Jedro

Za presojo trenutka, ko je oškodovanec izvedel za nastalo škodo, je bistvena ne le seznanitev s trenutkom nastanka škode, temveč tudi pridobitev podatkov o njenem obsegu in višini. Šele z izdajo odločbe ZPIZ se je tožnik lahko seznanil z dejstvom, da ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ter da je pri njem podana I. kategorija invalidnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo neto mesečne rente v znesku 607,10 EUR od dne 5. 12. 2014 dalje. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo kapitalizirane rente v znesku 15.177,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Tožniku je na račun toženke naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 30 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču očita nedovoljeno zavrnitev dokazov, predloženih s šesto pripravljalno vlogo, saj meni, da so bili podani pravočasno. Poudarja, da je invalid prve kategorije in zaradi slabega zdravstvenega stanja in neurejenih bivanjskih pogojev dokumentacije ni mogel predložiti prej. Dokumentacija, ki jo je pooblaščencu predložila A. A., se ne nanaša na dokumentacijo, predloženo s šesto pripravljalno vlogo. Sodišče bi zato v skladu s četrtim odstavkom 286. člena ZPP moralo upoštevati tudi te dokaze. Prav tako bi moralo postaviti tudi izvedenca finančne stroke, ki bi ugotovil znesek, za katerega je tožnik mesečno prikrajšan. Nasprotuje stališču sodišča, da je tožbeni zahtevek že zastaran. Poudarja, da je bil z nastalo škodo seznanjen šele z izdajo odločbe ZPIZ z dne 10. 7. 2013, saj se je šele takrat seznanil z dejstvom, da nikoli v življenju ne bo mogel več delati in da je njegovo stanje dokončno. V tem delu se sklicuje tudi na sodno prakso v podobnih primerih. Poudarja, da pri invalidu z zmanjšanimi mentalnimi sposobnosti subjektivni zastaralni rok ne more pričeti teči isti trenutek kot pri zdravem človeku. Poudarja, da v pravdnem postopku III P 1637/2009 ni vtoževal mesečne rente za čas po zaključenem zdravljenju, temveč za čas zdravljenja. Umik zahtevka v tem delu v drugem postopku zato nima vpliva na predmetni postopek. Zdravljenje se tako ni zaključilo že ob izvidu psihiatrinje, temveč šele z odločbo ZPIZ, na podlagi katere je postalo gotovo, da nikoli več ne bo pridobitno sposoben. V zvezi z višino terjatve vztraja na stališču, da bi šolanje na srednji šoli zaključil in (če prometne nesreče ne bi bilo) prejemal vsaj povprečno plačo. Poudarja, da o njegovem šolanju obstajajo listinski dokazi Zavoda za zaposlovanje RS. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Toženka na pravilno vročeno pritožbo odgovora ni podala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik uveljavlja škodo zaradi izgubljenega zaslužka, katerega vzrok je nezmožnost za delo zaradi škodnega dogodka 25. 3. 2006, ki ga vtožuje v obliki „rente“ (razlika med socialnimi prejemki, ki jih prejema in zaslužkom, ki bi ga imel, če ne bi bilo škodnega dogodka). S tožbenim zahtevkom v tožbi, vloženi 4. 12. 2014 zahteva, da mu toženka plačuje mesečno rento v višini 607,10 EUR od 5. 12. 2014 dalje, za nazaj, tj. od dne 5. 12. 2012 do vložitve tožbe, pa vtožuje kapitalizirano rento v višini 15.177,50 EUR.

6. Podlago za presojo tožnikovega zahtevka za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v obliki izgubljenega zaslužka za nazaj in za izgubljeni zaslužek za naprej (renta) predstavljata določbi prvega odstavka 167. člena OZ in drugega odstavka 174. člena OZ. V primeru smrti, telesne poškodbe ali okvare zdravja ima tako odškodnina praviloma obliko denarne rente, dosmrtne ali za določen čas, odgovorna oseba pa mora poškodovanemu, če zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane, ali so zmožnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje uničene ali zmanjšane, plačevati določeno denarno rento kot povračilo za škodo. Škoda zaradi izgube zaslužka je, gledano s časovne točke nastanka škodnega dogodka, iz katerega izvira, bodoča škoda. Odškodnina zanjo pomeni vzpostavitev stanja, ki ga sicer še ni bilo, bi pa po normalnem stanju stvari nastopilo, če ne bi bilo škodnega dogodka.

Glede zastaranja terjatve

7. Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (prvi odstavek 352. člena OZ). Enako velja tudi za zastaranje terjatve za sukcesivno nastajajočo bodočo premoženjsko škodo, pri kateri je pomembno pravočasno uveljavljanje prve tovrstne škode. Pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod je namreč pravočasno sodno uveljavljanje prve terjatve, ki pretrga zastaranje in začne po koncu spora znova teči zastaralni rok za naslednje istovrstne bodoče terjatve (tretji odstavek 369. člena OZ).

Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru zmotno štelo, da je tožnik za škodo izvedel oziroma bi moral izvedeti že 13. 1. 2009, in sicer na podlagi izvida psihiatrinje, ki je predlagala oceno njegove delazmožnosti. Pritožbeno sodišče v tem delu pritrjuje pritožniku, da mu takrat obseg škode še ni mogel biti znan. Za presojo trenutka, ko je oškodovanec izvedel za nastalo škodo, je namreč bistvena ne le seznanitev s trenutkom nastanka škode, temveč tudi pridobitev podatkov o njenem obsegu in višini.(1) Šele z izdajo odločbe ZPIZ z dne 10. 7. 2013 (priloga A8) se je tako tožnik lahko seznanil z dejstvom, da ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ter da je pri njem podana I. kategorija invalidnosti. Šele po tem datumu je tako lahko oblikoval tožbeni zahtevek, saj bi bil ta drugačen, če bi bila pri njem ugotovljena drugačna stopnja invalidnosti. Stališče, ki ga v konkretnem primeru zagovarja sodišče prve stopnje, je prestrogo, saj tožniku dejansko odreka pravico do sodnega varstva. Kljub temu pa je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

Glede višine zahtevka

8. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožniku ni uspelo dokazati, da je bil vpisan v prvi letnik Srednje strokovne in kemijske šole ter da bi šolanje, v primeru, da ne bi prišlo do škodnega dogodka, tudi končal. Ob tem so tudi po stališču pritožbenega sodišča dokazni predlogi (priloga A27 do A31) iz šeste pripravljalne vloge glede na prvi odstavek 286. člena ZPP podani prepozno. Četudi bi sodišče štelo, da jih tožnik brez svoje krivde ni mogel predložiti do konca prvega naroka za glavno obravnavo (pri čemer tožnik ni predložil dokazov o slabih bivanjskih razmerah in zamakanju), pa iz njih ne izhaja, da bi bil tožnik dejansko vpisan prav v navedeno srednjo šolo. Da do vpisa ni prišlo, je sodišče ugotovilo tudi na podlagi poizvedb na sami srednji šoli in na podlagi zaslišanj tožnika, njegove matere in sestre, katerih izpovedbe niso bile prepričljive. Ker je iz trditev tožnika izhajalo, da je navedeno srednjo šolo obiskoval pred škodnim dogodkom, na zaslišanju pa sta tako on, kot tudi njegova mati izjavila, da se je na srednjo šolo vpisal po škodnem dogodku, je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča njuni izjavi mogoče šteti za neverodostojni. Zlasti ob dejstvu, da je sam ravnatelj šole po vpogledu v evidence, podal pisno izjavo, da tožnik nikoli ni bil njihov dijak, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da trditev v tej smeri tožniku ni uspelo izkazati. Posledično je odpadlo ugotavljanje, ali bi tožnik tovrstno šolo dokončal ter glede na poklic prejemal vsaj povprečno mesečno plačo. 9. Pritrditi velja sodišču prve stopnje, da tožnik glede zatrjevane bodoče premoženjske škode ni podal ustrezne trditvene podlage, na podlagi katere bi sodišče lahko sklepalo, kakšne dohodke bi tožnik lahko imel, če do škodnega dogodka ne bi prišlo. Iz podatkov, ki jih je predložil, tako izhaja zgolj, da je bil v obdobju osmih let zaposlen le eno leto in štiri mesece, pri čemer tožnik ni podal nobenih trditev o dohodkih v tem času, prav tako pa tudi ne o drugih dohodkih, ki jih je morda ustvaril »na črno«. Ker se je toženka v odgovoru na tožbo izrecno sklicevala na dejstvo, da bi, v primeru ustreznih trditev, tožniku lahko pripadala renta zgolj v višini zajamčene plače, tožnik pa klub temu ni podal nobenih trditev in dokazov, s katerimi bi izkazal, da bi lahko dobil redno zaposlitev vsaj za zajamčeno minimalno plačo, dodatno materialno procesno vodstvo v tej smeri ni bilo potrebno. Pomanjkanja ustreznih trditev ni mogoče dopolniti s postavitvijo izvedenca finančne stroke, zato je sodišče prve stopnje tovrsten dokaz utemeljeno zavrnilo. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tako tožnik ni izkazal, da bi njegovi povprečni neto prihodki, če škodnega dogodka ne bi bilo, presegali znesek, ki ga že prejema na podlagi odločbe CSD.

10. Pritožbeni razlogi tako niso podani, v sodbi pa tudi ni kršitev in napak, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 163/2015 z dne 22. 12. 2016.