Jedro

Ker v konkretnem primeru štirideset uporabnikov vode iz istega priključka ni sklenilo dogovora v smislu 25. člena Odloka o oskrbi z vodo, lahko upravljalec od njih terja plačilo dolgovane obveznosti tako, da jo porazdeli na štirideset enakih delov in od vsakega terja le del obveznosti, ki odpade nanj.

Solidarna obveznost se ne domneva, pač pa mora biti kot taka izrecno opredeljena v tožbenemu zahtevku in nato tudi v izreku sodbe. Ker ni, je obveznost iz obravnavane tožbe deljiva obveznost.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba (II. in III. točka izreka odločbe) se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje (I.) ustavilo postopek za 6.831,21 EUR in sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 1062 I 2213/2007 z dne 13. 3. 2007 v tem obsegu razveljavilo v 1. točki izreka, (II.) razveljavilo citirani sklep o izvršbi še v preostalem delu v 1. točki izreka in zavrnilo preostali tožbeni zahtevek na plačilo 3.011,19 EUR, skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter v 4. točki izreka za izvršilne stroške tožeče stranke v višini 254,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa o izvršbi (to je dne 13. 3. 2007) dalje do plačila in v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrnilo ter (III.) naložilo tožeči stranki plačilo pravdnih stroškov toženk v višini 1.344,10 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Pritožuje se tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa se naloži plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da je tožba zoper toženki nesklepčna. Tožeča stranka je po dopolnitvi tožbe postavila določljiv tožbeni zahtevek, v pripravljalnem spisu pa določen zahtevek zoper toženki. Tožeča stranka ne zahteva od toženk plačila 9.842,40 EUR nerazdelno. Nepravilno pa je tudi stališče sodišča, da je v konkretnem primeru možno ugotoviti za vsakega posameznega dolžnika, kolikšen je njegov del dolga, ker imajo stanovanja vgrajena individualne števce za mrzlo in toplo vodo. Glede na 23. člen Odloka o oskrbi z vodo (Ur. l. SRS, št. 11/87, v nadaljevanju Odlok) je edini merodajen obračunski vodomer in ne posamezni interni vodomeri, ki jih tožeča stranka ne odčitava. V konkretnem primeru je na en obračunski vodomer vezanih 40 uporabnikov. Ker pa interna delitev stroškov za porabljeno vodo posameznim uporabnikom ni obveznost tožeče stranke in ker se uporabniki s tožečo stranko skladno s tretjim odstavkom 25. člena Odloka niso dogovorili za izdajanje računov posameznim uporabnikom, saj niso podpisali delilnega razmerja, vztraja, da je vsak od uporabnikov odgovoren za plačilo sorazmernega (enakega) dela stroškov vode. Pri odločanju o višini tožbenega zahtevka je torej treba upoštevati, da se terjatev deli na 40 delov, saj je bil predlog za izvršbo vložen zoper 40 dolžnikov. Tožeča stranka ne more zahtevati plačila porabljene vode od vsakega uporabnika na podlagi individualnih števcev. Ker se uporabniki še niso dogovorili o delilnem razmerju, nekateri izmed njih hodijo na blagajno plačevat račune v višini, ki si jo sami izračunajo po svojih odštevalnih števcih. S tem, ko tožeča stranka teh delnih plačil ne zavrača, pa še ne pomeni, da s tem priznava interne vodomere za merodajni obračun vode. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V tej pravdni zadevi zahteva tožeča stranka kot upravljalec (oziroma oskrbovalec z vodo iz javnega vodovoda) od toženk kot uporabnic plačilo za porabljeno vodo. Pravno podlago tožbenega zahtevka predstavlja Odlok, ki v 8. točki 33. člena določa, da imajo uporabniki vode med drugim obveznost, da redno plačujejo vodo in vzdrževalnino vodomerov na osnovi izdanih položnic in računov v plačilnem roku. V drugem odstavku 24. člena Odloka je določeno, da se obrok plačila izračuna po veljavni ceni na osnovi odčitane dejanske porabe preteklega obračunskega obdobja ali predvidne porabe v prihodnjem obračunskem obdobju. Količina porabljene vode iz javnega vodovoda se meri z obračunskimi vodomeri (16. člen Odloka), in sicer v m3 po odčitku obračunskega vodomera na priključku (23. člen Odloka). V 25. členu je urejena specifična situacija, kadar iz istega priključka uporablja vodo več oseb (en priključek – več uporabnikov). V tem primeru lahko uporabniki z medsebojnim sporazumom določijo, kdo sprejema in plačuje račune za porabljeno vodo v objektu. Interna delitev stroškov za porabljeno vodo posameznim uporabnikom ni obveznost upravljalca (drugi odstavek 25. člena Odloka). Medsebojno delitev stroškov urejajo sami uporabniki (9. točka 33. člena Odloka).

