Jedro

Naslovno sodišče, ob uporabi t.i. Plaumnnovega testa, ugotavlja, da obravnavana določba Uredbe o državnem prostorskem načrtu za državno cesto od priključka Šentrupert na avtocesti A1 Šentilj - Koper do priključka Velenje jug nima zatrjevanega neposrednega učinka razlastitve. Uredba namreč ne dovoljuje posegov v prostor, torej neposredno ne ureja posamičnih razmerij. Določbe Uredbe in DPN predstavljajo zgolj okvir za poseg v prostor, posamična razmerja v katerih bodo tožniki varovali svoj pravni interes, pa se bodo urejala skladno z določbami ZUreP-1.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožniki vlagajo tožbo zoper Uredbo o državnem prostorskem načrtu za državno cesto od priključka Šentrupert na avtocesti A1 Šentilj - Koper do priključka Velenje jug (v nadaljevanju Uredba)1. Z Uredbo je bila sprejeta prostorska ureditev državne štiripasovne avtoceste med Šentrupertom in Velenjem v skupni dolžini 14 km (7. člen Uredbe), po trasi avtoceste po varianti F2-2. Glede na 4. člen Uredbe, naj bi Uredba prisilno posegla v lastninsko pravico zasebnih subjektov na preko 1400 zemljiških parcelah, v skupni izmeri preko 150 ha, iz 17. člena Uredbe pa izhaja odstranitev 117 grajenih objektov zasebnih lastnikov, od tega bi se odstranilo 40 zasebnih stanovanjskih hiš.

2. Prav tako je s 17. členom Uredbe dokončno in nespremenljivo določen javni interes za odstranitev stanovanjskih hiš tožnikov ter s tem izgubo lastninske pravice na njih. Upravni postopki (razlastitve, izdaje gradbenega dovoljenja za rušenje), ki se bodo nanašali na njihove hiše iz 17. člena Uredbe, ne bodo mogli predstavljati učinkovitega uveljavljanja interesov tožnikov2. 3. Tožniki vlagajo tožbo na podlagi določbe četrtega odstavka 5. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Pojasnjujejo, da skupaj z družinskimi člani stalno prebivajo v 17 stanovanjskih hišah, za katere določba 17. člena Uredbe določa, da se bodo odstranile. Na podlagi 17. člena Uredbe se tožnikom v celoti odvzema lastninska pravica na njihovih stanovanjskih hišah in zemljiščih, na katerih te hiše stojijo in s tem v celoti in dokončno posega v ustavno pravico iz 33. člena Ustave RS. Uredba razlašča tožnike v nasprotju z določbo 69. člena Ustave RS, zato poseg določen v Uredbi predstavlja poseg v njihovo ustavno pravico iz 35. in 36. člena Ustave do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja, bivališča oziroma domovanja3. 4. Na podlagi četrtega odstavka 5. člena ZUS-1 je sodišče dolžno odločati tudi o zakonitosti postopka v katerem je bil sprejet izpodbijani akt. Postopek sprejemanja Uredbe je bil izveden v nasprotju z zakonodajo in z zavezujočimi mednarodnimi pravnimi akti. Kršena je bila zlasti Konvencija o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (v nadaljevanju Aarhuška konvencija) ter pravila Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2001/42/ES in Direktive 2011/92/EU.

5. Tožniki sodišču predlagajo, da Uredbo v celoti odpravi, oziroma da Uredbo odpravi v obsegu, ki se nanaša na posamične tožnike v delu, kjer 17. člen določa, da se odstranijo stanovanjski objekti posameznih tožnikov. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

6. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo izčrpno pojasnila potek postopka sprejemanja Uredbe, v katerem je bila na podlagi izdelane Študije variant izbrana optimizirana varianta F2-2. Kot neutemeljene zavrača navedbe tožnikov, da jim sprejeta Uredba v celoti odvzema lastninsko pravico na stanovanjskih hišah in zemljiščih in jih s tem razlašča v nasprotju z 69. členom Ustave RS. Uredba je splošen pravni akt, ki nima neposrednih učinkov razlastitve v posamičnih zadevah, je pa z dnevom uveljavitve Uredbe izkazana javna korist za pridobivanje nepremičnin na območju DPN in izvedba postopka v skladu z 47. členom Zakona o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor (v nadaljevanju ZUPUDPP). O razlastitvi ali omejitvi lastninske pravice bo tako na prvi stopnji odločil šele upravni organ, po izvedenem ugotovitvenem postopku. Zoper odločbo o razlastitvi je dovoljena pritožba. Zgolj na podlagi sprejete Uredbe tako še niso nastopile pravne posledice, ki bi vplivale na stvarno pravni položaj tožnikov4. 7. Pri umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor gre za izključno pristojnost države in zasledovanje javnega interesa. Izbrana trasa F2-2, kot izhaja iz DPN Šentrupert - Velenje, je skladna s Strategijo prostorskega razvoja Slovenije (iz leta 2004), Strategijo razvoja prometa v Republiki Sloveniji (julij 2015) in Nacionalnim programom razvoja prometa v Republiki Sloveniji (2016). Tožena stranka zavrača navedbe o nezakonito izvedenem postopku priprave Uredbe in ne glede na to, da določbo četrtega odstavka 6. člena Aarhuške konvencije nima neposrednega učinka na fizične osebe, ampak nalaga obveznosti državi pogodbenici, da s svojimi postopkovnimi pravili uredi sodelovanje javnosti pri odločanju o okoljskih zadevah. Zavrača tudi kršitev določb Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2001/42/ES in Direktive 2011/92/EU.

8. V zvezi s primerjavo variant F2-2 in F6 pojasnjuje, da je postopek umeščanja državne ceste v fazi študije variant potekal v skladu z odločitvijo Vlade RS v aprilu 2008 (sklep Vlade RS št. 35000-3/2008/4 z dne 25. 4. 2008), oziroma na podlagi predloga, da se postopek priprave DPN nadaljuje v skladu z optimiziranimi predlogom najustreznejše variantne rešitve na posameznih odsekih, na odseku od avtoceste A1 do Velenja po varianti F2-2. Tožena stranka zavrača tudi navedbe tožnikov, da varianta F2-2 ni bila del Študije variant s predlogom najustreznejše variantne rešitve za gradnjo državne ceste med avtocesto A1 Šentilj-Koper in mejo z Republiko Avstrijo; št. 189-ŠV/2006, A. d.o.o., april 2008 (v nadaljevanju Študija variant) in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

9. Tožniki so sodišču 22. 9. 2017 poslali odgovor na odgovor tožene stranke. Navajajo, da v celoti vztrajajo pri tožbi vloženi 17. 2. 2017 in celotnem primarnem tožbenem predlogu, prav tako na podrejenem tožbenem predlogu, razen v delu, ki se nanaša na tožeči stranki Z. Ne strinjajo se z odgovorom v delu, kjer tožena stranka poskuša zanikati njihovo pravico do sodnega varstva na podlagi določbe četrtega odstavka 5. člena ZUS-1. Ne strinjajo se z navedbo, da splošni akt na pravice tožnikov ne učinkuje neposredno, saj gre za odrek pravice do tožbe na podlagi četrtega odstavka 5. člena ZUS-1, v takem primeru za poseg v ustavno pravico iz 23. člena Ustave. Tožniki trdijo, da z zakonom predpisana javna korist za poseg v njihove pravice, na podlagi drugega odstavka 92. člena ZUreP (postopek razlastitve), za poseg v njihove nepremičnine, ni podana. Javna korist je bila v postopku sprejemanja izpodbijane uredbe ugotovljena na nezakonit način.

10. Vztrajajo pri tožbeni trditvi, da je bil postopek sprejemanja izpodbijane Uredbe v izrazitem nasprotju z neposredno uporabljivimi določbami Aarhuške konvencije in poudarjajo, da je bil postopek sprejema nezakonit tudi ob upoštevanju samo slovenskih nacionalnih predpisov (ZUPUDD), zaradi nesodelovanja javnosti pri odločanju o še odprtih variantnih rešitvah v vseh postopkih prostorskega načrtovanja, ki so potekali v času po letu 2010. 11. Ne sprejemajo razlage tožene stranke, ki se nanaša na sodelovanje javnosti pri odločanju o izbiri variant in poudarjajo, da nobena pravna ureditev v letu 2007 in pozneje, ni mogla predstavljati veljavne pravne podlage za ravnanje tožene stranke, ker bi se morala že takrat uporabiti določila Aarhuške konvencije. Tudi sicer tožniki zatrjujejo, da tožeča stranka ne bi mogla uporabiti prehodne določbe petega odstavka 62. člena ZUPUDPP.

