Jedro

Zahtevek za priznanje višjega količnika za določitev osnovne plače ne sodi med čiste denarne terjatve, za katere bi bilo dopustno neposredno sodno varstvo. Tožnik bi zato moral, da bi bila njegova tožba dopustna, predhodno uveljavljati svojo pravico pri delodajalcu, s čimer bi lahko dosegel višji količnik za določitev osnovne plače za naprej (od podaje zahteve za varstvo pravic dalje), ne pa tudi za nazaj, saj je bila v tem času njegova plača določena s pogodbo o zaposlitvi, katere ni izpodbijal.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: "Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki z dnem 3.5.2001 priznati razvrstitev v plačilni razred z osnovnim količnikom 4,00, z dnem 25.4.2002 pa z osnovnim količnikom 5,30. 2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati bruto plačo in pripadajoče dodatke na podlagi osnovnega količnika 4,00 za čas od 3.5.2001 do 25.4.2002 ter na podlagi osnovnega količnika 5,30 od 26.4.2002 do 21.5.2002, plačati prispevke in davke od tako določenih bruto zneskov ter tožeči stranki izplačati neto zneske, izračunane iz naslednjih bruto plač: - za mesec maj 2001 v višini 81.201,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od neto zneska, ki tečejo od 6.6.2001 dalje; - za mesec junij 2001 v višini 88.862,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska, ki tečejo od 6.7.2001 dalje; - za mesec julij 2001 v višini 88.862,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska, ki tečejo od 6.8.2001 dalje; - za mesec avgust 2001 v višini 88.863,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska, ki tečejo od 6.9.2001 dalje; - za mesec september 2001 v višini 88.863,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska, ki tečejo od 6.10.2001 dalje; - za mesec oktober 2001 v višini 88.863,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska, ki tečejo od 6.11.2001 dalje; - za mesec november 2001 v višini 88.863,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska, ki tečejo od 6.12.2001 dalje; - za mesec december 2001 v višini 88.863,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska, ki tečejo od 6.1.2002 dalje; - za mesec januar 2002 v višini 90.905,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska, ki tečejo od 6.2.2002 dalje; - za mesec februar 2002 v višini 90.905,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska, ki tečejo od 6.3.2002 dalje; - za mesec marec 2002 v višini 90.905,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska, ki tečejo od 6.4.2001 dalje; - za mesec april 2002 v višini 90.905,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska, ki tečejo od 6.5.2002 dalje; - za mesec maj 2002 v višini 156.257,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska, ki tečejo od 6.6.2002 dalje; - za mesec junij 2002 v višini 91.266,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska, ki tečejo od 6.7.2002 dalje; neto zneske, izračunane iz naslednjih bruto zneskov dežurstva: - za mesec september 2001 v višini 9.756,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska, ki tečejo od 6.10.2001 dalje; - za mesec januar 2002 v višini 4.879,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska, ki tečejo od 6.2.2002 dalje; - za mesec februar 2002 v višini 4.991,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska, ki tečejo od 6.3.2002 dalje; - za mesec marec 2002 v višini 4.991,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska, ki tečejo od 6.4.2001 dalje; - za mesec april 2002 v višini 4.991,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska, ki tečejo od 6.5.2002 dalje; - za mesec maj 2002 v višini 8.536,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska, ki tečejo od 6.6.2002 dalje; neto zneske, izračunane iz naslednjih bruto zneskov za nočno delo: - za mesec september 2001 v višini 915,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska, ki tečejo od 6.10.2001 dalje; - za mesec januar 2002 v višini 457,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska, ki tečejo od 6.2.2002 dalje; - za mesec februar 2002 v višini 468,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska, ki tečejo od 6.3.2002 dalje; - za mesec marec 2002 v višini 468,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska, ki tečejo od 6.4.2002 dalje; - za mesec april 2002 v višini 468,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska, ki tečejo od 6.5.2002 dalje; - za mesec maj 2002 v višini 801,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska, ki tečejo od 6.6.2002 dalje; neto znesek, izračunan iz naslednjega bruto zneska za nedeljsko delo: - za mesec januar 2002 v višini 1.270,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska, ki tečejo od 6.2.2002 dalje, vse v roku 8 dni pod izvršbo." Tožeča stranka krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 215.298,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.1.2005 dalje do plačila, v roku osem dni pod izvršbo." Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti pritožbene stroške v višini 56.100,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.10.2006 dalje do plačila, v roku osmih dni pod izvršbo.

