Jedro

Zakonca lahko med seboj sklepata različne pravne posle, na primer kupne, menjalne, posojilne in tudi darilne pogodbe, vendar se vse to (lahko) nanaša (zgolj) na posebno premoženje vsakega od njiju – z nedoločenimi deleži na skupnem premoženju za časa življenja namreč ne moreta razpolagati.

A

vtomobil, kupljen v času trajanja zakonske zveze s sredstvi, pridobljenimi s kreditom, ki ga je tožnik vračal iz plače, je skupno premoženje in ne (more) predstavlja(ti) darila enega od zakoncev drugemu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik od sodišča zahteva, naj razsodi, da mu je toženka dolžna plačati 13.857,92 EUR (prej 3,320.912,64 SIT) s pripadki, kar predstavlja vrednost osebnega avtomobila, katerega naj bi ji podaril leta 1995 ob rojstvu njunega tretjega otroka.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, sodišče druge stopnje pa pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč nižjih stopenj tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma nima dokazne ocene izvedenih dokazov; poleg tega je bilo s sklicevanjem na zakonsko domnevo, da je premoženje, pridobljeno v času trajanja zakonske zveze, skupno premoženje, zmotno uporabljeno materialno pravo. Sodišči protispisno ugotavljata, da tožnik ni dokazal, da bi imel kakršnokoli premoženje, ki ga ni pridobil z lastnim delom v času trajanja zakonske zveze, oziroma da bi imel lastno posebno premoženje pred njeno sklenitvijo. Nasprotno, tožnik je dokazal, da je v celoti sam in s svojimi sredstvi toženki kupil avtomobil kot darilo. Toženka je zaslišana kot stranka potrdila, da z možem nista imela skupnih sredstev za življenje, ampak je vsak sam razpolagal s svojo plačo; tožnik dodaja, da je bila njegova plača višja kot toženkina. Poleg tega je iz računa A. R. z dne 27. 1. 1995 razvidno, da je avto kupil tožnik sam, ki je predložil tudi pogodbo z istega dne, na podlagi katere je od S. i. b. d. d., prejel posojilo. Tega je tožnik v celoti sam poplačal, kar izhaja iz potrdila z dne 27. 6. 1996. Dejstvo, da je toženka avto dobila kot darilo, izhaja tudi iz izpovedb prič Z. L. ter J. in M. M.. Prav tako je tožnik navajal, da je imel posebno premoženje pred sklenitvijo zakonske zveze in da je takšno premoženje pridobil tudi v času njenega trajanja; teh navedb toženka ni prerekala. Zakonska domneva, da je avto skupno premoženje zgolj zaradi dejstva, ker je bil kupljen v času trajanja zakonske zveze, velja le v primeru, če zakonec ne dokazuje nasprotnega; dokazovanje, da je avto darilo večje vrednosti, dano drugemu zakoncu, je vedno dovoljeno. Toženka je dolžna vrniti vrednost prejetega darila, ker je odpadel motiv; tožnik je toženki podaril avto, ker je bila njegova žena.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Zakonsko določeni premoženjski režim med zakoncema je obligatorne oziroma kogentne narave ( ius cogens );

premoženjska razmerja med njima niso prepuščena svobodi pogodbenega urejanja . Vse, kar zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, je njuno skupno premoženje (drugi odstavek

51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju ZZZDR) .

Posebno premoženje vsakega zakonca pa je vse tisto premoženje, ki ni bilo pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze (to je zlasti premoženje, ki sta ga zakonca imela že ob sklenitvi zakonske zveze, in premoženje, ki sta ga v zakonu pridobila neodplačno, predvsem z dedovanjem in darilom).

Zakonca lahko med seboj sklepata različne pravne posle, na primer kupne, menjalne, posojilne in tudi darilne pogodbe (primerjaj 62. člen ZZZDR),(1) bistveno za odločitev v obravnavani zadevi pa je, da se vse to (lahko) nanaša (zgolj) na posebno premoženje vsakega od njiju – z nedoločenimi deleži na skupnem premoženju za časa življenja namreč ne moreta razpolagati.

7. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da je bil sporni osebni avtomobil kupljen v času obstoja zakonske zveze pravdnih strank, in sicer (predvsem) za zadovoljevanje potreb družine (kar med njima ni sporno). Tožnik bi tako –

za uspeh s tožbenim zahtevkom –

moral dokazati, da je sporni avto (v celoti ali pretežnem deležu) kupil iz svojega posebnega premoženja. Posebej je treba poudariti, da tožnik za to sploh ni ponudil ustrezne trditvene in dokazne podlage; še v reviziji ponavlja svoje nesklepčne navedbe iz postopka na nižjih stopnjah sojenja (in opozarja na dokaze zanje) –

da je bil avto kupljen s sredstvi kredita, ki ga je sam najel in sam odplačal iz svoje plače. Skupno premoženje zakoncev namreč tvorijo tudi sredstva, ki so pridobljena s kreditom, ali premoženje, ki je bilo pridobljeno (ustvarjeno) z njegovo pomočjo (tako imenovana realna subrogacija). To velja tudi v primeru, ko je kredit pridobil le eden od zakoncev in ga je tudi sam odplačal. Kredit namreč posamezni zakonec – kakor v konkretnem primeru –

praviloma izplačuje iz svojega osebnega dohodka, ki –

skupaj z njegovimi prihranki –

(v skladu s prevladujočim stališčem v pravni teoriji in sodni praksi) predstavlja skupno premoženje zakoncev, in sicer takoj, ko ga zakonec prejme (oziroma zapade v plačilo). Opozarjanje na okoliščino, da sta pravdni stranki v času obstoja njune zakonske zveze samostojno razpolagali vsaka s svojo plačo, je nepomembno, saj za obstoj skupnega premoženja ni potrebna volja zakoncev, da pridobivata skupaj. Nasprotno, zakonca se (sploh) ne moreta dogovoriti, da premoženje, ki ga pridobita z delom med zakonsko zvezo, ne bi bilo skupno.(2)

8. A vtomobil, kupljen v času trajanja zakonske zveze (za zadovoljevanje potreb družine) s sredstvi, pridobljenimi s kreditom, ki ga je tožnik vračal iz plače, je torej skupno premoženje pravdnih strank ( drugi odstavek

51. člena ZZZDR) in ne (more) predstavlja(ti) darila (3) enega od zakoncev drugemu. Okoliščine, na katere opozarja revident, so irelevantne; nobena od teh (da je sam najel in odplačal kredit za sporni avto, da je imel večjo plačo kot toženka idr.) ob siceršnjih neizpodbojnih dejanskih ugotovitvah sodišč nižjih stopenj namreč ne vpliva na osnovni zaključek, da avto spada v skupno premoženje zakoncev. Svoj vpliv imajo (lahko) le na velikost tožnikovega deleža na skupnem premoženju, kar pa ni predmet konkretnega postopka. Revizijske trditve v tej smeri ne pomenijo novosti; revident z njimi z navideznim uveljavljanjem procesnih kršitev nedovoljeno izpodbija dejansko stanje, kakor sta ga ugotovili sodišči nižjih stopenj (tretji odstavek 370. člena ZPP), oziroma izraža nestrinjanje z njuno materialnopravno presojo.

9. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo in z njo priglašene stroške zavrnilo.

Op. št. (1): Za vse omenjene posle je predpisana stroga obličnostna zahteva ;

sklenjeni morajo biti v obliki notarskega zapisa (1. točka 47. člena Zakona o notariatu).

Op. št. (2): Zakon ne dovoljuje sklepanja dogovora v smislu vzpostavitve režima ločenega premoženja ali njegovih različic ali kakršnegakoli dogovora, ki bi spreminjal zakonsko določeno premoženjsko skupnost ali iz njenega režima izdvajal posamezne elemente premoženja.

Op. št. (3): Ena od bistvenih značilnosti darilne pogodbe je, da darovalec opravi izpolnitev v breme svojega premoženja in v korist obdarjenčevega.