Jedro

Po določbi drugega odstavka 4. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi za zaposlene v zdravstveni negi se glavna medicinska sestra uvrsti v plačni razred skladno z Uredbo o plačah direktorjev v javnem sektorju, in sicer na delovno mesto pomočnika direktorja. Navedena določba daje dosedanji glavni medicinski sestri pravico do uvrstitve v plačni razred delovnega mesta pomočnika direktorja (in ne pravico do zaposlitve na tem delovnem mestu), ki ga, glede na določbo četrtega odstavka 5. člena Uredbe, določi organ upravljanja. Glavna medicinska sestra se zato lahko uvrsti v plačni razred kateregakoli delovnega mesta, ki sodi v skupino delovnega mesta pomočnik direktorja, kar v konkretnem primeru pomeni tudi plačni razred delovnega mesta pomočnik direktorja za zdravstveno nego.

Delavec je upravičen do plačila za dejansko opravljeno delo, če namesto svojega opravlja drugo (višje vrednoteno) delo, ne pa v primeru, če delavec dela na svojem delovnem mestu, pa se opis del in nalog tega delovnega mesta (delno) pokriva z opisom del in nalog drugega delovnega mesta.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek: 1. za ugotovitev, da je tožena stranka tožnici kršila njene pravice iz delovnega razmerja, saj je od 1. 8. 2008 dalje ni uvrstila na delovno mesto pomočnik direktorja ter ji plače ni določila v skladu z Uredbo o plačah direktorjev v javnem sektorju; 2. da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni obračunati razliko v plačah od 1. 8. 2008 dalje, in sicer v višini razlike med dejansko prejeto plačo in plačo pomočnika direktorja v skladu z Uredbo o plačah direktorjev v javnem sektorju, to je 44. plačilnim razredom, od tako izračunanih mesečnih razlik odvesti davke in prispevke ter tožnici izplačati ustrezen neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega mesečnega zneska dalje do plačila; 3. da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške tega postopka v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila. V II. točki izreka izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožnica v roku 15 dni od vročitve izpodbijane sodbe povrniti toženi stranki njene stroške v znesku 1.745,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku določenega roka za izpolnitev obveznosti.

