Jedro

Tožnik ne izpolnjuje pogoja za odobritev brezplačne pravne pomoči (1. odstavek 19. člena ZBPP), ker premoženje, ki ga ima tožnik v lasti in posesti oziroma s katerim razpolaga, presega višino 20 minimalnih plač. V kolikor prosilec ne izpolnjuje enega izmed kumulativno predpisanih pogojev po ZBPP, izpolnjevanja ostalih (vsebinskih) pogojev po določbah ZBPP v postopku ni potrebno ugotavljati, ker to ne bi vplivalo na odločitev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 27.10.2006, s katero je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za brezplačno pravno pomoč (dalje BPP) z dne 26.10.2006, ki jo je podal z vlogo, označeno kot prošnjo za razširitev BPP v zadevi Bpp 8, s katero je hkrati zaprosil za odobritev BPP za pravno svetovanje in zastopanje v upravnih sporih, opr. št. U 544/2005, U 543/2005, U 541/2005, U 972/2005, U 577/2005 in U 542/2005. Ker se po 1. odstavku 27. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Uradni list RS, št. 48/2001 in 50/2004) BPP praviloma dodeli za vsako posamezno zadevo posebej, je tožena stranka vpogledala v spis Bpp 8 in ugotovila, da se v njem obravnavana prošnja nanaša na upravni spor, opr. št. U 1999/2006 v zvezi z izpodbijanjem odločb Informacijske pooblaščenke z dne 27.7.2006. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje soglaša z odločitvijo tožene stranke ter z razlogi za odločitev.

Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da je število družinskih članov v določbah ZBPP potrebno upoštevati le pri ugotavljanju dohodka na družinskega člana (2. odstavek 13. člena). Tožena stranka je po presoji sodišča prve stopnje torej pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogoja za odobritev BPP iz 1. odstavka 19. člena ZBPP, ker premoženje, ki ga ima tožnik v lasti in posesti oziroma s katerim lahko razpolaga, presega višino 20 minimalnih plač oziroma znesek 2.452.000,00 SIT, glede na višino minimalne plače, ki je v času odločanja tožene stranke znašala 122.600,00 SIT.

Sodišče prve stopnje se prav tako strinja s stališčem tožene stranke, da zaradi neizpolnjevanja enega izmed kumulativno predpisanih pogojev po ZBPP, izpolnjevanja ostalih (vsebinskih) pogojev po določbah ZBPP v postopku ni potrebno ugotavljati, ker to ne bi imelo vpliva na odločitev.

Kot neutemeljen sodišče prve stopnje zavrača tudi tožbeni ugovor bistvenih kršitev določb postopka, ki ga tožnik (smiselno) uveljavlja s trditvijo, da bi ga tožena stranka morala posebej zaslišati, preden je izdala izpodbijano odločbo. Tožena stranka se je namreč v konkretnem primeru pri svoji odločitvi oprla na določbo 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP - skrajšani ugotovitveni postopek), po kateri lahko tožena stranka kot pristojni organ takoj odloči v zadevi, kot v konkretnem primeru, v katerem je dejansko stanje v celoti ugotovila na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedel in predložil tožnik v zadevi Bpp 8, predmetno vlogo za odobritev BPP pa podal kot razširitev svoje vloge v zadevi Bpp 8. Na podlagi navedenega sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna ter da temelji na zakonu, tožba pa je neutemeljena, zato jo je sodišče prve stopnje zavrnilo v skladu s 1. odstavkom 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS).

