Jedro

Tožnik lahko je tekočo hrano, pije tekočino, ostalo hrano pa mu je potrebno pripraviti na način, da se tekstura hrane približa tekoči hrani. Po oceni pritožbenega sodišča je nedopustno tolmačenje, da je kriterij samostojnega hranjenja izpolnjen, če lahko upravičenci konzumirajo samo "tekočo hrano". Na ta način se jih lahko prikrajša za uživanje raznovrstne hrane, kar je iz zdravstvenega vidika še kako pomembno pri upravičencih takšne starosti oziroma takšnega zdravstvenega stanja. Ohranjanje fiziološke eksistence upravičenca mora ostati neločljivo povezano z ohranjanjem dostojanstva osebnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroške odgovora na pritožbo nosi tožeča stranka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 29. 1. 2020 in št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 27. 9. 2019 ter tožeči stranki od 6. 9. 2019 dalje priznalo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb v znesku 300,00 EUR z nadaljnjimi uskladitvami. Toženi stranki je naložilo v roku 8 dni izplačati razliko med že plačanimi zneski dodatka za pomoč in postrežbo in s to sodbo priznanimi zneski dodatka za pomoč in postrežbo. Zavrnilo je priznanje dodatka za pomoč in postrežbo že od 27. 5. 2019 ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 727,97 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo naslednji dan po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper odločitev sodišča v I., II., III. in V. točki izreka sodbe se je iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka. Predlaga, da sodišče prve stopnje sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Izpodbijana sodba v ugodilnem delu ni pravilna, saj sodišče ni pravilno uporabilo materialnega prava. Po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je zaslišalo pričo A.A. ter po pridobitvi izvedenskega mnenja in zaslišanju sodnega izvedenca je v nasprotju z izvedenimi dokazi zaključilo, da se tožnik ne more samostojno hraniti, zato mu je priznalo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb na dan osebnega pregleda. Napačen je zaključek sodišča, da se tožnik ne more sam hraniti, zaradi česar mu je potrebno priznati pravico do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb. Tako s strani zaslišane priče kot s strani sodnega izvedenca je razvidno, da se tožnik hrani sam v skladu s pravnim standardom hranjenja. Tožeča stranka hrano sama nosi v usta, hrane ne more nabaviti, jo pripraviti in po obroku pospraviti. Eden izmed osnovnih namenov dodatka za pomoč in postrežbo je, da upravičenec ni podhranjen in da mu je zagotovljena fiziološka eksistenca, zato samostojno hranjenje pomeni samostojno uživanje hrane. Med sposobnost samostojnega uživanja hrane sodi sposobnost nositi hrano ali pijačo do ust in v usta ter sposobnost hrano pred tem, če je to potrebno, z ustreznim priborom v smislu razreza ali druge oblike oziroma pristopa pripraviti za uživanje. Ko upravičenec pri hranjenju vse to zmore še sam, se šteje, da se sam hrani, skrbi za fiziološko eksistenco in ni podhranjen. Fiziološka eksistenca je pravni standard, ki se ne glede na zviševanje standardov h kvaliteti življenja ne spreminja, saj se za zagotavljanje obstoja zadovoljujejo osnovne potrebe po hrani in pijači. Obe komisiji pri toženi stranki sta ugotovili, da lahko upravičenec potrebo po samostojnem hranjenju in uživanju hrane zadovoljuje sam, kar je potrdil tudi sodni izvedenec. Pojasnil je, da si tožnik hrane ne more pripraviti niti prinesti do štedilnika, na mizo postreženo hrano na krožniku in s postreženim priborom pa lahko z žlico ali vilico samostojno vzame s krožnika in jo nese v usta. Tekočo hrano lahko zajame z žlico, lahko tudi pije iz kozarca. Če so v hrani kakšni večji močnati kosi, jih lahko razreže z žlico. Prav tako lahko razkosa žgance, mehke zrezke, dušeno hrano. Tožnik lahko brez težav razrezano hrano nese v usta, jo prežveči in pogoltne, ne da bi pri tem nastal dražeč kašelj. Tožeča stranka tudi dojema namen hranjenja. Razkosanje trše hrane predstavlja za tožnika minimalno oviro in ne gre za primer nezmožnosti samostojnega hranjenja. Glede na standarde, ki so določeni v prvem odstavku 101. člena ZPIZ-2 je tožnik še vedno samostojen pri hranjenju. Neupravičeno se je sodišče sklicevalo na sodbo Psp 49/2018 z dne 8. 3. 2018, saj se navedena sodba nanaša na povsem drugačen primer. V citirani sodbi je imel tožnik prirejeno žlico, zato je sodišče ugotovilo, da ta ortopedski pripomoček samo po sebi še ni bil uporaben, če se ga ni namestilo in ustrezno pričvrstilo ter ni bil uporaben za razrez ali uživanje vsake in vse hrane, ampak samo za določeno. Ker odločitev sodišča ni pravilna, tožena stranka posledično tudi ni dolžna povrniti stroškov postopka.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo v celoti nasprotuje pritožbenim trditvam. Vztraja, da je tako iz izpovedbe zaslišane priče kot iz izvedovanja sodnega izvedenca razvidno, da tožnik potrebuje pomoč pri hranjenju in ni zmožen samostojnega hranjenja, zaradi česar je odločitev sodišča povsem pravilna.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, prav tako ni storilo kršitev, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno je ugotovljeno dejansko stanje. Izpodbijana sodba je utemeljena s pravilnimi in življenjsko prepričljivimi pravnimi razlogi.

