Jedro

Pripor zoper mladoletnika je izjemen osebni omejevalni ukrep. Za presojo neogibne potrebnosti se morajo aplicirati še strožja merila kot v postopkih zoper polnoletne storilce, argumentirano pa je treba ugotoviti, ali istega cilja (zagotovitev varnosti ljudi) res ni mogoče doseči z milejšimi ukrepi.

Izrek

I. Ob delni ugoditvi pritožbi se izpodbijani sklep spremeni tako, da se pripor, ki je bil zoper osumljenega starejšega mladoletnika A. A. odrejen iz razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena v zvezi s 472. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP),

nadomesti s hišnim priporom, ki se bo izvrševal na naslovu ...

II. Starejšemu mladoletniku se prepove, da se brez posebnega dovoljenja sodišča oddalji z naslova stalnega prebivališča, tj. na ...

III. Nadzor nad izvrševanjem hišnega pripora bo izvajala Policijska postaja Celje.

IV. V primeru, če se starejši mladoletnik brez dovoljenja sodišča oddalji z naslova, na katerem prestaja hišni pripor, mu policija odvzame prostost in ga brez odlašanja privede k dežurnemu preiskovalnemu sodniku, ki sme znova odrediti pripor.

V. Uprava ZPMZKZ Celje je dolžna starejšega mladoletnika A. A. nemudoma izpustiti na prostost.

VI. V preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju zoper osumljenega starejšega mladoletnika A. A. odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena v zvezi s 472. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

2.Zoper sklep se je pritožila mladoletnikova zagovornica zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Senatu za mladoletnike višjega sodišča je predlagala, da izpodbijani sklep spremeni tako, da se odrejeni pripor nemudoma odpravi ali odredi milejši ukrep po ZKP, podredno pa, da sklep razveljavi ter zadevo vrne dežurnemu preiskovalnemu sodniku v ponovno "razpravljanje in odločanje".

3.Pritožba je delno utemeljena.

4.Pritožnica se ne izreče, katera "bistvena kršitev določb kazenskega postopka" naj bi bila podana, ker je o zadevi odločal drug preiskovalni sodnik. Kolikor pritožba nakazuje na procesno okoliščino, da je višje sodišče s sklepom I Kp 77772/2024-104 z dne 19. 10. 2024 razveljavilo sklep I Kpd 77772/2024-82 z dne 17. 10. 2024, ki ga je izdal drug dežurni preiskovalni sodnik kot sedaj izpodbijani sklep, pri čemer je bila zadeva vrnjena v novo odločanje v roku 24 ur, je odgovoriti le to, da ima po letnem razporedu dela Okrožnega sodišča v Celju pooblastila sodnika za mladoletnike (šesti odstavek 462. člena ZKP) dežurni preiskovalni sodnik. Zaradi organizacije dežurne preiskovalne službe pa mora o predloženi (nujni) zadevi odločiti dežurni preiskovalni sodnik, ki ni nujno isti sodnik, čigar prejšnji sklep je bil v pritožbeni presoji razveljavljen.

