Jedro

V obravnavani zadevi ne gre za že razsojeno zadevo (res iudicata), saj iz odločbe tožene stranke z dne 1. 10. 2007 ne izhaja naložitev določene obveznosti ali priznanje določene pravice, kar pomeni, da z navedeno odločbo o upravni zadevi ni bilo materialno pravnomočno odločeno o upravnem razmerju, odpravljena pa je bila odločba organa prve stopnje, ki je to razmerje urejala, skupaj z vsemi njenimi pravnimi posledicami. Vrhovno sodišče tudi ugotavlja, da ker se upravni postopek za leto 2004 ni vodil, tudi ni mogel biti pravnomočno končan.

Ker revidentka prvostopnemu upravnemu organu ni predložila dokazil, na podlagi katerih bi se prihodek lahko upošteval po metodi stopnje dokončanosti del, je prvostopni upravni organ pravilno uporabil metodo izpolnitve pogodbe, in je prihodke (razliko avansa, ki še ni bila poračunana), upošteval kot prihodke za leto 2004, ko je bila pogodba izpolnjena.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta se stranki s tem, ko sta v pogodbo vpisali ceno in obroke v tuji valuti, vsebinsko dogovorili za valutno klavzulo, zato je upravni organ prve stopnje prejeti znesek predplačila pravilno pretvoril v DEM.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidentke) zoper odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Davčne uprave RS, Davčnega urada Ljubljana, št. DT 0610-2135/09-4-0803-48 z dne 6. 1. 2010, s katero je prvostopenjski davčni organ po opravljenem davčnem inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju DIN) revidentki od davčne osnove 253.283,00 EUR odmeril davek od dohodka pravnih oseb za leto 2004 po stopnji 25 % v znesku 63.321,00 EUR in pripadajoče obresti, obračunane od 30. 4. 2005 do izdaje odločbe v znesku 13.662,00 EUR. Odločil je še o tem, da morajo biti odmerjeni davek in obresti v skupni višini 76.983,00 EUR plačani v 30 dneh od vročitve odločbe, po preteku tega roka pa bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe; da revidentka ni zahtevala povrnitve stroškov, stroški davčnega organa pa gredo v njegovo breme; ter da pritožba ne zadrži izvršitve. Tožena stranka je kot davčni organ druge stopnje pritožbo zoper navedeno odločbo zavrnila kot neutemeljeno z odločbo, št. DT-499-14-24/2010-2 z dne 14. 4. 2011. 2. Sodišče prve stopnje je v razlogih svoje sodbe pritrdilo odločitvi in razlogom davčnih organov prve in druge stopnje ter se pri tem sklicevalo na drugi odstavek 71. člena ZUS-1, odgovorilo pa je tudi na tožbene navedbe.

