Jedro

Kolikor pa obtoženčev zagovornik še izpostavlja, da je sedaj Republika Romunija, katere državljana sta oba obtoženca, članica Evropske unije, zaradi česar izrek izgona tujca ni utemeljen, nima prav. Obravnavano stransko kazen je namreč ob splošno določenih pogojih moč izreči tudi storilcu, ki je državljan katere izmed drugih držav članic Evropske unije s tem, da so pri tem upoštevane omejitve, kot so določene v direktivi Evropskega parlamenta in Sveta št. 2004/38/ES z dne 29.4.2004 o pravici državljanov unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic. Ob tem je omeniti, da je navedena direktiva upoštevana tudi pri zadnji spremembi Zakona o tujcih (Ur. l. RS, št. 79/2006), ki državljanom držav članic EU namenja 12.a poglavje in kjer je prav tako omenjena pravnomočna stranska kazen izgona tujca iz države (npr. čl. 93R, 93S, 93T). Vendar je prva omejitev po citirani direktivi ta, da je izgon tujca v interesu javnega reda, javne varnosti ali javnega zdravja s tem, da mora država pogodbenica pred sprejetjem odločbe o izgonu upoštevati tudi okoliščine iz 28. člena Direktive (koliko časa je oseba bivala na njenem ozemlju, starost, zdravstveno stanje, družinske in ekonomske razmere itd.). Gotovo je, da je obravnavano kaznivo dejanje bilo uperjeno zoper javni red naše države, ki ima zato interes, da se obtoženca odstranita z našega ozemlja. Navedeni pogoj iz direktive je torej izpolnjen, pri čimer pri obeh obtožencih niso podane nobene izmed okoliščin, ki jih našteva 28. člen Direktive. Zato se izkaže, da je izrečena stranska kazen tudi sedaj, ko je Romunija postala članica EU, povsem na mestu.

Izrek

Pritožbi obtoženega I.M.D. in njegovega zagovornika se kot neutemeljeni zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženec je dolžan plačati stroške pritožbenega dela kazenskega postopka odmerjene v obliki povprečnine na znesek 300 EUR.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v K. je z izpodbijano sodbo obtožena S.S. in I.M.D. spoznalo za kriva storitve poskusa kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki 1. odst. 212. člena v zvezi s 1. odst. 211. člena in v zvezi s členom 22 in 25 KZ. Na podlagi 1. odst. 212. člena KZ jima je izreklo obtoženi S.S. kazen pet mesecev in petnajst dni zapora, obtoženemu I.M.D. pa kazen šestih mesecev zapora. Na podlagi 1. odst. 49. člena KZ je obema obtožencema v izrečeni zaporni kazni vštelo čas pripora od 31.7.2006 od 20.00 ure dalje. Sklicujoč se na 40. člen KZ pa jima je izreklo tudi izgon tujca z ozemlja R Slovenije, vsakemu za dobo dveh let. Po 1. odst. 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) jima je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odst. 92. člena ZKP, kar bo odmerjeno s posebnim sklepom, dolžna pa sta plačati tudi vsak na 80.000,00 SIT določeno povprečnino.

Zoper sodbo se pritožujeta obtoženi I.M.D. in njegov zagovornik. Pri sodbo izpodbija zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

Obtoženčev zagovornik uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. do 4. točke 1. odst. 370. člena ZKP in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višji državni tožilec svetnik P.T. je v pisnem mnenju predlagal zavrnitev obeh pritožb. Pritožbi nista utemeljeni.