5.Sodišče prve stopnje je v točkah 13 - 73 navedlo obširne in razumne razloge za ugotovitev obstoja utemeljenega suma, da je starejši mladoletnik A. A. z zavestnim sodelovanjem pri storitvi skupaj z znanimi in neznanimi sostorilci izvršil očitana kazniva dejanja B. B. Ob pritrditvi razlogom izpodbijanega sklepa pritožbeni senat poudarja zlasti vsebino izjav oškodovanca, zbranih v predkazenskem postopku, iz katerih izhaja, da je bil v celjskem parku oziroma na čistini bližnjega gozda napaden s strani več oseb, pri čemer je preštel vsaj šest napadalcev, ki so ga vsi večkrat udarili, ga ozmerjali s pedofilom, strgali oblačila z njega, ga silili v ponižujoča ravnanja, mu odvzeli telefon itn. Iz izjav oškodovanca, ki je tudi staršema C. C. in D. D. zaupal, da je napadlo in preteplo šest fantov, je na ravni utemeljenosti suma razvidno, da je šlo za usklajeno ravnanje vseh sostorilcev, vključno s A. A., ki so vsi najmanj privolili v prepovedane posledice očitanih kaznivih dejanj. Ne glede na to, da za ugotovitev potrebnega dokaznega standarda v dani fazi postopka še ni treba povsem natančno determinirati ravnanj vseh udeleženih osumljencev (točka 73), je ob očitku ravnanja v sostorilstvu udeleženim akterjem mogoče pripisati tudi tiste posledice, ki jih niso neposredno povzročili sami, na ravni utemeljenega suma pa se razkrije (točka 5), da so vsi skupaj uporabili silo zoper oškodovanca, da bi si protipravno prilastili ves denar, ki ga je imel s seboj, da so vsi z oškodovcem grdo ravnali, ga pretepali in ga spravljali v podrejen položaj ter mu v součinkovanju njihovih izvršitvenih ravnanj povzročili tudi hudo telesno poškodbo. Da je bil A. A. član skupine storilcev, izhaja iz dobljenih in zavarovanih posnetkov video nadzornih kamer, pri čemer so kamere Knjižnice Celje ob 16.28 uri zaznale njegov prihod na kraj kaznivih dejanj skupaj s E. E., F. F. in G. G., ob 17.46 uri pa odhod A. A. skupaj s E. E. in H. H. Posnetki kamer Supermarketa Spar pa so že ob 16.22 uri zaznale, da je A. A. s E. E. čakal pred trgovino na F. F. in G. G., ki sta kupovala pločevinke piva, pri čemer so bile pri ogledu kraja kaznivih dejanj zavarovane tako prazne kot polne pločevinke piva, ki so ga osumljenci zlivali tudi v usta oškodovcu. Ob hišni preiskavi pri mladoletniku je bila med drugim najdena tudi črna volnena kapa z izrezom za oči in usta, podatki o GPS lokacijah na zaseženem mobilnem telefonu pa so pokazali, da se je A. A. v času izvršitve kaznivih dejanj nahajal prav v gozdu mestnega parka v Celju. Zgovorni in povedni so tudi posnetki maskiranih osumljencev v podkapah, ki so bili izsledeni na zaseženem mobilnem telefonu (že polnoletnega) sostorilca F. F. in prikazujejo potek znašanja nad B. B. (točke 66 - 71 sklepa). Kljub temu, da se iz posnetkov nakazuje, da je dogajanje nadziral in usmerjal G. G., pa je razvidno tudi, da celotna skupina sostorilcev sodeluje pri izživljanju nad oškodovancem, tj. vključno s poniževanjem, trganjem oblačil, zlivanjem vsebine pločevinke piva v usta ter brcanjem in udarjanjem. Posledično je razumen zaključek prvega sodišča, da iz povzetih dejstev in okoliščin izhaja utemeljen sum, da je imel A. A. aktivno vlogo pri izvajanju kaznivih dejanj v sostorilstvu, medtem ko je njegovo zagovorno zanikanje kaznivih dejanj na ravni utemeljenosti suma ovrženo. Navsezadnje je tudi G. G. v zagovoru izrecno povedal, da je pri kaznivih dejanj A. A. sodeloval, kar pa je sicer mogoče sklepati že na podlagi ostalih dejstev in okoliščin. Verjetnost, da je osumljeni mladoletnik izvršil očitana kazniva dejanja, je torej nedvomno večja od verjetnosti, da jih ni.

6.Izpodbijani sklep vsebuje vse potrebne in dovolj določne razloge v smeri obstoja utemeljenega suma, zato ni obremenjen s bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, prav tako pa v tem pogledu sodišče prve stopnje ni ne zmotno niti nepopolno ugotovilo dejanskega stanja. Zlasti ne drži, da prvo sodišče ni jasno zapisalo, iz katerih dejstev in okoliščin izhaja utemeljenost suma, da je bil tudi A. A. kot sostorilec udeležen pri obravnavanih kaznivih dejanjih, ter ne drži, da naj bi se obrazložitev sklepa nanašala zgolj na drugega mladoletnika G. G. V tej fazi postopka ne morejo imeti uspeha pritožbene (zagovorne) navedbe, da pri hišni in osebni preiskavi niso bili najdeni predmeti, povezani z očitanimi kaznivimi dejanji, saj utemeljenega suma to ne omaje, zanikanje kaznivih dejanj pa bo lahko predmet sledečega dokaznega postopka. V tej fazi postopka je preuranjena zagovorničina dokazna ocena zagovora G. G., ki da naj bi A. A. obremenil po krivem. Prepričljivih zaključkov o obstoju utemeljenosti suma na pritožbeni stopnji ne bo mogoče omajati. Res je sicer, da ugotovitev GPS lokacije mladoletnikovega mobilnega telefona, ki kaže, da se je A. A. v času izvršitve kaznivih dejanj nahajal na samem kraju, ne dokazuje izvršitve kaznivih dejanj; gotovo pa gre za obremenilni posredni dokaz (indic), ki le utrjuje mozaik podanosti dokaznega standarda utemeljenega suma.