3. Revidentka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje z revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z vrednostjo izpodbijanega dela upravnega akta (sklicuje se na 1. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1). Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da ugodi reviziji ter razveljavi izpodbijano sodbo tako, da tožbi v celoti ugodi, izpodbijani odločbi upravnih organov odpravi in toženi stranki naloži povrnitev stroškov revizijskega postopka, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo prereka revizijske navedbe ter predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če sodišče odloči meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta v obravnavani zadevi znaša 63.321,00 EUR glavnice in torej presega 20.000,00 EUR.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Iz dejanskega stanja te zadeve, ugotovljenega v upravnem postopku, na katerega je revizijsko sodišče vezano (drugi odstavek 85. člena ZUS-1), med drugim izhaja, da je med revidentko na eni ter družbo W., d. o. o., Ljubljana, in Zavodom ..., p. o., Ljubljana (uporabnika oziroma naročnika), na drugi strani, bila leta 1994 sklenjena pogodba o opravljanju odvetniških storitev oziroma pogodba o pravni pomoči (v nadaljevanju pogodba). V pogodbi je bilo dogovorjeno, da revidentka vloži odškodninsko tožbo v imenu uporabnikov zoper D., d. d., Ljubljana, na vse sodne instance; za omenjena opravila se uporabnika zavežeta plačati revidentki 8.165.926,00 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila. Prvi obrok, ki naj bi ga revidentka prejela v višini 30.000,00 DEM v tolarski protivrednosti, je bil že plačan, za drugi obrok 2,449.778,00 DEM v tolarski protivrednosti pa je bilo določeno, da se plača najpozneje do pravnomočnega končanja pravdnega postopka. Tretji obrok 5,686.148,00 DEM naj bi prejela po pravnomočno zaključenem pravdnem postopku pod pogojem, da revidentka iztoži in izterja celotni vtoževani znesek. Za sprotna opravila pa naj bi najkasneje do 15. 9. 1995 prejela avans v višini 1,200.000,00 DEM, ki naj bi ga revidentka sproti zapirala z računi v sorazmerju z opravljenim delom v pravdnem postopku, vendar ne pred 1. 6. 1996 in najpozneje do pravnomočnega končanja pravdnega postopka. Med potekom DIN je bila z aneksom z dne 28. 12. 2001 pogodba spremenjena, določeno je bilo, da se avans sproti zapira z računi v sorazmerju z opravljenim delom v pravdnem postopku, vendar ne pred 1. 6. 1996 in najpozneje, ko bodo izčrpane vse možne pravne poti, vključno z vložitvijo ustavne pritožbe in pravnega sredstva na Evropsko sodišče. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je revidentka prejela do 1. 6. 1995 predplačilo za omenjene bodoče storitve v višini 65.450.000 SIT, kar je na dan plačila glede na srednji tečaj Banke Slovenije predstavljalo 803.955 DEM. Za opravljene storitve je revidentka izstavila zgolj dva računa, enega v letu 1997 v znesku 23.600.000 SIT, kar je predstavljalo 249.788,00 DEM, in drugega v letu 1998 v znesku 5.500.000 SIT, kar je predstavljalo 58.269,00 DEM, pri tem iz dokumentacije ni razvidno, katere v letih 1997 in 1998 opravljene storitve so bile zaračunane po izdanih računih. Po pogodbi bi se začasne oziroma vmesne odvetniške storitve v spornem času morale obračunavati na podlagi izdanega računa kot delna plačila. Po opravljeni celotni storitvi revidentka ni izstavila ustreznih knjigovodskih listin in posledično prihodka ni evidentirala v svojih poslovnih knjigah. Med strankama ni sporno, da se je storitev do konca izvršila z opravo zadnjega pravnega dejanja v pravdni zadevi, ki je bila predmet pogodbe, to je 20. 5. 2004 oziroma 1. 7. 2004(1).

Res iudicata

9. Revidentka se sklicuje na to, da je bilo o istem historičnem dogodku za prejeto predplačilo v letu 1995 in o njenih davčnih obveznostih, ki iz tega izhajajo, že meritorno in tako pravnomočno odločeno in da ji je bil znesek davka, ki ga je plačala, vrnjen, zato je odločba, izdana v obravnavanem postopku, nezakonita, saj gre za ponovno odločanje o isti stvari. Postopek odločanja je bil z odločbo tožene stranke z dne 1. 10. 2009 pravnomočno zaključen. Revidentka navaja, da sodba sodišča prve stopnje o tem nima razlogov. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da se postopek sploh še ni zaključil, ker na podlagi 28. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) postopek ni bil s sklepom ustavljen.

10. Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v 4. točki prvega odstavka 129. člena določa, da organ ob predhodnem preizkusu zahteve, to s sklepom zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno in je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenila. Prvi odstavek 225. člena ZUP pa določa, da odločba, ki se ne more več izpodbijati v upravnem sporu ali v drugem sodnem postopku, pa je stranka z njo pridobila določene pravice oziroma so ji bile z njo naložene kakšne obveznosti, postane pravnomočna. Posledica materialne pravnomočnosti odločbe je torej prepoved ponovnega odločanja o isti upravni zadevi.

11. Sklicevanje revidentke na kršitev načela „ne bis in idem“ oziroma prepovedi odločanja o isti pravnomočno že rešeni zadevi, ni utemeljena. Odločba tožene stranke, št. DT 499-14-100/2007 z dne 1. 10. 2009, je postala (formalno) pravnomočna, vendar to ne vpliva na odločitev v obravnavani zadevi. Iz navedene drugostopne odločbe izhaja, da je z njo odpravljena odločba organa prve stopnje, s katero je bil revidentki odmerjen davek od dobička pravnih oseb za leto 2004. Iz navedene drugostopne odločbe torej ne izhaja naložitev določene obveznosti ali priznanje določene pravice, kar pomeni, da z navedeno drugostopno odločbo v upravni zadevi ni bilo materialno pravnomočno odločeno o upravnem razmerju, saj je bila s to odločbo le odpravljena odločba organa prve stopnje, ki je to razmerje urejala, skupaj z vsemi njenimi pravnimi posledicami. Za presojo, ali gre za ponovno odločanje o isti stvari pa je odločilno, kaj je upravna zadeva, o kateri se je v konkretnem primeru vodil postopek.

