Jedro

Tožnik je v sporu zaradi prenehanja delovnega razmerja uspel, zato ima pravico do restitucije, to je do vzpostavitve stanja, kakršno je bilo pred nastankom škode. Škoda, ki jo je tožnik utrpel, ni le škoda zaradi izpada plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ampak tudi škoda zaradi izpada razlike v plači zaradi razporeditve na drugo, niže vrednoteno delovno mesto. Za to škodo pa ni podana odgovornost tožene stranke (ZPIZ), ampak delodajalca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi toženca z dne 24. 7. 2007 in z dne 6. 11. 2007 ter, da je toženec dolžan obračunati in izplačati tožniku nadomestilo plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu za čas od 13. 7. 2004 do 7. 6. 2006 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega mesečnega zneska do plačila, s tem, da posamezni mesečni znesek zapade v plačilo prvega dne v mesecu za tekoči mesec, v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe in sklenilo, da tožnik nosi svoje stroške postopka.

Zoper zavrnilno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik zaradi kršitev materialnega prava in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in napadeno sodbo spremeni tako, da se zahtevku ugodi. V pritožbi navaja, da je dejansko stanje med pravdnima strankama nesporno in je sporno zgolj pravno vprašanje in sicer gre za razlago, kaj pomeni izraz opravljati delo na drugem ustreznem delu. Po mnenju tožnika sta možni dve razlagi tega izraza. Ena razlaga je ozka in po tej razlagi opravljati delo na drugem ustreznem delu, pomeni biti fizično prisoten na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi opredelilo zato prvo, zelo restriktivno razlago uporabljanih izrazov v 133. členu in 190. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami - ZPIZ/92). Takšna razlaga je po mnenju tožnika zmotna in nepravilna in ni v skladu z namenom zakonodajalca saj obstaja cela vrsta situacij, v katerih delavec fizično ni prisoten na delu, a se po zakonu šteje kot če bi delal in se mu priznajo vse pravice, ki bi jih imel, če bi delal (prejema nadomestilo zaradi bolezni, istočasno pa prejema tudi nadomestilo zaradi dela na drugem ustreznem delu, v času porodniškega dopusta ni prisoten na delovnem mestu, enako v času letnega dopusta, v času suspenza v disciplinskem postopku in drugo). V vseh teh situacijah, ko delavec fizično ne dela, se mu kljub temu izplačuje nadomestilo plače zaradi dela na drugem, ustreznem delu. V tem primeru tožnik fizično ni bil prisoten na delu od 13. 7. 2004 do 8. 6. 2006 zaradi protizakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca in je bilo s sodbo sodišča vzpostavljeno stanje, kakršno bi bilo, če protizakonite odpovedi ne bi bilo in tako ne bi smelo biti sporno, da ima tožnik pravico zahtevati, da se mu izplača tudi nadomestilo plače zaradi dela na drugem ustreznem delu. Priglaša stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje glede pravilne uporabe materialnega prava in glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Po preizkusu predmetne zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo bistvena dejstva in ob pravilni uporabi prava tudi pravilno odločilo. Postopkovnih določb, na katere se pazi po uradni dolžnosti ni kršilo. Sodbo je obrazložilo z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja in jih zato ne ponavlja. Glede na pritožbene navedbe le še dodaja.

V predmetni zadevi se spor nanaša na zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi toženca z dne 24. 7. 2007 in z dne 6. 11. 2007 s katerima je toženka zavrnila zahtevo tožnika za odmero nadomestila zaradi manjše plače na drugem delu za čas od 13. 7. 2004 do 7. 6. 2006, ker je ugotovila, da tožnik v tem obdobju ni opravljal preostali delovni zmožnosti ustrezno delo.

Pravna podlaga za odločitev v tej zadevi je v določbah ZPIZ/92. Iz določbe zadnje alinee 94. člena in zadnje alinee 122. člena tega zakona izhaja, da ima zavarovanec s preostalo delovno zmožnostjo pravico do nadomestila plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Po 1. odstavku 133. člena ZPIZ/92 pravico do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu pridobi delovni invalid II. ali III. kategorije invalidnosti, ki na podlagi priznane pravice do razporeditve oz. zaposlitve opravlja preostali delovni zmožnosti ustrezno delo. Po 1. odstavku 134. člena ZPIZ/92 se nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu odmeri v višini razlike med pokojninsko osnovo, od katere bi se delovnemu invalidu odmerila invalidska pokojnina ob razporeditvi na drugo ustrezno delo in plačo, določeno ob razporeditvi delovnega invalida na drugo ustrezno delo s pogodbo o zaposlitvi. Čas izplačevanja nadomestila izhaja iz določbe 190. člena, pa kateri se nadomestilo izplačuje od dneva začetka dela s skrajšanim delovnim časom oz. na drugem ustreznem delu, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti oz. drugo ustrezno delo. Nadomestilo se izplačuje za dneve ter za druge dneve, za katere imajo delavci po posebnih predpisih pravico do nadomestila plače. Pogoj za priznanje pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu je torej opravljanje preostalim delovnim zmožnostim ustreznega dela, nadomestilo pa se izplačuje od začetka takšnega dela in je omejeno na obdobje opravljanja dela zavarovanca (invalida III. kategorije invalidnosti) na drugem ustreznem delu. S takšno opredelitvijo je ZPIZ/92 določil obdobje izplačevanja nadomestila. Neutemeljene so torej pritožbene navedbe o tem, da je sodišče prve stopnje citirana določila nepravilno in zmotno razlagalo. Prav tako je štelo, da je potrebno, da bi tožnik dejansko moral delo tudi opravljati.

Pritožbeno sodišče še dodaja, da je tožnik v času od 13. 7. 2004 do 12. 1. 2006 imel pravico do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti od pristojnega zavoda za zaposlovanje, v času od 13. 1. 2006 do 7. 6. 2006 pa mu je s strani toženke bila priznana pravica do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oz. zaposlitev na drugem ustreznem delu. Tožnik je v sporu zaradi prenehanja delovnega razmerja uspel, zato ima na podlagi 185. člena Zakona o obligacijskih razmerjih pravico do restitucije, to je do vzpostavitve stanje, kakršno je bilo, preden je škoda nastala. Če vzpostavitev prejšnjega stanja škode ne odpravi popolnoma, ima tožnik pravico do denarne odškodnine za ostanek škode. V konkretnem primeru škoda ni le izpad plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja temveč tudi izpad razlike v plači zaradi razporeditve na drugo, nižje vrednoteno delo, vendar za to škodo ni odgovorna tožena stranka, temveč delodajalec, saj bi imel, v kolikor ne bi prišlo do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, tožnik ves čas tudi pravico do nadomestila zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu. Ta pravica mu je bila z odločbo tožene stranke že priznana vendar zaradi nezakonitega ravnanja delodajalca ni bila v spornem obdobju realizirana, ker tožnik ni opravljal preostali delovni zmožnosti ustrezno delo.

Ker niso podani pritožbeni razlogi in je glede na ugotovljeno dejansko stanje tudi po presoji pritožbenega sodišča odločitev materialnopravno pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP) ter pri tem glede na uspeh pritožbe odločilo, da krije tožnik stroške pritožbe sam (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).