Jedro

Za ugotovitev začetka teka subjektivnega zastaralnega roka je ključno, kdaj se je zdravstveno stanje oškodovanca toliko stabiliziralo, da ni bilo mogoče več pričakovati bistvenega izboljšanja. Sodišče prve stopnje je takšno presojo opravilo. Oprlo jo je na ugotovitev izvedenca travmatologa, da je bilo zdravljenje leve goleni zaključeno 10. 5. 2018 s pregledom pri kirurgu plastiku, ki je ugotovil, da nadaljevanje kirurškega zdravljenja ne bi prineslo izboljšanja. Kot je pravilno razlogovalo, je bil tožnik najkasneje tega dne seznanjen z obsegom poškodb in posledic poškodb kot tudi z dejstvom, da je zdravljenje ustaljeno tako, da od nadaljnjih ukrepov ni mogoče pričakovati odprave in zmanjšanja škode (trajno stanje).

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 51.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila. Tožniku je naložilo, da tožencu povrne 8.980,59 EUR stroškov postopka.

2.Tožnik se pritožuje zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da vtoževana terjatev ni zastarala. Sodišče je začetek teka zastaralnega roka navezalo na nejasen pojem "aktivno zdravljenje". V maju 2018 ni bilo mogoče realno oceniti trajnosti funkcionalne prizadetosti ter končnega obsega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ker je bil tožnik po 10. 5. 2018 še večkrat na pregledih, preiskavah ... Psihične težave so posledica nesreče pri delu. Zmerna depresivna motnja se je pri tožniku razvila v času aktivnega kirurškega zdravljenja. Sodišče je preozko razlagalo judikat II Ips 10/2023, ker ga je omejilo le na primere s posttravmatsko stresno motnjo. Po uradni dolžnosti in neodvisno od procesne aktivnosti stranke bi moralo upoštevati, da je bil tek rokov zadržan tudi v drugem valu epidemije od 20. 11. 2020 do 31. 1. 2021. Napačno je uporabilo pravilo o prekluziji. Storilo je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je na eni strani priznalo obstoj dodatnega obdobja zadržanja teka zastaralnega roka, na drugi strani pa je obstoj tega dejstva zavrnilo. Ni jasno, na kakšni osnovi je tožencu priznalo povračilo 8.980,59 EUR stroškov postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Predmet spora je plačilo odškodnine za škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi nesreče pri delu z dne 8. 11. 2016. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da je vtoževana terjatev zastarala (335. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi dejanskimi in pravnimi razlogi ter jih ne ponavlja.

6.Na podlagi prvega odstavka 352. člena OZ odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnik najpozneje 10. 5. 2018 izvedel, da je zdravljenje zaključeno; kasnejši pregledi, preiskave in bolniški stalež, ki je trajal do 19. 9. 2018, niso predstavljali aktivnega zdravljenja in niso vplivali na začetek teka zastaralnega roka. Pritožba to presojo neutemeljeno izpodbija s sklicevanjem, da je sodišče prve stopnje začetek teka zastaralnega roka navezalo na nejasen pojem "aktivno zdravljenje". Za ugotovitev začetka teka subjektivnega zastaralnega roka je ključno, kdaj se je zdravstveno stanje oškodovanca toliko stabiliziralo, da ni bilo mogoče več pričakovati bistvenega izboljšanja. Sodišče prve stopnje je takšno presojo opravilo. Oprlo jo je na ugotovitev izvedenca travmatologa, da je bilo zdravljenje leve goleni zaključeno 10. 5. 2018 s pregledom pri kirurgu plastiku, ki je ugotovil, da nadaljevanje kirurškega zdravljenja ne bi prineslo izboljšanja. Kot je pravilno razlogovalo, je bil tožnik najkasneje tega dne seznanjen z obsegom poškodb in posledic poškodb kot tudi z dejstvom, da je zdravljenje ustaljeno tako, da od nadaljnjih ukrepov ni mogoče pričakovati odprave in zmanjšanja škode (trajno stanje). Pritožbeno sodišče zato soglaša s prvostopenjskim zaključkom, da je tožnik najkasneje 10. 5. 2018 izvedel za škodo (in za tistega, ki jo je povzročil).