12. Tožniki navajajo tudi, da v letu 2007 ni bila izbrana trasa, po kateri izpodbijani DPN določa potek obravnavanega avtocestnega odseka. V letu 2007 je bila lahko izbrana samo trasa F2, o trasi F2-2 pa ni bilo izvedena nobena študija variant. Obe trasi se bistveno razlikujeta, zato tožniki oporekajo trditvi tožene stranke, da trasa F2-2 predstavlja optimizirano varianto F2. 13. Tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 29. 4. 2017 oporeka trditvi tožnikov, da jim je z izpodbijano Uredbo v celoti odvzeta lastninska pravica na njihovih stanovanjskih hišah, zaradi česar imajo posledično pravico do vložitve pravnega sredstva po četrtem odstavku 5. člena ZUS-1. Uredba je splošen pravni akt, njen neposredni učinek je priznana javna koristi za razlastitev nepremičnin, ki so zajete z Uredbo in ne stvarnopravni prenos lastninske pravice ali katerokoli drugo upravičenje, ki bi omogočalo odstranitev stanovanjskih hiš nelastnikom. Meni, da je sodba v zadevi I Up 430/2011 v celoti primerljiva tako v pravnem, kot dejanskem stanju, in da bodo lahko tožniki svoje interese varovali v postopku razlastitve in utemeljevali nenujnost ali nesorazmernost posega v lastninsko pravico. Sklicuje se na sodno prakso Vrhovnega sodišča ter odločitve Ustavnega sodišča v zadevi U-I-84/99 z dne 6. 7. 2000. 14. Izčrpno pojasnjuje, da je bil v konkretnem primeru osnutek DPN dopolnjen z optimizirano varianto F2-2, na podlagi Študije variant (Študija variant s predlogom najustreznejše variantne rešitve za gradnjo državne ceste med avtocesto A1 Šentilj - Koper in mejo z Republiko Avstrijo; št. projekta 189-ŠV/2006, URBIS d.o.o. Maribor, april 2008; v nadaljevanju Študija variant, april 2008"). in navaja, da se je priprava DPN v času uveljavitve ZUPUDPP upravičeno nadaljevala v skladu s prehodnimi določbami petega odstavka 62. člena ZUPUDPP. Tožena stranka je podala tudi obširen odgovor v zvezi s trditvami tožnikov, ki se nanašajo na optimizacijo trase ter v odgovoru pojasnila proces optimizacije, ki je potekal v več korakih. Zavrnila je ugovore, ki se nanašajo na neposredno uporabo določil Aarhuške konvencije ter ugovor, ki se je nanašal na neupoštevanje prava EU.

15. Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi z dne 2. 2. 2018 odgovorila na prej povzete navedbe tožene stranke in sodišču predlagala izdajo sodbe v skladu s tožbenim predlogom.

**K I. točki izreka:**

16. Sodišče je tožbo zavrglo kot nedopustno.

17. Uvodoma sodišče pojasnjuje, da je dne 6. 3. 2018 o tožbi odločilo s sklepom št. IV U 24/2017-33, s katerim je tožbo zavrglo, Vrhovno sodišče RS pa je na podlagi pritožbe tožnikov s sklepom št. I Up 81/2018 z dne 29. 5. 2019 sklep št. IV U 24/2017-33 z dne 6. 3. 2018 razveljavilo in zadevo vrnilo istemu sodišču v ponovni postopek.

