Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožeča stranka s spremembo tožbe postavila dva primarna tožbena zahtevka, ki temeljita na različnih pravnih podlagah. Poleg tega tožeča stranka uveljavlja še podredni zahtevek. Zato je sodišče prve stopnje sodno takso pravilno odmerilo od vsakega zahtevka posebej in jo nato seštelo ter dodalo še sodno takso za podrejeni tožbeni zahtevek (drugi odstavek 19. člena ZST-1 in drugi odstavek 41. člena ZPP). Nasprotne pritožbene navedbe o tem, da gre pri primarnih zahtevkih za isto dejansko in pravno podlago, niso utemeljene. Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo pri odmeri sodne takse upoštevati zgolj vrednost dajatvenega zahtevka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor tožeče stranke zoper plačilni nalog opr. št. P 104/2021 z dne 2.11.2023 zavrnilo (točka I izreka) in sklenilo, da je tožeča stranka dolžna sodno takso v višini 2.286,00 EUR plačati v roku 15 dni od prejema tega sklepa, sicer bo sodišče vlogo z dne 18.9.2023 (1. pripravljalna vloga in modifikacija tožbenega zahtevka) štelo za umaknjeno (točka II izreka).

2.Zoper ta sklep se je pritožila tožeča stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in ugodi ugovoru, podrejeno pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da meni, da je odločitev sodišča, da se sodna taksa odmeri od vsakega zahtevka posebej, namesto, da bi se vrednosti po 1. in 2. točki zahtevka seštele, napačna in v nasprotju z ZST-1, ki določa, da se v istem postopku na isti stopnji vrednosti več spornih predmetov seštejejo, razen če zakon določa drugače, kot tudi v nasprotju z določbami ZPP, ki ima smiselno enako določbo. Tožnik je tako v primerjavi s prvotno postavljenim zahtevkom, s katerim je uveljavljal, da v zapuščino po pokojnem A. A. spada določeno premoženje, z modifikacijo tožbe postavil še ugotovitveni zahtevek, da to premoženje, za katerega zahteva, da spada v zapuščino, dejansko spada v skupno premoženje zapustnika in toženke in da znašata deleža na tem premoženju od vsakega eno polovico. V drugi točki pa je nato zahteval, da premoženje iz 1. točke v zatrjevanem deležu spada v zapuščino po pokojnem A. A. Po mnenju tožnika v konkretnem primeru zahtevka po 1. in 2. točki ne predstavljata samostojne podlage za odmero sodne takse. Nesporno je, da če uveljavlja tožeča stranka v tožbi zoper isto toženo stranko več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago, se pristojnost določi po seštevku vrednosti vseh zahtevkov (1. odst. 41. člena ZPP). Pri objektivni kumulaciji zahtevkov je vrednost spornega predmeta odvisna od tega, ali se kumulirani zahtevki opirajo na isto ali na različno dejansko in pravno podlago. Če gre za isto dejansko in pravno podlago, se vrednosti seštevajo, tako da imajo vsi tako kumulirani zahtevki eno, skupno in nediferencirano vrednost. Če pa imajo (ob isti pravni podlagi) različno dejansko podlago ali (ob isti dejanski podlagi) različno pravno podlago (ali če je oboje različno), se vrednosti ne seštevajo. V nadaljevanju se sklicuje na razloge iz sklepa v zadevi VSL I Cpg 371/2017, ki jih povzame.

3.Sodišče bi moralo za odmero sodne takse po tar. št. 1111 upoštevati kvečjemu sešteto vrednost po 1. in 2. točki tožbenega zahtevka (to je vrednost skupaj 150.966,00 EUR) in odmeriti sodno takso v znesku 2.559,00 EUR (3 x 853,00 EUR), oziroma celo zgolj samo vrednost za dajatveni zahtevek (vrednost 50.322,00 EUR) in posebej za podrejeni zahtevek (171,00 EUR). Glede na to, da je tožnik skupaj že plačal sodno takso v znesku 1.005,00 EUR, znaša razlika za doplačilo, v kolikor se vrednosti po 1. in 2. točki tožbenega zahtevka seštevajo, še 1.725,00 EUR, v kolikor pa je za odmero takse odločilna vrednost dajatvenega zahtevka (torej 50.322,00 EUR), pa bi pravilna odmera sodne takse po tar. št. 1111 znašala upoštevajoč vrednost količnika 409,00 EUR skupaj 1.227,00 EUR, kar pomeni, da bi doplačilo takse znašalo 222,00 EUR ter 171,00 EUR za podrejeni zahtevek, skupaj torej še 393,00 EUR in ne 2.286,00 EUR.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi sodišča prve stopnje v točkah 8 do 12 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožeča stranka s spremembo tožbe postavila dva primarna tožbena zahtevka, ki temeljita na različnih pravnih podlagah. Poleg tega tožeča stranka uveljavlja še podredni zahtevek. Zato je sodišče prve stopnje sodno takso pravilno odmerilo od vsakega zahtevka posebej in jo nato seštelo ter dodalo še sodno takso za podrejeni tožbeni zahtevek (2. odst. 19. člena Zakona o sodnih taksah - ZST-1 in 2. odst. 41. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Nasprotne pritožbene navedbe o tem, da gre pri primarnih zahtevkih za isto dejansko in pravno podlago, niso utemeljene. Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo pri odmeri sodne takse upoštevati zgolj vrednost dajatvenega zahtevka (pri čemer tožbeni zahtevek pod točko 2 ni dajatveni, temveč ugotovitveni). Sklep opr. št. I Cpg 371/2017 se nanaša na drugačen primer od obravnavanega.

6.Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Zveza:

Zakon o sodnih taksah (2008) - ZST-1 - člen 19, 19/2 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 41, 41/2, 44, 44/2

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.