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožnica iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje brez utemeljenega razloga zavrnilo uporabo drugega odstavka 4. člena aneksa h kolektivni pogodbi, ki določa, da se dosedanja glavna medicinska sestra uvrsti v plačni razred skladno z Uredbo o plačah direktorjev v javnem sektorju, in sicer na delovno mesto pomočnika direktorja v zdravstvenih zavodih. Nepravilno je pavšalno sklicevanje na Zakon o zavodih, saj je iz besedila aneksa h kolektivni pogodbi razvidno, da slednji nikakor ne posega v organizacijo tožene stranke in imenovanje vodilnih oseb, temveč zgolj ureja način in višino plačila delavcev, ki so bili zaposleni na delovnem mestu glavna medicinska sestra. Napačno je tudi utemeljevanje z razlago aneksa h kolektivni pogodbi, saj se ta nanaša na povsem drugo kolektivno pogodbo. Poleg tega razlaga kolektivne pogodbe ni formalni pravni vir. Ni mogoče spregledati neobrazložene zavrnitve oziroma neupoštevanja pravnomočne odločbe Inšpektorata RS za delo, ki je toženi stranki naložil spoštovanje aneksa h kolektivni pogodbi oz. uvrstitev tožnice v primerno višji plačilni razred. Sodišče prve stopnje je upoštevalo razlago kolektivne pogodbe, ki ni formalni pravni vir, po drugi strani pa zavrača obrazložitev inšpekcijskega organa. Glede na to, da je delovno mesto pomočnik direktorja sistemizirano, ni pa zasedeno, ne bi šlo za poseg v organizacijo tožene stranke, če bi bila tožnica umeščena na to delovno mesto (česar pa tožnica sploh ni zahtevala). Glede na določbo drugega odstavka 7. člena ZDR bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti aneks h kolektivni pogodbi, ki je za tožnico ugodnejši. Neustrezna je primerjava z delovnim mestom pomočnik direktorja za zdravstveno nego, ki ga tožnica ne zaseda. Do višje plače je tožnica upravičena tudi zaradi tega, ker še vedno opravlja delovne obveznosti glavne medicinske sestre, ki je z aneksom h kolektivni pogodbi izenačena z delovnim mestom pomočnik direktorja, delovne obveznosti na teh dveh delovnih mestih pa se praktično pokrivajo. Ker tožnica ves čas opravlja višje vrednoteno delo, ji je tožena stranka dolžna zagotoviti ustrezno plačilo. Glede na enotno stališče sodne prakse pa je irelevantna argumentacija sodišča prve stopnje, da tožnica za delovno mesto pomočnik direktorja ne izpolnjuje pogojev. Podana je tudi odškodninska odgovornost tožene stranke. Sodišče je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnice. Sodišče prve stopnje je kršilo pravila materialno procesnega vodstva, saj ni pojasnilo, da bo uporabilo razlago aneksa h kolektivni pogodbi, zato gre za sodbo presenečenja, saj tožnica takšne podlage ni mogla predvideti in posledično ni navajala ustreznih dejstev (npr. stopnje in vrste svoje izobrazbe) in pravnih naziranj. Tožnica v primeru razveljavitve izpodbijane sodbe predlaga, da se opravi nova glavna obravnava pred drugim senatom. Sodišče je z opustitvijo izvedbe dokazov z zaslišanjem tožnice in postavitve izvedenca finančne stroke opustilo ugotavljanje bistvenih dejanskih okoliščin. Sodišče prve stopnje je zakonitemu zastopniku tožene stranke priznalo potne stroške, in sicer kilometrino za narok, pri čemer gre za stroške stranke, do katerih ni upravičena. Pa tudi sicer prihod zakonitega zastopnika na narok ni bil potreben, saj je imel odvetnika, sodišče prve stopnje pa zaslišanja strank ni izvedlo. Poleg tega bi lahko na narok prišel skupaj s svojim odvetnikom, zato so ti stroški nepotrebni za pravdo. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnice in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne, tožnici naloži v plačilo stroške odgovora na pritožbo ter potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih tožnica uveljavlja v pritožbi, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, vendar pa je zmotno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Tožnica v pritožbi navaja, da ji je bila zaradi neizvedbe dokaza z njenim zaslišanjem kršena pravica do kontradiktornega postopka, s čimer je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da očitana kršitev ni podana, saj je sodišče prve stopnje ob sicer napačnem materialnopravnem izhodišču, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, pravilno presodilo, da izvedba dokaza z zaslišanjem tožnice ni potrebna.

Predmet predmetnega individualnega spora je presoja, ali je tožena stranka tožnici kršila pravice iz delovnega razmerja, ker je od 1. 8. 2008 dalje ni uvrstila v plačni razred, ki je določen za delovno mesto pomočnika direktorja in ji plače ni določila v skladu z Uredbo o plačah direktorjev v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 73/2005 in nadalj.; v nadaljevanju Uredba) ter posledično presoja, ali je tožnica upravičena do obračuna in izplačila razlike v plači med plačo, ki jo je v tem času dejansko prejemala, in plačo 44. plačnega razreda. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da za toženo stranko velja Kolektivna pogodba za zaposlene v zdravstveni negi (Ur. l. RS, št. 60/1998 in nadalj.; v nadaljevanju Kolektivna pogodba) in s tem drugi odstavek 4. člena aneksa k tej kolektivni pogodbi (Ur. l. RS, št. 60/2008; v nadaljevanju Aneks), ki določa, da se dosedanja glavna medicinska sestra zavoda uvrsti v plačni razred skladno z Uredbo, in sicer na delovno mesto pomočnika direktorja v zdravstvenih zavodih oziroma na delovno mesto namestnika direktorja v socialno varstvenih zavodih in posebnih vzgojno izobraževalnih zavodih. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotavljalo, ali je bilo ravnanje tožene stranke glede uvrstitve tožnice v 35. plačni razred v skladu z Uredbo in ugotovilo, da je tožena stranka dopolnila sistemizacijo delovnih mest (B3) z delovnim mestom pomočnika direktorja za zdravstveno nego in v opisu delovnega mesta za to delovno mesto določila 35. plačni razred. S tem je tožena stranka po zaključku sodišča prve stopnje ravnala v skladu z določili Uredbe in tožnico uvrstila v pravilni plačni razred.

