Jedro

Ker na podlagi navedenega izdaja začasne odredbe v smislu prepovedi razpolaganja, izterjave in uveljavljanja poplačila terjatev ter posledično za izrek denarne kazni za primer kršitve teh prepovedi ni utemeljena, prvostopenjsko sodišče predlogu za izdajo začasne odredbe v tem obsegu upravičeno ni sledilo. Bi pa moralo, ob pravilni uporabi materialnega prava, predlog v navedenem delu kot neutemeljen (tudi) zavrniti. Predlog je bil formalno popoln, vendar tožeča stranka ni uspela konkretizirati okoliščin, ki bi kazale na izpolnjenost pogojev, kar pomeni, da iz dejanske podlage predloga ne izhaja njegova utemeljenost, zato je v navedenem delu predlog nesklepčen.

Izrek

I.Pritožbama se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Tožeča stranka je 26. 2. 2008 s pravno prednico tožene stranke (banko) v obliki notarskega zapisa SV 368/08 sklenila kreditno pogodbo št. 000 z valutno klavzulo v švicarskih frankih (CHF) in sporazum o zavarovanju denarne terjatve po tej pogodbi z zastavno pravico na dveh nepremičninah. S tožbo z dne 15. 12. 2023 je zahtevala ugotovitev ničnosti teh pravnih poslov, ugotovitev neveljavnosti vknjižbe zastavne pravice pri zastavljenih nepremičninah ter vzpostavitev prejšnjega stanja in plačilo v višini 77.533,61 EUR.

2.Hkrati s tožbo je tožeča stranka vložila še predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagala, da se učinkovanje kreditne pogodbe ter notarskega zapisa začasno zadrži do pravnomočnega končanja spora; da se toženi stranki prepove razpolaganje s terjatvami po kreditni pogodbi in notarskem zapisu ter njihovo izterjevanje ali uveljavljanje kakršnega koli drugačnega poplačila. V primeru kršitve prepovedi je predlagala določitev denarne kazni v višini 250.000 EUR.

3.S sklepom z dne 16. 4. 2024 je sodišče prve stopnje predlogu tožeče stranke delno sledilo in z izdano začasno odredbo začasno zadržalo učinkovanje kreditne pogodbe in notarskega zapisa (I. točka izreka); toženi stranki je prepovedalo razpolagati s terjatvami po navedenih pogodbah in izterjevati ali uveljavljati kakršnokoli drugačno poplačilo terjatev (II. točka izreka) ter v primeru posamezne kršitve določilo denarno kazen v višini 50.000 EUR (III. točka izreka). V ostalem, glede izreka denarne kazni nad 50.000 EUR, je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Tožena stranka je izdani začasni odredbi pravočasno in obrazloženo ugovarjala (53. člen v zvezi z 239. členom ZIZ1).

4.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi delno ugodilo in začasno odredbo razveljavilo v II. in III. točki izreka (glede prepovedi razpolaganja s terjatvijo, izterjave in uveljavljanja terjatev ter izreka denarne kazni), v preostalem pa ugovor toženke zavrnilo in začasno odredbo pustilo v veljavi.

5.Zoper izpodbijani sklep se pritožujeta obe pravdni stranki.

6.Tožeča stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.2 Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ali spremeni tako, da se v celoti zavrne ugovor tožene stranke in se začasna odredba v celoti vzdrži v veljavi.