7.Pritožba neutemeljeno navaja, da v maju 2018 ni bilo mogoče realno oceniti trajnosti funkcionalne prizadetosti ter končnega obsega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ker je bil tožnik po 10. 5. 2018 še večkrat pregledan pri specialistih različnih strok, opravil je diagnostične preiskave, bil je v postopku pred invalidsko komisijo ... Sodišče prve stopnje je ta dejstva upoštevalo in pravilno ocenilo, da ne vplivajo na drugačen začetek teka subjektivnega zastaralnega roka. Pritožba glede zdravniških pregledov in ostalih tovrstnih aktivnosti tožnika, ki jih je opravil po 10. 5. 2018, ne utemelji konkretnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo trenutka, ko se je zdravstveno stanje toliko stabiliziralo, da ni bilo mogoče več pričakovati bistvenega izboljšanja. Pritožnik tudi ne navede, katerega dne naj bi po njegovem mnenju ta trenutek nastopil, pritožbeno sodišče pa upoštevaje vse izvedene dokaze (izvedensko mnenje, listinska dokumentacija, zaslišanje tožnika) ne dvomi v pravilnost prvostopenjske presoje.

8.Glede ponavljajoče se depresivne motnje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni v vzročni zvezi z nesrečo pri delu. Pritožnik se s tem ne strinja, zatrjuje, da pred obravnavanim škodnim dogodkom ni bil psihiatrično obravnavan in vztraja, da so njegove psihične težave posledica nesreče pri delu. Pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je upoštevalo ugotovitev izvedenca psihiatrije, da se pri tožniku v posledici obravnavane nesreče pri delu ni razvila nobena psihična motnja (ne taka, ki bi bila povzročena s stresom, ne organska psihična motnja). Pojasnil je, da so bile obravnave tožnika pri psihiatrih povezane z večvzročno pogojeno psihično motnjo. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da izvedenec ni ugotovil, kaj naj bi bilo vzrok večvzročno pogojeni psihični motnji in da tega ne pojasni niti izpodbijana sodba. Tožnik v prvostopenjskem postopku na izvedensko mnenje ni podal takšne pripombe, prav tako ni predlagal dopolnitve mnenja ali zaslišanja izvedenca. Tudi sicer je za presojo vzročne zveze v tem sporu ključno pojasnilo izvedenca, da izpostavitev stresorjem v zvezi z obravnavano nesrečo pri delu ni zadosten oziroma potreben razlog za nastanek večvzročno pogojene psihične motnje. Glede na vse obrazloženo na drugačno presojo vzročne zveze ne more vplivati niti pritožbeno pojasnjevanje, da se je depresivna motnja pri tožniku razvila v času aktivnega kirurškega zdravljenja, da je bil v strahu za izid zdravljenja poškodbe, ker se mu je stanje slabšalo (ali bo lahko normalno hodil, delal, služil denar za preživetje ...), da je potreboval pomoč psihiatra, ker sam ni več zmogel itd.

9.Pritožbeno sklicevanje na judikat II Ips 10/2023 ne vpliva na drugačno presojo začetka teka zastaralnega roka. Kot je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje, je ključno stališče citiranega judikata v tem, da je začetek teka zastaralnega roka za vse oblike nepremoženjske škode praviloma vezan na isti trenutek, tj. ko je oškodovanec zvedel za obseg in višino celotne nepremoženjske škode. V citirani zadevi je oškodovanka v prometni nesreči utrpela telesne poškodbe in posttravmatsko stresno motnjo, to pa je tudi bistvena razlika z obravnavanim sporom, v katerem nastanka psihične motnje ni mogoče utemeljiti z nesrečo pri delu. Zaključek zdravljenja psihične motnje (marec 2019) zato ne vpliva na vprašanje zastaranja odškodnine za škodo, ki izvira iz nesreče pri delu. Prav tako ne vpliva na drugačno presojo zastaranja v pritožbi izpostavljena prvostopenjska ugotovitev, da tožnik v posledici nesreče pri delu trpi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (zmanjšana funkcionalnost poškodovane okončine) in je pričakovati, da jih bo trpel tudi v prihodnje. Ta škoda in psihična motnja ne izvirata iz istega škodnega dogodka, zato ju je tudi glede zaključka zdravljenja treba obravnavati različno in ne enovito.