12. V obravnavanem primeru je, glede na sklep o začetku davčnega inšpekcijskega nadzora z dne 25. 11. 2009, predmet nadzora in tega postopka davek od dohodkov pravnih oseba za obdobje od 1. 1. 2004 do 31. 12. 2004. Glede na upravni spis v zvezi z odločbo z dne 1. 10. 2009(2) pa se o obveznosti iz naslova davka od dohodkov pravnih oseba za leto 2004 ni vodil postopek, zato pravilo res iudicata ni bilo prekršeno in tako revidentkin ugovor ni neutemeljen. Glede na navedeno se Vrhovno sodišče tudi ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje (da do pravnomočnosti odločitve glede davčne obveznosti revidentke iz naslova davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2004 ni prišlo, ker postopek s sklepom ni bil ustavljen in tako ni bil končan), saj se postopek za plačilo tega davka za leto 2004, ki je predmet obravnavane zadeve, takrat še niti ni začel. Materialnopravne kršitve

13. Za revidentko ostaja sporno, katera metoda za upoštevanje njenih prihodkov, je primerna. Glede izbrane metode upoštevanja prihodkov Vrhovno sodišče pritrjuje stališču upravnih organov in sodišča prve stopnje, da je bila v obravnavanem primeru izbrana ustrezna metoda, in sicer metoda izpolnjenosti pogodbe. Kot navaja sodišče prve stopnje na 7. strani izpodbijane sodbe, je organ druge stopnje v tej zadevi tožeči stranki podrobno obrazložil, kaj določajo Slovenski računovodski standardi (SRS/93 v 18.7 in SRS/2001 v 18.20, 18.21 in 18.44) o prihodkih, in sicer da se glede merjenja prihodkov od opravljenih storitev lahko uporabita dve metodi (metoda izpolnjenosti pogodbe in metoda stopnje dokončanosti del). V njegovi obrazložitvi Vrhovno sodišče ne najde nekonsistentnosti, ki jo zatrjuje revidentka. Ker gre v razmerju med odvetnikom in stranko za mandatno razmerje, je delo končano, ko odvetnik v celoti izpolni mandat. Vendar je v okviru tega dolgotrajnega razmerja primerno uporabiti metodo stopnje dokončanosti del, po kateri se prihodki priznavajo sorazmerno s stopnjo izpolnitve pogodbe o opravljanju storitev in del in po drugi strani s stopnjo stroškov, ki so jih imeli odvetniki z izpolnitvijo pogodbe. Z njo pa se izkazovanje prihodkov in stroškov ne odloži do popolne izpolnitve pogodbe, temveč se jih priznava postopno, med izvajanjem pogodbe. S tem pa je zagotovljeno tudi spoštovanje temeljne računovodske predpostavke strogega upoštevanja nastanka poslovnega dogodka. Za uporabo navedene metode stopnje dokončanosti del mora zavezanec razpolagati z dokumentacijo in dokazili o tem, katere storitve so bile opravljene, s tem povezanimi stroški, opredeliti ceno storitve in s tem v zvezi ustrezno zapirati znesek predplačila sproti. Glede na dokumente zadeve revidentka z dokumentacijo in dokazili s tem v zvezi ni razpolagala. Vrhovno sodišče ne dvomi, da je treba predplačilo, ki ga je revidentka prejela v letu 1995 in ga ni knjižila kot prihodek, obravnavati kot prihodek revidentke. Ker pa slednja prvostopnemu upravnemu organu ni predložila dokazil, na podlagi katerih bi se prihodek lahko upošteval po metodi stopnje dokončanosti del, je prvostopni upravni organ pravilno uporabil metodo izpolnitve pogodbe in prihodke (razliko avansa, ki še ni bila poračunana) upošteval kot prihodke za leto 2004, ko je bila pogodba izpolnjena.

14. Revidentka navaja, da je sporno za kateri znesek ni plačala predpisanega davka. Davčni organ naj bi samovoljno vodil znesek predplačila v nemških markah (DEM), namesto v slovenskih tolarjih (SIT), čeprav je bilo plačilo izvedeno v slovenskih tolarjih; da ni pojasnjeno, na kateri dan je opravljen preračun v DEM in po kakšnem tečaju ter potem zopet v izpodbijani odločbi v evre, zato je prišlo do dvojne revalorizacije; ker je davčni organ prve stopnje vodil predplačilo v nemških markah, bi moral tudi zamudne obresti obračunati na to valuto; zamudne obresti so v navedenem času na tujo valuto znašale po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča toliko, kolikor so znašale bančne obresti na sredstva, vezane brez določenega namena, za čas enega leta na to valuto in niso vsebovale revalorizacije glavnice.

