Jedro

Glede na to, da je po materialnem pravu pogoj iz 631. člena OZ tudi dospelost terjatve podjemnika do naročnika, da je bila tožeča stranka seznanjena z dvostranskim razmerjem (…) - tožena stranka, da je bila tožeča stranka v pogodbenem – podizvajalskem razmerju s (...) na istem AC odseku kot (…) in tožena stranka, bi lahko tožeča stranka na obrazložene trditve tožene stranke o nedospelosti terjatve brez pretirane procesne skrbnosti predlagala kakršen koli dokaz dospelosti terjatve, ne le dopisa 27. 3. 2006, ki ni bil dokaz dospelosti terjatve. Terjatev je v sferi upnika, obveznost izpolniti je v sferi dolžnika. Tožeča stranka bi lahko predlagala kakršenkoli dokaz iz sfere upnika (...), tudi poizvedbe ali zaslišanje predstavnikov. Če pa bi tudi (...)zanikal dospelost terjatve do tožene stranke kot je slednja in bi tožeča stranka po pravnomočnosti postopka izvedela za dokaze, ki kažejo nasprotno, verjetno ne bi bilo dvoma v njeno nekrivdo pri zbiranju procesnega gradiva.

Čeprav gre pri v obnovi predlaganih dokazih res za listine, kot navaja tožeča stranka v pritožbi, ki so se izdajale oziroma pošiljale na relaciji izvajalec – tožena stranka in da tožeča stranka na izdajo teh listin ni imela nobenega vpliva, niti ni mogla vedeti ali so bile listine resnično izdane oziroma situacije s strani tožene stranke potrjene, to ne pomeni, da tožeča stranka s povprečno skrbnostjo ne bi mogla predlagati kakšnega koli dokaza o dospelosti terjatve med (...) in toženo stranko, ne le dopisa 27. 3. 2006. Če se je odločila vložiti tožbo zoper toženo stranko zaradi plačila, je vedela, da zahtevek temelji na 631. členu OZ in da ta terja tudi dokaz dospelosti terjatve (...)do tožene stranke. Z isto skrbnostjo bi morala že pred pravdo preveriti ali je terjatev dospela in zagotoviti dokaze, ne le dopisa 27. 3. 2006, sicer se je pravdala „na slepo“. Ne bi se smela zanesti, da bo tožena stranka priznala dospelost terjatve (...)do nje. Če pa se je, bi morala tožeča stranka med pravdo, glede na nasprotovanje tožene stranke dospelosti terjatve in dokazno breme, pokazati zadosti napora pri predlaganju dokazov za dejstvo, ki je v sferi upnika (…), s katerim je bila v pogodbenem – podizvajalskem razmerju na istem AC odseku kot (…) in tožena stranka. V ugotovljenih dejanskih okoliščinah takšna zahteva ni pretirano stroga do tožeče stranke.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje. Tožeča stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

