Jedro

Dosojeni znesek zadoščenja za vse oblike negmotne škode, ki jo je tožnik utrpel je tako glede na načelo individualizacije višine odškodnine, kot glede na načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine v skladu s standardom pravične denarne odškodnine.

Poškodba: raztrganina kazalca in sredinca leve roke, večfragmentarni odprt prelom končnega členka sredinca leve roke, raztrganina kazalca desne roke in večfragmentarni odprt prelom končnega členka kazalca desne roke.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 2.020.000,00 SIT (500.000,00 SIT za telesne bolečine, 120.000.00 SIT za strah, 1.200.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanje življenjske aktivnosti ter 200.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti) z zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe. Višji tožbeni zahtevek (tožnik je zahteval skupaj 3.000.000,00 SIT in zamudne obresti od 30.5.1997) je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da mora tožniku povrniti 535.894,00 SIT stroškov postopka.

Zoper to sodbo sta se pritožili obe stranki, pritožbeno sodišče pa jo je spremenilo tako, da je toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati 1.720.000,00 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.1.2001 ter mu povrniti 397.554,00 SIT stroškov postopka. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo ter tožnika zavezalo, da mora toženi stranki povrniti 12.000,00 SIT stroškov pritožbenega postopka.

Zoper zavrnilni del te sodbe (t.j. glede zneska 1.280.000,00 SIT in glede zavrnitve obrestnega zahtevka za čas teka obresti do izdaje sodbe) vlaga tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče druge in prve stopnje nista ustrezno ovrednotili bolečinskega obdobja, ki je trajalo 36 dni, pa tudi ne dejstva, da ima še vedno občasne telesne bolečine pri obremenjevanju rok. Te bolečine so izrazitejše pri vremenskih spremembah, razen tega pa ga ob hladnem vremenu zebe v poškodovane prste. Ker je bil ob škodnem dogodku star 37 let, bodo bolečine še dolgo trajale. Prenizka je tudi odškodnina za strah. Tožnik se je namreč ob škodnem dogodku zelo prestrašil, saj si je poškodoval prste na obeh rokah. V trenutku so bili krvavi, kri je brizgala tudi po delavnici in pogled na poškodovane prste je bil grozovit. Prestajal je tudi sekundarni strah, ki je v zmerni obliki trajal dva meseca, nadaljnje štiri mesece pa je prestajal strah lažje intenzitete. Sodišči druge in prve stopnje sta spregledali, da je tožnik po poklicu rezkalec ter eksistenčno odvisen od zdravih rok. V obdobju šestih mesecev je bil zato zaskrbljen, ali bo lahko še opravljal svoj poklic. Pri odločanju o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti je pritožbeno sodišče prezrlo, da so poškodbe tožniku pustile trajne funkcionalne posledice, zaradi česar mora v poklicno delo vlagati več naporov. Ima zmanjšan občutek za dotik s poškodovanimi prsti, nima občutka finega prijema, pri delu na stroju ne more pritiskati tipke z desnim kazalcem itd., kar vse ga ovira tako v poklicnem kot zunajpoklicnem udejstvovanju, pa tudi pri špornih aktivnostih. Pritožbeno sodišče je prezrlo, da je tožnik po poklicu rezkalec in da lahko svoje delo opravlja le z uporabo obeh rok. Ker je bil ob škodnem dogodku star 37 let, bo ta oblika škode dolgotrajna. Sodišči druge in prve stopnje tudi nista dali ustrezne teže dejstvu, da ima tožnik kot trajno spremembo zunanjosti batičastost levega kazalca, deformacijo levega sredinca, skaženost končnega členka na kazalcu desne roke ter deformacijo nohta na tem prstu. Prizadeti sta torej obe roki, česar ni mogoče skrivati. Razen tega bi morali sodišči upoštevati tudi, da se je tožnik poškodoval 12.12.1996 ter da mu tožena stranka še ni izplačala odškodnine. Zato je obseg njegove škode občutno večji, kot bi bil, če bi tožena stranka pravočasno izpolnila svojo obveznost. Glede na dolgo trajajoče škodno stanje, je upravičen do višje odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Tožnik še navaja, da je sodna praksa glede prisoje zamudnih obresti od nepremoženjske škode od dneva prvostopenjske sodbe dalje zastarela, saj so se v zadnjih letih gospodarske in ekonomske razmere stabilizirale in znaša letna inflacija med 6 % in 8 %. Določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78-57/89, v nadaljevanju ZOR), so glede tega jasne, zato bi sodišča morala priznavati zamudne obresti od izteka 14-dnevnega roka, šteto od dneva prejema odškodninskega zahtevka. To stališče temelji na določbah 277. člena, 1. odstavka 17. člena, 12. člena ter 1. in 3. odstavka 919. člena ZOR. Tožena stranka bi morala od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo tako plačati zakonske zamudne obresti od 30.5.1997. Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo ter toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 in 58/2003, v nadaljevanju ZPP), je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišč druge in prve stopnje. Revidentove trditve, ki gredo v smeri zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (to velja za trditve, da ima tožnik kot trajno /bolečinsko/ posledico poškodbe večjo občutljivost prstov na mraz, da je ob nesreči kri brizgala po delavnici in da je bil pogled na poškodovane prste grozovit ter da je sekundarni strah trpel 6 mesecev) so zato neupoštevne.

