Jedro

Pogoj iz 358. člena ZZavar se šteje za izpolnjen samo, če je oseba, ki uveljavlja upravičenje iz omenjene zakonske določbe, opravljala posle zavarovalnega zastopanja oziroma posredovanja na delovnem mestu pri pravni osebi oziroma samostojnem podjetniku posamezniku, ki je imel dovoljenje za opravljanje drugih zavarovalnih poslov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo zahtevo, naj ugotovi, da je po 385. členu Zakona o zavarovalništvu (ZZavar - Ur. list RS, št. 13/2000) pridobil dovoljenje za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja. Ugotovila je, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 358. člena ZZavar za pridobitev dovoljenja. Njegovo izpolnitev, to je: dopolnitev treh let delovne dobe na dan uveljavitve ZZavar na delovnem mestu zavarovalnega zastopnika, bi tožnik lahko uveljavljal, če bi bil na delovnem mestu zavarovalnega zastopnika pri pravni osebi ali pri samostojnem podjetniku, ki je imel dovoljenje za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja po Zakonu o zavarovalnicah (ZZav - Ur. list RS št. 64/94 in 22/97).

Samostojni podjetnik M. I., pri katerem je bil tožnik zaposlen, pa je pridobil takšno dovoljenje šele 29.6.1999. Tožnik v tožbi navaja, da je kot samostojni podjetnik že od 1.1.1997 opravljal druge zavarovalne posle za družbo S. d.o.o., ki je imela dovoljenje za opravljanje drugih zavarovalnih poslov. Sam je kot samostojni podjetnik pridobil dovoljenje za opravljanje drugih zavarovalnih poslov res šele 29.6.1999. To pa na izkušnje, ki jih je pridobil z opravljanjem poslov zavarovalnega zastopanja v času, ko za njihovo opravljanje še ni imel dovoljenja, ne vpliva. Pogoj po 358. členu ZZavar so samo na dan uveljavitve zakona dopolnjena tri leta delovne dobe na delovnem mestu zavarovalnega zastopnika ali posrednika, ne pa še dodatni pogoj "pri pravni osebi ali samostojnemu podjetniku, ki je imel dovoljenje za opravljanje drugih zavarovalnih poslov po Zakonu o zavarovalnicah". Izpolnitve tega dodatnega pogoja zato tožena stranka ni upravičena zahtevati. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in samo izda zahtevano dovoljenje, podrejeno pa naj zadevo vrne toženi stranki v novo odločanje.

V odgovoru na tožbo predlaga tožena stranka zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

ZZav se je uporabljal tudi za samostojne podjetnike posameznike, ki so opravljali druge zavarovalne posle (prvi odstavek 2. člena ZZav), med katere je ZZav uvrstil tudi posredovanje in zastopanje pri zavarovanju (3. alinea 3. člena ZZav). Samostojni podjetnik posameznik je lahko opravljal dejavnost drugih zavarovalnih poslov samo z dovoljenjem ministrstva, pristojnega za gospodarske dejavnosti (drugi odstavek 50. člena ZZav).

Tožnik je sam navedel v tožbi, da je kot samostojni podjetnik prejel dovoljenje za opravljanje drugih zavarovalnih poslov od pristojnega ministrstva šele 29.6.1999. To je tudi ugotovitev tožene stranke v izpodbijani odločbi. Glede na šesti odstavek 4. člena Zakona o gospodarskih družbah (Ur. list RS, št. 30/93 do št.54/99, ne upoštevajoč sprememb in dopolnitev v Ur. listu RS, št. 45/2001, ker so začele veljati pozneje), ki je veljal tudi za samostojne podjetnike posameznike (1. alinea prvega odstavka 72. člena Zakona o gospodarskih družbah), tožnik kot samostojni podjetnik posameznik dejavnosti opravljanja drugih zavarovalnih poslov pred prejemom dovoljenja iz drugega odstavka 50. člena ZZav ni smel opravljati.

ZZavar res ni določil, da se šteje pogoj iz 358. člena za izpolnjen samo, če je oseba, ki uveljavlja upravičenje iz omenjene zakonske določbe, opravljala posle zavarovalnega zastopanja oziroma posredovanja na delovnem mestu pri pravni osebi oziroma samostojnem podjetniku posamezniku, ki je imel dovoljenje za opravljanje drugih zavarovalnih poslov. To pa ne pomeni, da je s tem priznal upravičenje iz 358. člena ZZavar tudi osebam, ki so opravljale posle zavarovalnega zastopanja in posredovanja pri samostojnih podjetnikih posameznikih, ki so opravljali takšno dejavnost, je pa po zakonu ne bi smeli. Izjemo od prvega odstavka 230. člena ZZavar je zakon priznal samo tistim fizičnim osebam, ki so pogoj iz 358. člena ZZavar izpolnile v skladu s prej veljavnim zakonom. To pa vključuje tudi opravljanje poslov zavarovalnega zastopnika oziroma posrednika na delovnem mestu, ki ga je samostojni podjetnik posameznik lahko odprl. To pa je lahko storil samo za opravljanje dejavnosti, za katero je imel dovoljenje, ki ga je zahteval zakon. Tega dovoljenja pa M. I. s.p. pred 29.6.1999 ni imel. Tožena stranka s tem, da pri tožniku ni upoštevala opravljanja poslov zavarovalnega zastopanja oziroma posredovanja pri M. I. s.p. pred 29.6.1999, ko slednji ni smel opravljati takšne dejavnosti, glede na zgoraj navedeno, ni dodala novega pogoja k pogoju iz 358. člena ZZavar. Ker tožnik res ne izpolnjuje pogoja iz omenjene zakonske določbe, je torej izpodbijana odločba izdana v skladu z zakonom. Zato je sodišče tožnikovo tožbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu v zvezi z drugim odstavkom 281. člena ZZavar zavrnilo.