O pritožbi zoper sklep z dne 29. 11. 2012: Sodišče prve stopnje je z v uvodu prvonavedenim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za obnovo postopka. Ugotovilo je, da so novo predlagani dokazi obstajali že v oktobru oziroma novembru 2005, sodba sodišča prve stopnje je bila izdana 7. 9. 2006, postopek je bil pravnomočno končan s sodbo Višjega sodišča v Celju (…) z dne 10. 10. 2007. Tožeča stranka se ne more razbremeniti svoje odgovornosti pri zbiranju gradiva z navajanjem, da je tožena stranka v postopku izrecno izjavila, da ne obstajajo nobene listine, ki bi dokazovale obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke. Glede na to, da je tožeča stranka pravna oseba, za katero se pričakuje, da v obligacijskih razmerjih ravna s profesionalno skrbnostjo (6. člen OZ), bi bilo od nje pričakovati, da bi glede na dejstvo, da je na podlagi pogodbe 12/05 z dne 12. 5. 2005 izvajala dela za toženo stranko kot podizvajalec prevzemnika javnega naročila (…), da je dela opravila in upravičeno pričakovala plačilo le-teh, da bi od njega pridobila dokumente, ki jih sedaj predlaga, v kolikor pa ji ta le-teh ne bi izročil, da bi sodišču predlagala, da pri glavnem izvajalcu (...)preveri ali so situacije že bile predložene naročniku (toženi stranki) in ali jih je le-ta potrdil. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka po pooblaščeni odvetniški pisarni iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in kršitev Ustave RS ter Evropske konvencije o človekovih pravicah. V pritožbi navaja, da z dokazi ni razpolagala ter za obstoj dokazov, priloženih predlogu za obnovo postopka, v času sojenja na prvi stopnji ni vedela niti je bila zanje dolžna vedeti – tožena stranka je ves čas postopka na prvi stopnji jasno in nedvoumno zatrjevala, da ne obstojijo nobene listine, ki bi dokazovale dolg tožene stranke do tožeče stranke. Sodišče je nekritično sledilo navedbam, ki jih je v odgovoru na predlog za obnovo postopka podala tožena stranka, ter ob neupoštevanju konkretnih okoliščin nerazumno visoko postavilo standard skrbnosti, ki bi ga tekom postopka na prvi stopnji pri zbiranju dokaznega gradiva po mnenju sodišča morala izkazati tožeča stranka. Tekom postopka na prvi stopnji je tožeča stranka utemeljenost svoje terjatve do tožene stranke zatrjevala in dokazovala na več pravnih podlagah ter v dokaz navedb predložila večje število listin. Predložila je vse njej znane in razpoložljive listine, ki so po njenem vedenju obstajale v času sojenja na prvi stopnji. Slednje med strankami (ter očitno tudi za sodišče) niti ni sporno. Hkrati je tožena stranka svoje obveznosti do tožeče stranke vztrajno zanikala, obenem je večkrat izrecno, jasno in nedvoumno izjavila, da ne obstajajo nobene listine, ki bi dokazovale, da obstaja terjatev tožene stranke do tožeče stranke, kar je razvidno iz: (-) odgovora na tožbo, točka 3: “Tožena stranka v tem času glede na zaveze po sklenjenih pogodbah še ne dolguje (...), zato tudi ne more izplačati spornih terjatev tožeče stranke.”, (-) zapisnika o poravnalnem naroku in naroku za glavno obravnavo 7. 9. 2006, izjava tožene stranke: “(...) (...) sploh še ni izdal situacij.” Gornjim navedbam tožene stranke, da ne obstajajo nobene listine, ki bi dokazovale vtoževano terjatev, je tožeča stranka verjela, saj ni razpolagala z nobenim dokazom o nasprotnem. Tem navedbam so verjela tudi vsa tri sodišča, nobeno tožeči stranki ni očitalo nezadostne skrbnosti pri zbiranju procesnega gradiva, saj je tožeča stranka utemeljenost terjatve dokazovala z drugimi, njej razpoložljivimi in znanimi dokazi. ZPP nikjer ne predpisuje, da se določena dejstva dokazujejo le z določenimi (taksativnimi naštetimi in omejenimi) dokazi, pri čemer je potrebno upoštevati, da je tožeča stranka v dokaz tožbenih trditev predložila večje število dokazov, s katerimi je v utemeljenost tožbenega zahtevka prepričala sodišče prve in druge stopnje. Glede na stališče, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, bi morala tožeča stranka pri zbiranju procesnega gradiva predpostavljati, da tožena stranka pred sodiščem govori neresnice ter zlorablja procesne pravice, čeprav tožena stranka s takšnim ravnanjem jasno krši 9. in 11. člen