Ugovarja ugotovitvam sodišča, da ni konkretno navedla, na katere terjatve se nanaša prepoved razpolaganja in uveljavljanja terjatev ter ob tem izpostavlja sodno prakso. Navaja, da iz predloga za začasno odredbo jasno izhaja, da se njen predlog nanaša na terjatve, ki jih ima tožena stranka zoper njo na podlagi kreditne pogodbe. Predlog začasne odredbe in tožbo je treba v okviru podanih navedb presojati kot celoto, ker sta vložena z isto vlogo. V tožbi je jasno navedeno, na katere terjatve se nanaša njen tožbeni zahtevek. Izpostavljene so terjatve tožene stranke na plačilo mesečne anuitete, obresti in ostalih stroškov, pri čemer je povsem jasno, da se njen predlog glede prepovedi razpolaganja in uveljavljanja terjatev nanaša na iste sporne terjatve. Poleg navedb v vlogah bi moralo sodišče pri presoji tega vprašanja upoštevati tudi pravni vir - kreditno pogodbo, iz katere je jasno razvidno, s katerimi terjatvami razpolaga tožena stranka in katere terjatve lahko uveljavlja zoper njo.

Tožeča stranka navaja, da bi jo sodišče moralo pozvati, da dopolni predlog in v primeru, da predloga ne bi dopolnila, tožbo zavreči. Ker sodišče tega ni storilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi z 285. členom ZPP in 15. členom ZIZ. Ker je sodišče z izdajo izpodbijanega sklepa sprejelo napačno in neobrazloženo odločitev, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz obrazložitve ne izhaja, da je tožeča stranka podala nepopoln predlog, ker ni navedla, na katere terjatve iz pogodb se nanaša predlog razpolaganja in uveljavljanja terjatev. Prav tako je v postopku izdaje začasne odredbe isto sodišče že predhodno presojalo in ugotovilo utemeljenost in popolnost predloga tožeče stranke, kar pomeni, da je iz predloga mogoče konkretno razbrati, na katere terjatve iz pogodb se predlog nanaša.

7.Tožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep v celoti razveljavi tako, da se predlog za izdajo začasne odredbe zavrne oziroma podredno, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje.

7.Sodišče ni podalo dokazne ocene v zvezi z verjetno izkazanim obstojem terjatve, temveč je nekritično sledilo navedbam tožeče stranke. Pri presojanju verjetnosti obstoja terjatve ni ugotovilo vseh relevantnih dejstev. Upoštevalo je navedbe, ki jih je tožeča stranka podala v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe ter v odgovoru na ugovor, glede trditev in dokazov tožene stranke pa je upoštevalo samo trditve in dokaze iz ugovora zoper sklep o začasni odredbi, ne pa tudi iz odgovora na tožbo, s čimer ji je bila kršena pravica do izjave. Protispisna je ugotovitev, da ni podala konkretnih navedb o vsebini pojasnila. V ugovoru je navedla, da je predstavila vse kredite iz ponudbe, na željo tožnikov tudi kredit v CHF; predstavila prednosti, slabosti in posebnosti vseh kreditov, mehanizem izračuna obveznosti, vsa tedaj znana ji tveganja; izročila izračune; opozorila na možnost spremembe mesečne obveznosti in preostanka dolga ob spremembi tečaja ali liborja in da bo lahko izpolnjevanje mesečnih obveznosti zanju oteženo oziroma onemogočeno, da je sprememba lahko neomejena in se bo njuna obveznost lahko drastično spremenila, da ne bosta mogla več izpolnjevati svojih obveznosti; seznanila s preteklim gibanjem tečaja in liborja in opozorila na negotovost bodočih gibanj. V potrditev teh navedb je predlagala zaslišanje bančne uslužbenke A. A., ki je sklepala kreditno pogodbo, do navedenega dokaznega predloga pa se sodišče ni opredelilo. Prav tako je zmotno štelo kot neprerekano, da bančna uslužbenka A. A. ni bila prisotna na sestanku s tožečo stranko. Ugotovitve sodišča o nedokazanosti trditev tožene stranke so nepravilne in nezakonite, ker so bile sprejete le na podlagi vsebine zapisnika zaslišanja A. A. v drugem postopku, ne pa tudi na podlagi neposrednega zaslišanja navedene priče, ki bi lahko izpovedala o svetovanju v konkretnem primeru. Vendar pa je odločitev sodišča protispisna tudi v primeru, če bi lahko svojo odločitev o izkazu opravljene pojasnilne dolžnosti sprejelo le na podlagi zapisnika, saj iz tega izhaja, da je A. A. zaradi nenaklonjenosti direktorja še posebej opozarjala na valutna tveganja pri kreditih v CHF; da je strankam izdelovala različne izračune, ki so izkazovali spremembe glavnice in anuitete; da je pri tem upoštevala zneske, da se je "poznalo"; da je strankam vedno povedala, da je kredit v CHF tvegana zadeva in da ne bodo mogle vedeti, koliko bodo dejansko dobile. Protispisna je tudi ugotovitev sodišča, da iz zapisnika ne izhaja, da bi A. A. izpovedala, da so bili zaposleni deležni izobraževanj na temo sklepanja kreditov v CHF. Pri tem sodišče ni navedlo, kaj naj bi po njegovem stališču pomenila zelo velika depreciacija, prav tako ni konkretno opredelilo, kaj zajema pojem uresničitev "črnega scenarija". Neizvedba predlaganega dokaza, ki ne bi v ničemer zavlekel odločanja o začasni odredbi, pomeni, da je toženi stranki praktično onemogočeno dokazovanje njenih trditev, kar je v nasprotju z razpravnim načelom, ki velja tudi v postopku zavarovanja, in z načelom enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave RS. Tako ravnanje vodi v avtomatizem izdajanja začasnih odredb. Da je bila pojasnilna dolžnost ustrezno opravljena, izhaja tudi iz 17. člena kreditne pogodbe, kjer je kreditojemalec s svojim podpisom potrdil, da je bil seznanjen z riziki eventualnega zviševanja obveznosti odplačila kredita. Izjavil je, da ta riziko v celoti sprejema ter se zaveda, da izključno sam v celoti prevzema valutno tveganje, ki nastopi zaradi nihanja tečaja. Navedeni listinski dokazi s stopnjo verjetnosti izkazujejo, da so bila tožeči stranki podana vsa relevantna in potrebna opozorila.