6. V predmetni zadevi je sodišče presojalo pravilnost izpodbijane odločbe tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 29. 1. 2020 in št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 27. 9. 2019 glede upravičenosti do priznanja dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh življenjskih potreb. Tožeča stranka je že prejemnik dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb na podlagi odločbe z dne 13. 7. 2016 od 20. 5. 2016 dalje.

7. V pritožbeni zadevi ostaja sporno priznanje vtoževanega dodatka zaradi kriterija samostojnega hranjenja. Tožena stranka vztraja, da je skladno s sodno prakso potrebno šteti, da tožeča stranka v predmetni zadevi ne potrebuje stalne pomoči oziroma postrežbe pri samostojnem hranjenju. Sodišče naj bi tako zmotno dokazno ocenilo izpovedbo priče kot tudi izvedovanje sodnega izvedenca fiziatra.

8. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo odločilna dejstva za presojo tožbenega zahtevka. Neutemeljen je pritožbeni očitek zmotne dokazne ocene in posledično napačne uporabe materialnega prava. Sodni izvedenec fiziater je v pisnem izvedenskem mnenju in ustno zaslišan podal odgovore na vprašanja s področja medicinske stroke. Potrebno se je izogniti pretiranemu in nekritičnemu zatekanju k izvedencem, saj se lahko zgodi, da sodni izvedenec prevzame vlogo sodnika in v svojih izvedenskih mnenjih podaja odgovore tudi na pravna vprašanja. Bistvena značilnost dokaza z izvedencem je, da sodniku poseduje abstraktna pravila znanosti ali stroke, ki so znana določenemu krogu strokovnjakov.1 Sodišče označi izvedencu objekt izvedovanja, mu postavlja vprašanja in po potrebi zahteva pojasnila glede danega izvida in mnenja,2 na koncu pa naredi določen zaključek in skladno z 8. členom ZPP ekspertizo prosto presodi.

9. Kot to že navaja tožena stranka v pritožbi, je samostojno hranjenje pravni standard. Kriterij "samostojno hranjenje" je nedoločen pravni pojem, saj vnaprej ne predvideva vseh pravnih položajev. Vsebina kriterija se zato prilagaja raznolikim dejanskim okoliščinam ravnanja in vedenja subjektov, na katere se nanaša. Za interpretacijski argument pravnega standarda o samostojnem hranjenju ne zadostuje le dejstvo, da ni ogrožena tožnikova fiziološka eksistenca in da lahko sam prežveči in pogoltne hrano ustrezne velikosti in strukture, temveč je potrebno upoštevati vse okoliščine vsakokratnega življenjskega primera, kot pravilno razloguje sodišče prve stopnje. To pomeni, da ga je potrebno napolniti s konkretno vsebino v vsakem primeru posebej. VDSS je že v zadevi Psp 264/2012 z dne 23. 8. 2012 pojasnilo, da ni mogoče šteti, da bi se oseba samostojno hranila, v kolikor ni zmožna samostojnega razreza že pripravljene hrane. Prvostopno sodišče je v 8. točki obrazložitve sodbe povsem zadovoljivo in ustrezno argumentiralo, zakaj je sprejelo izvedensko mnenje, kako ga je razumelo in pojasnilo, zakaj je v konkretni zadevi zapolnjen pravni standard samostojnega hranjenja.

