Jedro

Tožnica se neutemeljeno sklicuje na določbo 120. člena ZDR o pogodbi o zaposlitvi pripravnika, saj pripravništvo po ZDR ni obvezno (to ne izhaja niti iz Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine), tožnica pa v nasprotju s svojimi navedbami (in izvedenimi dokazi) že sama priznava, da tožena stranka sploh ni objavila potrebe po delu pripravnika.

Revizija neutemeljeno uveljavlja, da v pogodbi o zaposlitvi ni izrecno določen začasen, temveč le povečan obseg dela. Izostanek besede "začasno" sam po sebi ne pomeni že nezakonite pogodbe za določen čas. Predstavlja le pomanjkljivo opredelitev razloga zaposlitve za določen čas, katerega začasnost pa jasno izhaja že iz časovne opredelitve obdobja zaposlitve (od 12. 11. 2005 do 31. 12. 2005).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za ugotovitev, da ji 31. 12. 2005 delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ter ji še traja na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, da jo je tožena stranka dolžna s 1. 1. 2006 vrniti na delo, jo prijaviti v zavarovanje in ji izplačati plačo, kot če bi delala (ne manj kot minimalno plačo), z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka. Sodišče je ugotovilo, da je tožnica sklenila s toženo stranko štiri pogodbe o zaposlitvi za določen čas, vse pogodbe pa so bile sklenjene v skladu z 52. in 53. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Zaradi tega ni bilo podlage za ugoditev zahtevku za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas tudi po datumu prenehanja delovnega razmerja po zadnji pogodbi o zaposlitvi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi, da tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče prve stopnje ni izvajalo predlaganih pomembnih dokazov, kar je imelo za posledico nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in s tem zmotne materialnopravne zaključke. Sodišče prve stopnje je nekritično verjelo izpovedi prič. Že prva pogodba o zaposlitvi tožnice za določen čas ni bila sklenjena v skladu z zakonom, saj je po tej pogodbi delala kot blagajnik in ne kot prodajalka zaradi priprave na delo - kar je bil razlog za sklenitev pogodbe. Druga pogodba o zaposlitvi za določen čas je bila sklenjena iz istega razloga kot prva, za kar ni bilo podlage. Napačna je pritrditev praksi tožene stranke, ki je tožnico priučevala in usposabljala vedno znova, več mesecev. Ker ima tožena stranka več oddelkov, bi to pomenilo, da bi lahko daljši čas (za vsak oddelek) usposabljala že formiranega prodajalca, s tem pa bi obšla določbe zakona. Glede tretje pogodbe sta se sodišči nižje stopnje postavili na napačno stališče, da je šlo za povečan obseg dela. Takšen zaključek ni utemeljen, saj je tožnica zamenjala delavko, ki je odšla na drug oddelek zamenjat delavce na dopustu. Število delavcev na oddelku se ni povečalo, kot bi se moralo v času začasno povečanega obsega dela. Razloga nadomeščanja ne gre istovetiti z razlogom povečanega obsega dela. Iz zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas izhaja, da je bila sklenjena le zaradi povečanega in ne začasno povečanega obsega dela, obenem pa do povečanega obsega dela ni prišlo že od 12. novembra dalje, temveč kvečjemu v mesecu decembru. Potreba po blagajniku ni prenehala s 31. 12. 2005, saj je tožena stranka podaljševala pogodbo o zaposlitvi delavcem tako na blagajni, kot na drugih oddelkih. Prvi pogodbi o zaposlitvi je tožnica dejansko sklenila kot pripravnica po 120. členu ZDR. Tožena stranka delovnih mest ni objavljala v skladu z določbami 23. in 24. člena ZDR.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru opozarja na to, da se več revizijskih navedb nanaša na zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni revizijski razlog. Meni tudi, da tožnica ni pravočasno uveljavljala nezakonitosti prvih treh pogodb o zaposlitvi.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04), oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Tožnica se v uvodu revizije sklicuje na revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki ga v nadaljevanju ne konkretizira. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni moglo in smelo preizkusiti.

8. Revizija uveljavlja, da sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, da je napačno presodilo izpovedi prič, itd., in to povezuje z zmotno ali nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja, kar pa po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP ni revizijski razlog. Prav zaradi tega ni mogoče upoštevati nekaterih revizijskih navedb, ki dejansko predstavljajo uveljavljanje tega razloga. Navedeno tudi pomeni, da revizijsko sodišče pri materialnopravni presoji lahko izhaja le iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje.