Sodišče se nadalje ni opredelilo do navedb tožene stranke v zvezi z njeno "slabo vero". Zato se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti in je obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Zmotno je stališče, da že neopravljena pojasnilna dolžnost pomeni ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja ter posledično nepoštenost pogoja. V skladu z načelom lojalne razlage Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju Direktiva 93/13) se šele, če je pogodbeni pogoj nejasen, opravi presoja poštenosti (sodba VS RS II Ips 195/2018 z dne 25. 10. 2018, II Ips 201/2017 z dne 7. 5. 2018, II Ips 18/2022 z dne 21. 12. 2022, 28. točka obrazložitve, kjer je bilo to stališče zavzeto kljub drugačnemu stališču v odločbi US RS Up-14/21). Na tožeči stranki je dokazno breme glede nedobrovernosti. Ta pa ni predložila dokaza za trditve, da ji je toženka zamolčala določene informacije ali da je z njimi razpolagala. V nasprotju z navedenimi izhodišči sodišče ni opravilo presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja, zato je izpodbijani sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožeča stranka glede domnevne nepremoženjske škode ni podala trditvene podlage, pri čemer slabo finančno stanje in oteženo preživljanje tožeče stranke ne moreta biti relevatna, saj se pri presoji nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode upošteva zgolj nepremoženjska škoda. Prav tako ne more biti na takšnem (neizkazanem) finančnem položaju ugotovljen negotov položaj, ki naj bi se kazal v možnosti izgube družinskega doma ter okrnjenem socialnem položaju in osebnem dostojanstvu tožeče stranke. Sodišče je nepravilno in neustrezno povzelo skope finančne podatke, ki se nanašajo na leto 2022 in pri tem spregledalo, da je tožeča stranka priložila dohodninsko napoved za leto 2023, ki je za odločanje v predmetni zadevi edina relevantna. Pri tem ni upoštevalo, da sta tožnika "normiranca" in da davčno priznani odhodki niso tudi dejanski odhodki, zaradi česar predložene dohodninske napovedi nič ne povedo o dejanski likvidnostni zmožnosti tožeče stranke oziroma o tem, s koliko sredstvi na mesečni oziroma letni ravni tožeča stranka dejansko razpolaga. Iz priložene dokumentacije je razvidno, da je tožeča stranka nadpovprečno likvidno sposobna ter ni izkazano, da bi ji izpolnjevanje mesečnih obveznosti po kreditni pogodbi predstavljalo kakršnekoli težave. Pri izdaji ureditvenih začasnih odredb je potrebna zadržanost. Sodišče se neutemeljeno sklicuje na sodbo SEU C-287/22, saj lojalna razlaga ni neomejena. Sodba SEU C-287/22 ne posega v pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. Zaradi neprimerljivosti slovenske ureditve s 730. členom poljskega zakonika o civilnem postopku je tudi ni mogoče razumeti na način, da je vsak tožnik upravičen do začasne odredbe zgolj zato, ker naj bi preplačal glavnico. Po ZPP je dopustna sprememba tožbe do konca glavne obravnave. Poleg tega ima tožeča stranka možnost, da si zagotoviti polni učinek končne meritorne odločitve na podlagi 267. člena ZIZ, po katerem je začasno odredbo mogoče izdati vse do izpolnjenosti pogojev za izvršbo. Tako ji ne bi bilo treba vložiti nove tožbe za zneske, zapadle po izdaji sodbe sodišča prve stopnje.