18. V ponovljenem postopku odločanja sodišče pojasnjuje, da je Vlada Republike Slovenije Republike Slovenije (v nadaljevanju tožena stranka) Uredbo izdala na podlagi ZUPUDPP, ki določa prostorske ureditve državnega pomena, ureja vsebino in postopek priprave državnega prostorskega načrta, ter določa način, kako se ta postopek vodi skupaj s postopkom celovite presoje vplivov na okolje in postopkom presoje vplivov na okolje v skladu s predpisi, ki urejajo varstvo okolja, ter postopkom presoje sprejemljivosti v skladu s predpisi, ki urejajo ohranjanje narave. Sodišče zaradi jasnosti postopkov sprejemanja konkretnega DPN Šentrupert – Velenje pojasnjuje tudi, da se je postopek začel v skladu z ZureP-1, od 28. 4. 2007 dalje po ZPNačrt ter od 27.10.2010 po določbah ZUPUDPP.

19. V zvezi z vprašanjem dopustnosti tožbe, ki so jo tožniki vložili na podlagi četrtega odstavka 5. člena ZUS-1, ki določa, da v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti aktov organov, izdanih v obliki predpisa, kolikor urejajo posamična razmerja, sodišče ugotavlja, da Uredba določa načrtovane prostorske ureditve, območje državnega prostorskega načrta, pogoje glede namembnosti posegov v prostor, njihove lege, velikosti in oblikovanja, pogoje glede križanj oziroma postavitve gospodarske javne infrastrukture in grajenega javnega dobra ter priključevanja prostorskih ureditev nanje, pogoje celostnega ohranjanja kulturne dediščine, ohranjanja narave, varstva okolja in naravnih dobrin, upravljanja voda, varovanja zdravja ljudi, obrambe države ter varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, etapnosti izvedbe prostorske ureditve, druge pogoje in zahteve za izvajanje državnega prostorskega načrta, dopustna odstopanja in nadzor (prvi odstavek 2. člena Uredbe). Sestavine iz prvega odstavka 2. člena Uredbe so grafično prikazane v državnem prostorskem načrtu, skupaj z obveznimi prilogami v tiskani obliki (drugi odstavek 2. člena).

20. Glede na vsebino urejanja je zato Uredba po svoji naravi splošni akt, torej akt, ki učinkuje proti vsem in nima neposrednega učinka na pravni položaj (vnaprej) določenih oseb. Da se Uredbi (praviloma) lahko pripiše takšen učinek, izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 81/2018 z dne 29. 5. 2019, ki je ob upoštevanju zakonske ureditve ZUPUDPP in upoštevanju konkretnih okoliščin v obravnavanih zadevah, že pritrdilo stališču, da sta „državni prostorski načrt, izdan na podlagi ZUPUDPP, in državni lokacijski načrt, izdan na podlagi ZUreP-1, po svoji naravi splošna akta, torej akta, ki učinkujeta priti vsem (erga omnes) in nimata neposrednega učinka.“

21. Sodišče pa je v nadaljevanju moralo presoditi, ali Uredba v določbi 17. člena z naslovom „Odstranitev objektov“, v kateri določa, da se odstranijo objekti opredeljeni po namembnosti, naslovu ter parcelno številko, šteje kot norma, ki učinkuje neposredno in posamično, kot to v tožbi zatrjujejo tožniki in posledično, na podlagi četrtega odstavka 5. člena ZUS-1, zahteva od sodišča vsebinsko presojo tožbenih navedb.

22. Vrhovno sodišče je v sklepu I Up 81/2018 pojasnilo, da je za presojo „ ali državni prostorski načrt ureja posamična razmerja z učnikom upravnega akta, treba ugotoviti, ali posamezna norma tega akta neposredno vpliva na pravni položaj določene osebe, torej ali sprememba (omejitev, izguba pravice itd.) nastopi neposredno na njeni podlagi in le enkratno v konkretnem življenjskem primeru, kar samo po sebi vključuje tudi presojo, ali določene osebe norma zadeva posamični (individualno), torej ali učinkuje zgolj na določen krog oseb“. V 10. točki obrazložitve istega sklepa je zato sodišču naložilo, da je v postopku treba ugotoviti, ali“ posamezna norma državnega prostorskega načrta, to je 17. člen Uredbe, neposredno spreminja le pravni položaj določenih oseb (med njimi tudi tožnikov) v (enem) konkretnem primeru njene uporabe na upoštevno dejansko stanje. Presoditi je torej treba, ali se norma državnega prostorskega načrta nanaša le na točno določen krog oseb (med njimi tožnikov) in jim spreminja pravni položaj, torej (neposredno) učinkuje zgolj na njih“.