ZPP, postavlja se tudi vprašanje kazenske odgovornosti tožene stranke za izjave, ki jih je podala pred sodiščem. Tožena stranka svoje obveznosti do tožeče stranke ni le neutemeljeno zanikala oziroma navedla, da vtoževano terjatev ni z ničemer dokazala, temveč je jasno izjavila, da ne obstajajo nobene listine v tej zvezi. Takšne izjave oziroma navedbe je tožena stranka podala, čeprav je vedela: (1) da listine obstajajo, (2) da vtoževana terjatev tožeči stranki dejansko dolguje, saj iz listin, za katere je tožena stranka izjavila, da ne obstajajo, izhaja prav utemeljenost vtoževane terjatve in (3) da gre za listine, ki so se izdajale oziroma pošiljale na relaciji izvajalec – tožena stranka in da tožeča stranka na izdajo teh listin ni imela nobenega vpliva, niti je mogla vedeti, ali so bile listine resnično izdane oziroma situacije s strani tožene stranke potrjene. Sodna praksa je že zavzela stališče, da je pričakovano oziroma zahtevano skrbnost stranke v postopku treba ocenjevati po bistveno bolj blagih in ohlapnih merilih, kot bi bilo to običajno, če okoliščine, ki so povzročile oziroma prispevale k njeni “nepravočasnosti”, izvirajo iz sfere druge stranke […]. Toliko manj strogo je potrebno presojati pričakovano skrbnost tožeče stranke v konkretnem primeru, ko je tožena stranka tekom postopka zavestno zatrjevala neresnice, zlorabljala (oziroma nepošteno in nekorektno uporabljala) svoje pravice in na podlagi tega zavedla tožečo stranko ter vsa tri sodišča. Med strankama (in tudi za sodišča) ni bilo sporno dejstvo neobstoja listin, za katere se je po pravnomočno končanem postopku izkazalo, da vendarle obstajajo in je tožena stranka zanje vedela (saj jih je sama potrjevala in to celo pred vložitvijo predmetne tožbe). Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da bi naj bila tožeča stranka (kljub izrecnim izjavam tožene stranke o neobstoju listin) dolžna: (1) predpostavljati, da tožena stranka pred sodiščem zavestno govori neresnice in (2) predlagati dokaze, s katerimi bi preverjala resničnost izjav, katere je tožena stranka kot profesionalna oseba po pooblaščencu večkrat podala pred sodiščem. Tako stroge procesne skrbnosti za eno stranko pri dokazani zlorabi procesnih pravic in zatrjevanju neresnic s strani druge stranke enostavno ni mogoče nikakor (ne izkustveno logično ne pravno) utemeljiti. Tudi v primeru, da bi tožeča stranka tekom postopka na prvi stopnji dodatno dokazno gradivo skušala pridobiti (sama ali preko sodišča) od izvajalca, še ne pomeni, da bi tožeča stranka to dokazno gradivo lahko res uspešno pridobila od izvajalca. Niti ni gotovo, da bi sodišče temu dokaznemu predlogu (pridobitev listin preko sodišča) sploh sledilo, saj je tožena stranka večkrat zatrdila, da listin sploh ni. Stališče Ustavnega sodišča RS glede zlorabe procesnih pravic je jasno: za zlorabo pravic gre že v primeru, ko stranka sodišča s pomembnih dejstvom ne seznani (ta dejstva zamolči oziroma jih iz malomarnosti ne navede). Toliko bolj gre za zlorabo procesnih pravic v obravnavani zadevi, ko je tožena stranka evidentno zatrjevala neresnice in zlorabljala svoje pravice, sodišče pa tega ni preprečilo. Tožena stranka ni odgovorila na pritožbo. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožeče stranke za obnovo postopka, ker ni dokazala pogoja po drugem odstavku 395. člena ZPP: da ni mogla uveljavljati novih dokazov brez svoje krivde, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodbo. Tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija dejanskih ugotovitev v izpodbijanem sklepu: (-) da so novi dokazi tri listine (prva listina je 9. začasna situacija (...), ki jo je tožena stranka prejela 5. 10. 2005, potrdila 18. 10. 2005, v tej situaciji potrjene terjatve so zapadle v plačilo 2. 11. 2005; druga listina je 10. začasna situacija (...), ki jo je tožena stranka prejela 4. 11. 2010, potrdila 21. 11. 2005, v tej situaciji potrjene terjatve so zapadle v plačilo 2. 12. 2005; tretja listina je dopis tožene stranke (...)“vračilo računa/situacije” z dne 29. 11. 2005; 14. in 15. točka obrazložitve), (-) da je bil prejšnji postopek pravnomočno končan s sodbo Višjega sodišča v Celju (...) z dne 10. 10. 2007 (16. točka obrazložitve).

