Jedro

Aktivna legitimacija upravnika za izterjavo stroškov dobaviteljev in izvajalcev storitev je podana, če ta navedbe dejstva o prikrajšanju tožeče stranke. Sklicevanje na 30. in 59. člen SZ-1 ne zadošča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 15276/2013 z dne 4. 10. 2013 razveljavilo tudi v 1. in 3. odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku osem dni od prejema sodbe povrniti njene nadaljnje pravdne stroške v znesku 57,50 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, iz vseh pritožbenih razlogov. Uvodoma povzema obrazložitev sodišča prve stopnje. V nadaljevanju navaja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo in ni upoštevalo vseh trditev in dokazil tožeče stranke. Sodišče ni upoštevalo, da je toženec v vlogah navajal tudi nova dejstva in dokaze, tožnikovih trditev in dokaznih predlogov pa ni upoštevalo, prezrto je bilo določilo 59. člena Stanovanjskega zakona-1, ki toženca sili, da tožniku izpolni obveznost iz naslova tožbenega zahtevka. Po tej določbi morajo etažni lastniki, tudi tožena stranka, tožniku kot upravniku, na podlagi izstavljenega mesečnega obračuna ali drugega izračuna redno in v roku izpolniti vse obveznosti. Materialnopravno upravičenje tožniku, da zahteva od toženca izpolnitev, daje nesporno 59. člen Stanovanjskega zakona-1. Toženec ni prerekal dejstva, da je etažni lastnik, niti da je tožnik upravnik stavbe, prav tako ne, da mu tožnik ni posredoval navedenega izračuna stroškov. Toženčeva odgovornost za plačilo vtoževane terjatve je tako podana po določbah 30. in 59. člena Stanovanjskega zakona-1, v povezavi z 68. členom Stvarnopravnega zakonika. Glede očitka sodišča, da bi tožeča stranka morala za obratovalne stroške izkazati, da je aktivno legitimacijo pridobila bodisi na osnovi 190. člena OZ ali na osnovi dejstva, da je račune dobaviteljem tudi plačala, navaja, da v teh dejstvih nima podlage. Tožena stranka ni zatrdila, da ni bila deležna dobav energije in storitev. Prvostopenjsko sodišče se je do pavšalnih navedb tožene stranke glede vtoževanih stroškov opredelilo, kot da so te konkretizirane. Glede stroškov upravljanja je tožnik pojasnil temelj oziroma merila. Tožeča stranka je v spis priložila in izpostavila 7. člen pogodbe z dne 22. 11. 1993, ki določa mesečno ceno storitev upravnika za storitve po 2. členu pogodbe in sicer za storitev upravljanja 0,30% od osnove za izračun neprofitne najemnine in za storitve na področju obratovanja 0,15% od osnove za obračun neprofitne najemnine. Metodologija za oblikovanje neprofitnih najemnin je v veljavi in njena osnova ni sporna. Tožeča stranka ni zatrjevala, da bi se dogovorila za drugačno merilo oziroma ceno za plačilo svojih storitev, prav tako tožena stranka ni zatrdila, da tožnik ni upravnik stavbe. Tudi ne drži stališče sodišča, da bi morala tožeča stranka bolj določno navesti, kako je določila delež skupnega zneska, ki odpade na toženca in koliko na celotno stavbo, slednje bi moral tožnik konkretizirati le, če bi tožena stranka višino konkretnega stroška obrazloženo (opredeljeno) ugovarjala. Tožena stranka tega ni v nobeni vlogi na tak način zatrjevala. Tožnik je v svoji vlogi povzel razdelilnike stroškov in jih predložil kot dokaz. Tožeča stranka je predlagala zaslišanje operativne upravnice glede izvajanja dejanskega rednega upravljanja stavbe po predloženi pogodbi in do tega predloga se sodišče ni opredelilo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V konkretni zadevi gre za spor majhne vrednosti (1. odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP).

5. Tožeča stranka zatrjuje, da naj bi ji bila tožena stranka dolžna plačati vtoževano terjatev na podlagi 30. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1) ter 59. člena SZ-1, vendar takšne trditve tožeče stranke v nasprotju s pritožbenimi navedbami za utemeljenost zahtevka za plačilo obratovalnih stroškov ne zadoščajo. Upravnik res lahko terja dolžnike (kot zastopnik lastnikov) na plačilo obratovalnih stroškov oziroma so lastniki po določbi 59. člena SZ-1 račune dolžni plačevati. Vendar pa to ne pomeni, da lahko upravnik tožbo na plačilo vseh neplačanih stroškov vloži v svojem imenu.

