16. 6. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Branislava Stepanovića, Ljuba Blagojevića in Dragana Pavkovića, vseh iz Ljubljane, ter Dragiše Fastikića in Vladanke Savić na seji dne 16. junija 2005

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 96/02) se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudniki navajajo, da je 19. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju ZDRS-Č) v neskladju s 1. do 65. členom Ustave, predvsem pa s 5., z 8., s 14. in z 32. členom Ustave. Izpodbijana določba naj bi določala diskriminacijske pogoje za pridobitev državljanstva, ker naj ne bi omogočala pridobitve državljanstva osebam, ki niso bile polnoletne na dan 23. 12. 1990. Republika Slovenija (v nadaljevanju RS) dne 23. 12. 1990 še ni bila samostojna država, zato noben prosilec za državljanstvo ne bi mogel imeti prijavljenega stalnega prebivališča na območju RS in tako izpolniti zahtevani pogoj v izpodbijani določbi. Sporen naj bi bil tudi pogoj neprekinjenega prebivanja od dne 23. 12. 1990 dalje, saj naj bi RS "nezakonito izbrisala 130.000 neslovencev in jih pognala v ilegalo, sedaj pa zahteva neprekinjeno prebivanje". Ker naj bi RS uničila tudi osebne dokumente teh oseb, je bila tem osebam onemogočena svoboda gibanja. Po mnenju pobudnikov je enoletni rok, v katerem se lahko vloži prošnja za državljanstvo na podlagi izpodbijane določbe, prekratek. Primeren rok naj bi bil vsaj 5 let. Pogoji, določeni v točkah 5, 6, 8 in 10 prvega odstavka 10. člena Zakona o državljanstvu (Uradni list RS, št. 1/91-I – ZDRS), naj ne bi bili primerni za "izbrisane", temveč za tiste vlagatelje prošnje, ki želijo dobiti državljanstvo z naturalizacijo. Pobudniki tudi menijo, da obrazec za prijavo po 19. členu ZDRS-Č zahteva še "druga dokazila", kar omogoča pristojnemu organu, da še dodatno in samovoljno določa pogoje za pridobitev državljanstva.

2.Državni zbor na pobudo ni odgovoril.

3.Vlada RS v mnenju navaja, da je ZDRS opredelil bistven element suverenosti – začetno državljansko telo RS. Slovenski državljani so postale vse osebe, ki so slovensko državljanstvo pridobile pred osamosvojitvijo, ne glede na narodnostno poreklo. Člen 40 ZDRS je uredil možnost, da vse osebe s stalnim prebivališčem v RS in z državljanstvom drugih republik pridobijo slovensko državljanstvo pod izjemno olajšanimi pogoji, če so to želele. Osebe, ki so zamudile rok za pridobitev državljanstva po 40. člena ZDRS, so lahko ves čas po 26. 2. 1992 pridobile državljanstvo pod strožjimi pogoji, določenimi v 10., 12. in 13. členu ZDRS. ZDRS-Č je v 19. členu omogočil pridobitev slovenskega državljanstva tistim osebam, ki so na dan 23. 12. 1990 imele prijavljeno stalno prebivališče na območju RS in so od tega dne dalje v RS tudi neprekinjeno prebivale, pod olajšanimi pogoji v primerjavi z drugimi tujci. Na ta način je zakonodajalec omogočil, da so pod olajšanimi pogoji pridobili državljanstvo tudi tisti tujci, ki si leta 1991 niso uredili slovenskega državljanstva v skladu s 40. členom ZDRS. Vlada pojasnjuje, da državljanstvo kot pravna vez med državo in njenimi državljani temelji na pristni zvezi. Določitev te zveze oziroma okoliščin, ki to zvezo utemeljujejo, je prepuščena ureditvi posamezne države. Države suvereno določajo naturalizacijske pogoje. Vlada navaja, da je eden od temeljnih kriterijev za pridobitev državljanstva na podlagi 19. člena ZDRS-Č pogoj neprekinjenega življenja, ki je najmočnejši mednarodnopravni element pristne zveze med državo in posameznikom. Vlada še dodaja, da so vsi občani imeli obveznost prijave in odjave stalnega prebivališča na podlagi Zakona o evidenci nastanitve občanov in registru prebivalcev (Uradni list SRS, št. 6/83), zato so neutemeljene trditve pobudnikov, da noben prosilec ni mogel imeti prijavljenega stalnega prebivališča na dan 23. 12. 1990. Vlada še navaja, da so razlogi, s katerimi pobudniki utemeljujejo podaljšanje roka za vložitev vloge, nerelevantni in da je enoletni rok primeren rok za ureditev statusa na izpodbijani pravni podlagi. Pojasnjuje še, da obrazec za vložitev vlog ni bil predpisan z ZDRS-Č, temveč je pripravljen kot pomoč strankam pri uveljavljanju svojih pravic. Pogoji za pridobitev državljanstva na podlagi 19. člena ZDRS-Č so določeni z zakonom in vsebina obrazca ne vpliva na pravice strank.