10.Pritožba napačno navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo po uradni dolžnosti upoštevati, da je bil tek rokov zadržan tudi v drugem valu epidemije od 20. 11. 2020 do 31. 1. 2021, oziroma da je zadržanje teka rokov zaradi epidemije splošno znano pravno dejstvo, ki učinkuje neodvisno od procesne aktivnosti stranke. V 360. členu OZ je določeno, da zastaranje ne teče ves tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti. O uporabi te določbe v povezavi z epidemijo covid-19 je bilo v sodni praksi poudarjeno upoštevanje naslednjih pravil: stranka mora zatrjevati dejanske okoliščine, zaradi katerih bi bilo sodišče prve stopnje dolžno uporabiti materialno pravo, ki ureja zadržanje zastaranja (360. člen OZ); v skladu z razpravnim načelom (prvi odstavek 7. člena, 212. člen in peti odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) mora zatrjevati tudi splošno znana dejstva; obstoj epidemije covid-19 kot nepremagljive ovire v smislu 360. člena OZ mora stranka zatrjevati, ni pa ji treba tega splošno znanega dejstva dokazovati; stranka mora podati ugovor zadržanja zastaranja oziroma navesti dejstva, s katerimi ta ugovor utemeljuje, pred prvim narokom, kasneje pa le, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku ali če njihova dopustitev ne bi zavlekla reševanja spora (tretji odstavek 286. člena ZPP).

11.Kot izhaja iz prvostopenjske obrazložitve, je sodišče upoštevalo, da je tožnik v prvi pripravljalni vlogi nasprotoval toženčevemu ugovoru zastaranja s sklicevanjem na Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 COVID-19 (ZZUSUDJZ). Ker je ugotovilo, da je zastaralni rok začel teči 11. 5. 2018 in da je bil na podlagi ZZUSUDJZ v zvezi s 360. člen OZ tek roka zadržan od 29. 3. 2020 do 31. 5. 2020 (prvi val epidemije), je zaključilo, da bi tožnik moral vložiti tožbo do 13. 7. 2021 (iztek 3-letnega zastaralnega roka). To je storil šele 8. 9. 2021, zaradi česar je pravilno zaključilo, da je vtoževana terjatev zastarala.

12.Pritožbene navedbe se nanašajo na drugi val epidemije, v katerem po ugotovitvi sodišča prve stopnje roki niso tekli od 19. 11. 2020 do 10. 1. 2021 (oziroma kot zatrjuje pritožba od 20. 11. 2020 do 31. 1. 2021). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v tem obdobju ZZUSUDJZ ni veljal. Sicer glede teka rokov (tudi zastaralnih) v drugem valu epidemije velja praktično enako kot med prvim valom, le da so bili za drugi val ključni drugi predpisi.

13.Sodišče prve stopnje je tožnikovo trditev, da je bil zaradi epidemije tek zastaralnega roka zadržan od 20. 11. 2020 do 31. 1. 2021, štelo za prepozno. Pritožba neutemeljeno očita, da je napačno uporabilo pravilo o prekluziji iz tretjega odstavka 286. člena ZPP. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je tožnik to trditev podal šele v pripravljalni vlogi z dne 17. 7. 2025, čeprav bi to lahko storil že v prvi pripravljalni vlogi z dne 16. 11. 2022 ali na prvem naroku za glavno obravnavo dne 22. 5. 2023. Pritožbeno sodišče dodaja, da tožnik sicer v prvi pripravljalni vlogi z dne 16. 11. 2022 splošno znanega dejstva epidemije ni zatrjeval; skliceval se je le na materialno pravo - ZZUSUDJZ, ob upoštevanju katerega po njegovih trditvah rok za vložitev odškodninske tožbe ni tekel od 29. 3. 2020 do 1. 7. 2020. Zakaj je šele 17. 7. 2025 zatrdil obstoj epidemije in s tem povezano zadržanje teka zastaralnega roka od 20. 11. 2020 do 31. 1. 2021, tožnik ni pojasnil. Za upoštevanje te trditve tako ni bila izpolnjena zakonska zahteva iz tretjega odstavka 286. člena ZPP, da tožnik trditve predhodno brez svoje krivde ni mogel navesti.

