Jedro

Sklep, izdan v postopku pred izdajo odločbe, se lahko (samostojno) izpodbija le, kolikor je z njim postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan (2. odstavek 5. člena ZUS-1). Na navedenih pravnih podlagah je v zadevi, kot je obravnavana, dopusten upravni spor zoper sklep o zavrženju pritožbe, katerega presoja zakonitosti v upravnem sporu obsega tudi presojo zakonitosti aktov, izdanih v postopku njegove izdaje, torej tudi sklepa o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za pritožbo.

Izrek

1. Tožba zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. ... z dne 20. 8. 2007 se zavrne.

2. Tožba zoper sklep gradbenega inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote A., št. ... z dne 17. 5. 2007, se zavrže.

Obrazložitev

K 1. točki izreka Ministrstvo za okolje in prostor je z izpodbijano odločbo zavrnilo zahtevo tožečih strank za razveljavitev odločbe (po nadzorstveni pravici) gradbenega inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote A., št. ... z dne 15. 2. 2007, s katero jima je kot investitorjema naložena ustavitev gradnje gospodarskega objekta na zemljišču s parc. št. 240 in 241 k.o. B., njegova odstranitev ter vzpostavitev zemljišča v prvotno stanje. Po določbah drugega odstavka 274. člena ZUP lahko pristojni organ razveljavi odločbo po nadzorstveni pravici, če je bil z njo očitno prekršen materialni predpis. V obravnavani zadevi Ministrstvo ob upoštevanju dejanskega stanja, kakršno je bilo ugotovljeno v postopku izdaje inšpekcijske odločbe, kršitve Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 in 115/05, v nadaljevanju: ZGO-1) in Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (Uradni list RS, št. 114/03, v nadaljevanju: Pravilnik), ki bi bila v smislu 274. člena ZUP očitna, ne najde. Kršitev je namreč očitna le, če jo je glede na z odločbo ugotovljeno dejansko stanje mogoče ugotoviti neposredno, ne pa tudi v primeru, če jo je mogoče ugotoviti posredno, to je s preverjanjem pravilnosti dejanskega stanja, na katero se odločba opira. ZGO-1 v prvem odstavku 3. člena določa, da se lahko gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta, nadomestna gradnja in odstranitev objekta začne na podlagi pravnomočnega (po drugem odstavku tega člena na lastno odgovornost tudi že dokončnega) gradbenega dovoljenja. Izjema je določena v tretjem odstavku, po katerem gradbeno dovoljenje za enostavni objekt ni potrebno, če investitor pred začetkom gradnje pridobi lokacijsko informacijo, iz katere izhaja, da je takšna gradnja v skladu z izvedbenim prostorskim aktom, in če je njegova velikost, način gradnje in raba ter odmik od meje sosednjih zemljišč v skladu s predpisom iz drugega odstavka 8. člena, to je s Pravilnikom. Ta v 4. členu določa vrste enostavnih objektov, v 19. členu temeljne pogoje za gradnjo enostavnega objekta brez gradbenega dovoljenja, v 20. členu zahteve glede načina gradnje in odmika od sosednjega zemljišča, v 21. členu pa obveznosti investitorja glede ugotavljanja izpolnjevanja pogojev za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da gre v obravnavani zadevi za objekt, ki ga ni mogoče uvrstiti med vrste enostavnih objektov in zato tudi ne graditi brez gradbenega dovoljenja. Tega pa investitorja nimata. Za gradnjo brez gradbenega dovoljenja je ukrep predpisan v 152. členu ZGO-1 in takšen ukrep je glede na ugotovljeno dejansko stanje gradbeni inšpektor investitorjema tudi odredil. Stranki v svoji zahtevi izpodbijata pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa po določbah ZUP ni podlaga za to, da se odločba razveljavi. Razlogi, zaradi katerih pritožba strank ni bila vložena pravočasno, pa za odločitev o utemeljenosti izrednega pravnega sredstva, niso pomembni.