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je tekom postopka na prvi stopnji zatrjevala in dokazovala utemeljenost terjatve do tožene stranke na več pravnih podlagah. Iz tožbe in ostalih listin je razvidno, da je utemeljevala tožbeni zahtevek na dveh materialnopravnih podlagah: Odredbi o finančnem poslovanju proračunskih porabnikov (5. člen) in 631. členu OZ. Za Odredbo o finančnem poslovanju proračunskih porabnikov je Vrhovno sodišče RS v sodbi III Ips 69/2008 z dne 21. 12. 2010 pojasnilo: (-) da v 5. členu določa obveznost naročnikov, da morajo v postopkih oddaje javnih naročil v razpisne pogoje dodatno vključiti zavezo izvajalcev del kot prevzemnikov javnih naročil za odstop svojih terjatev do naročnikov v korist dobaviteljev blaga, podizvajalcev in kooperantov za izkazane in potrjene terjatve dobaviteljev blaga, podizvajalcev in kooperantov do izvajalcev (prva alineja 5. člena Odredbe), (-) da je bila v pogodbi z dne 22. 12. 2004, ki jo je sklenila tožena stranka kot naročnica z izvajalci (...),(...)in (...), določena taka zaveza (5. člen pogodbe; 12. točka obrazložitve sodbe III Ips 69/2008), (-) da zaveza odstopiti terjatev še ne pomeni samega odstopa terjatve, pa tudi tedaj, če bi šteli, da je bila terjatev prevzemnika javnega naročila (...)odstopljena tožeči stranki, se je treba najprej vprašati, kakšna terjatev ji je bila odstopljena, (-) da je to lahko le terjatev, ki jo je imel prevzemnik javnega naročila do tožene stranke, (-) da po ugotovitvah sodišča druge stopnje v času odločanja sodišča prve stopnje terjatev še ni dospela (13. točka obrazložitve sodbe III Ips 69/2008). Izrecno je ugotovilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen […] na podlagi 5. člena Odredbe (14. točka obrazložitve sodbe III Ips 69/2008).

