Jedro

Ker je bila obveznost toženca glede sklenitve pogodbe o zaposlitvi po uspešno opravljenem pravniškem državnem izpitu, za čas trajanja pripravništva in za ustrezno delovno mesto, določena v pogodbi o zaposlitvi, toženec pa je po opravljenem državnem pravniškem izpitu sklenitev pogodbe o zaposlitvi zavrnil, je dolžan povrniti stroške izobraževanja v višini seštevka neto plač, prejetih v času pripravništva.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbe se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku, po katerem je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 13.254,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.176.221,34 SIT za čas 17. 8. 2006 do 31. 12. 2006 in od 13.254,14 EUR za čas od 1. 1. 2007 do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo (točka I izreka). Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 873,82 EUR v 15 dneh od dneva prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila, pod izvršbo (točka II izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči pa naloži poleg že priglašenih stroškov postopka na prvi stopnji še pritožbene stroške, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila, oziroma podrejeno, da postopek prekine in vloži zahtevo pri Ustavnem sodišču RS za presojo ustavnosti Zakona o državnem pravniškem izpitu (Ur. l. RS, št. 83/03), odločitev o tožbenem zahtevku pa pridrži do odločitve Ustavnega sodišča RS, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj bi moralo, v kolikor bi menilo, da je zakon, ki ga je potrebno uporabiti protiustaven, prekiniti postopek in začeti postopek pred ustavnim sodiščem v smislu 1. odstavka 23. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS). Meni, da je nična določba 13. člena pogodbe o zaposlitvi, po kateri bi moral toženec eno leto opravljati delo pri tožeči stranki. V obrazložitvi toženčevega pobotnega ugovora navaja, da je sodišče zmotno odločilo, da ni bilo odrejeno delo na domu po 1. odstavku 69. člena ZDR. Sodba glede tega tudi nima nobenih razlogov, razen to, da se v celoti strinja z navedbami tožeče stranke. Tožena stranka je jasno zatrjevala, da je bila pripravnikom na voljo zgolj knjižnica, zaradi česar je moral toženec sam kupiti osebni računalnik in tiskalnik, glede katerega je tudi predložil ustrezne račune. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do ugovora ničnosti pogodbe, ter do navedb, da je šlo za opravljanje dela na podlagi zaposlitve in ne za štipendiranje ter glede delovnih pogojev sodniških pripravnikov pri Višjem sodišču v Ljubljani. Prav tako se ni opredelilo do zatrjevanega nedopustnega omejevanja svobode izbire poklica, nesorazmerno visoke pogodbene kazni, dejstva, da pripravniška pogodba o zaposlitvi ni imela vseh bistvenih sestavin, da tožeča stranka ni specificirala stroškov izobraževanja ter da se izobraževanje pripravnika že po ZDR upošteva pri določitvi višine plače. Ker se ni opredelilo do bistvenih navedb tožene stranke, sodba ne vsebuje razlogov glede odločilnih dejstev, je sodišče tudi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Tudi ni navedeno, zakaj je sodišče zavrnilo dokazne predloge. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

V skladu z 350. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, pri tem pa je pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, vendar je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj ni odločilo o pobotnem ugovoru tožene stranke.

Iz podatkov sodnega spisa izhaja, da je toženec v pripravljalni vlogi z dne 1. 9. 2008 (list. št. 32) podal pobotni ugovor v višini 10.000,00 EUR iz naslova stroškov, ki so mu domnevno nastali zaradi dela na domu, stroškov predhodnega zdravstvenega pregleda ter iz naslova plačila avtorskega honorarja. Glede na določbo 3. odstavka 324. člena ZPP bi moral v takem primeru izrek sodbe obsegati odločbo, s katero je sodišče ugodilo posameznim zahtevkom, ki se nanašajo na glavno stvar in stranske terjatve in odločbo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljena zaradi pobota (3. odstavek 319. člena ZPP – po tej določbi v primeru, če je v sodbi odločeno o terjatvi, ki jo je tožena stranka uveljavljala z ugovorom zaradi pobota, postane odločba o obstoju ali neobstoju take terjatve pravnomočna) ter nato v 3. členu izreka vsebovati odločitev, da se terjatev tožeče stranke (ugotovljena v izreku sodbe) pobota s terjatvijo tožene stranke (ugotovljeno v izreku sodbe). Odločanje o pobotnem ugovoru torej lahko vpliva na odločanje o tožbenem zahtevku. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe razsodilo, da pobotni ugovor ni utemeljen, v izreku pa o tem ni odločilo. Podano je torej nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je že zaradi navedenega ugodilo pritožbi, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP). V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ponovno izvesti dokaze in o pobotnem ugovoru odločiti v izreku sodbe, v skladu z 324. členom ZPP.