Sodišče je nekritično sledilo tožeči stranki glede preplačila glavnice, čeprav preplačil ni z verjetnostjo izkazala. Na to je tožena stranka opozarjala, sodišče pa se do navedenega ni opredelilo. Prav tako ni upoštevalo, da tožeča stranka še ni poplačala prejete glavnice kredita v višini 185.128,05 EUR (poplačala je zgolj 161.587,64 EUR), zato je sklep o začasni odredbi preuranjen. Sodišče je pri trditvah o domnevnem preplačilu izhajalo iz napačne predpostavke, da je pogodba nična. Do drugačne ugotovitve je tožeča stranka dolžna vrniti kredit z dogovorjenimi obrestmi, v primeru ničnosti pa vrniti tudi ustrezno nadomestilo za uporabo tujega denarja.

Zvišanja obroka ni mogoče pripisati zgolj menjalnemu tečaju CHF - EUR, pač pa tudi rasti obrestne mere SARON, ki je nadomestila v kreditni pogodbi dogovorjeno obrestno mero LIBOR, pri čemer obrestna mera po kreditni pogodbi za tožečo stranko ni sporna. Do tega se sodišče ni opredelilo, zato je izpodbijani sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Napačno je stališče, da se ureditvena začasna odredba lahko izda tudi ob izpolnjenosti predpostavke iz tretje alineje 2. odstavka 272. člena ZIZ. Ureditvena začasna odredba je dopustna le izjemoma, pri presoji je treba upoštevati tudi dolžnikove interese. Zmotno je stališče, da tožena stranka izdaje začasne odredbe na svojem premoženju ne bi opazila ter da mora biti kot finančna institucija pripravljena na kreditna in druga tveganja. Posledice neplačevanja kreditov so za banko enako neugodne, saj mora plačevati obveznosti svojemu viru. Ker gre za množične spore, bi lahko posledice kolektivnega neplačevanja privedle do ogrozitve stabilnosti finančnih trgov. Izpostaviti je treba, da tožeča stranka ni uspela s stopnjo verjetnosti izkazati slabega finančnega stanja.

Neizkazana je tudi predpostavka reverzibilnosti. Zmotno je stališče, da ima toženka ustrezno zavarovanje v hipoteki. Ni nujno, da bo nepremičnina obremenjena s hipoteko ohranjala vrednost, prav tako so postopki unovčitev zavarovanj povezani z visokimi stroški. Poleg tega terjatev iz naslova pravdnih stroškov ni zavarovana.