6. Glede stroškov dobaviteljev in izvajalcev storitev namreč lahko tožbo v svojem imenu vloži le, če navede dejstva o prikrajšanju na strani tožeče stranke. Le v tem primeru je torej aktivno legitimiran za vložitev tožbe (za izterjavo stroškov dobaviteljev in izvajalcev storitev). Potrebnih dejstev pa, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožeča stranka ni zatrjevala, saj ni podala trditve, da je stroške dobaviteljev in izvajalcev storitev poravnala iz lastnih sredstev in zalagala iz lastnega premoženja, niti v zvezi s tem ni predložila nobenih dokazil. V tem delu (po obračunu stroškov za stroške dobaviteljev in izvajalcev storitev) je zato sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo. V tem delu so zato nepomembne pritožbene navedbe glede trditev, da je toženec v svojih vlogah navajal nova dejstva in dokaze in da jih je sodišče upoštevalo, kot da so njegove trditve konkretizirane. Nadalje je nerelevantno, da tožena stranka ni zatrdila, da ni bila deležna dobav energije in storitev iz skupnih naprav stavbe, nerelevantne pa so tudi trditve v zvezi z razdelilniki stroškov.

7. Glede stroškov za storitev upravljanja in vodenja rezervnega sklada je sodišče prve stopnje nadalje ugotovilo, da tožeča stranka ni upravičena do povračila stroškov vodenja rezervnega sklada, ker je iz 2. člena pogodbe o upravljanju (priloga A 5) razvidno, da med naloge upravnika sodi vodenje knjigovodstva in finančnega poslovanja stanovanjske hiše, plačilo teh stroškov je tako zajeto pod stroški upravljanja in tožeča stranka tudi ni zatrjevala, da bi bilo s stanovalci dogovorjeno dodatno plačilo za vodenje rezervnega sklada. Glede na takšne dejanske ugotovitve (ki v pritožbi tudi niso izpodbijane) je sodišče prve stopnje tudi glede plačila (posebnih) stroškov za vodenje rezervnega sklada tožbeni zahtevek tožeče stranke pravilno zavrnilo.

8. Končno pa je pravilno zavrnilo zahtevek tudi v delu, ki se nanaša na same stroške upravljanja in obratovanja, ki bi tožeči stranki sicer šli v skladu s pogodbo (7. člen pogodbe, priloga A 5), saj dejstvo, da je bila tožeča stranka v vtoževanem obdobju upravnik večstanovanjske stavbe na naslovu Z., tožena stranka pa lastnik posameznega dela stanovanja št. 23, ni bilo sporno. Vendar pa iz same pogodbe izhaja, da se cena za opravljanje pogodbenih storitev upravnika določa mesečno in sicer za storitve upravljanja 0,30% od osnove za izračun neprofitne najemnine, za storitve na področju obratovanja pa 0,15% od osnove za izračun neprofitne najemnine, tožena stranka pa je obračunanim stroškom konkretizirano ugovarjala. Navajala je, da naj bi bili obračunani v znesku, ki presega mejo nadomestila, opredeljeno v pogodbi o upravljanju (tudi na pogodbo se je konkretizirano sklicevala tožena in ne tožeča stranka), pri čemer je navedla, da skupno mesečno nadomestilo storitev upravljanja za stavbo kot celoto ne sme presegati zbira mesečnih nadomestil posameznih uporabnikov, določenih na podlagi pogodbe o upravljanju in da nihče od lastnikov stanovanj ne sme biti kumulativno za storitve upravnika v posameznem mesecu obremenjen za več kot 0,45% mesečne osnove za določitev neprofitne najemnine. Na takšen ugovor tožene stranke tožeča stranka ni navedla ničesar, predhodno pa je navedla le, da so stroški upravljanja in obratovanja obračunani glede na število enot, ni pa pojasnila načina njihovega izračuna, zato je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da jih ni bilo mogoče preizkusiti. Vtoževane višine tožbenega zahtevka tako na podlagi podanih trditev s predloženimi dokazi ni bilo mogoče preveriti, zato je sodišče prve stopnje tudi v tem delu tožbeni zahtevek tožeče stranke pravilno zavrnilo, saj zadostnih elementov za izračun tožeča stranka ni navedla. Na metodologijo za oblikovanje neprofitnih najemnin se sklicuje šele v pritožbi, kar pa je prepozno.

9. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek glede dokaza z zaslišanjem operativne upravnice, saj je sodišče naveden dokaz (ki je bil predlagan le po potrebi in presoji sodišča in to glede načina odločanja etažnih lastnikov) pravilno zavrnilo kot nepotreben.

10. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. in 154. člen ZPP).