6. V obravnavanem primeru ni sporno, da je na en obračunski vodomer oziroma en priključek vezanih 40 uporabnikov, med drugim tudi toženki, pri čemer gre za uporabnike iz več različnih objektov. Gre torej za situacijo iz 25. člena Odloka, ki sicer izrecno ureja (le) primer, ko je v (enem) objektu več uporabnikov vode iz istega priključka, vendar pa je po presoji pritožbenega sodišča treba omenjeno določbo smiselno uporabiti tudi v primeru, ko je v več objektih več uporabnikov vode iz istega priključka. Bistvo ureditve iz 25. člena Odloka je namreč, da iz istega priključka uporablja vodo več uporabnikov, kar je drugačna situacije od tiste, ki je urejena v predhodnih določbah Odloka (en priključek – en uporabnik). Ni pa bistveno, ali so ti uporabniki v enem ali v več objektih, kot v konkretnem primeru. Ker iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da uporabniki dogovora v smislu prvega odstavka 25. člena Odloka niso sklenili in ker Odlok ne določa solidarne odgovornosti za plačilo obveznosti uporabnikov vode iz istega priključka (tako je tudi stališče ustaljene sodne prakse: glej npr. VSL sodba II Cp 2129/2004 z dne 16. 6. 2005 in VSL sodba I Cpg 95/2005 z dne 7. 9. 2006), lahko tožeča stranka terja od uporabnikov plačilo dolgovane obveznosti tako, da jo porazdeli na enake dele in od vsakega terja (le) del obveznosti, ki odpade nanj (prim. drugi odstavek 393. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Tožeča stranka je takšen zahtevek tudi postavila in ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka zahteva od toženk plačilo 9.842,40 EUR nerazdelno. Kot izhaja iz vsebine tožbe, tožeča stranka zahteva od štiridesetih tožencev plačilo glavnice v skupnem znesku 9.842,40 EUR skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (1). V tožbenem zahtevku torej obveznost tožencev ni opredeljena kot solidarna obveznost. Solidarna obveznost se namreč ne domneva, pač pa mora biti kot taka izrecno opredeljena v tožbenemu zahtevku in nato tudi v izreku sodbe. Ker ni, je obveznost iz obravnavane tožbe deljiva obveznost (2). Ker v konkretnem primeru v tožbi ni določeno, na kakšen način se deli obveznost, je treba skladno z že omenjenim 393. členom OZ šteti, da tožnica zahteva od vsakega toženca 1/40 vtoževanega računa oziroma 1/40 glavnice skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter 1/40 izvršilnih ter pravdnih stroškov, na kar je tožeča stranka v dopolnitvi tožbe z dne 23. 9. 2010 in v pripravljalni vlogi z dne 7. 3. 2011 opozorila ter pri tem utemeljeno vztraja tudi v pritožbi. Postavljeni tožbeni zahtevek zoper toženki se tako dejansko glasi na plačilo glavnice v skupnem znesku 492,12 EUR (2/40 od 9.842,40 EUR) (3) z obrestmi. Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožba nesklepčna, ker tožeča stranka terja plačilo celotnega dolgovanega zneska nerazdelno, je zato nepravilen.

7. Kljub temu, da tožeča stranka sprejema plačila posameznih uporabnikov v višini, kot si jo sami izračunajo po svojih internih vodomerih oziroma števcih, je nepravilno stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožnica od vsakega uporabnika zahtevati plačilo porabljene vode na podlagi individualnih števcev. Kot izhaja iz že predstavljenih določb Odloka, je za merjenje količine porabljene vode merodajen le obračunski vodomer na priključku, saj upravljalec posameznih internih vodomerov ne odčitava (16. in 23. člen Odloka). Uporabniki si sicer lahko vgradijo interne vodomere, vendar pa morajo, če ne želijo, da upravljalec zahteva plačilo od posameznega uporabnika po enakih delih, kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, skleniti medsebojni dogovor in določiti ključ delitve (25. člen Odloka), ki pa v konkretnem primeru ni bil sklenjen oziroma njegova sklenitev ni bila dokazana.

8. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je tožeča stranka omenjena delna plačila posameznih uporabnikov upoštevala tudi pri izračunu višine še neplačane glavnice. Vendar, ker je tožena stranka tista, na kateri je trditveno in dokazno breme, da terjatev ne obstoji v vtoževani višini, ker je zaradi plačila delno in v celoti prenehala, je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je obravnavana tožba nesklepčna tudi iz razloga, ker tožeča stranka ni navedla, kdo izmed tožencev je že izvedel plačila in v kakšni višini oziroma ni zatrjevala, kako je upoštevala delna plačila tožencev in katerih tožencev. Ob tem velja dodati, da dejstvo, da se je sodišče prve stopnje odločilo za ločeno obravnavanje posameznih zahtevkov, ne more predstavljati podlage za prevalitev trditvenega in dokaznega bremena o tem, da je terjatev (delno) prenehala iz tožene stranke, na tožečo stranko.

9. Zaradi opisanih napačnih materialnopravnih stališč sodišča prve stopnje glede sklepčnosti tožbe, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče, ki ocenjuje, da glede na naravo stvari in okoliščine primera ne more samo dopolniti postopka, saj bi v nasprotnem primeru strankam odvzelo pravico do pritožbe, pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

10. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti vsa pravnorelevantna dejstva in nato o tožbenem zahtevku ponovno odločiti.

11. Razveljavitev odločitve o glavni stvari je narekovala tudi razveljavitev stroškovne odločitve.

12. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

(1) Tožnica je vložila tožbo zoper 40 tožencev, vendar je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 17. 3. 2011 odločilo, da bo ločeno obravnavalo posamezne zahtevke iz te tožbe, pri čemer se zahtevek zoper toženki vodi pod opr. št. VI 1475/2010. (2) Primerjaj sklep VS RS II Ips 546/2007 z dne 18. 3. 2010. (3) Oziroma tožeča stranka od vsake toženke zahteva plačilo 246,06 EUR.