Jedro

V primeru ko pravdna stranka nastopa kot porok fizični osebi in ne samostojnemu podjetniku, dejstvo stečaja samostojnega podjetnika ne more biti relevantno.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnika sama trpita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

S pritožbeno izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da morata toženca solidarno plačati tožeči stranki znesek 913.625,22 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 26. 12. 2001 dalje do plačila ter tožeči stranki solidarno povrniti pravdne stroške v znesku 173.140,00 SIT, prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od izdaje sodbe dalje do plačila, vse v roku 15 dni in pod izvršbo.

Proti sodbi sta se pravočasno pritožila oba toženca. Uveljavljata pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je odločilo, da morata toženca solidarno plačati tožeči stranki najemnino za lokal, ki ga je najela prva toženka kot samostojna podjetnica. Po stališču sodišča prve stopnje ni relevantno, da je bil zoper prvo toženo stranko uveden stečajni postopek, da tožeča stranka terjatve ni prijavila v stečajnem postopku in da je druga tožena stranka nastopila kot porok samostojni podjetnici in ne prvi toženi stranki. Če se zoper samostojnega podjetnika uvede stečajni postopek, se v stečajnem postopku ugotovi vse premoženje, s katerim razpolaga kot fizična oseba in s katerim odgovarja za dolgove iz svoje dejavnosti. Če premoženja ni, terjatve tudi v pravdnem postopku proti samostojnemu podjetniku ni mogoče uveljavljati. To izvršilno sodišče upošteva, ko ne dovoli nadaljevanja izvršbe proti fizični osebi, če je bila izvršba dovoljena proti samostojnemu podjetniku. V pravdi pa to isto sodišče to dejstvo ignorira. Če je stečaj zoper družbo, pa terjatev ni bila prijavljena v stečaj, se tožba zoper družbo zavrže. Ugoditev zahtevku proti prvi toženi stranki je v nasprotju z materialnimi predpisi. Druga tožena stranka je nastopala kot porok samostojni podjetnici in ne fizični osebi in zato se poroštvena izjava, dana samostojni podjetnici ne more obravnavati drugače, kot če bi bila dana podjetju. Če terjatve ni mogoče uveljavljati zoper podjetje, če ni bila prijavljena v stečaj, velja isto tudi za samostojnega podjetnika in tako druga tožena stranka ni v zavezi proti tožeči stranki, ki je opustila dolžno ravnanje po stečajnem zakonu. Zaveza poroka je vedno subsidiarna in nastopi, če je upnik pravice uveljavljal po zakonu. Primarno predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje, priglaša pa tudi stroške pritožbenega postopka.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno ni sporno, da tožeča stranka uveljavlja izpolnitev obveznosti, ki jo je prva tožena stranka prevzela s podpisom pogodbe o spremembi obveznosti po najemni pogodbi v kredit, z dne 3. 12. 2001, oziroma izpolnitev obveznosti, ki jo je drugo tožena stranka prevzela s poroštveno izjavo z dne 4. 12. 2001. Po tej pogodbi se je, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, prva tožena stranka zavezala dolgovani znesek v višini 913.625,22 SIT plačati v 24 enakih mesečnih obrokih, pri čemer prvi obrok zapade v plačilo dne 25. 12. 2001, ta tožena stranka pa je za primer nerednega plačevanja privolila tudi v možnost, da tožeča stranka zahteva poplačilo v enkratnem znesku. Ta dejstva pritožbeno niso sporna, kot tudi ni sporen zaključek sodišča prve stopnje, da se je drugo tožena stranka kot porok nepreklicno in brezpogojno obvezala, da bo kot prvi porok in plačnik na prvi poziv plačala vsak znesek obveznosti, ki ga prva tožena stranka ne bo poravnala. Pritožbeno pa tudi to ni sporno, da sta bila oba toženca pozvana na plačilo celotnega dolga naenkrat in da nista ravnala po tej zahtevi tožeče stranke, da torej dolga nista plačala.

V takšni situaciji je povsem na mestu materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je utemeljen tožbeni zahtevek, da morata oba toženca dolg solidarno plačati, pravilnosti tega zaključka pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj.