Tožeči stranki se z odločitvijo ne strinjata in predlagata njeno razveljavitev (pravilno: odpravo). Odločitev temelji na nepravilni uporabi 3. člena ZGO-1. Po določbah ZGO-1 je namreč manj zahteven objekt opredeljen kot stavba. V obravnavani zadevi gre za enostaven pomožen kmetijsko – gozdarski objekt, kot takšen objekt opredeljuje Pravilnik v 8. členu. Gre bodisi za kozolec po 9. točki, bodisi za skedenj po 15. točki ali za senik po 18. točki tega člena Pravilnika. Gradnja je zelo enostavna, bistveni konstrukcijski elementi pa so bodisi leseni bodisi vgrajeni predizdelani certificirani gradbeni elementi. Glede namena oziroma rabe pa so bili tolminski kmetje od nekdaj praktični in so tovrstni objekt t.i. “stog“ uporabljali za skoraj vsa opravila, ki jih sicer ločeno našteva Pravilnik po posameznih zgoraj naštetih točkah. Poleg tega sporni objekt izpolnjuje tudi pogoje iz 4. točke 33. člena Pravilnika, po kateri je ta objekt nedvoumno „enostavni objekt“ in bi moral inšpektor upoštevati vsaj to določbo. Zaradi navedenega pridobitev gradbenega dovoljenja ni bila potrebna, posledično temu pa tudi sankcija ne more biti najstrožja možna – odstranitev objekta. Tožena stranka je sporno gradnjo opredelila kot stavbo v nasprotju s točko 1.1 2. člena ZGO-1. Tožena stranka je po mnenju tožnikov postopala nezakonito tudi, ker je za ukrepanje uporabila 152. člen ZGO-1 namesto, da bi uporabila 150. člen ZGO-1 in tožnika pozvala, da odpravita nepravilnosti.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in v procesnem in materialnem pogledu utemeljena na določbah zakona, na katere se sklicuje. To velja tudi za določbo 3. člena ZGO-1. Res je, da ta v točki 1.8 opredeljuje manj zahteven objekt kot stavbo (po točki 1.1 torej kot objekt z enim ali več prostorov, v katere človek lahko vstopi in so namenjeni prebivanju ali opravljanju dejavnosti), vendar pa sodišče ob opisu objekta, kot izhaja iz odločbe gradbenega inšpektorja, katere razveljavitev po nadzorstveni pravici sta predlagala tožnika, nepravilnosti v uporabi materialnega zakona ne najde. Iz odločbe namreč izhaja, da tožnika na parc. št. 240 in 241 k.o. B. gradita objekt, ne da bi za to pridobila gradbeno dovoljenje. Iz odločbe izhaja tudi, da gre za objekt tlorisnih dimenzij cca 6 x 11 m z dvokapno streho, z obodnimi stenami, ki so s treh strani pozidane z betonskimi zidaki, in z lesenim ostrešjem, ki se že uporablja za spravilo kmetijske mehanizacije in orodja. Ob takem dejanskem stanju pa tudi ni mogoče slediti stališču tožnikov, da gre za manj zahteven objekt iz 9., 15. ali 18. točke 8. člena Pravilnika, za katerega skladno s 3. odstavkom 3. člena ZGO-1 ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja. Gradnjo, za katero je predpisano gradbeno dovoljenje, izvedena pa je brez veljavnega gradbenega dovoljenja, ZGO-1 opredeljuje kot nelegalno (2. člen, točka 12.1), inšpekcijske ukrepe pri tovrstni gradnji pa predpisuje v 152. členu.

Kot pravilno pojasni že tožena stranka, se odločba po nadzorstveni pravici odpravi le, kolikor temelji na očitni kršitvi materialnega zakona. Tovrstne kršitve pa po navedenem, na podlagi dejanskega stanja, kot izhaja iz odločbe gradbenega inšpektorja, tudi sodišče ni ugotovilo. Odločitev, da se zahteva zavrne, je zato pravilna in skladna z zakonom, tožba pa neutemeljena, zato jo je sodišče zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1).

K 2. točki izreka Tožeči stranki vlaga tožbo tudi zoper sklep gradbenega inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Enota A., št. ... z dne 17. 5. 2007, s katerim je ta zavrnil predlog tožečih strank za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za pritožbo zoper odločbo istega organa št. ... z dne 15. 2. 2007. Sodišče je moralo tožbo zavreči iz naslednjih razlogov: Po določbi 2. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/05, v nadaljevanju: ZUS-1) odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov. Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti in pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Sklep, izdan v postopku pred izdajo odločbe, se lahko (samostojno) izpodbija le, kolikor je z njim postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan (2. odstavek 5. člena ZUS-1). Ker tožnik izpodbija odločitev o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ki po navedenih določbah ZUS-1 ni upravni akt niti akt, ki ga je dopustno izpodbijati v upravnem sporu, je sodišče tožbo kot nedopustno zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Na navedenih pravnih podlagah je v zadevi, kot je obravnavana, dopusten upravni spor zoper sklep o zavrženju pritožbe, katerega presoja zakonitosti v upravnem sporu obsega tudi presojo zakonitosti aktov, izdanih v postopku njegove izdaje, torej tudi sklepa, ki je predmet tega spora.