Jedro

Tožnica je toženi stranki kot svojemu delodajalcu izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Zaključek sodišča prve stopnje, da zgolj zaradi tega dejstva, ni mogla izkoristiti letnega dopusta, je preuranjen. Tožnica je predhodno opozorila delodajalca, da bo podala odpoved, kar kaže na to, da je najmanj tedaj vedela, kdaj ji bo delovno razmerje prenehalo. V vmesnem času bi lahko koristila letni dopust, če niso bili podani kakšni drugi objektivni razlogi, ki bi ji koriščenje preprečevali.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v IV. in VI. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del (I., II. in III. točka izreka) sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati bruto znesek 6.428,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneskov, razvidnih iz I. točke izreka. Toženi stranki je naložilo, da tožnici plača znesek 242,18 EUR (II. točka izreka), bruto znesek 735,00 EUR, od tega zneska obračuna in plača akontacijo dohodnine, neto znesek pa plača tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 do plačila (III. točka izreka) ter znesek 114,24 EUR, tako da odvede akontacijo dohodnine, neto znesek pa izplača tožnici (IV. točka izreka). Zavrnilo je obrestni del zahtevka od bruto zneskov plač in regresa (V. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka v znesku 556,30 EUR na transakcijski račun prvostopenjskega sodišča, v 8 dneh od dneva izdaje sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila (VI. točka izreka).

Zoper ugodilni del navedene sodbe se smiselno iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka. Prereka pisni opomin o kršitvah iz pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 1. 2011. Navaja, da navedeni dokument nosi žig z datumom 3. 1. 2010 in ročni napis delavke „prejeto“. Poleg tega je uporabljen pečat družbe z direktorjevim podpisom v „matrici“. Podpis o prejemu dokumenta je ponarejen. Tožena stranka prereka tudi plačilne liste, ker niso originalno podpisane s strani direktorja. Navedene listine so opremljene s pečatom družbe, ki vključuje direktorjev podpis v matrici, in ne potrjujejo, da so obračuni pravilni in resnični, oziroma da je direktor te dokumente sploh videl. Tožena stranka priznava zgolj neizplačane plače v višini zakonsko določene minimalne mesečne plače v Republiki Sloveniji. Navaja, da je tožnici delno izplačala plače v znesku 2.720,93 EUR v medsebojni kompenzaciji s trgovskim blagom, o čemer prilaga dokazila. Meni, da je ignoriranje in neupoštevanje navedb tožene stranke, da je tožnica upravičena do izplačila plač v bruto znesku, nedopustno, saj je davčni organ na podlagi izvršb od tožene stranke že izterjal neznani znesek. Sodišče poziva, da po uradni dolžnosti pridobi od davčnega organa dokazila o plačilu prispevkov za tožnico.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni bilo popolno ugotovljeno dejansko stanje glede zahtevka za plačilo odškodnine za neizrabljen letni dopust. V preostalem pa je sodišče dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Neutemeljene so pavšalne navedbe v zvezi z neverodostojnostjo pisnega opomina pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s strani tožnice, plačilnih list in regresa. V potrditev teh navedb tožena stranka ni predlagala dokazov. Sodišče prve stopnje zato glede na določbo 212. člena ZPP ni imelo ustrezne podlage za presojo utemeljenosti trditev o ponarejenih obračunskih listinah. Verodostojnost obračunov je sodišče prve stopnje presojalo v skladu z navedbami tožnice in upoštevalo predložene obračune iz plačilnih list ter tožnici utemeljeno prisodilo vtoževane zneske, do katerih je upravičena na podlagi 42. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). Regres za letni dopust v znesku 734,15 EUR je sodišče prisodilo na podlagi 131. člena ZDR. Na podlagi drugega odstavka 112. člena ZDR je tožnica zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi upravičena tudi do odpravnine. Sodišče prve stopnje je v skladu z določbo 109. člena ZDR pravilno prisodilo eno petino povprečne bruto plače v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe ali 241,13 EUR.

Tožena stranka v pritožbi prvič navaja, da je delno izplačala plače tožnice v znesku 2.720,93 EUR v medsebojni kompenzaciji s trgovskim blagom, kar naj bi izhajalo iz predloženih dokazil, in da je davčni organ izterjal prispevke od bruto plače. Pogoj za dopustnost naknadnega podajanja navedb po določbah 286. in 337. člena ZPP je, da stranka hkrati z navajanjem novih dejstev in predlaganjem dokazov izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave. Tožena stranka, ki je v postopku na prvi stopnji kljub pravilnemu vabljenju izostala z naroka, v pritožbi ni navedla nobenih dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati o njeni nekrivdi, zato je takšne navedbe in s tem povezane dokaze potrebno šteti za pritožbene novote.

V okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti v zvezi s prisojeno odškodnino za neizrabljeni letni dopust za 2 dni v znesku 114,24 EUR pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sklepanje sodišča prve stopnje, da zaradi razloga odpovedi na strani delodajalca tožnica ni mogla izvršiti neizrabljenega letnega dopusta, preuranjeno. Vrhovno sodišče RS je v zadevi opr. št. VIII Ips 107/2011 z dne 20. 12. 2011 že sprejelo stališče, da zgolj razlog za odpoved na strani delodajalca ne zadostuje za pravni zaključek, da delavec ni mogel izkoristiti (dela) letnega dopusta do prenehanja delovnega razmerja. Tožnica je predhodno opozorila toženo stranko, da bo izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, kar nedvomno kaže na to, da je (vsaj) tedaj vedela, kdaj ji bo prenehalo delovno razmerje, zato bi lahko (vsaj) v tem obdobju koristila letni dopust, če seveda ni bilo drugih objektivnih okoliščin, ki bi ji to preprečevale. Od tega, ali dopusta zaradi objektivnih razlogov ni mogla izrabiti, pa je odvisna njena pravica do nadomestila za neizrabljeni dopust. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje dejanskega stanja glede plačila nadomestila za neizrabljeni dopust ni popolno ugotovilo. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in v IV. točki izreka (posledično pa tudi v VI. točki izreka – stroški postopka) sodbo razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem.

Ker v preostalem niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v tem obsegu pritožbo zavrnilo in po določbi 353. člena ZPP potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del (I., II. in III. točka izreka) sodbe sodišča prve stopnje.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče ugotoviti, kdaj je tožnica izvedela, da ji bo delovno razmerje prenehalo, ali je imela do prenehanja delovnega razmerja dejansko možnost izrabiti svoj letni dopust in če je ta možnost obstajala, razloge za neizrabo, nato pa ponovno odločiti o zahtevku.