V zvezi z ostalimi pritožbenimi navedbami pa pritožbeno sodišče dodaja: Zakon o pravniškem državnem izpitu (Uradni list RS, št. 13/94, s spremembami; v nadaljevanju: ZPDI) v 1. odstavku 11.a člena določa, da mora sodniški pripravnik, ki je opravil sodniško pripravništvo kot oseba v delovnem razmerju na sodišču, ter državnotožilski in državnopravobranilski pripravnik z opravljenim pripravništvom v okviru izobraževanja, ki ga zagotavlja delodajalec, ki je državno tožilstvo oziroma državno pravobranilstvo, po uspešno opravljenem pravniškem državnem izpitu skleniti delovno razmerje za ustrezno delovno mesto na sodišču, pri državnem tožilstvu, državnem pravobranilstvu ali ministrstvu, pristojnem za pravosodje, za toliko časa, kolikor je trajalo pripravništvo s sklenjenim delovnim razmerjem na sodišču, državnem tožilstvu oziroma državnem pravobranilstvu, ali za krajši čas, kakor v pozivu določi ministrstvo, pristojno za pravosodje. Po določbi 6. odstavka 11.a člena ZPDI je sodniški, državnotožilski in državnopravobranilski pripravnik, če ne sklene delovnega razmerja na poziv iz drugega odstavka tega člena, dolžan povrniti stroške izobraževanja v višini seštevka bruto plač, prejetih v času sodniškega pripravništva.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila takšna obveznost toženca opredeljena v XIII. točki pogodbe o zaposlitvi, št. ... z dne 3. 11. 2003 (priloga A1), saj se je toženec zavezal, da bo po uspešno opravljenem pravniškem državnem izpitu sklenil delovno razmerje za čas trajanja pripravništva za ustrezno delovno mesto na sodišču, pri državnem tožilstvu, državnem pravobranilstvu ali pri Ministrstvu za pravosodje. Toženec v pritožbi izpostavlja neustavnost 11.a člena ZPDI, ker naj bi bil v nasprotju z načelom pravne države iz 2. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. RS/I, št. 33/1991, s spremembami; v nadaljevanju: URS), takšna ureditev pa naj bi bila v nasprotju s Konvencijo MOD št. 29, ki v 2. členu prepoveduje prisilno delo. Sodišče prve stopnje takšne ureditve v ZPDI pravilno ni ocenilo kot protiustavne. Zato ni bilo dolžno prekiniti postopka ter predlagati presojo ustavnosti navedenega člena pred Ustavnim sodiščem RS, v skladu s 156. členom URS, ki določa, da mora sodišče, če pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, postopek prekiniti in začeti postopek pred ustavnim sodiščem, postopek pred sodiščem pa se nadaljuje po odločitvi ustavnega sodišča. Pritožbeno sodišče se ne strinja s predlogom tožene stranke, da postopek prekine in vloži zahtevo pri Ustavnemu sodišču RS za presojo ustavnosti ZPDI. URS v 49. členu določa, da je zagotovljena svoboda dela, da vsakdo prosto izbira zaposlitev, da je vsakomur pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto in da je prepovedano prisilno delo. Ureditev v 11.a členu ZPDI sicer predstavlja poseg v prosto izbiro zaposlitve, saj sodniške pripravnike, ki so v delovnem razmerju na sodišču, ter državnotožilske in državnopravobranilske pripravnike zavezuje k sklenitvi delovnega razmerja za ustrezno delovno mesto na sodišču, pri državnem tožilstvu, državnem pravobranilstvu ali ministrstvu, pristojnem za pravosodje, za toliko časa, kolikor je trajalo pripravništvo s sklenjenim delovnim razmerjem na sodišču, državnem tožilstvu oziroma državnem pravobranilstvu, ali za krajši čas, kakor v pozivu določi ministrstvo, pristojno za pravosodje, vendar s tem ne posega v svobodo dela, ki je pod enakimi pogoji dostopno vsakomur, ki se odloči sodniško pripravništvo opravljati kot oseba v delovnem razmerju pri sodišču. Zato ni mogoče govoriti o uvajanju prisilnega dela. Ker ZPDI določa enaka izhodišča za vse pripravnike, ki sklenejo delovno razmerje pri sodišču, tudi ni mogoče šteti, da krši načelo enakosti pred zakonom, oziroma da je s tem kršeno načelo pravne varnosti. Ureditev v ZPDI torej ne izkazuje takšnih ustavnopravnih vprašanj, ki bi zahtevala intervencijo sodišča po 156. členu URS, torej prekinitev postopka in sprožitev pobude za oceno ustavnosti pri Ustavnem sodišču RS.