Sodišče se ni opredelilo do ugovornih navedb, da tožeča stranka v primeru zavrnitve zahtevka verjetno ne bo zmožna poravnati vseh svojih obveznosti; da je unovčenje hipoteke zamudno, da bo tožeča stranka za zamudo pri izpolnitvi svoje obveznosti morala plačati tudi zakonske zamudne obresti; da je pri presoji pogoja reverzibilnosti treba upoštevati tudi časovno vrednost denarja (inflacijo); da prisilna unovčitev zavarovanj ni nujno uspešna.

8.Obe pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke in predlagali njeno zavrnitev.

9.Pritožbi sta utemeljeni.

O pritožbi tožeče stranke

10.Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je na stranki, ki zahteva hitro in učinkovito zavarovanje svoje terjatve, breme pravilne in popolne priprave ustreznega predloga za izdajo začasne odredbe, tako glede same terjatve, ki naj se zavaruje, sredstva zavarovanja in povezave med njim in terjatvijo. V primeru, ko upnik ne predlaga ustreznih navedb v zvezi z navedenimi postavkami, je predlog za izdajo začasne odredbe neutemeljen in ne nepopoln, zato takšnega predloga ni treba stranki vračati v dopolnitev oziroma popravo.³ Pritožbene navedbe o podanih kršitvah določb pravdnega postopka, ker sodišče tožeče stranke ni predhodno pozvalo k dopolnitvi predloga za izdajo začasne odredbe, tako niso utemeljene.

11.Tožeča stranka je predlagala dve začasni odredbi, prvo za zadržanje učinkovanja spornih pogodb, in drugo za prepoved razpolaganja s terjatvami iz pogodbe in njihovo izterjavo v izvršilnem postopku oziroma uveljavljanje poplačila terjatev. Le v zvezi z drugo je predlagala določitev denarne kazni. Ob tem pritožbeno sodišče izpostavlja, da izdaja začasne odredbe v obsegu druge začasne odredbe primarno ni dopustna že zaradi popolnega umanjkanja razlogov (tako v predlogu za izdajo začasne odredbe kot v tožbi in odgovoru na ugovor tožene stranke), saj tožeča stranka v predlogu ne zatrjuje (niti dokazuje) okoliščin glede zahtevanih zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe. Tudi sicer je treba pritrditi sodišču prve stopnje, da iz predloga za izdajo začasne odredbe ne izhaja konkretno, na katere terjatve in iz katerih pogodb se predlog nanaša. Kljub sklicevanju tožeče stranke na navedbe v tožbi, ni naloga sodišča, da samo ugiba, katere svoje terjatve, opredeljene v tožbi, želi upnik zavarovati s predlogom za izdajo začasne odredbe. Res je, da je obrazložitev sodišča prve stopnje v tem delu skopa, vendar je, ob popolni odsotnosti navedb, ki se zahtevajo za izdajo začasne odredbe, zadostna.

12.Tudi sicer novejša sodna praksa izpostavlja, da je namen predlaganega zavarovanja dosežen že z začasnim zadržanjem učinkovanja kreditne pogodbe in dodatno zavarovanje z izrekanjem prepovedi razpolaganja s terjatvami, izterjave terjatev v izvršilnem postopku ali uveljavljanja kakršnega koli drugačnega poplačila teh terjatev ni potrebno. Začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe učinkuje na zapadlost terjatve, kar tudi po prepričanju višjega sodišča zadošča za zagotovitev polnega učinka končne meritorne odločitve, hkrati pa je s tem tudi vzpostavljen pravni in dejanski položaj, v kakršnem bi bila tožnica, če nepoštenih pogojev ne bi bilo, kot to zahtevata Direktiva Sveta 93/13/EGS o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah in sodba Sodišča Evropske unije (SEU) C-287/22 z dne 15. 6. 2023 RJ proti Getin Noble Bank S.A. Zaradi začasnega zadržanja učinkovanja kreditne pogodbe obroki kredita od izdaje začasne odredbe ne zapadejo več v plačilo in jih tožeči stranki ni treba plačevati. Že iz tega razloga pa tudi tožena stranka začasno ne more ničesar izterjevati, niti s temi terjatvami ne more razpolagati.

