Jedro

V odredbo o prodaji je sodišče prve stopnje delno prepisalo zakonski tekst 3. odstavka 185. člena ZIZ delno pa se je na to zakonsko določilo le sklicevalo, vendar odredba zaradi tega ni nejasna.

Nasprotno, jasno je, da odredba vsebuje določen v zakonu predviden pogoj, torej, da so naštete osebe oproščene varščine le, če njihove terjatve dosegajo varščino in če se da glede na njihov vrstni red in ugotovljeno vrednost nepremičnine varščina poravnati iz kupnine. Po tem določilu je torej treba za ugotovitev, ali je določen upnik oproščen varščine ali ne, ugotoviti njegov vrstni red, višino njegove terjatve in terjatev upnikov, ki so po vrstnem redu pred njim, ter nato presoditi, ali se da glede na to varščina poravnati iz kupnine.

Upniki se namreč poplačajo po vrsti, kot so pridobili zastavno pravico (2. odstavek 198. člena ZIZ). Sodišče ni dolžno že v odredbi za vsakega upnika, na čigar predlog je sodišče dovolilo izvršbo, zastavnega upnika in upnika zemljiškega dolga posebej navajati, ali je oproščen varščine ali ne. To je dolžno šele, če se kdo od teh upnikov želi sodelovati na dražbi kot kupec.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sklepa sodišča prve stopnje.

Drugi upnik nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je dne 14.9.2005 izdalo dva sklepa o domiku. S prvim je nepremičnino - garažni boks št. 3/K-1 v soseski BS 2/1, parc. št. 1796, 1794/1, 1790, 1791, 1801 k.o. B., domaknilo najboljšemu ponudniku H.L. d.o.o., z drugim pa nepremičnino - garažni boks št. 4/K-1 v isti soseski in na istih parcelah najboljšemu ponudniku E.P.. Zoper sklepa sta se pritožila drugi upnik in dolžnik.

Drugi upnik v pravočasni pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Navaja, da sodišče prve stopnje deli upnike na prvega in drugega, čeprav za tako delitev ni podlage v ZIZ. V tem zakonu je namreč na več mestih uporabljen izraz "upnik, ki je predlagal izvršbo" in tudi po 16. členu izraz "upnik" označuje osebo, na zahtevo katere se vodi postopek izvršbe oziroma zavarovanja. Upniki so ločeni na prvega, drugega itd. le, kjer se določa vrstni red poplačila oziroma pridobitve zastavne oziroma poplačilne pravice. Tudi v 3. odstavku 185. člena ZIZ je določeno, da varščine ni dolžan plačati upnik, ki je predlagal izvršbo. Pritožnik je predlagatelj izvršbe in zato zanj velja navedeno zakonsko določilo. V odredbi o prodaji z dne 9.6.2005 je bilo navedeno, da so varščine oproščeni upnik, na čigar predlog je sodišče dovolilo izvršbo in zastavni upnik oziroma upnik zemljiškega dolga. V odredbi je bilo torej jasno povedano, da je varščine oproščen tisti upnik, ki je izvršbo predlagal in to je bil tudi S.M.. Če je sodišče štelo, da varščine ni dolžan plačati samo tisti upnik, ki je prvi predlagal izvršbo, bi moralo biti to iz odredbe razvidno. Odredba bi morala biti glede tega jasna in v njej npr. navedeno, da je varščine oproščen upnik H.L. d.o.o. ali upnik v izvršilni zadevi In 2001/00260 ali upnik, ki je prvi predlagal izvršbo, če naj bi že veljalo stališče, zaradi katerega izvršilno sodišče pritožniku ni dovolilo sodelovanja na javni dražbi. V odredbi je bilo nadalje navedeno, da sta varščine oproščena upnik in zastavni upnik "pod pogoji iz 3. odstavka 185. člena ZIZ" (pritožba očitno pomotoma citira 85. člen ZIZ). Tudi ta določba je nepopolna in nejasna. V odredbi bi morali biti navedeni pogoji, pod katerimi sta upnik, na čigar predlog je sodišče dovolilo izvršbo, in zastavni upnik oproščena plačila varščine, ne pa zgolj citirano zakonsko določilo. Izvršilno sodišče svojo odločitev, da S.M. ni dovoljeno sodelovati na dražbi kot kupcu, obrazlaga s tem, da če kupnine v določenem roku ne bi položil, bi sodišče prodajo s sklepom razveljavilo, ne bi pa imelo sredstev za poravnavo stroškov za novo prodajo in nadomesitev razlike med ceno, doseženo pri prejšnji in pri novi prodaji. Za tako zaključevanje sodišče ni imelo opore v spisu. Upnik S.M. se je redno udeleževal vseh narokov v tej izvršilni zadevi, pisal urgence in bil zelo aktiven. Imel je tudi velik interes, da bo dražba uspešna in da tudi sam uspe kot dražitelj. Ni razloga, zaradi katerega bi lahko obstajala domneva, da kupnine ne bi plačal. Obrazložitev sodišča zato ni sprejemljiva, saj temelji na nerealni predpostavki. Ob tem se postavi vprašanje, kako bi sodišče poravnalo stroške za novo prodajo in nadomestitev razlike v ceni, če bi kot zdražitelj uspel "prvi upnik" in ne bi plačal kupnine v določenem roku. Upnika, ki sta sodelovala v postopku, torej nista bila enako obravnavana in je bilo kršeno določilo 22. člena Ustave o enakem varstvu pravic v postopku in tudi pravica do sodnega varstva po 23. členu Ustave ter načelo pravne države po 2. členu Ustave. Na javni dražbi se je pooblaščenec upnika H.L. d.o.o. strinjal, da kot kupec sodeluje tudi upnik S.M..