Revizija glede odločitve o razvrstitvi v plačilni razred ter odločitev o denarnem zahtevku iz naslova dežurstva, nočnega dela in nedeljskega dela se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku z dnem 3.5.2001 priznati razvrstitev v plačilni razred z osnovnim količnikom 4,00, z dnem 25.4.2002 pa z osnovnim količnikom 5,30 (1. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožniku obračunati bruto plačo in pripadajoče dodatke na podlagi osnovnega količnika 4,00 za čas od 3.5.2001 do 25.4.2002 ter na podlagi osnovnega količnika 5,30 od 26.4.2002 do 21.5.2002, plačati prispevke in davke od tako določenih bruto zneskov ter izplačati neto zneske, izračunane iz bruto plač za čas od maja 2001 do junija 2002, razvidnih iz izreka sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov, ki tečejo od 6. dne v mesecu za pretekli mesec dalje, neto zneske, izračunane iz bruto zneskov dežurstva za čas od septembra 2001 do maja 2002, razvidnih iz izreka sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneskov od 6. dne v mesecu za pretekli mesec dalje, neto zneske, izračunane iz bruto zneskov za nočno delo za čas od septembra 2001 do maja 2002, razvidnih iz izreka sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov od 6. dne v mesecu za pretekli mesec dalje, ter neto znesek, izračunan iz bruto zneska za nedeljsko delo za januar 2002 v višini 1.270,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 6.2.2002 dalje (2. točka izreka). Odločilo je še, da tožena stranka svoje stroške postopka krije sama, tožniku pa mora povrniti stroške postopka v višini 237.000,00 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje te sodbe dalje do plačila, vse v roku osmih dni pod izvršbo (3. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožniku pa naloži plačilo stroškov postopka tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila. Navaja, da tožnik pogodbe o zaposlitvi z dne 4.5.2001 ni izpodbijal, zaradi česar je pogodbena določba o količniku za določitev osnovne plače ostala v veljavi. Sodišče ne bi smelo poseči v pogodbeno razmerje. Nesprejemljiv je zaključek sodišča, da tožnik ni imel možnosti odkloniti podpisa pogodbe. Izpovedal je, da je pogodbo prebral in podpisal, ter da glede plače ni iskal nobenih informacij. Trdil je, da je šele maja 2002 izvedel, da ima kolega J., ki se je usposabljal za vojaškega pilota, višjo plačo, zato je vložil zahtevo za varstvo pravic. Ker je bila plača dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi, ne more uspeti z zahtevkom za določitev višje plače in za izplačilo razlike v plači. Pogodbo o zaposlitvi bi lahko izpodbijal splošnih pravilih civilnega prava, česar pa ni storil, zato je postala pogodba po izteku roka za izpodbijanje dokončna in v njeno vsebino ni mogoče posegati. Ker sodišče ni navedlo razlogov za zavrnitev njenih dokaznih predlogov, je sodba pomanjkljiva in nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče je tožnika brez ustrezne utemeljitve primerjalo le z enim delavcem. Ni upoštevalo določb ZDDO, sklicevalo se je le na ZTPDR in ZDR. Ni upoštevalo 67. člen ZDDO, ki določa, da se sredstva za plače pripravnikov zagotavljajo v višini 70 %. Ni upoštevalo, da je za dolžnost častnika določen količnik 3,10. Razporeditev in razvrstitev v plačilni razred je bila zakonita in v skladu z dejanskim delom tožnika, ki se je usposabljal kot pripravnik v šoli za častnike. Sodišče je neutemeljeno navedlo, da je sporna veljavnost formacije, nato pa tožniku na podlagi formacije, ki jo je označilo tudi kot nečitljivo, prisodilo količnik 4,00 oz. 5,30. Nepravilno mu je prisodilo 100 % količnik za vojaškega pilota začetnika, kar tožnik v času pripravništva sploh ni bil. Tudi ni bil razporejen na dolžnost pripravnika za vojaškega pilota, saj takšne dolžnosti ni bilo. Na dolžnost vojaški pilot začetnik je bil imenovan po opravljenem pripravništvu z odločbo z dne 8.7.2002. Dolžnost vojaškega pilota začetnika