Jedro

Protispisnost je napaka tehnične narave, gre za napačen postopek prenosa, pri katerem se sodišče v nobenem pogledu ne opredeljuje, zlasti ne vrednostno, tako da bi ocenjevalo vrednost posameznega dokaza. V primeru, ko protislovje ni posledica prenosa podatkov iz spisa v sodbo, ampak je rezultat sodnikovega sklepanja, ne gre za protispisnost, ampak eventuelno za zmotno dokazno oceno.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se: - znesek 1.600,00 EUR v I. točki izreka zniža za 80,00 EUR (na 1.520,00 EUR) in se zavrne tudi zahtevek na plačilo zneska 80,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 6. 2010 do plačila ter zavrne zahtevek na plačilo zneska 100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2013 do plačila; - znesek pravdnih stroškov v IV. točki izreka zviša za 43,03 EUR (na 65,60 EUR).

II. Sicer se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 34,33 EUR v 8-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku 8-dnevnega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka tožeči stranki dolžna plačati znesek 1.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 6. 2010 do plačila in znesek 100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2013 do plačila, v roku 15 dni. Kar je tožeča stranka zahtevala več, je zavrnilo (I. in III. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da se zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka zavrne in je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 22,57 EUR stroškov pravdnega postopka, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. in IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka (toženec). Pritožbo vlaga zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče je v dokazne namene prebralo dve izvedenski mnenji, mnenje A. A. in dr. B. B., ki sta oba ugotovila, da ni mogoče ugotoviti, čigav je podpis na kreditni pogodbi. Toženec je namreč zatrjeval, da ni podpisal nobene kreditne pogodbe in da si od tožeče stranke (tožnika) ni sposodil nobenega denarja. Sodišče je na podlagi izvedenih dokazov ocenilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen in odločitev oprlo na izpoved tožnika ter na izvedenski mnenji. Sodišče je bistveno kršilo določbe postopka, in sicer gre za kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj ne drži, da bi tožnik izpovedoval prepričljivo in notranje skladno. V nadaljevanju toženec povzema izpoved tožnika v tem pravdnem postopku, v zadevi Kpd 29885/2014 Okrajnega sodišča v Radovljici in v drugem kazenskem postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani ter izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje. Navaja, da je tožnik svojo izjavo spreminjal, odvisno od postopka, v katerem jo je podal. Gre za ključne okoliščine dogodka (kje je bila pogodba podpisana, kdo jo je napisal, kdo je bil prisoten pri izročitvi denarja). Ker sodišče izjavo tožnika šteje za notranje skladno in prepričljivo, je podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi sodišča v nasprotju z listinami, na katere se sodišče opira. Tožnik o bistvenem ni izpovedoval enako, ampak različno. Celo C. C. je v kazenskem postopku izjavil, da toženca še nikoli ni videl. Tožnik je v drugem kazenskem postopku izpovedoval, da je tožencu posodil nek znesek, da ne ve, kakšen znesek, ter da je 60,00 EUR toženec že vrnil, pogodbo sta napisala tožnik in toženec sama, šele pozneje je navajal, da je pogodbo napisal C. C. V tem pravdnem postopku pa je 5. 4. 2016 navedel (prav izpovedal), da je izročil tožencu 1.600,00 EUR, da je 180,00 EUR nagrada kot obresti. Do takrat se je skliceval na kreditno pogodbo in navajal, da je tožencu izročil 1.780,00 EUR. Če je sodišče štelo, navkljub kreditni pogodbi, da posojilo predstavlja 1.600,00 EUR in obresti 180,00 EUR, je treba izpostaviti, da so te obresti v višini 180,00 EUR očitno oderuške in niso dokazane. Gre za kršitev materialnega prava, saj je oderuška pogodba nična. Razlogov o odločilnih dejstvih ni niti glede okoliščine, da znesek 180,00 EUR predstavlja obresti in tega dela sodbe ni mogoče preizkusiti. Izračuna o obrestih ni mogoče narediti in sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Podana je kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi so sami s seboj v nasprotju. Uporaba določbe 288. člena Obligacijskega zakonika, OZ, je s strani sodišča nepravilna, saj v pogodbi ni navedeno, da je glavnica 1.600,00 EUR in da se dolgujejo obresti v višini 180,00 EUR. Nasprotje je tudi med tem, kar sodišče navaja o vsebini izvedeniškega mnenja in samim izvedeniškim mnenjem. Iz obeh izvedeniških mnenj namreč izhaja, da je lahko kreditno pogodbo podpisal kdorkoli. Izvedeniška mnenja ne potrjujejo, da bi toženec podpisal kreditno pogodbo, večja verjetnost je, da je tožnik sam naredil parafo na kreditni pogodbi in da je resnično ni podpisal toženec. Tožnik je sam priznal, da je ročno zapisal datum na kreditni pogodbi. Ne drži, da je bila kreditna pogodba najprej natisnjena in nato podpisana. Razlogi sodbe v tem delu so nejasni in sami s seboj v nasprotju. Če sodišče ugotavlja, da iz izvedenskih mnenj ne izhaja ugotovitev, da je podpis na kreditni pogodbi tožencev, potem sodišče s primerjavo podpisov toženca ne more priti do drugačnih ugotovitev, ravno to pa je sodišče storilo. Zato so razlogi o odločilnih dejstvih sami s seboj v nasprotju. Izvedenec je izrecno ugotovil, da bi pogodbo lahko podpisal kdo, ki izvaja enake parafe.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. V konkretni zadevi gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP). Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Ker se torej v sporu majhne vrednosti sodba zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ne more izpodbijati, so tovrstne pritožbene navedbe toženca neupoštevne.