Razpolagalna pravica z dejanji v postopku je nedvomno na strani upnikov, zato bi izvršilno sodišče tudi iz tega razloga moralo pritožniku dovoliti sodelovanje na dražbi. Iz zapisnika o naroku z dne 10.7.2002 je razvidno, da je bil tega dne opravljen rubež obeh dolžnikovih garažnih boksov, zapisnik o rubežu pa ima pomen zaznambe izvršbe. Z zaznambo izvršbe je pritožnik dobil poplačilno pravico za svojo terjatev, ki ima glede poplačila enake učinke kot zastavna pravica in tudi iz tega razloga pritožnik ni bil dolžan plačati varščine. Iz zapisnikov o dražbi izhaja, da je bil garažni boks 3/K-1 dvakrat prodan, najprej na dražbi, ki se je končala ob 9.55 uri in nato še na dražbi, ki se je končala ob 10.55, kar je razvidno iz priloženih s sodno štampiljko opremljenih zadnjih strani zapisnikov o obeh dražbah. Garažni boks 4/K-1 pa ni bil prodan in zato tudi ne more biti domaknjen kupcu E.P.. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijana sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek v stanje, v katerem je bil, ko je pritožnik zahteval, da sodeluje na dražbi. Pravočasnosti dolžnikove pritožbe (stran 155 in 156 spisa) pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti, ker v spisu ni povratnic o vročitvi izpodbijanih sklepov dolžniku. Zato je njegovo pritožbo zoper sklepa štelo za pravočasno.V njej je dolžnik navedel, da v sklepu ni navedena cena ponudnikov oziroma cena, na podlagi katere jima je bila nepremičnina domaknjena. Ni razvidno, kje so kupci zvedeli za prodajo in ali je bila prodaja javno objavljena.