13.Če bi tožena stranka vendarle razpolagala s terjatvami ali bi jih v okviru izvajanja svoje ustavne pravice do sodnega varstva (ki jo lahko omejita le Ustava RS ali zakon, ne pa tudi začasna odredba) poskušala izterjati v izvršilnem postopku, ima tožeča stranka že na podlagi izdane začasne odredbe na voljo zadostne procesne varovalke, predvsem možnost ugovora, ki je predpisan z zakonom in jo ščiti pred morebitno zlorabo teh institutov s strani tožene stranke. Tako stališče je bilo že zavzeto tudi v sodni praksi⁴ . Tožeča stranka bi namreč tudi v primeru, če bi bile izrečene nadaljnje zahtevane prepovedi, pa bi tožena stranka vseeno predlagala izvršbo, morala vložiti ugovor in bi bil njen položaj povsem enak položaju, kakršen je v tem trenutku z začasno odredbo.

14.Ker na podlagi navedenega izdaja začasne odredbe v smislu prepovedi razpolaganja, izterjave in uveljavljanja poplačila terjatev ter posledično za izrek denarne kazni za primer kršitve teh prepovedi ni utemeljena, prvostopenjsko sodišče predlogu za izdajo začasne odredbe v tem obsegu upravičeno ni sledilo. Bi pa moralo, ob pravilni uporabi materialnega prava, predlog v navedenem delu kot neutemeljen (tudi) zavrniti. Predlog je bil formalno popoln, vendar tožeča stranka ni uspela konkretizirati okoliščin, ki bi kazale na izpolnjenost pogojev, kar pomeni, da iz dejanske podlage predloga ne izhaja njegova utemeljenost, zato je v navedenem delu predlog nesklepčen.

O pritožbi tožene stranke

15.Pritožbeni očitek glede kršitve pravice do izjave je neutemeljen, saj ne drži, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati (tudi) navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo. Pravno sredstvo dolžnika v postopku zavarovanja je ugovor zoper sklep o začasni odredbi in ta ugovor mora biti vložen v 8 dneh od vročitve sklepa o začasni odredbi.⁵ V ugovoru zoper začasno odredbo dolžnik uveljavlja razloge za nasprotovanje izdani začasni odredbi, medtem ko je odgovor na tožbo namenjen oporekanju navedbam in dokazom iz tožbe. Poleg tega konkretni odgovor na tožbo ni bil vložen hkrati z ugovorom, temveč v posebni vlogi in po poteku 8-dnevnega roka (znotraj 30-dnevnega roka za odgovor na tožbo). Sodišče prve stopnje torej s tem, ko v izpodbijanem sklepu ni presojalo tudi navedb tožene stranke, ki jih je ta podala v odgovoru na tožbo, te ni obravnavalo neenakopravno, temveč v skladu s procesnimi določili ZIZ.

16.Utemeljen pa je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka, ker se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo in izvedlo dokaza z zaslišanjem prič, predlaganega za potrditev verjetne izkazanosti navedb, da je tožeči stranki ob sklenitvi pogodbe bilo dano ustrezno pojasnilo. Tožena stranka je med drugim argumentirano oporekala verjetnosti obstoja terjatve, ko je v zvezi s tem zatrjevala in dokazovala, da je pravilno izpolnila svojo pojasnilno dolžnost do tožnice. Na podlagi njenih navedb ni mogoče zaključiti, da je dala bančna referentka tožene stranke tožeči stranki zgolj posplošeno in preohlapno pojasnilo glede valutnega tveganja. V ugovoru zatrjevana pojasnila so povsem konkretna⁶ in kažejo diametralno nasproten potek informiranja tožene stranke o prevzetih tveganjih, kot ga je zatrjevala tožeča stranka.