je bila uvedena z odredbo 21.5.2002, tako da je zmotna ugotovitev sodišča, da je ta dolžnost obstajala že prej. Sodišče je tožniku nepravilno od 25.4.2002 dalje določilo količnik 5,30, saj ni opravljal del, ki bi bila ovrednotena s takšnim količnikom. Pri tem je navedlo, da je količnik 5,30 najnižji količnik po formaciji za dolžnost pilota, pri čemer je spregledalo, da je bil tožnik po končanem pripravništvu imenovan na dolžnost vojaški pilot začetnik, za katero mu je bil določen količnik 4,00. O tem, kakšno delo je tožnik dejansko opravljal, ni izvajalo nobenih dokazov. Zato je brez razumne utemeljitve zaključilo, da je izvajal neko drugo dolžnost od tiste, za katero je bil plačan, ter da je bil neenakopravno obravnavan v primerjavi z enakim samim delavcem, katerega položaj in razporeditev sta bila tudi sicer drugačna.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče s svojo odločitvijo odpravilo očitno neenakost in kršitev ustavne pravice iz 14. člena Ustave RS. Predlaga, da se pritožba zavrne in izpodbijana sodba potrdi, toženi stranki pa naloži povrnitev njegovih stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) pazilo na absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni storilo, zlasti ne kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja tudi pritožba. Sodba ni pomanjkljiva in vsebuje razloge o določilnih dejstvih, pomembnih za odločitev, vendar pa je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava sprejelo napačno odločitev.

Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja tudi kršitev določb pravdnega postopka v smislu 1. odstavka 339. člena ZPP - da v sodbi niso navedeni razlogi za zavrnitev njenih dokaznih predlogov. Obveznost sodišča, da mora obrazložiti zavrnitev dokaznih predlogov, ZPP ne veže na vsebino sodbe (324. člen ZPP), ampak na vsebino dokaznega sklepa, sprejetega na naroku za glavno obravnavo. Po 2. odstavku 287. člena ZPP mora senat na naroku za glavno obravnavo predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, zavrniti in navesti v sklepu, zakaj jih je zavrnil. S tem, ko je prvostopenjsko sodišče v dokaznem sklepu, sprejetem na zadnjem naroku za glavno obravnavo, navedlo, da se predlagani, pa neizvedeni dokazi zavrnejo kot nepotrebni, je ravnalo v skladu z navedeno določbo ZPP.

Tožnik je s toženo stranko 4.5.2001 kot kandidat za častnika sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas 10 let, v kateri je bilo določeno, da delovno razmerje sklepa prvič, zaradi česar mora opraviti pripravništvo v trajanju 12 mesecev, da mora v dveh letih uspešno opraviti vojaško strokovno usposabljanje, in sicer šlo za častnike, da se ga razporedi na dolžnost pripravnik z visoko izobrazbo v šolo za častnike, za kar se mu določi količnik za določitev plače 2,17, povečan za dodatek, da pa se ga lahko med trajanjem pogodbe razporedi tudi na katerokoli dolžnost častnika po formaciji Slovenske vojske, ki ustreza njegovemu znanju in zmožnostim. Prvostopenjsko sodišče je napačno ugotovilo, da je tožnik s pogodbo o zaposlitvi sklenil tudi dogovor o usposabljanju za vojaškega pilota, saj pogodba o zaposlitvi takšnega dogovora ne vsebuje. Tožnik je šolo za častnike zaključil 24.10.2001, pripravništvo pa 25.4.2002. Z ukazom z dne 21.5.2002 je bil imenovan na dolžnost vojaškega pilota začetnika. Dne 8.7.2002 je tožena stranka izdala odločbo, s katero ga je od 21.5.2002 dalje razvrstila v plačilni razred s količnikom 4,00. Čeprav tožnik ni izpodbijal niti pogodbe o zaposlitvi niti navedene odločbe o plači, je v obravnavani zadevi uveljavljal, da bi moral znašati njegov količnik za določitev plače po Zakonu o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in v organih lokalnih skupnosti (ZRPJZ, Ur. l. RS, št. 18/94) najmanj 3,10, ker pa je opravljal letalsko usposabljanje, bi moral biti na podlagi sklepa vlade iz leta 1994 upravičen do količnika 4,00. Trdil je še, da tožena stranka drugim delavcem, ki