Ni dvoma, da tudi za to obligacijsko razmerje velja v določilu 17. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) zapisano temeljno načelo dolžnost izpolnitve obveznosti, da so torej udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svojo obveznost in da odgovarjajo za njeno izpolnitev. Če se je prva tožena stranka s pogodbo z dne 3. 12. 2001 zavezala v določenem času vrniti določen znesek (dol. 557. čl. ZOR), je ta toženka zavezana k izpolnitvi te obveze. Če pa se je drugo tožena stranka zavezala kot porok in plačnik (dol. III. odst. 1004. čl. ZOR), pa odgovarja upniku kot glavni dolžnik za celo obveznost in zato lahko upnik izpolnitev obveznosti zahteva tudi od glavnega dolžnika (prve tožene stranke) in poroka (drugo tožene stranke) hkrati. V tem primeru gre za primer solidarnega poroštva.

Tožena stranka v postopku na prvi stopnji nikoli ni izrecno zatrjevala, da je prva tožena stranka v obravnavanem obligacijskem razmerju nastopala kot samostojna podjetnica in je tako nedopustna pritožbena novota (dol. 337. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)) zatrjevanje, da je lokal najela prva tožena stranka kot samostojna podjetnica. Tako v tej zadevi res ni relevantno, da je bil zoper samostojno podjetnico uveden stečajni postopek, ko je sodišče znotraj relevantne trditvene podlage obeh pravdnih strank, po zaslišanju predstavnika tožeče stranke in na podlagi listinskih dokazov zaključilo, da je pogodbo prva tožena stranka sklenila kot fizična oseba in ne kot samostojna podjetnica. Na to stališče se je pritožbeno sodišče postavilo že tudi v sklepu z opravilno številko Cp 692/2003, ki je bil v tej zadevi sprejet dne 21. 1. 2004 v zvezi z odločanjem o stvarni pristojnosti sodišča prve stopnje. Tudi iz poroštvene izjave druge tožene stranke ne izhaja, da je ta stranka nastopala kot porok samostojni podjetnici I. M. Š. s.p., posredovanje v prometu blaga in storitev, D. ..., D., temveč M. K. Š., rojeni 2. 10. 1977, stan. V. ..., D., torej prvi toženi stranki. Pa tudi najemna, oziroma posojilna pogodba, kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, ne omogočata zaključka, da je prva tožena stranka v obligacijsko razmerje stopala kot I., M. Š. s.p., posredovanje v prometu blaga in storitev, D. ..., D... Ob takšnem dejanskem stanju stečaj nad samostojno podjetnico ni pravno relevanten, zato je zapadlo terjatev moč uveljavljati v tej pravdi, ki se vodi zoper tisti subjekt, ki je sklepal pogodbo, iz katere izhaja vtoževana terjatev. Tako je ugoditev zahtevku posledica pravilne in popolne ugotovitve pravno relevantnih dejstev in pravilne uporabe materialnega prava na tako dognano dejansko stanje.

Tudi pritožbena trditev, da je drugo tožena stranka nastopala kot porok samostojni podjetnici je pritožbena novota in deli usodo trditve, da je lokal najela prva tožena stranka kot samostojna podjetnica. Sicer pa je sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotovilo, da je druga tožena stranka nastopala kot porok prvi toženi stranki kot fizični osebi in ne samostojni podjetnici in zato dejstvo stečaja samostojne podjetnice tudi v tem pogledu ne more biti relevantno. Ker lahko tožeča stranka terjatev v tej pravdi uveljavlja proti prvi toženi stranki, tudi ni ovire za uveljavljanje te iste terjatve tudi proti drugi toženi stranki, ki se je zavezala kot prvi porok in plačnik. Pri takšni zavezi pa, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, porok odgovarja upniku kot glavni dolžnik za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev bodisi od glavnega dolžnika, bodisi od poroka ali pa od obeh hkrati. Gre za po sodišču prve stopnje pravilno uporabo dol. III. odst. 1004. čl. ZOR, ko gre za solidarno zavezo poroka in ne morda za subsidiarno zavezo iz I. odst. 1004. čl. ZOR.

Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tudi glede obveznosti druge tožene stranke pravilno in popolno dognalo vsa pravno relevantna dejstva in da je tudi v odnosu tožeče stranke proti drugi toženi stranki pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pa se sodišču prve stopnje pri odločanju tudi ni pripetila nobena od kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in v celoti potrditi odločitev sodišča prve stopnje. Odločitev pritožbenega sodišča ima pravno podlago v določilu 353. čl. ZPP.

Neuspeh s pritožbo ima za posledico odločitev, da pritožnika sama trpita svoje stroške pritožbenega postopka (dol. I. odst. 165. čl. v zv. z dol. 154. čl. ZPP).