Jedro

Glede na to, da je bil presojani pravilnik o letnih dopustih nasprotnega udeleženca pred sprejemom poslan v mnenje reprezentativnemu sindikatu, ki se šteje za sindikat pri delodajalcu, ni bilo podlage za enostransko urejanje oziroma določanje dni trajanja dodatnega letnega dopusta v pravilniku, ampak bi moralo biti to vprašanje urejeno v kolektivni pogodbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Nasprotni udeleženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da 24. člen Pravilnika o letnih dopustih UKC ... z dne 31. 3. 2008 ni v skladu s 5. točko 36. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije in 4. (pravilno: 5.) točko 47. člena Kolektivne pogodbe za zaposlene v zdravstveni negi (1. točka izreka). V 2. točki izreka je odločilo, da se 24. člen Pravilnika o letnih dopustih ... z dne 31. 3. 2008 spremeni tako, da se glasi: „Delavcu se glede na psihične obremenitve letni dopust poveča za intenzivno delo v polnem delovnem času s težko duševno motenimi oziroma duševno prizadetimi osebami za 15 dni: predstojniku oddelka, zdravniku specialistu v psihiatriji, nadzornemu zdravniku specialistu v psihiatriji, kliničnemu psihologu specialistu v psihiatriji, psihologu specialistu v psihiatriji, glavni medicinski sestri, pomočnici glavne medicinske sestre, diplomirani medicinski sestri, vodji delovne terapije, diplomiranim delovnim terapevtov v psihiatriji, diplomiranim socialnim delavcem v psihiatriji, socialnim delavcem v psihiatriji, višjim medicinskim sestram in zdravstvenim tehnikom.“ Nasprotnemu udeležencu je naložilo, da je dolžan povrniti predlagatelju stroške postopka v znesku 432,02 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila (3. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje nasprotni udeleženec iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki 1. odstavka 338. člena ZPP v povezavi z 19. členom ZDSS-1, ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 5. točko 36. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve postopka, ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo pravnega interesa predlagateljev. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, predlagatelju pa naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je stališče sodišča prve stopnje zmotno, ko je ugotovilo, da je 24. člen Pravilnika o letnih dopust ... z dne 31. 3. 2008 neskladen s 5. točko 36. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije in 4. točko 47. člena Kolektivne pogodbe za zaposlene v zdravstveni negi in na podlagi navedene ugotovitve spremenilo pravilnik tako, da delavcem, ki delajo z bolniki, ki so težko duševno moteni oziroma duševno prizadetimi osebami, pripada 15 dni dopusta zaradi navedenih dodatnih obremenitev. Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva v 5. točki 36. člena namreč določa, da pripada delavcem, ki delajo s težko duševno motenimi oziroma duševno prizadetimi osebami do 15 dni dodatnega dopusta. Dikcija navedene kolektivne pogodbe je takšna, da gre delavcem, ki delajo s težko duševno motenimi in duševno prizadetimi osebami do 15 dni dopusta in torej kolektivna pogodba določa zgornjo mejo, ne pa tudi spodnjo mejo. Kolektivna pogodba dopušča delodajalcu, da s posebnim pravilnikom določi dejansko število dni, pri čemer mora upoštevati maksimalno mejo (15 dni). Tako pravilnik ni v neskladju z navedeno kolektivno pogodbo in se sklicuje na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pdp 1002/99 z dne 5. 7. 2001, v kateri je sodišče odločilo tako, da panožna kolektivna pogodba določa zgornjo mejo dopusta in da je torej v pristojnosti delodajalca, da določi dejansko število dni dopusta. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo pravnega interesa predlagateljev. Nasprotna udeleženka je namreč izpostavila, da je potrebno predlagatelje zaslišati glede dela, ki ga opravljajo in ali so sploh njihova delovna mesta zajeta s kolektivnimi pogodbami in pravilnikom. Ker sodišče dokaznemu predlogu ni sledilo, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/2008) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je na podlagi c. točke 6. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) v obravnavani zadevi presojalo skladnost določila splošnega akta delodajalca z zakonom oziroma kolektivno pogodbo. Iz predloga izhaja, da je kolektivni delovni spor vložil Sindikat .... na naslovu ... in 11 posameznih poimensko navedenih delavcev, ki so po oceni sodišča prve stopnje v dopolnitvi predloga z dne 25. 7. 2008 izkazali, da upravičeno uveljavljajo skupinski interes kot posebni pravni interes. Ta predstavlja posebno procesno predpostavko za dopustnost predloga oziroma udeležbo v sporih v zvezi s kolektivnimi pogodbami, v katerih kot udeleženec nastopa ena od oseb po 2. odstavku 47. člena ZDSS-1. Glede procesne legitimacije 11 poimensko navedenih delavcev je sodba na 6. strani tudi natančno obrazložena, morebitna nepravilna presoja povezanega skupinskega interesa pa predstavlja procesno vprašanje, na katero pa pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. Ker je skupinski interes potrebno le izkazati (in ne dokazati) na začetku postopka, ni utemeljen pritožbeni očitek o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju glede pravnega interesa, s tem, ko sodišče ni sledilo dokaznemu predlogu delodajalca po zaslišanju predlagateljev glede dela, ki ga opravljajo in ali so njihova delovna mesta zajeta s kolektivnimi pogodbami.