15. Vrhovno sodišče glede revidentkinega ugovora, da je prejeti znesek predplačila opredeljen v nemških markah, najprej ugotavlja, da iz odločbe tožene stranke na strani 7 izhaja, da se je tožena stranka s tem ugovorom že ukvarjala, in sicer ji je pojasnila: „...da se zneski prikazujejo v SIT in v DEM je krivda na strani pritožnika, saj so v pogodbi vsi zneski pisani v DEM, šele nato piše protivrednost v tolarjih.“. Navedeno razlogovanje pogodbene volje revizijsko sodišče na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja le dopolnjuje; in sicer, da sta se stranki s tem, ko sta v pogodbo vpisali ceno in obroke v tuji valuti, vsebinsko dogovorili za valutno klavzulo. Valutna klavzula pa pomeni (je pomenila tudi v času sklenitve pogodbe), da je znesek denarne obveznosti v domačem denarju vezan na spremembo vrednosti tuje valute (5. člen Zakona o deviznem poslovanju, Ur. l. RS, št. 1/91-I in naslednji, ki je veljal v obravnavanem obdobju). Vsebina pravnega pojma valutne klavzule je torej taka, da vsebuje strinjanje s spremembo nominalne vrednosti plačil v domačem denarju. Pogodbene stranke so se odločale za takšen zapis pogodbe zato, ker je bila vrednost domačega denarja nestabilna, in so na ta način zavarovale vrednost svojih terjatev (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča II Ips 163/2001 z dne 7. 11. 2001). Iz navedenega izhaja, da je upravni organ prejeti znesek predplačila v višini 65.450.000,00 SIT pravilno pretvoril v DEM (803.955,00 DEM), glede na tečaj Banke Slovenije na dan prejema plačila.

16. Nadalje med strankama tega spora ostaja sporno, kateri je pravilni tečaj za pretvorbo dveh zneskov po računih, ki jih je revidentka že upoštevala med prihodki. Glede na kasneje sklenjeni aneks, ki je spremenil le določilo o avansu, Vrhovno sodišče meni, da je treba pogodbeno voljo strank razlagati tako, da sta se dejansko dogovorili za novo ceno, saj je prejeti avans postal cena za celotno storitev. Poleg tega je treba dikcijo pogodbe „v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila“ razumeti kot „na dan oprave storitve“ oziroma „izdaje računa“ in tako ugotoviti, koliko je znašal relevanten tečaj DEM/SIT na dan izdanih dveh računov in koliko na dan izpolnitve pogodbe. Iz tabele na strani 2 odločbe organa prve stopnje so razvidni preračunani zneski in posredno tudi upoštevani tečaj ter na 3. strani preračun zneska iz leta 2004. Revidentka pa ne zatrjuje in ne dokazuje, da niso bili uporabljeni pravilni tečaji glede na zgornje razlogovanje, ki je relevanten datum za preračun valut. 17. Glede revidentkinega ugovora o obrestih Vrhovno sodišče ugotavlja, da ji je upravni organ druge stopnje na strani 7 odločbe pravilno pojasnil pravno podlago za izračun obresti, ki tečejo na zapadle davčne obveznosti (95. člen ZdavP-2), kar je specifična ureditev za davke. Sodna praksa Vrhovnega sodišča glede izračuna pogodbenih zamudnih obresti, ki bi jih revidentki v morebitnem pravdnem postopku priznalo sodišče, zato za ta primer ni pravno pomembna.

Procesne kršitve v upravnem sporu

18. Revizijski ugovor, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, ker ni opravilo glavne obravnave, temveč je odločalo na seji senata in ker ni izvedlo predlaganih dokazov, ni utemeljen. V skladu s četrtim odstavkom 75. člena ZUS-1, ki se uporablja tudi v revizijskem postopku, je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu le, če je sodba izdana brez glavne obravnave v nasprotju z ZUS-1. V drugem odstavku 51. člena ZUS-1 je določeno, da sodišče prve stopnje na glavni obravnavi izvaja dokaze, kadar in kolikor je to potrebno za odločitev v upravnem sporu, pa dokazi niso bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta, ali če druga dejstva kažejo na to, da jih je treba drugače presoditi, kot jih je presodil organ, ki je izdal izpodbijani upravni akt. Drugi odstavek 59. člena ZUS-1 daje sodišču prve stopnje še izrecno podlago za odločanje na seji senata. Po drugi alineji drugega odstavka tega člena lahko sodišče prve stopnje odloči brez glavne obravnave, tudi če je dejansko stanje sporno, pa stranke navajajo samo tista dejstva in dokaze, ki jih skladno z ZUS-1 sodišče ne more upoštevati (52. člena ZUS-1) ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev.