5. Toženec v zvezi z oceno izpovedi tožnika sodišču očita kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar neutemeljeno. Protispisnost je podana takrat, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Protispisnost je napaka tehnične narave, gre za napačen postopek prenosa, pri katerem se sodišče v nobenem pogledu ne opredeljuje, zlasti ne vrednostno, tako da bi ocenjevalo vrednost posameznega dokaza. V primeru, ko protislovje ni posledica prenosa podatkov iz spisa v sodbo, ampak je rezultat sodnikovega sklepanja, ne gre za protispisnost, ampak eventuelno za zmotno dokazno oceno.

6. Kljub navedbi, da gre za kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, skuša toženec izpodbiti ugotovljeno dejansko stanje in kritizira dokazno oceno sodišča prve stopnje. Gre za nedopustna pritožbena razloga v sporu majhne vrednosti. Kot že navedeno, zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni dopusten pritožbeni razlog, prav tako pa ne relativno bistvena kršitev določb postopka (torej zatrjevano ravnanje v nasprotju z 8. členom ZPP). Podrobnejši odgovor na tovrstne pritožbene navedbe zato ni potreben.(1)

7. Kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP toženec zatrjuje tudi glede navedb sodišča o vsebini izvedeniškega mnenja, prav tako neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je namreč tudi izvedeniško mnenje izvedenca A. A. pravilno povzelo. Tudi v tem delu toženec nedopustno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje. Trdi, da je večja verjetnost, da je tožnik sam naredil parafo, čeprav je sodišče prve stopnje pravilno povzelo, da je izvedenec A. A. ugotovil, da gre za 50 % verjetnost, da toženec je ali ni avtor podpisa na kreditni pogodbi. Iz izvedeniškega mnenja sodnega izvedenca dr. B. B. pa izhaja, da glede na enostavnost spornega podpisa ni mogoče potrditi niti, da sporne parafe ni napisal toženec, niti da jo je napisal toženec.(2) Prav tako je sodišče pravilno povzelo ugotovitve izvedenca A. A., da je bila pogodba najprej natisnjena in šele nato podpisana, podpis pod imenom toženca je izpisan brez upočasnitev, zastojev ali oklevanj in ni bilo vidnih znakov ponarejanja. Drugačne pritožbene navedbe, da je večja verjetnost, da je tožnik podpisal pogodbo in da ne drži, da je bila kreditna pogodba najprej natisnjena in nato podpisana, ponovno predstavljajo nedopusten pritožbeni razlog (izpodbijanje dejanskega stanja). V zvezi z izvedeniškim mnenjem toženec neutemeljeno uveljavlja tudi kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne drži, da naj bi bili razlogi o odločilnih dejstvih sami med seboj v nasprotju. Sodbo sodišča prve stopnje je bilo mogoče preizkusiti in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje, ki ga ni mogoče izpodbijati: tožnik je tožencu 1. 2. 2010 posodil znesek v višini 1.600,00 EUR, obveznost je zapadla v plačilo 1. 6. 2010, toženec je tožniku plačal 80,00 EUR.

9. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje delno napačno uporabilo materialno pravo. Tožnik je zatrjeval, da je tožencu posodil znesek 1.780,00 EUR (in ne, da mu je posodil 1.600,00 EUR, 180,00 EUR pa naj bi predstavljalo nagrado oziroma obresti). Dokazni postopek je pokazal, da je tožnik tožencu posodil le 1.600,00 EUR, zato je ob upoštevanju dejstva, da je 80,00 EUR toženec tožniku že vrnil, zahtevek lahko utemeljen le glede glavnice v višini 1.520,00 EUR. Trditve, da naj bi toženec tožniku dolgoval 180,00 EUR na račun obresti, tožnik ni podal (o tem je le izpovedoval), zato je zahtevek glede zneska 180,00 EUR nesklepčen (trditev je bila, da mu je tudi ta znesek posodil, kar pa se je izkazalo za neresnično) in kot tak neutemeljen. Glede zneska 180,00 EUR je bilo tako treba pritožbi ugoditi. Sodišče druge stopnje je ustrezno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje. Prisojeni znesek iz naslova vračila posojila je znižalo za že plačanih 80,00 EUR, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo v okviru obresti. Toženec je tako tožniku dolžan vrniti 1.520,00 EUR in je zahtevek zavrnjen tudi glede zneska 80,00 EUR ter zneska 100,00 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi (358. člen ZPP).

10. Sodišče druge stopnje je pritožbi glede nagrade oziroma obresti ugodilo iz že navedenega razloga, zato nadaljnji odgovori na pritožbene navedbe v zvezi s tem delom odločitve in obrazložitve niso potrebni. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo drugih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo v ostalem delu zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

11. Ker je sodišče druge stopnje spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, je na novo odločilo o pravočasno priglašenih stroških pred sodiščem prve stopnje. Po spremembi sodbe je toženčev uspeh 14,61 %, zato mu je tožnik dolžan povrniti ustrezen delež priznanih stroškov v višini 451,44 EUR, kar znaša 65,60 EUR.

12. Toženec je s pritožbo delno uspel, zato mu gredo v skladu z uspehom tudi pritožbeni stroški, ki mu jih je dolžan povrniti tožnik. Ti stroški predstavljajo stroške za zastopanje po odvetniku (nagrado za postopek z rednimi pravnimi sredstvi - 139,20 EUR, pavšalni znesek za plačilo PTT storitev - 20,00 EUR) ter sodno takso za pritožbo v višini 165,00 EUR. Skupno vsi potrebni stroški pritožbenega postopka znašajo 324,20 EUR. Uspeh toženca v pritožbenem postopku je 10,59 %, tako da mu je tožnik dolžan povrniti 34,33 EUR stroškov pritožbenega postopka. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 154. in 165. členu ZPP.

Op. št. (1): Navedba o izpovedi C. C. pa predstavlja nedopustno pritožbeno novoto, saj je prvič podana v pritožbi, tudi izpoved iz drugega kazenskega postopka je prvič konkretizirana šele v pritožbi.

Op. št. (2): Ponarejenost podpisa mora načeloma dokazovati tisti, ki ga zatrjuje. To pravilo sicer ni absolutno in se lahko breme dokazovanja prevali na stranko, ki je listino s spornim podpisom predložila, vendar do tega v konkretnem primeru ni prišlo.