Tožnik v pritožbi, vloženi dne 15.1.2007, navaja tako, kot v tožbi zoper izpodbijano odločbo ter še dodaja: Celotni kapital njegove firme "N. d.o.o." predstavlja 30 let star stroj, katerega pa sta morala z družabnikom že leta 2000 po pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani izprazniti iz sodno odvzetih poslovnih prostorov. To je že dobro znano vsem ljubljanskim sodiščem, toda iz previdnosti pritožbenemu sodišču kot dokaz predlaga vpogled v spise Vrhovnega sodišča RS, št. II Ips 545/2006 in U 9/2005. Od takrat dalje ta stroj ne obratuje in je skladiščen v celo v neprimernih prostorih, kar je bistveno vplivalo na "kapital". Glede na tako dejansko stanje ta stroj ne more več predstavljati kapitala v višini kot ga je zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. Po njegovem strokovnem tehničnem znanju gre le še za kapital v višini okoli 2.000.000,00 SIT. Ta zmotna ugotovitev pa je tudi nenormalna, saj se ta "kapital" ne da deliti na polovico, saj bi v tem primeru postal neuporaben oziroma brez vrednosti.

Sodišče prve stopnje in tožena stranka tudi ne upoštevajo njegovega slabega zdravja in telesnih prizadetosti (sodišče prve stopnje dobro ve za njegovo izgubo sluha in mejno psihotično stanje, ki je posledica sodnih krivic), zaradi česar sam nima nobenih možnosti pred slovenskimi sodišči in organi. Pritožbeno sodišče tudi opozarja, da je prejel odgovor na tožbo hkrati z izpodbijano sodbo, kar po njegovem mnenju pomeni bistveno kršitev pravil postopka.

Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, razveljavi izpodbijano sodbo ter ugodi njegovim prošnjam za BPP, ali podrejeno zadevo vrne v pravilni ugotovitveni postopek toženi stranki.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006), ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da pritožba tožnika ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zato je pritožbo v skladu z navedeno določbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočni sodni odločbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Revizija navaja, da pomeni bistveno kršitev pravil postopka, da je tožnik prejel odgovor na tožbo hkrati z izpodbijano sodbo. Res gre za relativno kršitev pravil postopka, saj bi lahko sodišče prve stopnje odgovor na tožbo poslalo tožniku še pred izdajo sodbe. Toda, po mnenju revizijskega sodišča ta kršitev ni vplivala na pravilno in zakonito odločitev sodišča prve stopnje. Pa tudi v odgovoru na tožbo tožena stranka le ponavlja razloge v izpodbijani odločbi.

Po presoji revizijskega sodišča revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Tudi revizijsko sodišče meni, da izpodbijana odločba temelji na 1. odstavku 19. člena ZBPP, po katerem se BPP ne odobri, če ima prosilec ali njegova družina prihranke oziroma premoženje, ki dosega ali presega višino 20 minimalnih plač, zato ni utemeljen tožbeni ugovor, ki ga tožnik ponavlja v reviziji, da bi morala tožena stranka pri ugotavljanju vrednosti njegovega premoženja upoštevati število (dveh) družinskih članov in ga prepoloviti. Tudi revizijsko sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da je število družinskih članov po določbah ZBPP potrebno upoštevati le pri ugotavljanju dohodka na družinskega člana (2. odstavek 13. člena). Tudi revizijsko sodišče meni, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogoja za odobritev BPP iz 1. odstavka 19. člena ZBPP, ker premoženje, ki ga ima tožnik v lasti in posesti oziroma s katerim lahko razpolaga, presega višino 20 minimalnih plač oziroma znesek 2.452.000,00 SIT (2.523.000,00 SIT, kolikor znaša njegova vrednost ter je pri oceni vrednosti družbe izhajala iz vrednosti kapitala iz računovodskega izkaza - bilance stanja navedene družbe), glede na višino minimalne plače, ki je v času odločanja tožene stranke znašala 122.600,00 SIT.

Revizijsko sodišče se prav tako strinja s stališčem tožene stranke, da zaradi neizpolnjevanja enega izmed kumulativno predpisanih pogojev po ZBPP, izpolnjevanja ostalih (vsebinskih) pogojev po določbah ZBPP v postopku ni potrebno ugotavljati, ker to ne bi imelo vpliva na odločitev.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo v skladu z določbo 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.