Med strankama je sporno, ali je Pravilnik o letnih dopustih (A/2 – v nadaljevanju: Pravilnik) v 24. členu oziroma v delu, ki z izjemo predstojnika oddelka, zdravnika specialista in nadzornega zdravnika specialista v psihiatriji predvideva povečanje letnega dopusta za ostale zaposlene na oddelku psihiatrije za 12 dni, usklajen s 5. točko 36. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva (KPDZSVS – Ur. l. RS, št. 15/94 in nadalj.) in 5. točko 47. člena Kolektivne pogodbe za zaposlene v zdravstveni negi (KPZZN, Ur. l. RS, št. 60/98 in nadalj.). Citirani splošni akt tožene stranke je direktor sprejel dne 31. 3. 2008 na podlagi določil Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) in KPDZSVS po predhodnem mnenju reprezentativnih sindikatov pri delodajalcu. V zvezi s tem je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje nasprotnega udeleženca na sodbo sodišča opr. št. Pdp 1002/99 z dne 5. 7. 2001, saj se je v tej zadevi sodišče oprlo na določbo 38. člena pravilnika tožene stranke o delovnih razmerjih, ki je prenehal veljati in ni predmet presoje v tem kolektivnem delovnem sporu.

ZDR v 1. odstavku 160. člena določa, da se daljše trajanje letnega dopusta, kot je določeno v tem zakonu, lahko določi s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi. Poleg tega določila pa je v času sprejema Pravilnika ZDR v 3. odstavku 8. člena predvidel sprejem splošnega akta, s katerim delodajalec določa pravice, ki se v skladu z ZDR lahko urejajo v kolektivnih pogodbah. Vendar je tak splošni akt lahko sprejel le tisti delodajalec, pri katerem ni organiziranega sindikata in ob dodatnem pogoju, da se v njem določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon oziroma kolektivna pogodba, ki zavezuje delodajalca. ZDR v 8. členu dopušča torej sprejemanje te vrste aktov s strani delodajalca le takrat, ko pri njem ni organiziranega sindikata. Ob ugotovitvi delodajalca v Pravilniku, da je bil akt pred njegovim sprejemom poslan v mnenje reprezentativnemu sindikatom pri toženi stranki, ki se po določbi 5. odstavka 8. člena ZDR šteje za sindikat pri delodajalcu, v določilih ZDR ni podlage za enostransko urejanje oziroma določanje dni trajanja dodatnega letnega dopusta, temveč je to vprašanje prepuščeno ureditvi v kolektivnih pogodbah.

KPZZN v 5. točki 47. člena jasno določa, da delavcem glede na psihične obremenitve za intenzivno delo v polnem delovnem času s težko duševno motenimi in prizadetimi osebami pripada dodatnih 15 dni letnega dopusta. V 5. točki 36. člena KPDZSVS pa je predvideno, da se delavcu glede na psihične obremenitve za intenzivno delo v polnem delovnem času z duševno motenimi oziroma duševno prizadetimi osebami v bolnišnicah, posebnih socialno varstvenih zavodih, socialno varstvenih zavodih za usposabljanje ter varstveno delovnih centrih, in sicer: - za delo s težko duševno motenimi ali prizadetimi osebami letni dopust poveča do 15 dni, - za delo s težje motenimi ali prizadetimi osebami letni dopust za 10 dni, - za delo z zmerno motenimi ali prizadetimi osebami za 5 dni, - za delo z lažje motenimi ali prizadetimi osebami za 2 dni.

Navedeno določilo je Odbor za razlago KPDZSVS (v nadaljevanju: Odbor) v stališču z dne 8. 10. 1996 razlagal tako, da se delavcu glede na psihične obremenitve letni dopust poveča za intenzivno delo v polnem delovnem času s težko duševno motenimi ali prizadetimi osebami za 15 dni, kar pomeni, da se delavcem zaradi obremenitev letni dopust poveča za 15, 10, 5 ali 2 dni. Zavodu pa je prepuščeno, da določa delovna mesta, na katerih se taki pogoji dela pojavljajo, glede na intenziteto pa se določi povečan dopust iz tega naslova. Takšna razlaga posebnega organa, ki so ga ustanovili stranke kolektivne pogodbe, je na podlagi 11. točke prvega poglavja KPDZSVS obvezna in ima pravno moč kot razlagano določilo kolektivne pogodbe.

Z navedeno razlago je bila dosežena enotna uporaba določb kolektivne pogodbe glede dolžine trajanja dodatnega letnega dopusta za vse uporabnike, tudi za delodajalca kot nasprotnega udeleženca. Iz tega razloga je z internim aktom delodajalec (...) lahko opredelil le delovna mesta, na katerih se opravlja delo z duševno motenimi ali prizadetimi osebami, kar je v obravnavanem primeru tudi storil. Delodajalec je namreč v 24. členu Pravilnika določil delovna mesta na Oddelku za psihiatrijo, kjer se opravlja delo s težko duševno motenimi ali prizadetimi osebami (1. točka navedenega člena). Na podlagi tako določene stopnje obremenitve s strani delodajalca se zaposlenim na naštetih delovnih mestih za intenzivno delo v polnem delovnem času dopust glede na obvezno razlago Odbora letni dopust poveča za 15 dni, kar pomeni, da delodajalec ni imel podlage, da bi mimo določbe 5. točke 47. člena KPZZN in 5. točke 36. člena KPDZSVS v povezavi z razlago Odbora v 24. členu Pravilnika nepravilno določil manjše število dodatnega letnega dopusta (12 dni) za posamezna delovna delovna mesta znotraj tega oddelka.

Ker torej niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo nasprotnega udeleženca zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilih 165. člena v povezavi s 154. členom ZPP. Ker nasprotni udeleženec s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče odločilo, da sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.