Nimata prav pritožnika, ko navajata, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo, ko je zaključilo, da je obtoženi I.M.D. storil očitano mu kaznivo dejanje. Okoliščine primera so namreč tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno in v celoti ugotovljene, sprejete zaključke pa je prvostopenjsko sodišče tudi prepričljivo obrazložilo tako, da razlogom sodbe pravzaprav ni potrebno kaj bistveno novega dodati. Kolikor zagovornik obtoženca izpostavlja, da bi oškodovanka v primeru, da se je dogodek dejansko pripetil na način kot ga sodišče ugotavlja, morala kaj opaziti oz. vsekakor začutiti, da obtoženka sega v njeno ročno torbico, je potrebno pojasniti, da te trditve pravilnosti sodbe ne morejo omajati. Dejstvo je, da oškodovana J.K., kot je razvidno iz njene izpovedbe ni bila pozorna na dogajanje v lekarni, pač pa je priča T.Š. postala pozorna na oba obtoženca prav zato, ker sta se v vrsti vrinili pred njo. Ko ju je hotela okarati, pa je izrecno videla, da je obtoženka z roko, preko katere je imela plastično vrečko, segla v oškodovankino ročno torbico. Ker pa iz nje zaradi reakcije Š. ni ničesar vzela tudi po oceni pritožbenega sodišča ni nič neobičajno, če oškodovanka zaradi svoje nepozornosti in gneče v vrsti, ničesar ni videla oz. začutila. Prav tako zaradi razjasnitve dejanskega stanja ni bilo potrebno preveriti, ali je v lekarni obstajal video nadzor, kot je to predlagal obtoženčev zagovornik. Pritožnik namreč ne zatrjuje, da je takšen nadzor obstajal in da je zato sodišče neutemeljeno zavrnilo njegov dokazni predlog, kolikor pa nadalje opozarja na razhajanje med pričevanjem Š. in oškodovanke glede tega, na katerem delu oškodovankinega telesa se je torbica nahajala v kritičnem času, ta okoliščina ni pomembna. Kot rečeno, je priča T.Š. izrecno videla obtoženkin poseg z roko v oškodovankino torbico in da je bila v to, kar je videla, povsem prepričana, nenazadnje potrjuje tudi njena kasnejša reakcija, ko je oškodovanko vprašala, če ji je kaj zmanjkalo iz torbice in ko je po odhodu iz lekarne sledila obtožencema in se obrnila na bližnjega policista. Kolikor pa pritožnik še navaja, da je priča Š. svojo zgodbo v P. opisala bistveno drugače kot na glavni obravnavi teh navedb podrobneje ni konkretiziral zaradi česar jih ni moč preizkusiti.

Z obtoženčevim zagovornikom se dalje ne gre strinjati, ko meni, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je ravnanje obeh obtožencev bilo storjeno na posebno predrzen način. Po njegovem mnenju pri obravnavanem primeru ne gre za izrazito odstopanje od običajnega načina izvrševanja tatvin zaradi česar bi bilo možno govoriti le o predrzni tatvini ne pa taki, ki je opredeljena po 3. točki 1. odst. 212. člena KZ. Vendar pa se s pritožnikovim stališčem drugostopenjsko sodišče ne strinja. Posebno predrzen način bo po pravni teoriji podan takrat kadar izrazito odstopa od običajnega načina izvršitve tatvine, ki je pogosto že sama po sebi predrzna. Kdaj bo dejanje storjeno na poseben predrzen način je stvar ocene konkretnih okoliščin, ki pa so v konkretnem primeru tudi po oceni pritožbenega sodišča takšne, da opravičujejo navedeno kvalifikatorno opredelitev po 3. točki 1. odst. 212. člena KZ. Dejstvo je, da sta obtoženca že predhodno izbrala oškodovanko v banki vedoč, da je ta dvignila denar, jo nato zasledovala do lekarne, kjer sta ji z v naprej pripravljenim dogovorom in delitvijo vlog ter navkljub navzočnosti prisotnih oseb, nameravala iz ročne torbice vzeti denar. Kot je bilo ugotovljeno v dokaznem postopku sta z namernim prerivanjem zamotila oškodovanko, da ni bila prisotna na svoje osebne stvari nato pa ji je istočasno z zakrito vrečko preko roke, obtoženka že segla v ročno torbico in gre zgolj pozornosti T.Š. pripisati, da dejanja nista dokončala. Navedeni način torej po svoji predrznosti nedvomno odstopa od običajnih tatvin zaradi česar je izpodbijana pravna opredelitev tudi po oceni pritožbenega sodišča povsem pravilna. Zato se izkaže, da pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona nista utemeljena.

