Jedro

Če so izkazani pogoji za izdajo zamudne sodbe, sodišče ne sme ugotavljati ali je tožeča stranka predlagala dokaze za utemeljitev resničnosti tožbenih trditev.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (obsodilni del sodbe) potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Zavrnilo je del zahtevka, ki se je glasil na povrnitev morebitnih stroškov popravil v stanovanju ter povrnitev stroškov, ki bi nastali pri morebitnem vlomu. Naložilo je toženi stranki, da izprazni stanovanje št. 3 v prvem nadstropju stavbe na naslovu A. 1, Ljubljana, ter ga skupaj s ključi izroči tožeči stranki. Toženi stranki je naložilo tudi plačilo 9.450,00 EUR najemnin z zakonitimi zamudnimi obrestmi po mesečnih zapadlih zneskih in 4.050,00 EUR stroškov. Tudi pri teh zneskih je ugodilo zahtevku na zakonite zamudne obresti od plačila posameznega mesečnega zneska dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov.

2. Proti obsodilnemu delu sodbe vlaga pritožbo tožena stranka in uveljavlja procesne kršitve in kršitev materialnega prava. Tožba ni bila vročena toženi stranki, saj na naslovu, ki ga je tožnica v tožbi navedla, ni prebival. V obdobju od novembra 2019 do decembra 2021 je bil zaposlen v Avstriji in je imel tam preko svojega delodajalca urejen naslov začasnega prebivališča, zato je nemogoče, da bi prejel tožbo. Tako ni izpolnjen pogoj iz 1. točke 318. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in uveljavlja kršitev iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpostavlja, da so priloge tožnice, ki jih je sodišče povzelo kot dokaz, očitno tudi vročene na napačni naslov. Iz sodbe izhaja, da tožnica ni priložila dokazov, iz katerih bi izhajalo, da naj bi toženec imel konkretno stanovanje v neposredni posesti in ga je uporabljal ter z bivanjem povzročal stroške in da je to enako višini uporabnine. Zato po oceni tožeče stranke za izdajo zamudne sodbe ni bilo pogojev po 3. točki prvega odstavka 318. člena ZPP. Izpostavlja kršitev materialnega prava. Ni vzročne zveze med obogatitvijo tožene stranke in prikrajšanjem tožeče stranke. Tožnica ni izkazala, da po izselitvi tožnika 2019, stanovanja ni mogla oddajati ali ga uporabljati in zato ji ne gre uporabnina. Toženec in tožnica sta se ustno sporazumela, da po poteku najemne pogodbe dne 30. 9. 2019, toženec pogodbe ne bo podaljšal, saj se seli v tujino na delo. Na dan, ko naj bi bil podpisan primopredajni zapisnik je bila tožnica odsotna, tožencu pa se je mudilo, saj je imel zagotovljen prevoz osebnih stvari iz Ljubljane. Dogovorila sta se, da toženec pusti ključe od stanovanja na notranji strani vrat, stanovanje bo odklenjeno, saj naj bi tožnica po ključe prišla čez manj kot eno uro in sama zaklenila stanovanje. Zato je absurdna trditev, da ni imela vstopa v stanovanje, saj naj bi bilo stanovanje dve leti odklenjeno in prazno. Tožba je nesklepčna, saj zahtevek ne more imeti podlage v 198. členu Obligacijskega zakonika (OZ) in ni dokazano, da tožnica ni imela uporabe stanovanja. Sicer pa je prišlo do sporazumne ustne odpovedi najemne pogodbe in je pogodba prenehala veljati 30. 9. 2019, ko so bili ključi predani tožnici.

3. Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

**O zatrjevanih procesnih kršitvah**:

5. Tožena stranka trdi, da tožbe ni prejela, ker je v času od novembra 2019 do decembra 2021 bivala v Avstriji, kjer je imela urejeno začasno prebivališče. Za te trditve tožena stranka ne ponudi dokazov, zato ostane pritožbenemu sodišču, da presodi pogoj za izdajo zamudne sodbe iz 1. točke 318. člena, ki zahteva, da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor.

6. Sodišče prve stopnje je v sodbi v 4. točki obrazložitve pojasnilo, kako je potekalo vročanje. Šlo je za vročanje po 142. členu ZPP. Pritožbeno sodišče je preverilo povratnico, ki je pripeta k list. št. 73 oziroma k pozivu toženi stranki, naj odgovori na tožbo. V pozivu je bila tožena stranka pravilno opozorjena na posledice pasivnosti oziroma o možnosti, da v primeru, da ne bo odgovorila na tožbo, sledi izdaja zamudne sodbe po 318. členu ZPP. Iz povratnice je moč ugotoviti, da sodišče prve stopnje pravilno opozarja, da je bila najprej poskušana osebna vročitev, kar ni bilo možno in zato je stranki bilo v poštnem predalčniku puščeno obvestilo, kje je pisanje z rokom 15 dni, da ga prevzame. To je bilo 19. 8. 2021. Ker stranka ni prišla po pošto, je bilo treba po poteku roka pustiti pisanje v hišnem predalčniku in to je bilo storjeno 6. 9. 2021. Sodišče je pravilno štelo dneve in ugotovilo, da je fikcija vročitve.