10. Sodna praksa se je skozi čas razvijala v smeri potrebnosti presoje kriterija samostojnega hranjenja iz vseh aspektov kot celote, ne pa samo ugotavljanja, ali tožnik zmore prežvečiti oziroma pogoltniti točno določeno hrano ustrezne strukture. Slednje namreč nasprotuje vsem civilizacijskim standardom dostojnega življenja.

11. Pritožbeno sodišče je povsem prepričano, da pri tožniku glede na izkazano, ne moremo zaključiti, da je podana sposobnost samostojnega hranjenja. Presoja kriterija samostojnega hranjenja, ki ga tožena stranka razčleni na posamezne faze, pri čemer šteje kot izpoljnjenost kriterija samostojnega hranjenja, že zgolj absolviranje ene faze v celotnem postopku hranjenja. Postopek samostojnega hranjenja je kompleksno opravilo, zato ne moremo zaključiti, da je kriterij samostojnega hranjenja podan, če lahko oseba postreženo, le določeno vrsto hrane ustrezne strukture, z določeno obliko pribora prenese iz krožnika v usta. Sodišče je v 8. točki obrazložitve sodbe pravilno spomnilo na ponovljeno stališče tudi v pritožbeni zadevi Psp 290/2016.3 V okoliščinah konkretnega primera je izkazano, da tožeča stranka ne zmore soročnih aktivnosti in posledično ni zmožna samostojnega hranjenja, kot ga je opredelila zgoraj citirana sodna praksa. Tožniku tako ni mogoče hrano, nie glede na vrsto hrane in način priprave, nastaviti na mizo in pričakovati, da jo bo lahko v celoti sam konzumiral. 12. Tožnik lahko je tekočo hrano, pije tekočino,4 ostalo hrano pa mu je potrebno pripraviti na način, da se tekstura hrane približa tekoči hrani. Po oceni pritožbenega sodišča je nedopustno tolmačenje, da je kriterij samostojnega hranjenja izpolnjen, če lahko upravičenci konzumirajo samo "tekočo hrano". Na ta način se jih lahko prikrajša za uživanje raznovrstne hrane, kar je iz zdravstvenega vidika še kako pomembno pri upravičencih takšne starosti oziroma takšnega zdravstvenega stanja. Ohranjanje fiziološke eksistence upravičenca mora ostati neločljivo povezano z ohranjanjem dostojanstva osebnosti.

13. Po oceni pritožbenega sodišča je popolnoma ustrezna vrednostna ocena izvedenskega mnenja o izpolnjevanju kriterija samostojnega hranjenja, ki tvori podlago odločitve in je razvidna iz 8. točke obrazložitve sodbe. Na temelju 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in vključno s stroškovnim izrekom potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

1 Dejansko stanje se nanaša le na tista dejstva, ki so pravno pomembna za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka. 2 Izvedensko mnenje je praviloma sestavljeno iz izvida in mnenja. V izvidu izvedenec navede dejstva, ki jih je ugotovilo pri pregledu predmeta oziroma podatkov spisa, v mnenju pa ta dejstva oceni s stališča svoje stroke in da odgovore na postavljena vprašanja. Komentar k 251-253. členu ZPP, stran 505; Dr. Lojze Ude in drugi, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2006. 3 Da ni mogoče šteti, da bi se oseba samostojno hranila, v kolikor ni zmožna samostojnega razreza že pripravljene hrane. 4 Pri čemer je tudi pri takšnem načinu priprave pri konzumiranju hrane le delno uspešen. Priča je izpovedala, da tožeča stranka ni sposobna nošenja tekoče hrane v usta brez razlitja in velikokrat ne zadene ust, zaradi česar je vedno po hranjenju potrebno umivanje.