so sklenili delovno razmerje za enako delovno mesto pripravnika z visoko izobrazbo (npr. Juvan), priznala količnik 4,20, njemu pa le 2,17. Ker je torej menil, da njegova plača ni ustrezala predpisom in tudi ne plači primerjalnega delavca, je 15.5.2002 vložil zahtevo za varstvo pravic in zahteval priznanje količnika 4,00 od 3.5.2001 dalje ter izplačilo razlike med izplačano plačo in plačo po količniku 4,00. S tožbo pa je poleg zahtevka, da se toženi stranki naloži priznanje količnika 4,00 od 3.5.2001, zahteval še količnik 5,30 za čas od 25.4.2002 dalje, denarni zahtevek v zvezi s količnikom 5,30 pa je omejil na čas od 26.4.2002 do 21.5.2002. Za odločitev v tem sporu je bistveno, da tožnik z vložitvijo navedene zahteve za varstvo pravic ter nadaljnjim uveljavljanjem sodnega varstva niti ni mogle doseči spremembe pogodbenih določil, na podlagi katerih mu je tožena stranka že obračunala in izplačala plačo, glede zahtevka za priznanje količnika 5,30 (za vnaprej) pa niti ni uveljavljal notranje poti pri delodajalcu. Prvostopenjsko sodišče je izvedeni predhodni postopek varstva pravic pri toženi stranki napačno štelo za izpolnjeno procesno predpostavko za meritorno določanje o 1. točki tožbenega zahtevka. Kot razlog za takšno stališče je navedlo, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožnika že ob sklenitvi delovnega razmerja poučila o varstvu pravic iz delovnega razmerja. Tudi, če bi navedeno držalo, ne more pomeniti upravičenega vzroka za to, da tožnik pogodbe o zaposlitvi ni izpodbijal ne v tem ne v kateremkoli drugem sporu, ter da ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi ni zahteval izdaje odločbe o plači z višjim količnikom. Tudi dejstvo, da tožena stranka tožniku ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi ni izdala še posebne odločbe o plači, zoper katero bi lahko ugovarjal (ter nato zoper dokončno odločbo uveljavljal sodno varstvo), ne spremeni dejstva, da mu je bila plača izplačevana na podlagi veljavnih določil pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zaključilo, da tožnik ni imel možnosti odkloniti podpisa pogodbe o zaposlitvi, če je želel skleniti delovno razmerje s toženo stranko. Pritožba pravilno opozarja, da je tožnik izpovedal, da je pogodbo prebral in podpisal, ter da glede plače ni iskal nobenih dodatnih informacij. Četudi je izpovedal tudi to, da je bil ogoljufan, sklenitve pogodbe o zaposlitvi zaradi napak volje ni izpodbijal oz. varstva pravic v zvezi z določitvijo količnika za obračun plače ni uveljavljal pravočasno v okviru prekluzivnih rokov iz 80. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ št. 60/89 s sprem.). V obravnavanem primeru namreč ne gre za denarno terjatev, ki bi jo bilo mogoče v skladu z določbo 2. odstavka 83. člena ZTPDR uveljavljati direktno s tožbo pred sodiščem. Zato je pogodba o zaposlitvi, predvsem pa del, v katerem je določen količnik za določitev plače, veljavna podlaga za odločitev v tem sporu. Tožnik je po več kot enem letu od sklenitve pogodbe o zaposlitvi - šele, ko je zvedel, da ima njegov kolega, ki se je usposabljal za vojaškega pilota, višjo plačo, na toženo stranko naslovil zahtevo za varstvo pravic. V zvezi s tem pritožba utemeljeno izpodbija ugotovitev v izpodbijani sodbi, da je bil tožnik v primerjavi s sodelavcem neenakopravno obravnavan, pri čemer je sodišče napačno štelo kot odločilno dejstvo, da je tožena stranka delavcu J. v pogodbi o zaposlitvi z dne 21.12.2001 določila količnik 4,20, ter napačno zaključilo, da je tožnik za enako delo prejel nižje plačilo. Med pogodbama o zaposlitvi, ki ju je tožena stranka sklenila s tožnikom in delavcem J. (oba pripravnika z visoko izobrazbo), je namreč bistvena razlika že v tem, da delavca niti nista bila razporejena v isto enoto - tožnik je bil razporejen v šolo za častnike, J. pa v šolsko trenažno eskadriljo, kamor je bil tožnik razporejen šele 21.5.2002, zato primerjava navedenih dveh delavcev ni ustrezna.