19. V tem primeru revidentka ni izrecno predlagala, da se opravi glavna obravnava, je pa v tožbi podala dokazni predlog, da se vpogleda v upravne odločbe in da se jo zasliši. Vrhovno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje v okviru presoje ugovora „že rešene stvari“ opredelilo do tožbenih navedb in dokazovanja z vpogledom v upravne odločbe. Sodišče prve stopnje pa je smiselno zavrnilo tudi dokazni predlog z zaslišanjem revidentke. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je tak predlog za zaslišanje revidentke kot pravne osebe nesubstanciran v več pogledih: revidentka je pravna oseba, zato bi se njen predlog moral glasiti na zaslišanje njenega zastopnika; v tožbi ni navedeno katero dejstvo bi s svojim zaslišanjem dokazovala in ni izkazala, da bi njeno zaslišanje lahko vplivalo na drugačno ugotovitev dejanskega stanja ter posledično na drugačno odločitev sodišča. Vrhovno sodišče ugotavlja, da tako ni bilo poseženo v revidentkine pravice, zaščitene z Ustavo RS in z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (načelo pravne države, enakost pred zakonom, enako varstvo pravic in pravica do zasebne lastnine), kar je zatrjevala.

20. Neutemeljeni so tudi revizijski ugovori, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do več revidentkinih tožbenih navedb, ki jih je podala v tožbi (ugovor že rešene stvari, zastaranje in navedbe pod točko IV tožbe), ki jih v reviziji ponavlja. Sodišče prve stopnje je revidentkine navedbe v zvezi z drugimi upravnimi odločbami zavrnilo, ker te odločbe niso predmet tega upravnega spora. Glede drugih navedb, ki so v obravnavanem primeru relevantne, pa Vrhovno sodišče zavrača revizijski ugovor bistvene kršitve določb postopka zaradi neobrazloženosti sodbe prve stopnje, kot neutemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi svoje sodbe navedlo, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita ter da je tožena stranka v svoji obrazložitvi navedla utemeljene razloge, na katere se je na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicevalo kot na svoje razloge. Vrhovno sodišče pa se je do relevantnih revizijskih navedb opredelilo že v predhodnem delu te obrazložitve.

21. Glede ugovora zastaranja se je izčrpno opredelil davčni organ druge stopnje na 5. strani svoje odločbe. Vrhovno sodišče k temu le dodaja, da do izdaje odmerne odločbe (6. 1. 2010) na prvi stopnji (relativni) rok za zastaranje odmere davka v skladu s prvim odstavkom 125. člena ZDavP-2 (v primeru obravnavane davčne obveznosti 5 let od takrat, ko je bilo treba davek napovedati) še ni potekel, saj je bilo davek za leto 2004 treba napovedati najkasneje do 31. 3. 2005 (drugi odstavek 358. člena ZDavP-2) in je pet letni rok potekel s potekom 31. 3. 2010. 22. Vrhovno sodišče se je opredelilo do revizijskih navedb, ki so pomembne za odločitev, do ostalih, ki jih ocenjuje kot nebistvene, pa se ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena v zvezi s 383. členom Zakona o pravdnem postopku in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

23. Po presoji Vrhovnega sodišča je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, revizijski ugovori pa neutemeljeni. Ker niso utemeljeni razlogi, ki jih uveljavlja revizija, in niso podani razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

24. Ker revidentka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Op. št. (1): Dopis revidentke naročnikoma v zvezi z zaključenim postopkom pred Ustavnim sodiščem RS in predstavitev možnosti nadaljevanja postopka.

Op. št. (2): Vrhovno sodišče si je zaradi ugovora revidentke, da je bilo z odločbo organa druge stopnje z dne 1. 10. 2009 pravnomočno odločeno zadevi, ki je predmet tega revizijskega postopka, po uradni dolžnosti pridobilo upravni spis v zvezi z navedeno drugostopno odločbo.