Relevantna materialnopravna podlaga tožbenega zahtevka je tako le direktna tožba podizvajalca po 631. členu OZ. Na tej podlagi se lahko sodelavci za svoje terjatve do podjemnika obrnejo neposredno na naročnika in zahtevajo od njega, da jim te terjatve izplača iz vsote, ki jo v tistem trenutku dolguje podjemniku, če so priznane. Za uspešnost tožbenega zahtevka mora tožeča stranka dokazati dvoje: (1) vsoto, ki jo naročnik (tožena stranka) v trenutku zahteve sodelavca (tožeče stranke) dolguje podjemniku (...)in(2) pripoznavo terjatve podjemnika sodelavcu. Drugi del materialnopravne podlage 631. člena OZ – pripoznavo terjatve podjemnika (...)sodelavcu (tožeči stranki) je tožeča stranka dokazala v prvotnem postopku. Ni pa dokazala prvega dela – dospelosti terjatve podjemnika (...) do naročnika (tožene stranke). Terjatev prevzemnika javnega naročila (...)do tožene stranke mora biti v času odločanja sodišča prve stopnje dospela. Tožena stranka mora že dolgovati prevzemniku javnega naročila (a contrario argumentacija 13. točke obrazložitve sodbe III Ips 69/2008).

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je v dokaz svojih navedb v prvotnem postopku predložila večje število listin, da je predložila vse njej znane in razpoložljive listine, ki so po njenem vedenju obstajale v času sojenja na prvi stopnji, da slednje med strankami postopka in očitno tudi za sodišče naj ne bi bilo niti sporno. Pri tem ne pove konkretno katere dokaze je predložila. Iz spisa je razvidno, da je v dokaz dospelosti terjatve iz dvostranskega razmerja (…) – tožeča stranka predložila samo dopis tožene stranke tožeči stranki številka 402-1/06-NP z dne 27. 3. 2006 (priloga A 14). Zanj je sodišče druge stopnje ugotovilo in v sodbi III Ips 69/2008 mu je sledilo Vrhovno sodišče RS, da zgolj na podlagi dopisa tožene stranke z dne 27. 3. 2006 ni mogoče ovreči trditev tožene stranke, da del po vtoževanih začasnih situacijah v razmerju do podjemnika (...)ni prevzela, da ji ta ni izdal situacij za ta dela, da zato podjemniku še nič ne dolguje (druga stran obrazložitve sodbe Višjega sodišča v Celju Cpg 64/2007). Iz dopisa 27. 3. 2006 izhaja le ugotovitev tožene stranke, da na podlagi izdanih začasnih odredb zadržuje vtoževani znesek do pravnomočno končanega sodnega postopka, da v kolikor bi zadržana sredstva sprostili pred odločitvijo sodišča, bi s tem prejudicirali odločitev sodišča in prevzeli odgovornost za škodo, ki bi nastopila v primeru, da sodišče tožbenim zahtevkom ne ugodi ali ne ugodi v celoti (priloga A14). Ne izhaja priznanje tožene stranke dospelosti terjatve (…) do nje.

Tožeča stranka je bila seznanjena z dvostranskim razmerjem (...)- tožena stranka. Vanj je bila posredno vključena kot podizvajalec (...)na istem AC odseku, na katerem je bil (…) podjemnik naročnika (tožene stranke)(1). Dospelost terjatve iz dvostranskega razmerja med (...)in toženo stranko bi lahko tožeča stranka dokazovala s katerimkoli dokazom, ne le s situacijami in drugimi listinami. V pritožbi ima prav, da ZPP ne predpisuje, da se določena dejstva dokazujejo le z določenimi taksativno naštetimi in omejenimi dokazi. Ampak glede na to, da je po materialnem pravu pogoj 631. člena OZ tudi dospelost terjatve podjemnika do naročnika, da je bila tožeča stranka seznanjena z dvostranskim razmerjem (...)- tožena stranka, da je bila tožeča stranka v pogodbenem – podizvajalskem razmerju s (...)na istem AC odseku kot (…) in tožena stranka, bi lahko tožeča stranka na obrazložene trditve tožene stranke o nedospelosti terjatve (...)(2) brez pretirane procesne skrbnosti predlagala kakršen koli dokaz dospelosti terjatve, ne le dopisa 27. 3. 2006, ki ni bil dokaz dospelosti terjatve. Terjatev je v sferi upnika, obveznost izpolniti je v sferi dolžnika. Tožeča stranka bi lahko predlagala kakršenkoli dokaz iz sfere upnika (…), tudi poizvedbe ali zaslišanje predstavnikov. Če pa bi tudi (...)zanikal dospelost terjatve do tožene stranke kot je slednja in bi tožeča stranka po pravnomočnosti postopka izvedela za dokaze, ki kažejo nasprotno, verjetno ne bi bilo dvoma v njeno nekrivdo pri zbiranju procesnega gradiva.

Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno navaja: (-) da tudi v primeru, da bi tekom postopka na prvi stopnji dodatno dokazno gradivo skušala pridobiti sama ali preko sodišča od izvajalca (...), to še ne pomeni, da bi to dokazno gradivo lahko res uspešno pridobila od izvajalca in (-) da ni gotovo, da bi sodišče temu dokaznemu predlogu (pridobitev listin preko sodišča) sploh sledilo, saj je tožena stranka večkrat poudarila, da listin sploh ni. Navedbe pomenijo prejudiciranje ravnanja (...)in sodišča, kar z vidika krivde oziroma potrebne procesne skrbnosti v prejšnjem postopku ne zadošča. Čeprav gre pri v obnovi predlaganih dokazih res za listine, kot navaja tožeča stranka v pritožbi, ki so se izdajale oziroma pošiljale na relaciji izvajalec – tožena stranka in da tožeča stranka na izdajo teh listin ni imela nobenega vpliva, niti ni mogla vedeti ali so bile listine resnično izdane oziroma situacije s strani tožene stranke potrjene, to ne pomeni, da tožeča stranka s povprečno skrbnostjo ne bi mogla predlagati kakšen koli dokaz dospelosti terjatve med (...)in toženo stranko, ne le dopisa 27. 3. 2006. Če se je odločila vložiti tožbo zoper toženo stranko zaradi plačila, je vedela, da zahtevek temelji na 631. členu OZ (3) in da ta terja tudi dokaz dospelosti terjatve (...)do tožene stranke. Z isto skrbnostjo bi morala že pred pravdo preveriti ali je terjatev dospela in zagotoviti dokaze, ne le dopisa 27. 3. 2006, sicer se je pravdala „na slepo“. Ne bi se smela zanesti, da bo tožena stranka priznala dospelost terjatve (...)do nje. Če pa se je, bi morala tožeča stranka med pravdo, glede na nasprotovanje tožene stranke dospelosti terjatve in dokazno breme, pokazati zadosti napora pri predlaganju dokazov za dejstvo, ki je v sferi upnika (...), s katerim je bila v pogodbenem – podizvajalskem razmerju na istem AC odseku kot (...)in tožena stranka. V ugotovljenih dejanskih okoliščinah takšna zahteva ni pretirano stroga do tožeče stranke.