Tožnik, ki je pri nesreči utrpel raztrganino kazalca in sredinca leve roke, večfragmentarni odprt prelom nohtnega nastavka končnega členka kazalca leve roke, večfragmentarni odprt prelom končnega členka sredinca leve roke, raztrganino kazalca desne roke in večfragmentarni odprt prelom končnega členka kazalca desne roke, je trpel telesne bolečine v strnjenem obdobju 36 dni, od tega 5 dni hude bolečine, 7 dni pojenjajoče hude telesne bolečine, 7 dni srednje močne bolečine, 7 dni pojemajoče srednje močne bolečine in 10 dni lažje bolečine. Med zdravljenjem je trpel tudi različne neugodnosti: kirurško oskrbo ran v lokalni anesteziji, odvzem šivov, rentgenska slikanja, injekcije proti tetanusu, razgibavanja pri fizioterapevtu in doma, jemanje analgetikov in antibiotikov ter več pregledov pri kirurgu in osebnem zdravniku. Tožnik je imel en mesec obe roki v opornicah, zaradi česar je pri higieni potreboval pomoč. Upoštevaje opisano trajanje in intenzivnost tožnikovih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter sodno prakso v podobnih primerih, se pokaže, da je dosojen znesek zadoščenja v skladu s pravnim standardom pravične denarne odškodnine (200. člen ZOR).

Enako velja za odškodnino za strah. Tožnik je sicer utrpel hud primarni strah, vendar je ta trajal le 15 minut. Strah za izid zdravljenja pa je bil najprej zmeren, nato blažji. Glede na intenzivnost in trajanje strahu je dosojen znesek zadoščenja (tudi ob dejstvu, da je tožnik po poklicu rezkalec in da je pri delu vezan na uporabo rok), v skladu s standardom pravične odškodnine.

Kot trajna posledica poškodbe je tožniku ostala zmanjšana gibljivost v sklepu med srednjim in končnim členkom kazalca in sredinca leve roke in kazalca desne roke, zmanjšan občutek za dotik po jagodici kazalca in sredinca leve roke, oslabljena groba moč stiska levice in oslabljen fini pincetni prijem s prsti levice. Te omejitve zmanjšujejo njegovo delovno sposobnost, tako da mora v poklicno delo in v delo na kmetiji vlagati večje napore. Razen tega težje smuča in igra tenis, medtem ko je moral boks in dvigovanje uteži opustiti. Četudi je še mlad in mora skrbeti za preživljanje petih otrok, pa zmanjšanje življenjske aktivnosti vendarle ni tolikšno, da dela, ki ga je opravljal pred poškodbo, tako v službi, kot na kmetiji, ne bi zmogel. Le posamezna opravila zahtevajo več truda. Pritožbeno sodišče mu je zato za to obliko negmotne škode pravilno dosodilo zadoščenje v znesku 800.000,00 SIT.

Revizijsko sodišče sprejema tudi stališče sodišč druge in prve stopnje, da je tožnik za duševne bolečine zaradi skaženosti upravičen do 200.000,00 SIT zadoščenja. Res je, da ima prizadet videz leve roke (batičast kazalec in sredinec na koncu in deformacija nohtov, na desnici pa skrajšan členek kazalca ter zmanjšan in deformiran noht) res je tudi, da so prsti pogledom izpostavljen del telesa, vendar se je tožnik na sam videz svojih rok že privadil (gl. tretji odstavek na 8. strani sodbe sodišča prve stopnje). Upoštevaje objektivne (stopnja spremembe oškodovančeve zunanjosti) in subjektivne kriterije (vpliv spremenjene zunanjosti na oškodovančevo duševno ravnotežje - zaradi spremenjenega videza svojih rok tožnik trpi duševne bolečine) in sodno prakso v podobnih primerih negmotnih škod se pokaže, da je dosojen znesek zadoščenja v skladu s standardom pravične odškodnine.

Skupaj dosojen znesek zadoščenja (1.720.000,00 SIT) je tako glede na načelo individualizacije višine odškodnine (ki se izraža v vrednotenju intenzivnosti in trajanja bolečin in strahu ter vseh individualnosti konkretnega primera, tudi oškodovančevih osebnih lastnosti, starosti, poklica, izobrazbe itd.) in glede na načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine (to načelo pove, kako določena družba kot celota v določenem času in prostoru vrednoti dobrino določene vrste, izraža pa se v razponih odškodnin, kot jih sodna praksa priznava v podobnih škodnih primerih, in ki odsevajo razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje (prim. sodno prakso, ki je zbrana v publikaciji "Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo", GV založba, 2001, zlasti primere 222, 223, 226, 231, 233, 234 in 235), po mnenju revizijskega sodišča v skladu s standardom pravične denarne odškodnine (200. in 203. člen ZOR).