B.

4.Pobudo je v imenu pobudnikov vložila Neva Miklavčič Predan. Pozvana je bila, naj dopolni pobudo s pooblastilom. Ker tega ni storila, pobudniki pa so pobudo podpisali, je Ustavno sodišče štelo, da so jo vložili sami.

5.Določba 19. člena ZDRS-Č[1] je prehodna določba, ki je omogočala določenemu krogu oseb, da v roku enega leta od dneva uveljavitve tega zakona zaprosijo za državljanstvo RS pod drugačnimi, ugodnejšimi pogoji, kot jih določa 10. člen ZDRS za pridobitev državljanstva z redno naturalizacijo. Izpodbijana določba je omogočala olajšan način pridobitve državljanstva z naturalizacijo zaradi pristne in učinkovite zveze upravičene osebe z RS. Iz Predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu Republike Slovenije – EPA 607 – III – prva obravnava (Poročevalec DZ, št. 73/02) izhaja, da so bili temeljni razlogi za spremembo ZDRS poenostavitev in racionalizacija naturalizacijskih postopkov na eni strani ter vgraditev jamstev, ki zagotavljajo večjo učinkovitost v primeru zlorab zakona na drugi strani. Poleg navedenega naj bi se s spremembami ZDRS določbe Zakona uskladile z načeli in pravili Evropske konvencije o državljanstvu, ki je bila sprejeta v okviru Sveta Evrope (European Convention on Nationality, ETS, No.: 166, Strasbourg 6. 11. 1997).

6.Iz navedb pobudnikov izhaja, da naj bi bila izpodbijana določba v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave, ker v primerjavi z drugimi tujci ne upošteva drugačnega položaja državljanov druge države naslednice nekdanje SFRJ, ki niso na podlagi 40. člena ZDRS vložili prošnje za pridobitev slovenskega državljanstva ali pa jim je bila prošnja zavrnjena, z dnem 26. 2. 1992 pa so bili izbrisani iz registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju državljani drugih držav naslednic SFRJ). Člen 40 ZDRS je upošteval poseben položaj, v katerem so se po osamosvojitvi Slovenije znašle osebe, ki so bile državljani drugih republiki nekdanje SFRJ. Omogočal jim je, da so pridobile državljanstvo pod ugodnejšimi pogoji, kot so predvideni z redno naturalizacijo. Pobudniki zmotno menijo, da je namen izpodbijane določbe ureditev položaja državljanov drugih držav naslednic SFRJ. Položaj teh oseb je urejen v Zakonu o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 61/99 in nasl. – ZUSDDD). Pravice državljanov drugih držav naslednic SFRJ, ki so urejene v ZUSDDD, se nanašajo na pridobitev statusa stalnega prebivališča in ne na pridobitev državljanstva, kar ureja izpodbijana določba. Namen izpodbijane določbe je bil olajšati naturalizacijske postopke vsem osebam, ki imajo pristno zvezo z RS, to so osebe, ki so imele na dan 23. 12. 1990 prijavljeno stalno prebivališče v RS in od tega dne dalje v njej tudi neprekinjeno živele. Glede na navedeno so trditve pobudnikov, da je izpodbijana določba v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave, neutemeljene.