23. Sodišče je presojo, ali določba 17. člena Uredbe na tožnike učinkuje neposredno, opravilo z uporabo t.i. Plaumannovega testa, oblikovanega v zadevi 25/62, o tožbi za razglastitev ničnosti Odločbe Komisije S III 03079 z dne 22. maja 1962 o zavrnitvi odobritve Zvezni Republiki Nemčiji, da delno opusti carine za sveže mandarine in klementine („Mandarins and Clementines, Fresh“), ki se uvažajo iz tretjih držav in plačila odškodnine v višini 39.414,01 DEM. V okviru odločanja o navedeni tožbi je sodišče SEU opredelilo kriterij neposrednega in posamičnega zadevanja. Kot izhaja iz navedene odločitve se ta kriterij lahko nanaša na zelo širok spekter pravnih aktov, ki imajo navzven navezujoče pravne učinke, test pa je z razlagami širilo sodišče SEU tudi v drugih primerih sodb. Iz odločitve SEU tako izhaja, da posameznik lahko izpodbija akt EU, ki nanj ni naslovljen, le če dokaže, da ima akt nanj neposredni učinek. Iz te zadeve, v kateri je sodišče SEU v zvezi z opredelitvijo aktivne legitimacije za vložitev ničnostne tožbe po 263. členu PDEU, v zvezi z akti, ki se na tožnike nanašajo neposredno in posamično, niso pa nanje direktno naslovljeni, odločilo, da osebe, ki niso naslovniki odločbe, lahko trdijo, da jih odločba zadeva posamično, samo če nanje učinkuje zaradi nekaterih lastnosti, ki so njihova posebnost, ali na podlagi okoliščin, ki jih ločujejo od vseh drugih in jih na podlagi tega posamično določajo na podoben način kot tiste, na katere je odločba naslovljena. S t.i. Plaumannovim testom se ugotovi, ali ima pravna ali fizična oseba upravičen zahtevek do vložitve ničnostne tožbe zoper akt, ki se nanje neposredno in posamično nanašajo, niso pa nanje neposredno naslovljeni.

24. V obravnavani tožbi tožniki zatrjujejo, da se bo glede na izrecno določbo 17. člena Uredbe, za potrebe gradnje odseka avtoceste odstranilo oziroma porušilo 12 gospodarskih oziroma kmetijskih objektov, en poslovni objekt, veliko tako imenovanih, pomožnih objektov ter 40 zasebnih stanovanjskih hiš. Na podlagi navedene določbe, v kateri so posegi (odstranitve) objektov opredeljene oziroma identificirane s številko objekta, namembnostjo objekta, naslovom objekta in parcelno številko, tožniki zatrjujejo, da jim izpodbijana uredba odvzema lastninsko pravico na njihovih stanovanjskih hišah in zemljiščih in jih s tem razlašča, kar predstavlja poseg v 33. in 69. člen Ustave RS. Zatrjujejo, da tako natančna izdelava DPN pomeni, da je za stanovanjske hiše tožnikov odstranitev (porušenje) že s samo Uredbo določeno kot popolnoma zanesljivo. Ker določba 17. člena določa javni interes za odstranitev objektov in izgubo lastninske pravice tožnikov na teh objektih, v posamičnih upravnih postopkih, če bodo potekali, ne bodo imeli učinkovitega pravnega varstva, saj bi bilo tožnikom priznano zgolj formalno in teoretično.

