi na zaslišanje in ga o tistem, česar je obdolžen, zasliši, preden izda sodbo o prekršku. Iz podatkov prekrškovnega spisa ne izhaja, da bi bil storilec pred izdajo izpodbijane sodbe zaslišan, niti da bi mu sodišče prve stopnje vročilo vabilo, v katerem bi ga vabilo na zaslišanje ter ga opozorilo, da bo sodba izdana brez njegovega zaslišanja, če se vabilu ne bo odzval. V tem kontekstu je zato utemeljeno stališče vrhovnega državnega tožilca, da o storilčevem neopravičenem izostanku z zaslišanja (in na ta način izpolnjeni procesni predpostavki, da okrajno sodišče izda sodbo o prekršku brez predhodnega zaslišanja storilca) po logiki stvari niti ne moremo govoriti, če je razlog storilčeve odsotnosti v nepravilnem postopanju okrajnega sodišča, ki predhodno opusti dolžnost vabljenja storilca na zaslišanje. S takšno opustitvijo vabljenja na zaslišanje storilcu tudi ni bil dan ustrezen pravni pouk po četrtem odstavku 114. člena ZP-1, po katerem se ga mora poučiti, da mora navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist do odločitve o prekršku, sicer jih pozneje v postopku ne bo mogel uveljavljati in da je lahko navzoč pri izvajanju dokazov ter ga bo sodišče na njegovo zahtevo povabilo k posameznim procesnim dejanjem.

7. Ravnanje sodišča prve stopnje, ki je v konkretni prekrškovni zadevi najprej dopolnilo dokazni postopek, v njem pa nato izdalo sodbo, s katero je zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo, ne da bi pred tem storilca prekrška vabilo na zaslišanje in ga zaslišalo, je privedlo do absolutno bistvene kršitve določb postopka o prekršku po 3. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1. Z izostalim vabljenjem na zaslišanje pa storilec posledično sploh ni bil seznanjen s pravnim poukom in o svojih procesnih možnostih, s čimer so bile kršene tudi njegove ustavno zagotovljene pravica do enakosti, pravica do izjave in pravica do obrambe.

C.

8. Vrhovno sodišče je zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Okrajnemu sodišču v Ajdovščini v novo odločanje (171. člen ZP-1 v zvezi s prvim odstavkom 426. člena ZKP). V novem odločanju bo moralo okrajno sodišče vročiti vabilo storilcu prekrška I. E. s popolnim in pravilnim pravnim poukom, ga na ta način seznaniti z vsemi procesnim pravicami in mu omogočiti aktivno udeležbo v postopku o prekršku, ga zaslišati, če se bo vabilu odzval, mu omogočiti izvajanje dokazov v svojo korist in na podlagi ocene vseh dokazov, vključno z izvedenskim mnenjem, nato odločiti o prekrškovni zadevi.