Domneva, da je E.P. povezana oseba in poziva sodišče, da to razišče. Poudarja še, da prodaja ni bila transparentna. Pritožbi nista utemeljeni. Sklep o domiku je mogoče izpodbijati zaradi kršitev predpisov o dražbi, kršitev teh pa uveljavljata obe pritožbi, a po stališču pritožbenega sodišča neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je v odredbi o prodaji nepremičnine pravilno določilo način in pogoje za prodajo ter čas in kraj prodaje ter opozorilo še na nadaljnje pogoje prodaje (181. člen in naslednji ZIZ). Med drugim je sodišče navedlo znesek varščine (7. točka 1. odstavka 184. člena ZIZ) ter da je položitve varščine oproščen upnik, na čigar predlog je sodišče dovolilo izvršbo in zastavni upnik oziroma upnik zemljiškega dolga "pod pogoji iz 3. odstavka 185. člena ZIZ." Odredbo o prodaji je razglasilo na sodni deski ter jo vročilo strankam in drugim subjektom v skladu z zakonom (7. odstavek 181. člena ZIZ) - zakaj naj bi bila prodaja netransparentna, kot to trdi dolžnik, tako ni jasno. Drugi upnik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da odredba o prodaji glede vprašanja, kdo je oproščen položitve varščine, ni bila jasna. V odredbo je sodišče prve stopnje res delno prepisalo zakonski tekst 3. odstavka 185. člena ZIZ delno pa se na to zakonsko določilo le sklicevalo, vendar pa zaradi tega ni nejasna. Nasprotno, jasno je, da odredba vsebuje določen v zakonu predviden pogoj, torej, da so naštete osebe oproščene varščine le, če njihove terjatve dosegajo varščino in če se da glede na njihov vrstni red in ugotovljeno vrednost nepremičnine varščina poravnati iz kupnine. Po tem določilu je torej treba za ugotovitev, ali je določen upnik oproščen varščine ali ne, ugotoviti njegov vrstni red, višino njegove terjatve in terjatev upnikov, ki so po vrstnem redu pred njim, ter nato presoditi, ali se da glede na to varščina poravnati iz kupnine. To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje pravilno glede na vrstni red ugotovilo, da je H.L. d.o.o. prvi po vrstnem redu in S.M. drugi po vrstnem redu (glede na tak vrstni red tudi pritožbeno sodišče označuje upnika kot prvi in drugi). Upniki se namreč poplačajo po vrsti, kot so pridobili zastavno pravico (2. odstavek 198. člena ZIZ). Prvi upnik je pridobil to pravico z zapisnikom o rubežu nepremičnine (2. odstavek 211. člena ZIZ) dne 14.9.1999, drugi upnik pa 10.7.2002, torej je na drugem mestu. Ker zakon predvideva ločevanje upnikov po vrstnem redu ne le pri poplačilu, temveč tudi v primeru oprostitve položitve varščine, je torej sodišče prve stopnje pravilno S.M. dodelilo drugo mesto in glede na to ugotavljalo pogoje iz 3. odstavka 185. člena ZIZ. Drugačno stališče drugega upnika o tem je torej napačno. Kot je bilo omenjeno, je odredba o prodaji glede položitve varščine in pogojev za njeno oprostitev, jasna. Sodišče ni dolžno že v odredbi za vsakega upnika, na čigar predlog je sodišče dovolilo izvršbo, zastavnega upnika in upnika zemljiškega dolga posebej navajati, ali je oproščen varščine ali ne. To je dolžno šele, če kdo od teh upnikov želi sodelovati na dražbi kot kupec, kar se je zgodilo v konkretnem primeru. Obrazložitev, v kakšen namen bi se v primeru neplačila kupnine porabila varščina, temelji na 4. odstavku