14.Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da glede trditve, ki jo je tožnik podal dne 17. 7. 2025, ni izpolnjena niti v tretjem odstavku 286. člena ZPP predvidena možnost, da dopustitev trditve ne bi zavlekla reševanja spora. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da bi v primeru upoštevanja sporne trditve (kar bi povzročilo, da tožbenega zahtevka ne bi moglo zavrniti zaradi zastaranja) to zavleklo reševanje spora, saj bi spor moralo nadaljevati: najprej bi glede temelja zahtevka moralo zaslišati pričo A.A., po tem zaslišanju pa se odločiti, ali je potrebno postaviti izvedenca medicinske stroke glede višine zatrjevane nepremoženjske škode. Pritožba teh razlogov, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo, zakaj bi se spor zavlekel, konkretizirano ne izpodbija. Navaja le, da se spor ne bi zavlekel, ker bi sodišče prve stopnje moralo zgolj preračunati datum, do katerega bi moral tožnik vložiti tožbo ob upoštevanju zadržanja zastaralnega roka tudi v drugem valu epidemije, to pa ne zahteva dokazovanja z izvedenci in pričami. Pritožbena navedba ni utemeljena. Pri standardu zavlečenja postopka je ključno, ali bi upoštevanje prepozno uveljavljanje trditve povzročilo, da bi reševanje spora trajalo dlje (ne gre torej le za presojo trajanja izračuna novega datuma, ko naj bi nastopilo zastaranje).

15.Zmotno je pritožbeno uveljavljanje kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana zato, ker je sodišče prve stopnje na eni strani priznalo obstoj dodatnega obdobja zadržanja teka zastaralnega roka, na drugi strani pa je obstoj tega dejstva zavrnilo. Iz prvostopenjskih skladnih razlogov jasno izhaja, da bi bilo zadržanje teka zastaralnega roka v obdobju od 20. 11. 2020 do 31. 1. 2021 mogoče upoštevati, če bi tožnik za to pravočasno podal ustrezno trditveno podlago. Kot je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, je to storil prepozno. Navedeni razlogi omogočajo preizkus izpodbijane sodbe, zato je nasprotna pritožbena navedba neutemeljena. Presoja o zastaranju vtoževane terjatve je utemeljena v ugotovljenih dejstvih, zato je napačno pritožbeno uveljavljanje kršitve pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS (URS) in kršitve 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP).

16.Ker tožnik v sporu ni uspel, mu je sodišče prve stopnje utemeljeno naložilo, da tožencu povrne stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Napačna je pritožbena navedba, da ni jasno, na kakšni osnovi je to storilo. Standard obrazloženosti stroškovne odločitve v sodni odločbi je nižji kot za obrazložitev odločitve o glavni stvari. Sprejemljiva možnost poenostavljene obrazložitve je tudi ta, ki jo je uporabilo sodišče prve stopnje. V izpodbijani sodbi je navedlo, katerih stroškov ni priznalo, glede drugih pa se je sklicevalo na toženčev stroškovnik v spisu, iz katerega je razvidno, katere stroške je priznalo in njihov natančen izračun. Potrebne stroške postopka je pravilno prisodilo upoštevaje vrednost spornega predmeta in postavke Odvetniške tarife (OT), tožencu pa je priznalo tudi povračilo stroškov zaradi izvedbe dokaza z izvedencema medicinske stroke.

17.S pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo je zato zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

18.Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP). Toženčev odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato ni bil za pravdo potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------

1Prim. VSL I Cp 809/2024 v zvezi z II DoR 16/2026, VSL II Cpg 205/2024 idr.

2Odredba predsednika Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 11. 2020 o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 165/2020). Sklep Vlade RS z dne 19. 11. 2020 o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom (Ur. l. RS, št. 167/2020).

3To je po pridobitvi mnenja izvedencev medicinske stroke, ki ju je sodišče prve stopnje postavilo izključno zaradi podaje mnenja o tem, kdaj je bilo zaključeno tožnikovo zdravljenje.