Jedro

Res je, da mora sodišče tudi po uradni dolžnosti preizkusiti, ali so pridobljeni dokazi oziroma dokazi na katere bo oprlo sodbo zakoniti oziroma dovoljeni, enako mora ravnati pritožbeno sodišče, ko preizkuša sodbo v smeri, ali je podana kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar to pritožnika, ki nedovoljenost oziroma nezakonitost dokazov uveljavlja šele v pritožbenem postopku, ne odvezuje, da konkretizirano navede razloge, zakaj je izveden dokaz nedovoljen ter v katerem delu se izpodbijana sodba opira na tak dokaz. Pritožbeno sodišče v izvedenih dokazih, tudi tistih, ki jih izpostavlja pritožnik, ni našlo izjave obdolženca, ki bi bila podlaga ugotovitvam v predhodnih inšpekcijskih oziroma prekrškovnih postopkih oziroma posledica njegove pojasnjevalne dolžnosti v teh postopkih, nasprotno, iz izpostavljenih dokazov izhaja, da so inšpektorji pridobivali listinske dokaze in izjave posameznih oseb, ki so v obravnavani zadevi nastopile tudi kot priče, neodvisno od ravnanja obdolženca (kot stranke) v teh postopkih. Obravnavani kazenski postopek se tudi še ni začel v času, ko je bil v teku (in končan) inšpekcijski postopek oziroma postopek o prekršku, zato so inšpektorji opravljali pooblastila iz svoje pristojnosti in od obdolženca niso zbirali obvestil ter obdolženec v tistem času ni imel položaja osumljenca storitve kaznivega dejanja. Stališče pritožnika, da inšpektorji ne bi smeli biti zaslišani kot priče (sklicujoč se na analogijo iz 4. točke prvega odstavka 39. člena ZKP), je napačno. Kdo ne sme biti zaslišan kot priča določa 235. člen ZKP.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati sodno takso kot strošek nastal s tem pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdolženca v točki A izreka spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj zaposlovanja na črno po prvem odstavku 199. člena KZ-1 ter štirih kaznivih dejanj kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1. Na podlagi 57. člena KZ-1 je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je, za vsako od kaznivih dejanj zaposlovanja na črno, na podlagi prvega odstavka 199. člena KZ-1 določilo kazen dveh mesecev zapora ter za vsako od kaznivih dejanj kršitve temeljnih pravic delavcev, na podlagi prvega odstavka 196. člena KZ-1 določilo kazen enega meseca zapora, nakar mu je, na podlagi 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen sedmih mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, da v roku šestih mesecev plača oškodovancem S.S. škodo v višini 596, 08 EUR, S.K. škodo v višini 416,10 EUR, M.H. škodo v višini 387,51 EUR in A.A. škodo v višini 390,37 EUR. Na podlagi 95. člena ZKP je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 92. člena ZKP ter sodno takso, kar bo odmerjeno po pravnomočnosti sodbe. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati oškodovancem S.S. škodo v višini 596,08 EUR, S.K. škodo v višini 416,10 EUR, M.H. škodo v višini 387,51 EUR in A.A. škodo v višini 390,37 EUR, v preostalem delu premoženjsko pravnih zahtevkov je oškodovance napotilo na pravdo. Pod točko B izreka izpodbijane sodbe je obdolženega E.H. na podlagi 1. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da je storil 4 kazniva dejanja kršitve pravic iz socialnega zavarovanja po 202. členu KZ-1. Proti taki sodbi je vložil pritožbo obdolženčev zagovornik. Izrecno pritožbenega razloga ne navaja, iz pritožbenih navedb pa je razvidno, da uveljavlja pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik trdi, da izpodbijana sodba temelji na nedovoljenih dokazih, ki bi morali biti iz spisa izločeni, ker so bili pridobljeni na podlagi kršitve privilegija obdolženca zoper samoobtožbo, posledično pa s kršitvijo pravice obdolženca do molka (29. člen Ustave RS). Navaja, da obdolžencu v predhodnih inšpekcijskih postopkih ni bil dan ustrezen pravni pouk, zato ugotovitev iz postopkov vodenih po Zakonu o upravnem postopku ni mogoče uporabljati v kazenskem postopku. Po njegovi oceni bi morali biti iz spisa izločeni: zapisnik o inšpekcijskem pregledu inšpektorja V.A. (listovna št. 8 do 12), zapisnik o inšpekcijskem pregledu inšpektorja V.A. (listovna št. 13 do 19), kazenska ovadba (listovna št. 8 do 10 spisa IK 23368/2011), zapisnik o inšpekcijskem pregledu (listovna št. 13 do 19 spisa IK 23368/2011), uradni zaznamek na listovni št. 14 spisa IK 23368/2011, odgovor na zapisnik družbe A. d.o.o. listovna št. 15 do 16 spisa IK 23368/2011, vse listine iz spisa Inšpektorata Republike Slovenije za delo št. 710-130/2009 in druge listine pridobljene s strani inšpektorjev za delo. Po trditvah pritožnika so nedovoljeni dokazi tudi izpovedbe prič – inšpektorja V.A., inšpektorke J.J. in inšpektorja I.M., ker so slednji od obdolženca izvedeli dejstva in okoliščine, ne da bi bil obdolženec predhodno poučen o pravicah glede samoobtožbe, prej navedeni inšpektorji pa so postopali kot prekrškovni organ, zato ti tudi ne bi smeli nastopati kot priče, ker gre za analogijo sodnikom, ki ne more biti priča – 4. točka prvega odstavka 39. člena ZKP).