Pri odločanju o višini pravične denarne odškodnine sodišče sicer upošteva tudi čas od nastanka škode do izdaje sodbe, vendar le, če dolžina čakanja na satisfakcije in druge okoliščine primera to opravičujejo. Zgolj okoliščina, da je bilo odločeno o sporu po daljšem času (sodba sodišča prve stopnje je bila izdana po nekaj več kot treh letih od vložitve tožbe), sama po sebi ni zadosten razlog za odmero višje odškodnine. Realnost na področju reševanja odškodninskih sporov je pač takšna, da sodišča dosojajo odškodnine (tudi) za nepremoženjsko škodo praviloma po nekaj letih od vložene tožbe. Ta realnost pomeni na področju podatkov o sodno priznanih odškodninah, da odražajo poleg vseh ostalih okoliščin tudi kriterij časovne odmaknjenosti časa odločanja od časa uveljavitve (nastanka) škode. To pa pomeni, da se pri višini priznanih odškodnin, ki jih sodišča jemljejo za primerjavo, praviloma odražajo vse pravno relevantne okoliščine, tudi t.i. čakanje na odškodnino.

Revizijsko sodišče sprejema tudi odločitev sodišč prve in druge stopnje glede zamudnih obresti, ki tečejo šele od dneva izdaje odločbe sodišča prve stopnje. ZOR v 186. členu določa, da se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode, kar velja za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Plačilo zamudnih obresti za denarne obveznosti predvideva 277. člen ZOR in tudi tu ni predvidena različna ureditev. Vendar pa je nekoliko drugačna ureditev za odškodninske terjatve določena zaradi tega, ker je za denarne obveznosti v 394. členu ZOR uzakonjeno splošno načelo monetarnega numinalizma, po 189. členu ZOR pa se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. Le tedaj namreč lahko sodišče določi vsebino pravnega standarda pravične odškodnine. Tako pride do časovnega zamika med nastankom škode in med trenutkom, ko sodišče prve stopnje določi pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Zamudne obresti po Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temelji obrestni meri (Uradni list RS, št. 45/95 - v nadaljevanju ZPOMZO) so imele dvojen pomen. Poleg sankcije za dolžnikovo zamudo so prevzele tudi valorizacijsko funkcijo. Če bi sodišče tožniku prisodilo obresti po tem zakonu, bi bila valorizirana odškodnina, ki jo je sodišče prisodilo po razmerah v času sojenja, tako da bi šlo v bistvu za dvojno valorizacijo.

Sodna praksa sicer ni formalni pravni vir. Kljub temu pa določa splošna in abstraktna pravila na ravni uporabe prava. Zato Vrhovno sodišče Republike Slovenije s tem, da vodi evidenco sodne prakse in skrbi za njeno enotno uporabo, skrbi za pravno varnost in enakost v obravnavanju pred sodišči. Od leta 1991 dalje se je izoblikovala enotna sodna praksa, po kateri so sodišča priznavala zamudne obresti za nepremoženjsko škodo od dneva izdaje prvostopenjske sodbe. Razlog za takšno prakso je bil v visoki inflaciji v Republiki Sloveniji v tistem času. Za spremembo sodne prakse mora biti podan evidenten in utemeljen razlog, sicer lahko pride do neenakega obravnavanja oškodovancev.

Vrhovno sodišče veže ustaljena sodna praksa. Priznavanje zamudnih obresti za posamezne konkretne primere pred 1.1.2002, kljub stabiliziranim gospodarskim razmeram ni mogoče, ker bi to porušilo ustaljeno sodno prakso, enakost oškodovancev pred zakonom (14. člen Ustave Republike Slovenije - Uradni list RS, št. 33/91-I) ter enako varstvo pravic pred sodiščem (22. člen Ustave Republike Slovenije). Sodišče mora enake primere obravnavati enako, različne pa različno. Dolgoletna sodna praksa, po kateri so bili enaki primeri obravnavani enako in so bile oškodovancem prisojene zamudne obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, se lahko spremeni. Na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26.6.2002 je bilo sprejeto načelno pravno mnenje, ki se nanaša na tek zamudnih obresti za čas po 1.1.2002, ko sta stopila v veljavo Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 83/2001) in novela ZPOMZO (Uradni list RS, št. 109/2001). Vendar pa dolgoletne ustaljene sodne prakse pred 1.1.2002 ni mogoče spremeniti v posamičnem primeru, temveč se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati.

Ker tako ni podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo.