Jedro

Iz akta o sistemizaciji izhaja, da se pri delovnem mestu vodja službe II za zaposlene v C. in D. zahteva osnovna raven znanja jezika narodne skupnosti. Toženka zato pravilno opozarja, da tožnik v nobenem primeru ne more biti upravičen do dodatka za dvojezičnost v višini 6 % osnovne plače. Ker se za delovno mesto vodja službe II na območju narodnostne skupnosti zahteva le osnovna raven znanja jezika, je nepomembno, ali tožnikovo znanje italijanščine dosega višjo raven in ali italijanščino tudi uporablja na višji ravni.

Tožnik ni zaposlen na delovnem mestu, kjer se bi zahtevala višja raven znanja jezika narodnosti, zato mu je toženka utemeljeno izplačevala 3 % dodatek za dvojezičnost. Sodišče prve stopnje je posledično napačno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da so za priznanje dodatka za dvojezičnost v višini 6 % osnovne plače izpolnjeni vsi pogoji in je tožniku neutemeljeno priznalo razliko v dodatku za dvojezičnost.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se na novo glasi:

"I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni za obdobje od 1. 4. 2019 dalje plačati razliko v dodatku za dvojezičnost v višini 3 % osnovne bruto plače, od teh zneskov odvesti davke in prispevke ter ji izplačati neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec."

II.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 8 dni plačati stroške postopka v znesku 671,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje."

2.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 8 dni plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 373,32 EUR.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku plača razliko v plači iz naslova razlike v dodatku za dvojezičnost v višini 3 % osnovne bruto plače od 1. 4. 2019 do 31. 8. 2025 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov od 16. v mesecu za pretekli mesec (točka I izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.382,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2.Toženka se pritožuje zoper sodbo in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Navaja, da je odločitev napačna, ker sta pogoja za upravičenost do dodatka za dvojezičnost dva, in sicer, da je tako določeno v sistemizaciji in da delavec ima znanje jezika na višji ravni, ki ga dokazuje tudi z ustreznim potrdilom. Za delovno mesto vodja službe II se ne zahteva znanje jezika na višjem nivoju, zato je nepomembno, ali tožnik to znanje ima, ker do dodatka v nobenem primeru ni upravičen. Uveljavlja še, da tožnik ne izkazuje znanja italijanskega jezika na višjem nivoju, kar se lahko presoja le glede na formalna dokazila in ne oceno delavca. Sodišče prve stopnje je prevzelo vlogo izpitne komisije, prav tako je kršilo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker je upoštevalo listine v tujem jeziku. Pogoj za dodatek za dvojezičnost v višini 6 % je, da ima delavec potrdilo Državnega izpitnega centra ali opravljeno srednješolsko izobraževanje v italijanskem učnem jeziku. Zgolj dejstvo, da je tožnik v srednji šoli kot enega od tujih jezikov imel italijanščino, ne zadostuje. Priložena elektronska sporočila dokazujejo preprosto komunikacijo glede organizacije snemanja in ne jezikovno zahtevne komunikacije. Prav tako tožnik pri delu ne uporablja italijanščine na višjem nivoju. S sodelavci lahko komunicira v slovenščini, tudi z italijansko manjšino, ki govori slovenščino. Če preferira italijanski jezik in ne materin, to ne pomeni, da mu pripada višji dodatek. Italijanščine ne uporablja niti na osnovni ravni polni delovni čas, ampak le občasno. Dodaja še, da zadeva ni primerljiva z zadevo Pdp 197/2023, saj je imela tožnica v tej zadevi potrdilo o znanju jezika na višji ravni, poleg tega se je za njeno delo zahtevala višja raven znanja. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je presojalo tožnikov zahtevek za plačilo razlike v dodatku za dvojezičnost. Tožnik je bil v vtoževanem obdobju zaposlen pri toženki na delovnem mestu vodja službe II v Regionalnem centru A. in je prejemal dodatek za dvojezičnost v višini 3 % osnovne plače. Od toženke pa zahteva, da mu plača razliko do dodatka v višini 6 % osnovne plače, ker delo vsakodnevno opravlja v italijanskem jeziku na višjem nivoju.

6.Za delovna mesta, kjer je pogoj za opravljanje dela znanje jezika narodne skupnosti, je Zakon o sistemu plač v javnem sektorju v prvem odstavku 28. člena predvidel plačilo dodatka za dvojezičnost (enako določbo ima tudi prvi odstavek 42. člena Zakona o skupnih temeljih sistema plač v javnem sektorju - ZSTSPJS, ki se uporablja od 1. 1. 2025 dalje). Glede višine dodatka tako ZSPJS kot ZSTSPJS določata zgolj okvirno višino,1 določitev konkretne višine pa je prepuščena predstojniku na osnovi zahtevane stopnje znanja jezika narodne skupnosti ter dejanske uporabe tega jezika pri opravljanju dela (tretji odstavek 28. člena ZSPJS, tretji odstavek 42. člena ZSTPJS).

7.Toženka je v Merilih za določanje višine dodatka za dvojezičnost (Merila) določila naslednje pogoje, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno: javni uslužbenec je zaposlen na dvojezičnem območju; pogoj znanja jezika narodnosti je določen v Aktu o sistemizaciji B.; zahteva se znanje jezika narodne skupnosti na osnovni ravni zahtevnosti oziroma na višji ravni zahtevnosti; javni uslužbenec razpolaga s potrdilom Državnega izpitnega centra o znanju jezika na zahtevani ravni, razen v kolikor gre za primere iz točke III/1 Meril; javni uslužbenec pri svojem delu v komunikaciji s strankami in prebivalstvom uporablja oba jezika. Glede višine dodatka pa Merila določajo, da znaša dodatek za dvojezičnost za osnovno raven znanja jezika 3 %, za višjo raven pa 6 % osnovne plače.

8.Iz akta o sistemizaciji izhaja, da se pri delovnem mestu vodja službe II za zaposlene v C. in D. zahteva osnovna raven znanja jezika narodne skupnosti. Toženka zato pravilno opozarja, da tožnik v nobenem primeru ne more biti upravičen do dodatka za dvojezičnost v višini 6 % osnovne plače. Ker se za delovno mesto vodja službe II na območju narodnostne skupnosti zahteva le osnovna raven znanja jezika, je nepomembno, ali tožnikovo znanje italijanščine dosega višjo raven in ali italijanščino tudi uporablja na višji ravni.2 Toženka je tožniku v vtoževanem obdobju plačevala dodatek za dvojezičnost v višini 3 % osnovne plače, kar je skladno z Merili, ki za delovna mesta, kjer se zahteva le osnovna raven znanja jezika narodnosti, določajo 3 % dodatek za dvojezičnost.

9.Sodišče prve stopnje in tožnik se neutemeljeno sklicujeta na odločitev v zadevi Pdp 197/2023, saj ne gre za primerljivo situacijo. V zadevi Pdp 197/2023 je bilo pomembno, na kakšni ravni je tožnica dejansko uporabljala italijanščino pri svojem delu, ker je akt o sistemizaciji za delovni mesti, katerih delo je tožnica dejansko opravljala, predpisal, da se zahteva višja raven znanja. Enako tudi v zadevi Pdp 21/2026, kjer je bila za delovno mesto tožnika predpisana osnovna ali višja raven znanja jezika narodne skupnosti, zato je bilo relevantno, na kakšni ravni je tožnik dejansko uporabljal italijanščino in ali je imel zahtevano raven znanja italijanščine. Javni uslužbenec ne glede na svojo raven znanja italijanščine ne more biti upravičen do dodatka za dvojezičnost v višini 6 % osnovne plače, ki se plačuje le na delovnih mestih, kjer se zahteva uporaba jezika narodnosti na višji ravni, čeprav delo opravlja v C., če v aktu o sistemizaciji za njegovo delovno mesto ni zahtevana uporaba italijanščine na višji ravni.

10.Tožnik ni zaposlen na delovnem mestu, kjer se bi zahtevala višja raven znanja jezika narodnosti, zato mu je toženka utemeljeno izplačevala 3 % dodatek za dvojezičnost. Sodišče prve stopnje je posledično napačno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da so za priznanje dodatka za dvojezičnost v višini 6 % osnovne plače izpolnjeni vsi pogoji in je tožniku neutemeljeno priznalo razliko v dodatku za dvojezičnost. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi toženke ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo razlike v dodatku za dvojezičnost od 1. 4. 2019 dalje v celoti zavrnilo.

11.Ker se je posledično spremenil uspeh strank, tožnik s svojim zahtevkom ni uspel, je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka, saj mora tožnik toženki povrniti stroške postopka na prvi stopnji, svoje pa krije sam (prvi odstavek 154. člena ZPP). Toženki na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP in Odvetniške tarife (OT) za zastopanje na prvi stopnji pripadajo naslednji stroški: 300 točk za odgovor na tožbo, 300 točk za prvo pripravljalno vlogo, 300 točk za pripravljalni in prvi narok za glavno obravnavo, 18 točk za materialne stroške in 22 % DDV. Glede na vrednost točke znašajo stroški toženke za postopek na prvi stopnji 671,98 EUR. Toženki ne pripadajo stroški kilometrine in odsotnosti iz pisarne. Stranka ima sicer pravico do svobodne izbire pooblaščenca, vendar to ne pomeni, da mora nasprotna stranka kriti povečane stroške zaradi izbire pooblaščenca izven območja sodišča. V ustaljeni sodni praksi se kot potrebni praviloma priznajo le stroški pooblaščenca s sedežem na območju sodišča. Če je sedež pooblaščenca izven tega območja, takšni stroški niso potrebni v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP, razen če so izkazane posebne okoliščine. V obravnavanem primeru toženka takšnih posebnih okoliščin ni niti zatrjevala. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijani del sodbe v II. točki spremenilo tako, da mora tožnik toženki v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 671,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje (drugi odstavek 165. člena ZPP).

12.Ker je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi toženke že iz razloga napačne uporabe materialnega prava, se ni opredeljevalo do ostalih pritožbenih navedb (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13.Toženka je s pritožbo uspela, zato ji mora tožnik povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženki na podlagi OT priznalo naslednje priglašene stroške: 500 točk za odgovor na pritožbo, 10 točk za materialne stroške in 22 % DDV, kar skupaj znaša 373,32 EUR, ki jih ji je tožnik dolžan povrniti v roku 8 dni.