Jedro

Če je obdolžencu s pravnomočno odločbo sodnika za prekrške izrečena stranska kazen prenehanja vozniškega dovoljenja, sodišče ne izreče za kaznivo dejanje po členu 325/I KZ, ki ima tudi znake prekrška, stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila, ker se stranska kazen po 39. členu KZ izreče le, če ne obstajajo pravne ali stvarne ovire, da obdolženec še lahko vozi.

Izrek

r a z s o d i l o : Pritožbi zagovornika obdolžene A. M. se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenskih sankcijah spremeni tako, da se obdolženki ne izreče stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila, v ostalem se pritožba zagovornika zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kranju je obdolženo A. M. spoznalo za krivo kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po I. odst. 325. člena KZ ter ji izreklo denarno kazen v višini 180.000,00 SIT, ki jo mora obdolženka plačati v roku treh mesecev. Na podlagi

39. člena KZ je obdolženki izreklo tudi stransko kazen prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za dobo desetih mesecev od pravnomočnosti sodbe ter ji na podlagi I. odst. 95. člena ZKP naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka v višini 76.125,00 SIT ter na 70.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Proti tej sodbi je obdolženkin zagovornik vložil pritožbo zaradi odločbe o kazenskih sankcijah ter predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu spremeni tako, da obdolženki izreče pogojno obsodbo in da ji ne izreče stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila.

Višji državni tožilec svetnik J. S. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije je v predlogu podanem po II. odst. 445. člena ZKP predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče po preizkusu sodbe in pritožbenih navedb zagovornika ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je obdolženki za kaznivo dejanje po členu 325/I KZ, za katero je v zakonu predpisana denarna kazen ali zapor do treh let, izreklo milejšo, to je denarno kazen. Sodišče je pri izbiri kazenske sankcije upoštevalo osebne razmere obdolženke (da živi v izvenzakonski skupnosti, da je mati dveh otrok in redno zaposlena ter da doslej ni bila sodno in upravno kaznovana). Pritožnik v pritožbi navedene okoliščine le ponavlja. Dejstvo, da je obdolženka močno finančno prizadeta, ker je uničila avto, pa ne more vplivati na to, da bi bila obdolženki izrečena pogojna obsodba, ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je obdolženka storila kaznivo dejanje z zavestno malomarnostjo in ker je hudo kršila kar dve cestno-prometni določili. Poleg tega pa je potrebno upoštevati, da je bil vzrok za prometno nesrečo izključno na njeni strani. Zato pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbenih trditev, da bi bila utemeljena sankcija opominjevalne narave. Same višine izrečene denarne kazni pa pritožnik v pritožbi ne izpodbija.

Glede na to, da je obdolženka že v kazenskem postopku pred sodiščem prve stopnje predložila tudi nepravnomočno odločbo Sodnika za prekrške iz Kranja, opr. št. P 402/03, z dne 4.8.2003, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo IV. odst. 377. člena ZKP opravilo poizvedbe in pri Sodniku za prekrške v Kranju ugotovilo, da je bila odločba, s katero je bila obdolženki zaradi vožnje pod vplivom alkohola dne 21.12.2002 izrečena denarna kazen v višini 120.000,00 SIT in stranska kazen prenehanja vozniškega dovoljenja, pravnomočna.

Po določbi III. odst. 49. člena KZ se namreč denarna kazen, ki jo obsojenec plača za prekršek, všteje v denarno kazen, izrečeno za kaznivo dejanje, katerega znaki imajo tudi znake prekrška. Pogoj za vštetje denarne kazni pa je, da je obsojenec denarno kazen že plačal. Ker ni bilo ugotovljeno, da bi obdolženka denarno kazen za prekršek že plačala (tega pa ni zatrjeval niti obdolženkin zagovornik v dopisu sporočilo obdolženke, ki ga je posredoval pritožbenemu sodišču in iz katerega izhaja, da je odločba postala pravnomočna), pritožbeno sodišče denarne kazni, izrečene v postopku za prekršek ni vštelo v denarno kazen izrečeno obdolženki s sodbo sodišča prve stopnje. To pa bo lahko storilo sodišče prve stopnje na podlagi I. odst. 133. člena ZKP, če bo obsojenka dokazala, da je denarno kazen za prekršek že plačala.

Utemeljena pa je pritožba zagovornika v delu, ko predlaga, da se obdolženki ne izreče stranska kazen prepoved vožnje motornega vozila B kategorije po členu 39 KZ. Prepoved vožnje po svoji vsebini namreč predstavlja kazen le tedaj, če storilec še namerava voziti motorno vozilo oziroma ga lahko vozi, je pa brez pomena, če obstajajo kakšne stvarne ali pravne ovire zato, da bi storilec vozil. Zato je v konkretnem primeru, ko je obdolženki v postopku za prekršek izrečena stranska kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, glede na to pravno oviro, izrek stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije po 39. členu KZ nesmiseln. Zato je pritožba zagovornika, ki se zavzema za to, da se obdolženki stranska kazen po

39. členu KZ ne izreče, utemeljena in ji je pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo in ker ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti po členu 383/I ZKP, je v nespremenjenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.