Razen dopisa 27. 3. 2006, ki ni dokazoval dospelosti terjatve, tožeča stranka ni predlagala drugega dokaza, čeprav bi ga kot povprečno skrbna stranka lahko. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno zaključilo, da bi bilo od tožeče stranke pričakovati, da bi glede na dejstvo, da je na podlagi pogodbe 12/05 z dne 12. 5. 2005 izvajala dela za toženo stranko kot podizvajalec prevzemnika javnega naročila (…), da je dela opravila in da je upravičeno pričakovala plačilo le-teh, da bi od njega (torej od (...) pridobila dokumente, ki jih sedaj predlaga. V kolikor pa ji ta le-teh ne bi izročil, da bi sodišču predlagala, da pri glavnem izvajalcu (...)preveri ali so situacije že bile predložene naročniku - toženi stranki in ali jih je potrdila (16. točka obrazložitve).

S tem so neutemeljene vse obsežne pritožbene navedbe tožeče stranke: (-) glede nerazumno visoko postavljenega standarda skrbnosti, ki bi ga tekom postopka na prvi stopnji pri zbiranju dokaznega gradiva po mnenju sodišča prve stopnje morala izkazati tožeča stranka, (-) da glede na stališče, kot ga je zavzelo sodišče v izpodbijanem sklepu, bi morala pri zbiranju procesnega gradiva predpostavljati, da tožena stranka pred sodiščem govori neresnice ter zlorablja procesne pravice, čeprav tožena stranka s takšnim ravnanjem krši 9. in 11. člen ZPP, (-) da je tožena stranka ne le neutemeljeno zanikala obveznosti do tožeče stranke oziroma navedla, da vtoževana terjatev ni z ničemer dokazana, temveč je jasno izjavila, da ne obstajajo nobene listine v tej zvezi, (-) da je takšne izjave oziroma navedbe tožena stranka podala, čeprav je vedela, da listine obstajajo, da vtoževano terjatev tožeči stranki dejansko dolguje, saj iz listin, za katere je tožena stranka izjavila, da ne obstajajo, izhaja prav utemeljenost vtoževane terjatve, (-) da iz izpodbijanega sklepa izhaja, da naj bi bila tožeča stranka (kljub izrecnim izjavam tožene stranke na obstoju listin) dolžna prvič predpostavljati, da tožena stranka pred sodiščem zavestno govori neresnice in drugič predlagati dokaze, s katerimi bi preverjala resničnost izjav, katere je tožena stranka kot profesionalna oseba po pooblaščencu večkrat podala pred sodiščem, (-) da tako stroge procesne skrbnosti za eno stranko ob dokazani zlorabi procesnih pravic in zatrjevanju neresnice s strani druge stranke enostavno ni mogoče ne izkustveno, logično in nepravno utemeljiti, (-) da je sodišče standard skrbnosti izrazilo v izrazito škodo tožeče stranke, čeprav bi morala za obe stranki veljati enaka pravila, (-) da je toženi stranki izrecno dopustilo zlorabo procesnih pravic brez kakršnihkoli sankcij, (-) da je sodišče dopustilo zlorabo procesnih pravic s strani tožene stranke, ki je pravna oseba, proračunski porabnik ter v izključni last Republike Slovenije, (-) da se je tožena stranka v tem postopku opredelila do navedb tožeče stranke, pri tem pa zavestno zatrjevala neresnice in zavedla tako tožečo stranko, kakor tudi sodišče, (-) da sodišče ni enakopravno obravnavalo strank v izpodbijanem sklepu, saj po eni strani tožeči stranki neutemeljeno nalaga prekomerno skrbnost, po drugi strani izrecno omogoča in ne sankcionira dokazane zlorabe procesnih pravic tožene stranke, (-) da je z navedenim sodišče kršilo 22. člen Ustave RS, saj je toženo stranko neutemeljeno postavilo v bistveno boljši položaj v razmerju do tožeče stranke, s tem pa gre za kršitev pravice do poštenega sojenja v povezavi s kršitvijo načela “enakosti orožij” v kontradiktornem postopku, (-) da gre za zlorabo procesnih pravic v zadevi, ko je tožena stranka evidentno zatrjevala neresnice in zlorabljala svoje pravice, sodišče pa tega ni preprečilo, (-) da kršitve obenem pomenijo kršitve pravice do poštenega sojenja, zagotovljene v 6. členu EKČP. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo prvoizpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