7. Iz povratnice in zapisa poštarja ni bilo mogoče sklepati, kot v pritožbi trdi toženec, da naj bi se ne nahajal na naslovu, ki ga označi tožeča stranka in tudi sama tožena stranka v pritožbi. Tudi zamudna sodba je bila vročena na enak način in očitno je tožena stranka na tem naslovu prejela sodno pisanje. Toženec ne trdi, da naslov, ki ga je označila tožnica, ni pravi. Trdi le, da ni bil tedaj na tem naslovu, ampak v Avstriji. V primeru, če sodišče iz vročilnice ali kakšnih drugih okoliščin, ki izhajajo iz spisa, ugotovi, da obstaja sum, da toženec prebiva na tem naslovu, mora samo ugotavljati stalno prebivališče toženca.1 Če ni dvoma o prebivališču, iz povratnice pa ne izhaja sum, da toženca tam ni, je pravilna vročitev s fikcijo oziroma po določbi 142. člena ZPP. Zato ni mogoče pritrditi toženi stranki, da vročitev ni bila pravilno opravljena. Tožena stranka še trdi, da niso bili podani pogoji iz 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, saj sodišče ni razpolagalo z zadosti dokazov, da bi lahko ugodilo tožbenemu zahtevku. Treba je ugotoviti, da 3. točka prvega odstavka 318. člena ZPP pravi, da mora iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhajati utemeljenost tožbenega zahtevka. Posebnost zamudne sodbe je, da sodišče resničnosti trditev tožnika o pravnorelevantnih dejstvih ne preizkuša (ne izvaja in ne ocenjuje dokazov), saj ta sodba temelji na absolutni (neovrgljivi) domnevi, da tožena stranka s svojo pasivnostjo priznava dejanske navedbe tožnika, na katere ta opira svoj zahtevek2. Če so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, sodišče ne sme ugotavljati, ali je tožeča stranka predlagala dokaze za utemeljitev resničnosti tožbenih trditev3. Iz opisanih trditev iz tožbe oziroma dejstev, ki so navedena v tožbi pa izhaja utemeljitev tožbenega zahtevka. Tožba je sklepčna, saj iz dejstev v tožbi izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka.

**O pravilni uporabi materialnega prava**:

8. Zamudna sodba se ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP). Tako pritožbeno sodišče ne more upoštevati navedb, ki jih toženec navaja v zvezi z dejanskim stanjem. Tako so neupoštevne navedbe o zatrjevanem ustnem sporazumu med pravdnima strankama, da po poteku najemne pogodbe 30. 9. 2019, toženec pogodbe ne podaljša in se na dan, ko naj bi toženec podpisal primopredajni zapisnik, primopredaja opravi tako, da toženec pusti ključe v stanovanju iz notranje strani, pusti stanovanje odklenjeno, tožnica pa pride čez eno uro in sama zaklene stanovanje. Tožničine navedbe, ki so dejstva, na katera opira tožbeni zahtevek, so drugačne. Tožnica se je sklicevala in predložila najemno pogodbo z dne 11. 5. 2019, iz katere izhaja, da je bila sklenjena za določen čas in sicer do 30. 9. 2019. Tožnica je trdila, da je toženec povedal, da najemne pogodbe ne bo podaljšal in da je pričakovala izselitev do konca septembra 2019 in primopredajo. Pozvala ga je na vrnitev ključev in opravo primopredaje, vendar neuspešno. Ko je želela vstopiti v stanovanje s svojim rezervnim ključem, je ugotovila, da ključavnice ne more odkleniti. Večkrat je pozvala toženca k opravi primopredaje in vrnitev ključev, vendar neuspešno. Ker tožnica ni mogla vstopiti v stanovanje, je stanovanje obdržal v posesti toženec in bil s tem obogaten. Tožnica je želela vstopiti v stanovanje s svojim ključem, da bi ga pokazala novemu najemniku, vendar v stanovanje ni mogla. Zato je bila prikrajšana za najemnine. Tako je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da gre za neupravičeno obogatitev na strani tožene stranke, za čas po prenehanju pogodbe, po 198. členu OZ.

9. Pritožba trdi, da tožnica ni mogla biti obogatena, ker ni izkazala, da po njegovi izselitvi stanovanja ni oddajala in ni izkazala višine cene. Na to je treba odgovoriti, da je sodišče pravilno sledilo pritožbi in tudi ugotovilo, da je bila po pogodbi najemnina 350,00 EUR mesečno. Zato je prikrajšanje pravilno izračunano na 350,oo EUR mesečno. Tožeča stranka je tudi plačevala stroške po pavšalu v višini 150,00 EUR. Tožnica je kot lastnica bila dolžna plačevati stroške stanovanja, zato obstaja vzročna zveza med prikrajšanjem tožeče stranke in obogatitvijo tožene stranke, saj bi sicer te stroške moral plačati toženec.

10. Pritožnik graja obrazložitev zamudne sodbe glede pravilne uporabe materialnega prava izhajajoč iz dejstev, ki jih sam prvič prikazuje v pritožbi. Ta dejstva ne morejo biti upoštevna (drugi odstavek 338. člena ZPP).

11. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali so podani pogoji za izdajo zamudne sodbe po 318. členu ZPP in pravilno sodbo obrazložilo. Pri tem ni zagrešilo očitanih absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP in tudi tistih ne, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. To je narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

1 Primerjaj VSM Cp 983/2013 in U-I-279/2008 ter II Ips 72/2002. 2 Primerjaj VSK I Cp 901/2015. 3 Primerjaj VSL II Cp 924/2005.