Jedro

Za uvedbo ponovnega postopka za azil je predložitev dokazov o bistveno spremenjenih okoliščinah v prosilčevi matični državi, relevantnih za priznanje azila, nujno potreben pogoj, ki ga mora predložiti prosilec, da se pred pristojnim organom lahko začne ponovni postopek in o ponovni prošnji meritorno odloči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba (1. točka izreka) Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 2313/2003-8 z dne 14.1.2004.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 21.11.2003, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi določbe 41. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 66/00 - odl.US, 113/00 - odl.US, 124/00, 67/01 in 98/03, v nadaljevanju ZAzil) zavrgla ponovno tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi strinja s stališčem tožene stranke, da tožnik ponovni prošnji za azil ni predložil dokazov v smislu 41. člena ZAzil, ki bi izkazovali za tožnika spremenjene okoliščine, zaradi katerih bi pristojni organ po pravnomočno zavrnjeni prvi prošnji za priznanje azila v Republiki Sloveniji ponovno uvedel postopek in meritorno odločil o ponovni prošnji za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Zgolj navajanja tožnika v ponovni prošnji, da že od leta 1999 živi v M. pri sinu, ki je slovenski državljan, da v kraju K.G. nima nobenega svojca več in se nima kam vrniti, niso okoliščine, ki bi narekovale uvedbo postopka. Tudi nadaljnje navedbe, da je tožnik srčni bolnik, asmatik in diabetik, niso relevantni razlogi iz 41. člena ZAzil. Zato je tožbo na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da jo razveljavi in ugodi tožbi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek. Sodišče prve stopnje je napačno presodilo, da tožnik k vlogi ni predložil dokazov o spremenjenih okoliščinah po prvi zavrnitvi prošnje za azil. V prošnji je podal izjavo in predlagal dokaze za navedena dejstva, in sicer je posredoval podatke o sinu, ki bi ga organ moral zaslišati in ugotoviti dejansko stanje. Prvostopni organ bi moral ravnati po pravilih upravnega postopka. Sklicuje se na določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP-1) in meni, da lahko spremenjene okoliščine dokaže tudi z izjavo stranke in s pričami, kar pa ni bilo upoštevano. Tožniku se je po izdaji zavrnilne odločbe, ki je postala pravnomočna dne 22.9.2000, zdravstveno stanje bistveno poslabšalo. Ima težave s srcem, je asmatik in diabetik in ni sposoben skrbeti sam zase, zato zanj skrbi njegov sin. Organi odločanja dosedaj niso upoštevali navedenih dejstev, kar je v nasprotju z načelom materialne resnice in predstavlja bistveno kršitev določb ZAzil in ZUP. Organi odločanja nadalje niso upoštevali spremenjeno zdravstveno stanje, ki je nova okoliščina, niti ni bilo ugotovljeno, ali je v tožnikovi matični državi zagotovljena zdravstvena oskrba, še zlasti, ker mednarodna poročila navajajo diskriminacijo Romov na Kosovu, tudi na zdravstvenem področju. Vrnitev tožnika v danem stanju bi resno ogrozilo njegovo zdravje oziroma celo življenje. Tudi če je vrnitev na Kosovo sicer objektivno varna, za tožnika osebno takšna vrnitev ni varna, kar predstavlja tudi kršitev temeljnih človekovih pravic oziroma načela nevračanja.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke, s katerim je tožena stranka zavrgla tožnikovo vlogo za ponovno prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Iz upravnih spisov je sodišče prve stopnje, pred njim pa že tožena stranka, razbralo, da je tožnik prvo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji vložil dne 16.8.1999, ko je skupaj s svojo družino prispel ilegalno iz K.G., kjer je zapustil svoj dom na zahtevo albanskih vojakov. Ti so jim grozili, da jih bodo v nasprotnem primeru pobili in zažgali njihovo hišo. Prva prošnja mu je bila zavrnjena z odločbo tožene stranke z dne 11.8.2000, zoper katero pa tožnik ni vložil pritožbe. V ponovni prošnji za azil pa je sedaj tožnik navedel, da se na Kosovo ne more vrniti, ker že od leta 1999 živi pri sinu v M., da je slabega zdravja, na Kosovu pa nima nikogar.

Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, pred njim pa že tožena stranka, lahko prosilec za azil, ki mu je bila prošnja za azil v Republiki Sloveniji že zavrnjena, po določbi 41. člena ZAzil vloži novo prošnjo za azil samo, če predloži dokaze, da so se zanj okoliščine po izdaji prejšnje odločbe bistveno spremenile. V nasprotnem primeru organ ne uvede postopka in prošnjo zavrže. Po mnenju pritožbenega sodišča je za uvedbo ponovnega postopka za priznanje azila v Republiki Sloveniji predložitev dokazov o bistveno spremenjenih okoliščinah v njegovi matični državi (Srbiji oziroma na Kosovu), relevantnih za priznanje azila, tisti nujno potrebni pogoj, ki ga mora zagotoviti prosilec, da se pred pristojnim organom lahko začne postopek in da se meritorno obravnava nova prošnja prosilca za azil. Tega dokaza kot nujno potrebnega pogoja za začetek postopka pa tožnik tudi po presoji pritožbenega sodišča ni predložil. Pritožbeno sodišče se strinja z mnenjem sodišča prve stopnje da tožnikove navedbe o njegovem poslabšanem zdravstvenem stanju in starosti ter da zaradi tega, ker na Kosovu nima nikogar od svojcev, sedaj živi v M., kjer ga preživlja njegov sin, ki je slovenski državljan, za tožnika ne pomenijo spremenjenih okoliščin, relevantnih za azil. Tudi izjava tožnikovega sina Š.H., da njegov oče živi pri njem in da zanj skrbi, ne pomeni spremenjenih okoliščin, relevantnih za ponovno uvedbo postopka za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča niso bili izpolnjeni pogoji za uvedbo postopka in je tožena stranka utemeljeno zavrgla tožnikovo ponovno prošnjo za priznanje azila.

Pritožbeno sodišče dodaja, da so razlogi, ki jih navaja tožnik v ponovni prošnji za priznanje azila, kot tudi v tožbi in pritožbi, razlogi, ki so relevantni za ureditev statusa tožnika za njegovo nadaljnje prebivanje v Republiki Sloveniji na podlagi določb Zakona o tujcih. To je tožniku že pravilno navedla tožena stranka v izpodbijanem sklepu.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno na podlagi določbe 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.