7.V točki 74 in naslednjih je sodišče prve stopnje podalo zadovoljive in sprejemljive razloge o obstoju ponovitvene nevarnosti, pri čemer je objektivne okoliščine tega pripornega razloga prepoznalo v teži, načinu storitve in okoliščinah, v katerih naj bi bila izvršena tudi A. A. očitana kazniva dejanja, subjektivne okoliščine ponovitvene nevarnosti pa zlasti v mladoletnikovih osebnih lastnostih, kar vse v součinkovanju kaže na realno in konkretno nevarnost, da bo nadaljeval z izvrševanjem istovrstnih oziroma podobnih kaznivih dejanj. Poudarilo je, da se osumljencu očita izvršitev treh kaznivih dejanj z visokimi predpisanimi kaznimi, medtem ko je (sicer en) historični dogodek napada na oškodovanca zaznamovalo izrazito nizkotno, vztrajno in surovo ravnanje z žrtvijo. V organizirani kriminalni skupini se je lahko izrazila nasilniška narava njenih protagonistov, ki od izvršitve kaznivih dejanj niso odstopili kljub oškodovančevim prošnjam za mirno rešitev nastale situacije. Nič oporečnega ni v tem, da je prvo sodišče iz načina izvršitve kaznivih dejanj sklepalo tudi na negativne osebnostne lastnosti mladoletnika, ki so se odrazile v nesočutnem, brezbrižnem, agresivnem in docela nizkotnem ter precej brutalnem obračunu z oškodovancem, iz česar je dopustno sklepati na osebn(ostn)e lastnosti očitno predrznega mladoletnika, ki (so)konstruirajo obstoj ponovitvene nevarnosti v njegovi sferi. Kot žrtev je bil namreč oškodovanec, kot se je pokazalo, izbran malodane naključno in pod pretvezo, da se dogovarja z dekletom, zvabljen v celjski mestni park, kar dovolj določno izrisuje ponovitveno nevarnost v razmerju tudi do drugih ljudi, ki bi mogli postati žrtve sorodnih obračunavanj oziroma kaznivih dejanj s prvinami nasilja, s katerimi bi bila evidentno ogrožena njihova varnost, telesna in duševna integriteta ter naposled tudi premoženje.

8.Glede na navedeno sodišče prve stopnje niti pri ugotovitvi pripornega razloga ni zmotno ali nepopolno dognalo relevantnega dejanskega stanja, razlogi sklepa, ki se dovolj razumljivo opredelijo tako do objektivnih kot do subjektivnih vidikov ponovitvene nevarnosti, pa niso pomanjkljivi. Zgolj dejstvo, da mladoletnik nima "kriminalne preteklosti", samo po sebi nima tako tehtnega pomena, da ne bi bilo mogoče govoriti o obstoju ponovitvene nevarnosti, kot se je ustrezno opredelilo že prvo sodišče (točka 78 izpodbijanega sklepa). V argumentaciji sklepa ni najti pritožbeno zatrjevane "protispisnosti", uveljavljana kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP pa posledično ni podana. Pritožbeni poudarki, da mladoletnik v svojem siceršnjem življenju ni izkazoval negativnih osebnostnih lastnosti, imajo pomen pri presoji neogibne potrebnosti pripora, kot sledi v nadaljevanju, ne izpodbijajo pa ponovitvene nevarnosti v luči mladoletnikovih osebnih lastnosti, ki jih je (na ravni utemeljenega suma) izrazil z izvršitvijo očitanih mu kaznivih dejanj. Nesočutnost, brezbrižnost, agresivnost, nizkotnost in druge problematične lastnosti je sodišče izpeljalo iz načina izvršitve kaznivih dejanj, v čemer pa, kot rečeno, ni nič napačnega ali celo nezakonitega.

9.Pritožbeni senat pa pritrjuje pritožnici, da pripor kot najhujši osebni omejevalni ukrep, ki je v postopku proti mladoletniku še toliko bolj izjemne narave, v danem primeru ni neogibno potreben ukrep. Za presojo neogibne potrebnosti se morajo aplicirati še strožja merila kot v postopkih zoper polnoletne osebe, ugotavljati pa je treba, ali istega cilja (zagotovitev varnosti ljudi v luči prvega odstavka 20. člena Ustave) res ni mogoče doseči in mladoletnikove ponovitvene nevarnosti odpraviti z nobenih od milejših ukrepov, ki jih določa ZKP. Razloge izpodbijanega sklepa (točke 81 - 87), tj. da je pripor neogibno potreben, pritožnica utemeljeno graja.