O pritožbi zoper sklep z dne 12. 12. 2012: Sodišče prve stopnje je z v uvodu drugonavedenim sklepom naložilo tožeči stranki, da je dolžna plačati toženi stranki 3.899,92 EUR stroškov v roku 15 dni, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku 15 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev. Ugotovilo je, da je v izreku sklepa 29. 11. 2012 res izostala odločitev o stroških. Tožeča stranka ni uspela s predlogom za obnovo postopka, zato je v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP dolžna povrniti toženi stranki stroške.

Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka po pooblaščeni odvetniški pisarni iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP. V pritožbi navaja, da se zoper sklep 29. 11. 2012 pravočasno pritožila. V primeru, da bo tožeča stranka s pritožbo uspela, bo odpadla tudi pravna podlaga za povračilo stroškov in bo sklep 12. 12. 2012 v nasprotju s 154. členom ZPP. Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je vložila pritožbo zoper sklep o stroških posledično, ker meni, da sklep o obnovi postopka, ki je osnova za drugi izpodbijani sklep o stroških, ni zakonit in pravilen. Glede na to, da je sodišče prve stopnje zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo prvi izpodbijani sklep, je neutemeljena tudi posledična pritožba zoper sklep o stroških. Višine priznanih stroškov tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo drugi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

O stroških tega pritožbenega postopka: Tožeča stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela ( prvi

odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP ).

Op. št. (1): V tožbi je zatrjevala: (-) da je za (…) na podlagi pogodbe 12/05-koop. izvajala strojne in prevozne storitve na odseku AC […], (-) da je (…) izvajal dela na odseku AC [...] na osnovi pogodbe, sklenjene s stvarnim investitorjem toženo stranko (2. stran tožbe). V prvi pripravljalni vlogi je zatrjevala: (-) da pogodba 12/05 tako glede pogodbene cene kot glede načina obračunavanja in plačevanja opravljenih del zahteva, da so obračunske situacije potrjene tudi s strani investitorja, tožene stranke, (-) da iz že predložene pogodbe 12/05 izhaja, da je pogodbeno razmerje med toženo stranko in (…) obstajalo (druga stran pripravljalne vloge).

Op. št. (2): V odgovoru na tožbo je zatrjevala, da v tem času glede na zaveze po sklenjenih pogodbah še ne dolguje podjemniku (…). V prvem pripravljalnem spisu je tožena stranka zatrjevala, da tudi v primeru, če so vtoževane začasne situacije potrjene in pripoznane s strani izvajalca (…), s tem še ni izpolnjen zakonski pogoj iz 631. člena OZ, […], da naročnik – tožena stranka del iz spornih začasnih situacij v razmerju do podjemnika še ni prevzela in tako podizvajalec ne more zahtevati neposrednega plačila od tožene stranke.

Op. št. (3): Na ta člen se sklicevala v tožbi (3. stran).