191. člena ZIZ. Pritožbeni očitek, češ da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za tako sklepanje, ker je bil drugi dolžnik vseskozi aktiven v postopku, je odveč, saj dolžnost položitve varščine ni odvisna od aktivnosti upnikov. Neutemeljen pa je tudi očitek, da sodišče prve stopnje ni enako obravnavalo obeh upnikov, zaradi česar je bila kršena tudi pravica do sodnega varstvu in načelo pravne države, saj zakon sam določa različno obravnavanje upnikov glede na njihov vrstni red poplačila. Zato so odveč tudi pritožbeni pomisleki o tem, kako naj bi se poravnavali stroški nove prodaje in kako naj bi se nadomestila razlika v ceni v primeru, ko prvi upnik kot kupec ne bi plačal kupnine. Sodišče prve stopnje je torej odločilo pravilno, ko drugemu upniku, ki ni položil varščine, ni dopustilo, da na javni dražbi sodeluje kot kupec, saj po prikazanih zakonskih določilih varščine ni oproščen. Njegova dolžnost položitve varščine temelji na zakonu in glede te dolžnosti stranke nimajo razpolagalne pravice, kot to meni drugi upnik. Zato soglasje prvega upnika, da kot kupec na dražbi sodeluje tudi drugi upnik, nima učinka, kot ga prikazuje pritožba in ne vpliva niti na dolžnost položitve varščine niti na pravico sodelovanja na javni dražbi kot kupec. Pritožba drugega upnika nadalje trdi, da je bil na javni dražbi garažni boks 3/K-1 prodan dvakrat, garažni boks 4/K-1 pa sploh ni bil prodan in zato tudi ne more biti domaknjen kupcu E.P.. To dokazuje s kopijo zadnjih strani zapisnikov o javni dražbi, na katerih je pečat sodišča. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbi priloženi kopiji zapisnikov nista identični zapisnikom o javni dražbi, ki so v spisu.

Zapisnika o javni dražbi, ki sta v spisu, imata vsebino, ki jo predvideva zakon (122. - 126. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) in so ju podpisali sodnica, zapisnikarica, stranke oziroma njihovi pooblaščenci, zapisnik o prodaji garažnega boksa št. 4/K-1 pa tudi drugi udeleženci dražbe. Zapisnika sta pisana v redu, v zapisniku o prodaji garažnega boksa št. 3/K-1 so popravljena mesta (ura prekinitve in končanja naroka) ostala čitljiva, poleg popravka pa je podpis sodnice in pečat sodišča (vse torej v skladu s 3. odstavkom

123. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Zato kot javna listina zapisnika dokazujeta resničnost tistega, kar se v njiju potrjuje ali določa (1. odstavek 224. člena ZPP), torej resničnost poteka javne dražbe. Dovoljeno je sicer dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena (3. odstavek 224. člena ZPP), kar drugi dolžnik dokazuje s pritožbi priloženima kopijama zapisnikov. Vendar pa priloženi zapisniki niso podpisani, zato z njimi ne more izpodbiti domneve o poteku javnih dražb, kot izhaja iz zapisnikov v spisu. Iz teh pa je razvidno, da sta bila prodana garažna boksa št. 3/K-1 in 4/K-1 in da je bil najboljši ponudnik za nakup slednjega E.P., kateremu je zato sodišče pravilno domaknilo to nepremičnino. O domiku nepremičnine izda sodišče sklep (4. odstavek 189. člena ZIZ). Na dražbi dosežena cena ni sestavina tega sklepa, zato dolžnik sklepa o domiku iz tega razloga neupravičeno izpodbija. Kot je bilo že omenjeno, je odredbo o prodaji sodišče razglasilo na sodni deski ter jo vročilo strankam in drugim subjektom v skladu z zakonom (7. odstavek 181. člena ZIZ), na kakšen način so kupci zvedeli zanjo, pa ni pomembno. Kupci na javni dražbi so lahko tudi upnik in z njim povezane osebe (kdo ne more biti kupec določa 187. člen ZIZ, ki teh oseb ne izključuje kot kupce) in zato je tudi pritožben pomislek dolžnika o tem, da je kupec E.P. z upnikom povezana oseba, odveč.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da pritožbi zoper sklepa o domiku nista utemeljena. Zato ju je zavrnilo in potrdilo izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). O stroških postopka je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP in 15. členom ZIZ. Ker drugi upnik s pritožbo ni uspel, sam nosi stroške pritožbenega postopka, dolžnik pa pritožbenih stroškov ni priglasil.