Ker je iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da se je sodišče prve stopnje pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožnice oprlo tudi na drugi odstavek 4. člena Aneksa, so neupoštevne pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje brez utemeljenega razloga zavrnilo navedeno določbo Aneksa. Ker je sodišče prve stopnje razlago Odbora za razlago Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva (Ur. l. RS, št. 15/1994 in nadalj.) upoštevalo kot argument za uporabo Kolektivne pogodbe in kot argument, da slednja ne posega v določbe Zakona o zavodih (ZZ; Ur. l. RS, št. 12/1991 in nadalj.), so nebistvene sicer pravilne navedbe tožnice o tem, da se navedena razlaga nanaša na drugo kolektivno pogodbo in da razlaga kolektivne pogodbe ne predstavlja formalnega pravnega vira, ter navedbe, da se je sodišče prve stopnje nepravilno pavšalno sklicevalo na ZZ. Pritožbeno sodišče zato tudi ne odgovarja na navedbe, da tožnica uporabe razlage Aneksa ni mogla pričakovati in ker tega sodišče prve stopnje tožnici ni pojasnilo, naj bi kršilo pravila materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je uporabilo določbe Kolektivne pogodbe in njenega Aneksa, katerih sporna vsebina je identična vsebini primerljivih določb Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva oziroma aneksa k tej kolektivni pogodbi. Vprašanje pravilne uporabe teh določb pa je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer že citirano določbo drugega odstavka 4. člena Aneksa, iz katere izhaja, da se glavna medicinska sestra uvrsti v plačni razred skladno z Uredbo, in sicer na delovno mesto pomočnika direktorja. Navedena določba daje dosedanji glavni medicinski sestri pravico do uvrstitve v plačni razred delovnega mesta pomočnika direktorja (in ne pravico do zaposlitve na tem delovnem mestu), ki pa ga, glede na določbo četrtega odstavka 5. člena Uredbe, določi organ upravljanja. Slednje pomeni, da se lahko glavna medicinska sestra uvrsti v plačni razred kateregakoli delovnega mesta, ki sodi v skupino delovnega mesta pomočnik direktorja, kar v konkretnem primeru pomeni tudi plačni razred delovnega mesta pomočnik direktorja za zdravstveno nego. Glede na to, da tožnica zahteva obračun in izplačilo razlike v plači vse od avgusta 2008 dalje, delovno mesto pomočnik direktorja za zdravstveno nego pa je bilo po ugotovitvi sodišča prve stopnje sistemizirano šele z dnem 1. 6. 2011, to dejstvo še ne pomeni, da tožnica za obdobje pred tem datumom ni upravičena do obračuna in izplačila razlike v plači, kot jo je zahtevala, glede na plačni razred delovnega mesta pomočnik direktorja. Slednje je bilo sistemizirano vsaj že s Pravilnikom o sistemizaciji delovnih mest z dne 27. 5. 2010 (B2), prav tako pa je to delovno mesto ostalo v sistemizaciji tudi po dopolnitvi Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest (B3). Iz te dopolnitve namreč ne izhaja, da bi bilo delovno mesto pomočnika direktorja ukinjeno. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je bilo navedeno delovno mesto sistemizirano že od avgusta 2008 dalje (glede na zahtevek tožnice) niti ni obrazložilo, zakaj je po sistemizaciji delovnega mesta pomočnik direktorja za zdravstveno nego upoštevalo plačni razred slednjega in ne plačni razred delovnega mesta pomočnik direktorja, ki je prav tako ostalo v sistemizaciji tožene stranke. V posledici zmotne uporabe materialnega prava je tako sodišče prve stopnje tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pravilni so zaključki sodišča prve stopnje glede zatrjevanja tožnice, da še vedno dejansko opravlja delo glavne medicinske sestre, saj tega delovnega mesta tožena stranka nima več sistemiziranega, poleg tega pa tožnica zahteva ugotovitev, da je tožena stranka kršila njene pravice, ker je v zvezi z uvrstitvijo v plačni razred ni uvrstila na delovno mesto pomočnik direktorja in ne delovno mesto glavne medicinske sestre. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožnice, ki se nanašajo na dejansko opravljanje dela, pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz uveljavljene sodne prakse izhaja, da je delavec upravičen do plačila za dejansko opravljeno delo, če namesto svojega opravlja drugo (višje vrednoteno) delo, ne pa v primeru, če delavec dela na svojem delovnem mestu, pa se opis del in nalog tega delovnega mesta (delno) pokriva z opisom del in nalog drugega delovnega mesta.

Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (355. člen ZPP), saj je ugotovilo, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka tudi zaradi ekonomičnosti postopka in možnosti, da stranke sodbo, ki bo izdana v ponovljenem postopku, izpodbijajo tudi iz razlogov zmotno oz. nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Dejansko stanje v zvezi z utemeljenostjo tožbenega zahtevka po višini (kolikor bi bilo ugotovljeno, da je ta po temelju utemeljen ali vsaj delno utemeljen) se namreč v dosedanjem postopku še ni ugotavljalo. Zaradi teh razlogov se je pritožbeno sodišče odločilo, da vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem pa pritožbeno sodišče ni sledilo predlogu tožnice, da se zadeva dodeli drugemu sodniku, saj po vpogledu v zapisnike narokov za glavno obravnavo ter po proučitvi celotnega spisa zaključuje, da ni razlogov za uporabo določbe 356. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje bo moralo, upoštevaje zgoraj navedena pritožbena stališča, v ponovljenem postopku ob pravilni uporabi materialnega prava ugotoviti, katera delovna mesta je tožena stranka imela sistemizirana v času od avgusta 2008 in v primeru, da bo ugotovilo, da je imelo hkrati sistemiziranih več različnih delovnih mest pomočnikov direktorjev, utemeljiti, zakaj je potrebno v konkretnem primeru upoštevati plačni razred določenega delovnega mesta. Prav tako bo moralo ugotoviti, če je tožničin tožbeni zahtevek utemeljen po dejanskem delu in v zvezi s tem po potrebi izvesti dokaz z zaslišanjem tožnice. Pri tem bo moralo upoštevati, da neizpolnjevanje formalnih (izobrazbenih in drugih) pogojev za zasedbo določenega delovnega mesta glede na ustaljeno sodno prakso(1) ne vpliva na utemeljenost tožbenega zahtevka za izplačilo razlike v plači po dejanskem delu. V zvezi z očitki sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo odločbe Inšpektorata RS za delo (A4) pa pritožbeno sodišče dodaja, da navedena odločba predstavlja enega izmed dokazov, ki jih bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku oceniti in se do njih opredeliti. V primeru, da bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica ni bila uvrščena v pravilni plačni razred ali da je dejansko opravljala drugo delo, bo moralo odločati še o višini postavljenega tožbenega zahtevka. Pri tem bo moralo izvesti potrebne dokaze in, če bo ugotovilo, da s potrebnim znanjem za izračun višine razlike v plači ne razpolaga, tudi dokaz z izvedencem ustrezne stroke.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da pridrži sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo, če razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje.

(1) Glej na primer sodbo pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 149/2013 z dne 22. 3. 2013, in druge.