Jedro

Zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve dopustno le pod zakonsko določenimi pogoji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se nasprotnega udeleženca – zadržano osebo A. A., roj. ..., zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnice Vojnik (PBV) za dobo do dveh mesecev, šteto od 2. 8. 2023 dalje.

2. Zoper sklep se nasprotni udeleženec (zadržana oseba) po odvetniku pravočasno pritožuje in uvodoma uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno napačna in temelji na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, saj ni podana temeljna predpostavka za zadržanje zadržanega brez njegove privolitve, to je, da zadržani huje ogroža svoje zdravje in predstavlja nevarnost za okolico. Navaja, da v konkretnem primeru razlogi za zadržanje, ko naj bi zadržani zaradi spora s sorodniki, ki živijo v isti hiši kot zadržani in ga s hrupom in vibracijami ovirajo pri mirnem bivanju, nedvomno ne pomenijo resnega ogrožanja zdravja na takšni stopnji, da bi ta narekovala prisilno zdravljenje. Zadržani občasno uživa marihuano in ima prisluhe, ko je pod vplivom marihuane. Vedenje zadržanega nikakor ni ogrožajoče, kot to zmotno zaključuje sodišče. Zadržani je v svoji izpovedi večkrat povedal, da ne ogroža nikogar. Na podlagi mnenja izvedenca je sodišče zaključilo, da gre pri zadržanem za duševno motnjo iz shizofrene skupine. Izvedenec je z zadržanim opravil zgolj nekaj minutni razgovor, v času katerega je bil zadržani pod vplivom treh močnih zdravil, pri čemer je izvedenec nato v ustno podanem mnenju zaključil, da bi z opustitvijo zdravljenja nastala huda škoda za njegovo zdravje in da nevarnosti ni mogoče odvrniti z drugimi milejšimi oblikami pomoči. Izvedenec nikjer izrecno ne pojasni, da bi zadržani ogrožal lastno življenje. Sodišče je preuranjeno zaključilo, da drugi milejši ukrepi niso primerni. Ni ugotavljalo, ali stanovalci zadržanega (stric, teta, bratranec) zadržanemu res nagajajo in namerno ovirajo pri njegovem mirnem bivanju v hiši. Sodišče je v izpodbijanem sklepu zmotno zaključilo, da zadržani ogroža sebe. Odločitev, da zadržana zaradi svojega stanja resno ogroža sebe ali okolico, presega zgolj medicinske okvire in zahteva tehtanje stopnje ogroženosti v povezavi s kršitvami ustavno varovanih družbenih vrednot. Šele ugotovitev konkretnih okoliščin, v katerih bolnik resno ogroža sebe ali okolico je podlaga za izbiro ukrepa s katerimi omogoča odvrniti nevarnost, ki jo posamezni bolnik predstavlja zase ali za okolico. Konkretna okoliščina in ogrožajoča ravnanja morajo resnično obstajati in ne sme biti podan noben dvom v resničnost okoliščin, kar pa v konkretnem primeru ni moč trditi, saj je zadržani natančno pojasnil, kaj je počel in zakaj. Navaja, da je zadržani v sporu s stanovalci, ki prebivajo v isti stanovanjski hiši in ga s hrupom in vibracijami, ki nastajajo pri bivanju v zgornji etaži in se prenašajo v stanovanje zadržanega, nedvomno motijo in si jih zadržani, kadar je pod vplivom marihuane, razlaga na svoj način. Po oceni zadržanega gre za posamične dogodke in ne gre za neka trajajoča nova nevarna in ogrožajoča ravnanja za zadržanega in njegovo okolico. Sodišče časa trajanja navedenih ravnanj zadržanega sploh ni ugotavljalo. Ravnanja zadržanega ne potrjuje potrebe po prisilnem zdravljenju. Namestitev zadržanega v psihiatrično bolnišnico pomeni poseg v njegove pravice, zlasti v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS – URS), pa tudi v pravico do varstva duševne integritete (35. člen URS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja (51. člen URS). Sodišče mora tako v vsakem primeru ugotoviti konkretne okoliščine in presoditi, ali so te takšne, da omogočajo sklepanja na realno ogroženost zadržanega. Iz izpodbijanega sklepa tako ne izhajajo konkretna dejstva, ki bi s potrebno zanesljivostjo utemeljevala pravni sklep o hujšem ogrožanju življenja zadržanega ali življenja drugih ali hujšega ogrožanja zdravja nasprotnega udeleženca ali zdravja drugih ali da nasprotni udeleženec povzroča hudo premoženjsko škodo sebi in drugim. Zgolj abstraktne in potencialne možnosti ogrožanja ni mogoče umestiti pod zakonski dejanski stan iz 1. alineje prvega odstavka 39. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr). Glede na navedeno zadržani sodišču druge stopnje predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi upoštevalo, da zdravljenje v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve pomeni poseg v človekove pravice, zlasti pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS – URS), pa tudi pravico do varstva duševne integritete (35. člen URS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tudi pravico zavrnitve zdravljenja (51. člen URS). Takšen poseg pa je v določenih primerih nujen bodisi zaradi varovanja drugih oseb (zaradi njihovega ogrožanja življenja ali povzročanja hude škode) bodisi zaradi posebnega varstva same osebe, ki (nujno) potrebuje zdravljenje. Zato je zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve dopustno le pod zakonsko določenimi pogoji. Upoštevaje določbo 53. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr) v zvezi s prvim odstavkom 39. členom ZDZdr je sodišče prve stopnje tako pravilno presojalo izpolnjenost zakonskih pogojev, ki jih opredeljuje prvi odstavek 39. člena ZDZdr in so: (-) če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, (-), če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in (-) če navedenih vzrokov in ogrožanja iz prve in druge alineje tega odstavka ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).