25. Sodišče se pri presoji zatrjevanega učinka 17. člena Uredbe sklicuje na sklep Ustavnega sodišča št. U-I-11/2018, v katerem je na podlagi vloge A.A. iz Šmartnega ob Paki in drugih, presojalo Uredbo. V okviru presoje pravnega interesa vlagateljev postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Uredbe je Ustavno sodišče pojasnilo, da je za presojo obstoja pravnega interesa pobudnikov v obravnavani zadevi (št. U-I-11/2018) odločilno, ali je Uredba predpis, katerega ustavnost in zakonitost je Ustavno sodišče pristojno presojati na podlagi tretje alineje prvega odstavka 160. člena Ustave in tretje alineje prvega odstavka 21. člena Zakona o ustavnem sodišču, in ali kot taka neposredno posega v pravice, pravne interese oziroma v pravni položaj pobudnikov. V 5. točki navedenega sklepa je Ustavno sodišče pojasnilo, da izpodbijana Uredba ne učinkuje neposredno, ker je vlada z njo določila načrtovane prostorske ureditve, območje državnega prostorskega načrta, pogoje glede namembnosti posegov v prostor, njihove lege, velikosti in oblikovanja ter druge pogoje za umestitev načrtovane državne ceste v prostor (prvi odstavek 2. člena Uredbe), za izvedbo načrtovane gradnje pa bo moral investitor na njeni podlagi pridobiti gradbeno dovoljenje v skladu s predpisi, ki urejajo graditev objektov. Po stališču Ustavnega sodišča bodo lahko pobudniki v tem postopku, če bodo izkazali pravni interes, sodelovali kot stranski udeleženci, investitor pa bo moral v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja izkazati med drugim tudi pravico graditi, za kar bo moral urediti lastninsko pravna razmerja z pobudniki. Ustavno sodišče je v navedenem sklepu pobudnikom pojasnilo tudi, da bodo zato svoje očitke o nezakonitosti in protiustavnosti uredbe uveljavljali tudi v razlastitvenem postopku, v katerem bodo imele položaj stranke (pobudniki – lastniki nepremičnin na območju DPN) oziroma bodo lahko pridobili položaj stranskih udeležencev, če bodo za to izkazali svoj pravni interes (pobudniki – sorodniki lastnikov nepremičnin, ki prebivajo v hišah na teh nepremičninah).

26. Na podlagi zgornjega povzetka odločitve Ustavnega sodišča sodišče ugotavlja, da že iz odločitve Ustavnega sodišča št. U-I-11/2018 izhaja presoja zatrjevanega neposrednega učinka 17. člena Uredbe. Tudi naslovno sodišče, ob uporabi t.i. Plaumnnovega testa, ugotavlja, da določba 17. člena Uredbe nima zatrjevanega neposrednega učinka razlastitve. Uredba namreč ne dovoljuje posegov v prostor, torej neposredno ne ureja posamičnih razmerij. Določbe Uredbe in DPN predstavljajo zgolj okvir za poseg v prostor, posamična razmerja v katerih bodo tožniki varovali svoj pravni interes, pa se bodo urejala skladno z določbami V. poglavja ZUPUDPP (Pridobivanje nepremičnin in pravic na njih) ter določbami (v času izdaje tega sklepa veljavnega ) ZUreP-1 in za primere kot je določba 17. člena Uredbe ne velja nobena izjema. Namen izpodbijanega prostorskega akta (tudi določbe 17. člena Uredbe) je namreč vzpostavitev dovolj natančne in določne pravne regulacije, ki bo omogočala izdajo gradbenega dovoljenj in drugih upravnih aktov potrebnih za načrtovane posege v prostor. Vsi ugovori, ki jih tožniki navajajo v tožbi, bodo zato predmet presoje v postopku razlastitve, kot tudi v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za gradnjo z Uredbo predvidene gradnje državne ceste od priključka Šentrupert na avtocesti A1 Šentilj-Koper do priključka Velenje jug.

27. Uredba po navedenem ni akt, ki ga je mogoče izpodbijati v upravnem sporu, zato je sodišče tožbo, na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, zavrglo.

**K II. točki izreka:**

28. Tožniki so v tožbi zahtevali, naj jim tožena stranka povrne stroške postopka. Sodišče tej zahtevi ni sledilo, saj v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali postopek ustavi. Glede na končno odločitev v zadevi, v kateri je sodišče tožbo tožeče stranke zavrglo, tožeča stranka tudi ni upravičena do stroškov revizijskega postopka, v katerem je sicer uspela.

1 Uradni list RS, št. 3/2017 z dne 20. 1. 2017 2 Odločba Ustavnega sodišča RS Up-32/94 z dne 13. 4. 1995 3 Sodbe Upravnega sodišča RS, št. I U 888/2010 z dne 22. 2. 2011 in I U 1112/2010 z dne 19. 4. 2011. 4 Sklep VS RS I U 430/2011 z dne 30. 5. 2012