Prav tako pravilnosti sodbe ne more izpodbiti obtoženi I.M.D., ki v svoji pritožbi le našteva pritožbene razloge iz 1. do 4. točke 370. člena ZKP, ne da bi jih v nadaljevanju podrobneje obrazložil. Sodišče druge stopnje zato njegovih navedb ne more preizkusiti, kar enako velja tudi za trditev, da si izpovedba oškodovanke in priče nasprotujeta zaradi česar se sodba ne bi smela opirati na nedovoljen dokaz. V čem naj bi se kazala nezakonitost dokaza, pritožnik ne pojasni prav tako ne nasprotja med izpovedbama prič T.Š. in oškodovane J.K.. Preizkus, ki ga je sodišče druge stopnje v smislu 1. odst. 383. člena ZKP opravilo po uradni dolžnosti pa tudi ni pokazal nepravilnosti, na katere obtoženec zgolj posplošeno opozarja. Zato je moč le ugotoviti, da njegova pritožba ni utemeljena.

Obtoženčev zagovornik ne more uspeti, ko navaja, da obteževalne okoliščine katere je sodišče prve stopnje upoštevalo pri izreku kazni, v podatkih spisa nimajo podlage. Tudi po oceni pritožbenega sodišča so namreč okoliščine, ki vplivajo na izbiro vrste in odmero kazenske sankcije pravilno ugotovljene, sodišče prve stopnje pa je povsem utemeljeno kot obteževalne štelo okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno in sicer, da sta si obtoženca za žrtev izbrala starejšo oškodovanko, ki je na banki dvignila svojo pokojnino. Glede na to, da obtoženca nista izkazala drugega razloga je tudi utemeljeno sklepanje prvostopenjskega sodišča, da sta v našo državo pripotovala zgolj zaradi izvrševanja tovrstnih kaznivih dejanj zaradi česar je tudi to okoliščino utemeljeno štelo kot obteževalno. Sicer pa obema obtožencema izrečena kazen glede na način storitve kaznivega dejanja in vse izkazane okoliščine nikakor ni prestroga. Kolikor pa obtoženčev zagovornik še izpostavlja, da je sedaj Republika Romunija katere državljana sta oba obtoženca, članica Evropske unije zaradi česar izrek izgona tujca ni utemeljen, nima prav. Obravnavano stransko kazen je namreč ob splošno določenih pogojih moč izreči tudi storilcu, ki je državljan katere izmed drugih držav članic Evropske unije s tem, da so pri tem upoštevane omejitve, kot so določene v direktivi Evropskega parlamenta in sveta št. 2004/38/ES z dne 29.4.2004 o pravici državljanov unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic. Ob tem je omeniti, da je navedena direktiva upoštevana tudi pri zadnji spremembi Zakona o tujcih (Ur. l. RS, št. 79/2006), ki državljanom držav članic EU namenja 12.a poglavje in kjer je prav tako omenjena pravnomočna stranska kazen izgona tujca iz države (npr. čl. 93R, 93S, 93T). Vendar je prva omejitev po citirani direktivi ta, da je izgon tujca v interesu javnega reda, javne varnosti ali javnega zdravja s tem, da mora država pogodbenica pred sprejetjem odločbe o izgonu upoštevati tudi okoliščine iz 28. člena Direktive (koliko časa je oseba bivala na njenem ozemlju, starost, zdravstveno stanje, družinske in ekonomske razmere itd.). Gotovo je, da je obravnavano kaznivo dejanje bilo uperjeno zoper javni red naše države, ki ima zato interes, da se obtoženca odstranita z našega ozemlja. Navedeni pogoj iz direktive je torej izpolnjen, pri čimer pri obeh obtožencih niso podane nobene izmed okoliščin, ki jih našteva 28. člen Direktive. Zato se izkaže, da je izrečena stranska kazen tudi sedaj, ko je Romunija postala članica EU, povsem na mestu. Ker torej sprejetih zaključkov pritožbena izvajanja obtoženega I.M.D. in njegovega zagovornika nista omajala, je sodišče druge stopnje obe pritožbi na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Glede na to, da obtoženec s pritožbama ni uspel, je v smislu 1. odst. 95. člena v zvezi s 1. odst. 98. člena ZKP dolžan plačati stroške pritožbenega dela kazenskega postopka, odmerjene v obliki povprečnine na znesek 300 EUR. Povprečnino je sodišče druge stopnje odmerilo glede na obtoženčeve premoženjske razmere in zamotanost zadeve z vidika pritožbenega odločanja.