10.Resda drži, da se na stopnji utemeljenosti suma kaže, da je bila intenzivnost protipravnega ravnanja osumljenih sostorilcev v razmerju do nemočnega B. B. visoka in kriminalna količina izvršitvenih ravnanj velika, vendar gre še vedno za očitek ravnanja v enkratnem življenjem dogodku, medtem ko gre pri mladoletniku sicer za vzgojno in vedenjsko neproblematično osebo, ki se redno šola in živi v urejenih družinskih razmerah (enako točka 85 sklepa), po podatkih spisa pa doslej še ni bil (disciplinsko) obravnavan ne v šoli niti pri centrih za socialno delo, kaj šele v kazenskem postopku. Pritožba upravičeno opozarja, da glede na odsotnost vsakršne predhodne obravnave mladoletnika ni moč govoriti o osebi, ki bi v vsakdanjem življenju veljala za agresivno oziroma bi svoje nasilje stopnjevala. Iz enkratnega problematičnega dogajanja pa tudi po presoji senata za mladoletnike višjega sodišča ni mogoče zaključevati, da osumljeni mladoletnik "ne spoštuje nobenih predpisanih norm in pravil", zaradi česar naj mu ne bi bilo moč zaupati, da bi spoštoval odrejen hišni pripor (kot milejši ukrep v odnosu do oddaje v predhodni dom ali brez temelja v "diagnostični center" v smislu prvega odstavka 471. člena ZKP). Po presoji pritožbenega senata se lahko varnost ljudi (potencialnih oškodovancev) in njihovega premoženja zagotovi tudi z milejšim ukrepom, torej s hišnim priporom, saj ni zaznati nobenih indicev, da bi bilo treba mladoletnika izločiti iz okolja, v katerem živi. Ob upoštevanju okoliščine, kot se trenutno nakazuje, da je šlo pri mladoletniku za enkraten spodrsljaj (ne glede na veliko kriminalno količino izvršitvenih ravnanj), je po oceni pritožbenega senata vendarle podana pozitivna prognoza, da bo tudi z izvrševanjem hišnega pripora, ki se nadzira občasno, zagotovljen ustavno varovan cilj, pri čemer bo izkušnja, ko je mladoletniku že dvanajst dni odvzeta prostost, nanj še dodatno odvračevalno vplivala, da kaznivih dejanj ne bo ponavljal, ukrep hišnega pripora pa spoštoval.

11.V hišnem priporu mladoletnik ne bo mogel prihajati v osebni stik s potencialnimi oškodovanci (česar ne bi bilo mogoče trditi pri pritožbeno predlaganem ukrepu postavitve pod nadzorstvo CSD), zaradi česar je hišni pripor zadosten ukrep za anuliranje ponovitvene nevarnosti. Sicer drži, da je na ravni utemeljenosti suma izkazano, da naj bi mladoletni G. G. oškodovanca B. B. preslepil k prihodu v mestni park z uporabo Instagram profila "secretgirlkaja", vendar je neprepričljivo stališče izpodbijanega sklepa (točka 81), da so osumljeni "začetek kaznivega dejanja izvršili prek spletnih aplikacij in telekomunikacijskih naprav", zato milejši ukrep (kot pripor) ne more preprečiti ponovitve kaznivih dejanj ter ogrožanja varnosti potencialnih oškodovancev. Hišni pripor bo namreč, kot pojasnjeno, preprečil poustvaritev življenjskih situacij na prostosti, v katerih bi se lahko manifestirala ponovitvena nevarnost. Ukrep, ki se bo izvajal na naslovu mladoletnikovega stalnega prebivališča, bo nadzorovala Policijska postaja Celje. Pri tem se mora mladoletnik zavedati, da lahko vsaka kršitev hišnega pripora, ki izpodbija zaupanje sodišča, da gre za zadostno garancijo za odpravo pripornega razloga, rezultira v ponovni odreditvi pripora. Hišni pripor je, glede na to, da ne gre za skrajni poseg v mladoletnikovo osebno svobodo, tudi sorazmeren poseg v razmerju do varstva telesne in duševne integritete ter premoženja potencialnih oškodovancev, kar bi bile ogrožene pravne dobrine, kolikor bi prišlo do ponovitve kaznivih dejanj.

12.Glede na navedeno je pritožbeni senat pritožbi zagovornice delno ugodil in izpodbijani sklep spremenil tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP). Zavod, kjer starejši mladoletnik že prestaja pripor, bo slednjega nemudoma po prejemu sklepa izpustil na prostost, mladoletnik pa bo nastopil izvrševanje hišnega pripora. V preostalem je bila pritožba zavrnjena kot neutemeljena.

Zveza:

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 20, 20/1 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 201, 201/1, 201/1-3, 471, 471/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.