Izhajajoč iz dejanskega stanja kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ki ga pritožnik ne izpodbija, pritožbeno sodišče ob preizkusu uveljavljenega pritožbenega razloga v smeri pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti po 1. točki prvega odstavka 383. člena ZKP, ugotavlja, da sodišče prve stopnje očitane kršitve kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni zagrešilo. Uveljavljeni pritožbeni razlog ni dovolj konkretiziran in obrazložen, da bi ga pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Pritožnik ne pove, v katerih delih se izpodbijana sodba opira na katerega od zatrjevanih nezakonito pridobljenih dokazov, zgolj trditev, da so predhodno temu kazenskemu postopku tekli inšpekcijski postopki in da je sodišče prve stopnje izvedlo tudi dokaze, ki jih citira v pritožbi, še ne pomeni, da je podana navedena kršitev. Pred sodiščem prve stopnje obdolženec in njegov zagovornik namreč nista predlagala izločitve nedovoljenih dokazov (drugi odstavek 83. člena ZKP), v dokaznem postopku pri izvedbi posameznih dokazov nista ugovarjala in nista imela pripomb, obdolženčev zagovornik sam je celo sodišču prve stopnje na glavni obravnavi dne 15.6.2012 (listovna št. 106 do 107) predlagal, da se pridobi spise Inšpektorata za delo (upravne in prekrškovne). Res je, da mora sodišče tudi po uradni dolžnosti preizkusiti, ali so pridobljeni dokazi oziroma dokazi na katere bo oprlo sodbo zakoniti oziroma dovoljeni, enako mora ravnati pritožbeno sodišče, ko preizkuša sodbo v smeri, ali je podana kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar to pritožnika, ki nedovoljenost oziroma nezakonitost dokazov uveljavlja šele v pritožbenem postopku, ne odvezuje, da konkretizirano navede razloge, zakaj je izveden dokaz nedovoljen ter v katerem delu se izpodbijana sodba opira na tak dokaz. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku izvedlo tudi številne druge dokaze, na katere je oprlo svoje zaključke (zagovor obdolženca dan v predmetnem kazenskem postopku pred sodiščem prve stopnje, izpovedba prič B.A., K.I., M.M., S.K., S.S., A.A. ter druge listinske dokaze, kot so citirani v točki 2 obrazložitve izpodbijane sodbe), tako da dokazi, ki jih izpostavlja pritožnik v pritožbi niti niso odločilni. Nobeno odločilno dejstvo ali okoliščina ne temelji na izjavi, ki jo je dal obdolženec v predhodnih inšpekcijskih in prekrškovnih postopkih, sodišče prve stopnje je ocenjevalo izključno njegov zagovor dan v predmetnem postopku. Enako velja glede izpovedb prič inšpektorjev V.A., J.J. in I.M., ki o tem, kaj naj bi obdolženec v inšpekcijskih postopkih, ki so jih vodili izjavil, niso izpovedovali, ampak so izpovedovali predvsem o tem, kaj so na ogledu objektivno zaznali in kaj so prijavili oškodovanci, ki so delali za družbo T. d.o.o. in A. d.o.o.. Pritožbeno sodišče v izvedenih dokazih, tudi tistih, ki jih izpostavlja pritožnik, ni našlo izjave obdolženca, ki bi bila podlaga ugotovitvam v predhodnih inšpekcijskih oziroma prekrškovnih postopkih oziroma posledica njegove pojasnjevalne dolžnosti v teh postopkih, nasprotno, iz izpostavljenih dokazov izhaja, da so inšpektorji pridobivali listinske dokaze in izjave posameznih oseb, ki so v obravnavani zadevi nastopile tudi kot priče, neodvisno od ravnanja obdolženec (kot stranke) v teh postopkih. Obravnavani kazenski postopek se tudi še ni začel v času, ko je bil v teku (in končan) inšpekcijski postopek oziroma postopek o prekršku, zato so inšpektorji opravljali pooblastila iz svoje pristojnosti in od obdolženca niso zbirali obvestil ter obdolženec v tistem času ni imel položaja osumljenca storitve kaznivega dejanja. Stališče pritožnika, da inšpektorji ne bi smeli biti zaslišani kot priče (sklicujoč se na analogijo iz 4. točke prvega odstavka 39. člena ZKP), je napačno. Kdo ne sme biti zaslišan kot priča določa 235. člen ZKP.