7.Državljanstvo pomeni pravno razmerje med posameznikom in državo, ki temelji na dolgotrajni in učinkoviti zvezi. Med posameznikom in državo mora obstojati pristna zveza, ki kaže na povezavo z državo, katere državljan je posameznik. Najtrdnejša in

najpogostejša oblika pristne zveze je okoliščina, da posameznik daljše časovno obdobje stalno prebiva na območju neke države. Naturalizacija praviloma temelji na pristni zvezi med posameznikom in državo, ker se je tujec z dolgoletnim prebivanjem v tuji državi tako prilagodil okolju, kjer živi, da sprejema državo svojega stalnega prebivališča za novo domovino in sprejema njen ustavni in pravni red v najširšem smislu.[2] Države suvereno določajo naturalizacijske pogoje, s katerimi predpisujejo okoliščine, ki utemeljujejo pristno zvezo med posameznikom in državo. V izpodbijani določbi so okoliščine, ki kažejo na pristno zvezo med prosilcem in RS, določene v pogoju neprekinjenega bivanja. Zato so neutemeljene navedbe pobudnikov, da je takšen pogoj v neskladju z Ustavo. Pobudniki tudi niso navedli, v čem naj bi bila izpodbijana določba v neskladju z 32. členom Ustave (svoboda gibanja).

8.Neutemeljene so tudi navedbe pobudnikov, da je enoletni rok za vložitev prošnje za pridobitev državljanstva na podlagi izpodbijane določbe prekratek. Izpodbijana določba omogoča določenemu krogu oseb, da pridobijo slovensko državljanstvo pod ugodnejšimi pogoji kot so predvideni z redno naturalizacijo. Zato je zakonodajalec upravičen, da v polju proste presoje časovno omeji to možnost. Ker je izpodbijana določba naslovljena na osebe, ki so živele v RS, je bil rok enega leta primeren rok za seznanitev s spremembo predpisa, objavljenega v Uradnem listu RS, in za vložitev prošnje za pridobitev državljanstva.

9.Pobudniki tudi zmotno razumejo pogoj polnoletnosti osebe, ki ima pravico do vložitve vloge na podlagi izpodbijane določbe. Vlada pojasnjuje, da se pogoj polnoletnosti veže na dan vložitve vloge in ne na datum 23. 12. 1990, kot to zmotno zatrjujejo pobudniki.

10.Obrazec vloge za sprejem v državljanstvo ni predpisan s posebnim predpisom, temveč je objavljen na spletni strani Ministrstva za notranje zadeve. Namen obrazca ni določanje novih ali drugačnih pogojev za pridobitev državljanstva, kot zmotno menijo pobudniki, temveč olajšati vlaganje prošenj. Pristojni organi morajo odločati o vlogah na podlagi zakona in ne obrazca. Vsak vlagatelj lahko vloži vlogo na način, ki ga določa Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nasl. – ZUP), in ni treba, da jo vloži na obrazcu.

11.Tudi s pavšalnimi navedbami o neskladju izpodbijane določbe s členi Ustave, ki urejajo splošne določbe in človekove pravice ter temeljne svoboščine, pobudniki ne izkažejo neustavnosti izpodbijane določbe.

12.Glede na navedeno je Ustavno sodišče pobudo zavrnilo kot očitno neutemeljeno. Pri tem se ni spuščalo v obstoj drugih procesnih predpostavk.

C.

13.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 –ZUstS) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednik dr. Janez Čebulj

[1]Člen 19 ZDRS-Č določa: "Za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije lahko v roku enega leta od dneva uveljavitve tega zakona zaprosi polnoletna oseba, ki je imela na dan 23. 12. 1990 na območju Republike Slovenije prijavljeno stalno prebivališče in od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi neprekinjeno živi, če izpolnjuje pogoje iz 5., 6., 8. in 10. točke prvega odstavka 10. člena zakona. Pri odločanju na podlagi prejšnjega odstavka lahko pristojni organ glede izpolnjevanja pogoja 6. točke prvega odstavka 10. člena zakona in izpolnjevanja pogoja 8. točke prvega odstavka10. člena zakona upošteva dolžino prebivanja osebe v državi,njene osebne, družinske, gospodarske, socialne in druge vezi,ki jo vežejo na Republiko Slovenijo ter posledice, ki bi jih za osebo povzročila zavrnitev prošnje za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Vlogo poda prosilec pri ministrstvu, pristojnem za notranje zadeve. Prosilec je v postopku po tem členu oproščen plačila vseh stroškov postopka.

[2]N. Končina: Zakon o državljanstvu s komentarjem, Ministrstvo za notranje zadeve, Ljubljana 1993, str. 37.