17.Ob tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da vsebina ugovoru priloženega zapisnika o zaslišanju priče A. A. v drugem postopku za odločitev v tej zadevi ni relevantna, niti upoštevna.

18.Sodišče prve stopnje bi se zato moralo podrobneje opredeliti do vseh ugovornih navedb tožene stranke. Zaključek o tem, katere navedbe so verjetnejše, pa bi lahko podalo šele po izvedbi predlaganih dokazov. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, je toženi stranki kršilo pravico do izjave ter ji onemogočilo učinkovito obrambo v postopku (absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Kljub dokaznemu standardu verjetnosti v postopku za izdajo začasne odredbe ni izključeno dokazovanje z zaslišanjem prič, izvedba dokaza tudi ni zamudna. Poleg tega je bilo zaslišanje predlagano v fazi odločanja o ugovoru, torej potem, ko je bila začasna odredba že izdana. Zato je treba pritožbi ugoditi že iz tega razloga in sklep v izpodbijanem delu razveljaviti ter zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Posledično se pritožbeno sodišče do utemeljenosti preostalih pritožbenih očitkov vsebinsko ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

19.V novem postopku naj sodišče prve stopnje pri odločanju upošteva vse ugovorne navedbe tožene stranke; v prvi vrsti tiste glede verjetnosti obstoja terjatve, kar predstavlja prvi in osnovni pogoj za izdajo začasne odredbe. Če bo tokrat ocenilo, da so trditve tožene stranke glede izpolnjenosti pojasnilne dolžnosti zadostne in prav tako verjetne kot diametralno nasprotne trditve tožeče stranke, bo moralo izvesti predlagane dokaze obeh strank.

20.Prav tako naj prvostopenjsko sodišče pri odločanju upošteva, da za stranki v ponovljenem postopku še vedno velja prekluzija, do katere je morebiti prišlo med prvim odločanjem. Medtem, ko v ugovornem postopku (ob vložitvi ugovora in odgovora na upnikov odgovor na ugovor, če v tem upnik navaja nova dejstva) dolžnik praviloma prvič sodeluje v postopku in je zato povsem prost pri navajanju novih dejstev in dokazov, se položaja strank v pritožbenem postopku izenačita. Pri navajanju novih dejstev in dokazov sta omejeni le na tiste, ki jih brez svoje krivde nista mogli navesti prej.⁷ Navedeno naj upošteva predvsem pri ugotavljanju obstoja težko nadomestljive škode, če bo ugotovilo verjetnost obstoja terjatve. Upošteva pa naj tudi napotke iz 10. - 14. točke predmetnega sklepa.

21.Ker je pritožbeno sodišče odločitev razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena v zvezi s 15. členom ZIZ).

-------------------------------

1Zakon o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS št. 51/1998, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami.

2Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami.

3Gl. VSL Sklep I Cp 585/2023, pa tudi VSL Sklep II Cp 1418/2019.

4Tako VSL Sklep II Cp 1219/2024 z dne 24. 7. 2024 in VSL Sklep II Cp 735/2024 z dne 24. 5. 2024, glej tudi VSL Sklep I Cpg 330/2020 z dne 1. 7. 2020 in VSL Sklep I Cpg 315/2021 z dne 23. 6. 2021.

5Glej drugi in tretji odstavek 9. člena ter prvi odstavek 53. člena ZIZ, vsi v zvezi z 239. členom ZIZ.

6Glej 2.8 - 2.14 točko ugovora z dne 26. 4. 2024.

7Gl: N Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV založba, Ljubljana 2022, str. 304.