5. Sodišče prve stopnje je potem, ko je v dokazne namene prebralo listinsko dokumentacijo (obvestilo o sprejemu brez privolitve po preklicu privolitve v zdravljenje, zapisnik ob sprejemu 22. 7. 2023, anamnezi z dne 24. 7. 2023 in 28. 7. 2023) in poleg zadržane osebe zaslišalo tudi njegova starša (najbližji osebi) ter v tem postopku določenega izvedenca medicinske stroke, specialista psihiatra, ki je podal ustni izvid in mnenje, utemeljeno zaključilo, da so izpolnjeni potrebni zakonski pogoji za zadržanje na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice brez privolitve.

6. Ugotovitev, da je pri nasprotnem udeležencu podana duševna motnja iz shizofrenske skupine, ki ima kronični potek in se brez zdravljenja hitro kronificira, ki je v akutni fazi, v kateri dominira vsebinska motnja mišljenja z oblikovanim blodnjavim sistemom, v katerem so umeščene določene osebe iz kroga družine, s katerimi povezuje doživljanje akustičnih halucinacij v obliki nepojasnjenih zvokov, prisotna pa je tudi verjetnost haptičnih in cenestetičnih halucinacij, ima podlago v strokovnem mnenju izvedenca medicinske stroke – specialista psihiatra, ki je podprta tudi z v dokazne namene pregledano dokumentacijo (zapisnik ob sprejemu in anamnestični podatki). Gre za strokovne zaključke izvedenca1, ki jih pritožba zgolj s pavšalnim pritožbenim očitkom, da je izvedenec z zadržanim opravil zgolj nekaj minutni razgovor, v času katerega je bil zadržani pod vplivom treh močnih zdravil, ne more uspešno izpodbiti.

7. Tudi za zaključek, da ima nasprotni udeleženec zaradi ugotovljene in opisane duševne motnje hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, je sodišče prve stopnje imelo oporo v izvedenem dokaznem postopku, ko je poleg nasprotnega udeleženca zaslišalo tudi najbližji osebi ter izvedenca psihiatra, ki je podal ustni izvid in mnenje. Prav tako je tudi s strokovnim izvedenskim mnenjem dokazno podprt in prepričljiv zaključek, da zaradi neuvida v svoje psihično bolezensko stanje in zaradi popolne nekritičnosti do bolezni ter potrebe po zdravljenju oziroma z zavračanjem zdravljenja, nasprotni udeleženec hudo ogroža svoje zdravje, saj se ta duševna motnja brez zdravljenja lahko hitro kronificira in vpliva na ostale sfere življenja. Sodišče prve stopnje je tako imelo v izvedenih dokazih zanesljivo podlago in oporo za zaključek o izpolnjenosti pogoja tako iz prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr, v vzročni povezavi s pogojem iz druge alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr, torej, da zaradi podane že opisane duševne motnje, zaradi katere ima zadržani hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, huje ogroža svoje zdravje. Ob obrazloženem zato ne gre pritrditi pritožbenemu očitku, da sodišče ni ugotavljalo konkretnih okoliščin, ki omogočajo sklepanje na realno ogroženost zadržanega. Ob pritožbenih navedbah je pojasniti še, da že izpolnjenost enega od pogojev iz prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr, v vzročni povezavi z izpolnjenim pogojem iz druge alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr zadošča za zaključek o izpolnjenosti pogojev iz prve in druge alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Pritožba zato tudi z njej lastnim zaključkom, da zadržani zaradi spora s sorodniki, ki živijo v isti hiši in ga s hrupom in vibracijami ovirajo pri mirnem bivanju, kar pa ne pomeni resnega ogrožanja zdravja v takšni stopnji, da bi ta narekovala prisilno zdravljenje zadržanega, ne more izpodbiti pravilnosti in utemeljenosti zaključka sodišča prve stopnje o izpolnjenosti pogojev iz prve in druge alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr.

8. Prepričljivo in dokazno podprto je sodišče prve stopnje zaključilo tudi, da je izpolnjen pogoj iz tretje alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Utemeljeno je sledilo strokovnemu mnenju izvedenca, da je za zadržano osebo v tem trenutku edina primerna oblika zdravljenja na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, pri čemer je pravilno poudarilo ugotovljeno nekritičnost nasprotnega udeleženca do jemanja terapije in samega zdravljenja ter do svojega psihičnega stanja, zaradi česar v trenutnem stanju niti ni sposoben sodelovati v kakšni milejši obliki zdravljenja. Določen čas zadržanja je v skladu z določbo prvega odstavka 48. člena ZDZdr v zvezi s tretjim odstavkom 65. člena ZDZdr, pri čemer pa je že sodišče prve stopnje pravilno opozorilo tudi na možnost iz 71. člena ZDZdr, da se nasprotnega udeleženca odpusti ali premesti na drug oddelek še pred potekom roka po sklepu sodišča, če se njegovo stanje že prej toliko izboljša, da ni več pogojev za zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom.

9. Ob obrazloženem se tako pritožbene navedbe pokažejo za neutemeljene. Ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo. Pritožba postopkovnih kršitev ne očita, sodišče druge stopnje pa pri pritožbenem preizkusu tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 – oboje v zvezi s prvim odstavkom 30. člena ZDZdr).

10. O pritožbenih stroških bo odločilo sodišče prve stopnje2. 1 Izvedenec je upošteval tudi občasno uživanje marihuane, kar tudi izpostavlja pritožba – prim. izvid in mnenje izvedenca na naroku z dne 2. 8. 2023. 2 68. člen ZDZdr.