Glede na zgoraj obrazloženo pritožbeno sodišče zaključuje, da sodišče prve stopnje ni uporabilo dokazov, ki bi bili posledica kršitve obdolženčeve pravice do molka in privilegija zoper samoobtožbo (1).

Ko pritožnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP trdi, da je nasprotje med izrekom sodbe in obrazložitvijo, ker se v točka A/3 obdolžencu očita, da je kaznivo dejanje storil zaradi tega, ker „sklenitev omenjenih pogodb ni pogojil s pridobitvijo delovnih dovoljenje“, v obrazložitvi pa na več mestih navaja, da obdolženec tega ni bil dolžan storiti (npr. konec 18. točke), ker se je za prijavo v socialno zavarovanje potrebovalo zgolj pogodbo o zaposlitvi in obrazec, ne pa osebnih delovnih dovoljenj.

Nasprotij, ki jih uveljavlja pritožnik v izpodbijani sodbi ni. Obdolžencu se v točki A/3 očita storitev dveh kaznivih dejanj zaposlovanja na črno po prvem odstavku 199. člena KZ-1, kar je sodišče obrazložilo v 14. do 18. točke izpodbijane sodbe. Pritožnik nima prav, da se v izreku izpodbijane sodbe v točki A/3 očita, da je obdolženec kaznivo dejanje storil zato, ker za prijavo v socialno zavarovanje ni pridobil delovnih dovoljenj, ampak se mu očita, da teh dovoljenj ni pogojeval pri sklenitvi pogodb o zaposlitvi ter delavcev (sploh) ni prijavil v socialno zavarovanje.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo po uradni dolžnosti tudi v smislu drugih kršitev iz 1. točke prvega odstavka 383. člena ZKP ter ali je bil v škodo obtoženca prekršek kazenski zakon po 2. točki prvega odstavka 383. člena ZKP, vendar preizkus ni pokazal nepravilnosti.

Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

Ker obdolženec s pritožbo svojega zagovornika ni uspel, je v skladu z 98. členom, v zvezi s 95. členom ZKP, dolžan plačati stroške pritožbenega postopka. Ti predstavljajo sodno takso, ki bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

op. št. 1: Pritožbeno sodišče se je pri presoji oprlo na sodno prakso, med drugim: odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-1293/08 z dne 6.7.2011, odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1678/03-13 z dne 14.10.2010 in sodbo ESČP v zadevi Saunders proti Združenemu kraljestvu, št. 19187/91 z dne 17.12.1996.