Ker je bila obveznost tožene stranke glede sklenitve delovnega razmerja, po uspešno opravljenem pravniškem državnem izpitu, za čas trajanja pripravništva za ustrezno delovno mesto na sodišču, pri državnem tožilstvu, državnem pravobranilstvu ali pri Ministrstvu za pravosodje, določena v pogodbi o zaposlitvi, toženec pa je po opravljenem pravniškem državnem izpitu sklenitev pogodbe o zaposlitvi zavrnil, kar med pravdnima strankama ni sporno, niti ni povrnil stroškov izobraževanja v višini seštevka neto plač, prejetih v času pripravništva, po 4. odstavku XIII. člena pogodbe o zaposlitvi, oziroma 6. odstavka 11. a člena ZPDI, pritožbeno sodišče nima pomislekov, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 13.254,14 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 8. 2006 dalje, saj se je iztekel rok za prostovoljno povračilo stroškov iz zahtevka tožene stranke z dne 11. 7. 2006 dne 16. 8. 2006 (priloga A4), oziroma je nastopila zamuda dolžnika v smislu 2. odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01, s spremembami - OZ). Pri tem pritožbeno sodišče le še dodaja, da obrestnega dela zahtevka ni bilo potrebno ločevati na tolarski in evrski del. V zvezi z pritožbenimi navedbami glede zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja glede pobotnega ugovora toženca v zvezi z delom na domu, pritožbeno sodišče nima pomislekov glede ugotovitev sodišča prve stopnje, da se v skladu s 67. členom Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, v nadaljevanju ZDR) kot delo na domu šteje delo, ki ga delavec opravlja na svojem domu ali v prostorih po svoji izbiri, ki so izven delovnih prostorov delodajalca (1. odstavek 67. člena ZDR). S pogodbo o zaposlitvi se delodajalec in delavec lahko dogovorita, da bo delavec na domu opravljal delo, ki sodi v dejavnost delodajalca ali ki je potrebno za opravljanje dejavnosti delodajalca (2. odstavek 67. člena ZDR), delodajalec pa je dolžan o nameravanem organiziranju dela na domu, pred začetkom dela delavca, obvestiti inšpekcijo za delo (3. odstavek 67. člena ZDR). Po določbi 1. odstavka 69. člena ZDR se pravice, obveznosti in pogoji, ki so odvisni od narave dela na domu, uredijo med delodajalcem in delavcem s pogodbo o zaposlitvi (68. člen ZDR). Delavec pa ima pravico do nadomestila za uporabo svojih sredstev pri delu na domu, višino nadomestila določita delavec in delodajalec s pogodbo o zaposlitvi (1. odstavek 69. člena ZDR).

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da med pravdnima strankama delo na domu ni bilo dogovorjeno, zato o tem tudi nista sklenili pogodbe v smislu 68. in 69. člena ZDR. Sprejelo je namreč pravilno ugotovitev, da bi lahko toženec osnutke sodnih odločb pisal ročno. Toženec bi torej lahko izpolnjeval svoje delovne obveznosti kot sodniški pripravnik v prostorih Višjega sodišča v Ljubljani, v kolikor pa je delal doma, mu za to ne pripada nadomestilo po 69. členu ZDR.

Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je neutemeljen pobotni ugovor, ki se nanaša na avtorski honorar, saj se pri avtorskih delih iz delovnega razmerja šteje, da so materialne avtorske pravice in druge pravice avtorja na tem delu izključno prenesene na delodajalca za deset let od dokončanja dela, če ni s pogodbo drugače določeno, v smislu 101. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št. 21/95 s spremembami; ZASP).

Pritožbeno sodišče nadalje soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje glede plačila stroškov predhodnega zdravniškega pregleda, glede katerih toženec ni predložil nobenega dokazila.

Sodišče druge stopnje razveljavi s sklepom sodbo prve stopnje, če ugotovi, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka (339. člen), in vrne zadevo istemu sodišču prve stopnje ali pa jo odstopi pristojnemu sodišču prve stopnje v novo sojenje, če kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti. Ker v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje o pobotnem ugovoru ni odločilo, ne gre za kršitev, ki bi jo lahko odpravilo pritožbeno sodišče, saj ne more prevzeti prvostopenjskega sojenja ter odločati o zahtevku, o katerem sodišče prve stopnje še ni odločilo.

Odločitev o stroških pritožbe tožeče stranke temelji na določbi 3. odst. 165. člena ZPP.