9. Tožnica na koncu revizije navaja tudi nova dejstva, in sicer v zvezi s tem, da tožena stranka ni objavljala prostih delovnih mest, za katere je s tožnico sklepala pogodbe o zaposlitvi, in je kršila določbi 23. in 24. člena ZDR. Iz sodbe sodišča prve stopnje izrecno izhaja le to, da je tožena stranka prijavila potrebo po delavcu za prvo pogodbo o zaposlitvi. Za ostale pogodbe podatkov ni, vendar tudi tožnica v pritožbi (razen sklicevanja na objavo delovnega mesta za prvo pogodbo o zaposlitvi) ni z ničemer omenila in uveljavljala nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (ali bistvenih kršitev določb postopka) v zvezi z objavo prostih delovnih mest po kasnejših pogodbah. Po določbi 372. člena ZPP smejo stranke navajati v reviziji nova dejstva in predlagati nove dokaze samo tedaj, če se nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija. Zato ni bilo mogoče upoštevati (nepreverjenih) revizijskih navedb o tem, da tožena stranka prostih delovnih mest za kasnejše pogodbe ni objavila in na podlagi tega sklepati o morebitni kršitvi zakona.

10. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

11. Po 10. členu ZDR se pogodba o zaposlitvi sklepa za nedoločen čas, če ni s tem zakonom drugače določeno. Drugačno določitev predstavlja 52. člen ZDR, ki v zakonsko opredeljenih razlogih omogoča sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. V 7. alineji prvega odstavka 52. člena ZDR je opredeljen razlog sklenitve pogodbe za določen čas zaradi priprave na delo, usposabljanja ali izpopolnjevanja za delo, oziroma izobraževanja (razlog za prvi dve pogodbi tožnice za določen čas), v 3. alineji prvega odstavka istega člena pa je kot razlog določen začasno povečan obseg dela (razlog po tretji in četrti pogodbi tožnice za določen čas). Glede na ugotovitve o tožničinem delu pri toženi stranki sta sodišči nižje stopnje zaključili, da sta ta zakonska razloga (ki sta tudi izrecno določena v vseh pogodbah o zaposlitvi tožnice) tudi dejansko obstajala.

12. V zvezi s prvo pogodbo o zaposlitvi z dne 9. 11. 2004 se tožnica neutemeljeno sklicuje na določbo 120. člena ZDR o pogodbi o zaposlitvi pripravnika, saj pripravništvo po ZDR ni obvezno (to ne izhaja niti iz Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine - Ur. l. RS, št. 10/98 in nadalj.), tožnica pa v nasprotju s svojimi navedbami (in izvedenimi dokazi) že sama priznava, da tožena stranka sploh ni objavila potrebe po delu pripravnika. Na zakonitost prve pogodbe tudi ne vpliva dejstvo, da se je tožnica po prvi pogodbi za delovno mesto prodajalke "usposabljala tudi na delovnem mestu blagajnika" (dokazni zaključek sodišča druge stopnje), saj tudi te naloge spadajo v opis delovnega mesta po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. Tudi druga pogodba iz razloga priprave na delo, usposabljanja ali izpopolnjevanja ni nezakonita, saj gre za pripravo na delo na drugem oddelku, tožnica pa se je za to delo priučevala (dokazni zaključek sodišča druge stopnje). To dejstvo ne pomeni (kot navaja revizija), da bi po takšni razlagi lahko tožena stranka formalno usposabljala tožnico kot prodajalko za vsak oddelek po tri mesece, saj iz dejanskih ugotovitev ne izhaja, da je bila tožnica po prvih treh mesecih dela, v katerih se je v glavnem priučevala na delo z blagajno, priučena oziroma usposobljena tudi za delo prodajalke v oddelku gospodinjstva.

13. Tožena stranka je dokazala tudi začasno povečan obsega dela po tretji pogodbi, ker je ena od delavk na oddelku gospodinjstva vsako leto določeno obdobje zaradi dopustov zamenjevala delavce v drugih oddelkih, in ker se je v delu tega obdobja vršila kataloška prodaja, ki je pomenila povečan obseg dela. Dejstvo, da skupaj z zaposlitvijo tožnice v tem obdobju ni prišlo do večjega števila zaposlenih na oddelku, v danih okoliščinah še ne pomeni napačnega zaključka o povečanem obsegu dela. Zaključek o povečanem obsegu dela tudi sicer predstavlja ugotovitev dejanskega stanja in ne more biti predmet revizijske presoje. Enako velja za začasno povečan obseg dela po zadnji pogodbi o zaposlitvi na delovnem mestu blagajnika od 12. 11. do 30. 12. 2005. Glede te pogodbe revizija neutemeljeno uveljavlja, da v pogodbi ni izrecno določen začasen, temveč le povečan obseg dela. Izostanek besede "začasno" namreč sam po sebi ne pomeni že nezakonite pogodbe za določen čas. Predstavlja le pomanjkljivo opredelitev razloga zaposlitve za določen čas, katerega začasnost pa jasno izhaja že iz časovne opredelitve obdobja zaposlitve (od 12. 11. 2005 do 31. 12. 2005).

14. Za odločitev niso pomembne revizijske navedbe o tem, da naj bi potrebe za delo blagajnika obstajale tudi po 31. 12. 2005, saj tožnica zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni sklenila do prenehanja potreb po tem delu, temveč zaradi povečanega obsega dela do konkretno določenega datuma - 31. 12. 2005. 15. Glede na navedeno tožena stranka nobene od pogodb za določen čas ni sklenila ali izvajala v nasprotju z zakonom, zaradi česar je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).