Tožnik se je neutemeljeno skliceval tudi na sklep Vlade RS z dne 14.9.1994, izdan na podlagi 65. člena Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO, Ur. l. RS, št. 15/90 s sprem.), s katerim je bil za dolžnost pripravnika za vojaškega pilota določen količnik za določitev plače 4,00, saj tožnik na to delovno mesto ni bil razporejen. Za tožnikov primer je relevanten šele sklep Vlade RS z dne 28.5.2002, prav tako izdan na podlagi 65. člena ZDDO (podlaga za izjemoma višje vrednotenje delovnega mesta), s katerim je tožena stranka za delovno mesto vojaški pilot začetnik, na katero je bil tožnik razporejen z ukazom z dne 21.5.2002, določila količnik za izračun plače v višini 4,00. Kljub temu, da sodišče v tem sporu v količnik, določen v pogodbi o zaposlitvi kot tudi v količnik, določen v pogodbi o plači, niti ne more poseči, pritožbeno sodišče ugotavlja in s tem pritrjuje pritožbi, da je bila tožniku plača po količniku 2,17 pravilno določena v višini 70 % od 3,10. Sodišče prve stopnje namreč pri ugotovitvi, da je imel tožnik v času pripravništva celo nižji količnik od 3,10, ni upoštevalo 67. člena ZDDO, ki določa, da se sredstva za plače pripravnikov zagotavljajo v višini 70 % od vrednosti delovnega mesta, na katerega se lahko pripravnika razporedi po zaključku pripravništva.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je ugodilo tožbenemu zahtevku in priznalo tožniku višji količnik za določitev plače in s tem v zvezi razliko v plači za sporno obdobje, čeprav tožnik ni pravočasno uveljavljal varstva pravic in sodnega varstva zoper določitev količnika za obračun plače v pogodbi o zaposlitvi. Ker je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je tožnik od 3.5.2001 do zaključenega pripravništva upravičen do količnika za določitev plače v višini 4,00, od 25.4.2002 dalje pa do količnika 5,30, je izpodbijana odločitev že po temelju napačna. Pritožbeno sodišče jo je v skladu s 4. točko 358. člena ZPP spremenilo in tožbeni zahtevek iz naslova razvrstitve v plačilni razred ter plačila plače (za čas od maja 2001 do junija 2002) in dodatkov za dežurstvo, nočno delo (za september 2001 ter za čas od januarja 2002 do maja 2002) ter nedeljsko delo (za januar 2002) že po temelju zavrnilo.

Ker je pritožbeno sodišče v celoti spremenilo odločitev o glavni stvari, se je spremenil uspeh strank v pravdi, kar vpliva na odločitev o stroških postopka. Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP v skladu z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 7/95 s sprem. in OT, Ur. l. RS, št. 70/2003 s sprem.) toženi stranki priznalo za sestavo odgovora na tožbo 400 točk, za sestavo dveh pripravljalnih vlog 2 x 300 točk, za pristop na prvi narok 400 točk, za trajanje tega naroka 50 točk, za pristop na drugi narok 200 točk, za trajanje tega naroka 50 točk, za pristop na tretji narok 200 točk in za trajanje tega naroka 50 točk (skupaj 1950 točk) ter priglašene PTT stroške v višini 798,00 SIT, kar znese 215.298,00 SIT. Tožnik zaradi neuspeha v pravdi krije sam svoje stroške prvostopenjskega postopka.

Tožena stranka je s pritožbo uspela v celoti, zato je upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka za sestavo pritožbe (500 točk), kar s priznanimi 2 % materialnih stroškov znaša 56.100,00 SIT. Tožeča stranka pa svoje stroške odgovora na pritožbo krije sama (165., 154. in 155. člen ZPP).

Glede na vrsto in vrednost spora revizija v tej zadevi glede odločitve o razvrstitvi v plačilni razred in dodatka iz naslova dežurstva, nočnega dela ter nedeljskega dela, ni že po zakonu dovoljena. Zato je moralo pritožbeno sodišče odločiti o dopustitvi revizije v skladu z določbami 31. in 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004). Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 se revizijo dopusti, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea) ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea). Ker v predmetni zadevi ne gre za nobenega od naštetih primerov, ni razloga za dopustitev revizije.