Jedro

Ker objekti, ki stojijo na podržavljenem zemljišču niso v lasti prejšnjega lastnika zemljišča, tega zemljišča ni mogoče vrniti v naravi. Odškodnino zanj pa se izračuna po stanju zemljišča ob podržavljenju - ko je bilo kmetijsko zemljišče, po sedanji vrednosti glede na katastrski okraj, katastrsko kulturo in katastrski razred.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 24.6.2003, s katero je ta zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote L., Izpostava V.R. z dne 7.6.2002. S to odločbo je prvostopni organ odločil, da se pok. I.K. vrne podržavljeno premoženje, del parcele št. 395 travnik v izmeri 2782 m2, vl. št. 1610 k.o. T.p. v obliki odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe v višini 50.970,00 DEM, ki jih je zavezanka dolžna izročiti skrbnici za poseben primer M.K. v treh mesecih po pravnomočnosti odločbe. Obravnavanega zemljišča ni mogoče vrniti v naravi, ker na njem stojijo objekti, ki niso v lasti upravičenca, in sicer igrišče, dve balinišči in pritlična zgradba. Ti objekti so del športnega parka S., ki je s Sklepom o določitvi športnih objektov občinskega pomena v Mestni občini L. določen kot športni objekt občinskega pomena.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je za svojo odločitev v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka.

Sklicevalo se je na določbo 2. odstavka 32. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen; Uradni list RS, št. 27/91, 31/93, 65/98, 66/00) in ob ugotovitvi, da je obravnavano zemljišče v času vračanja v naravi pozidano z objekti, ki niso v lasti upravičenca, sklenilo, da nepremičnine ni mogoče vrniti v naravi. Pri tem pa ni pomembno, kdaj so bili objekti zgrajeni, in ali so bili zgrajeni na podlagi veljavnih upravnih dovoljenj. Da se za objekt štejejo športna oziroma rekreacijska igrišča na prostem, pa je določeno tudi v 2. členu točka 1.9.3. Zakona o graditvi objektov (ZGO1, Uradni list RS, št. 110/02). Da je zemljišče pozidano, je bilo ugotovljeno ob ogledu na kraju samem, kar izhaja iz zapisnika o ogledu, napravljenega dne 2.9.1997. Kot dokaz za to, da zemljišče ni pozidano, ne more šteti izvedenčeva cenitev zemljišča po stanju ob podržavljanju, kajti tedaj, torej ob podržavljanju, je bilo zemljišče nesporno kmetijsko in ni bilo pozidano. Prvostopno sodišče je zavrnilo tožbene ugovore, da so se nekaterim drugim bivšim lastnikom z istega območja, zemljišča vrnila v naravi, kajti predmet presoje v tem primeru je zgolj odločba, ki se nanaša na tožničinega pravnega prednika, pri čemer je obravnavno zemljišče pozidano. Zato se tožnica ne more uspešno sklicevati na to, da bi bila neenako obravnavana kot drugi lastniki zemljišč z istega območja.

Zoper prvostopno sodbo vlaga pritožbo tožnica, in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega zakona, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. Meni, da bi bilo treba v obravnavanem primeru ugotoviti, kdaj so bili navedeni objekti zgrajeni in ali so bila zanje izdana predpisana dovoljenja. Po 1. in 3. odstavku 32. člena ZDen se namreč vračajo tudi tista zemljišča, ki so bila na dan 7.12.1991 oddana za gradnjo, pa na njih investitor še ni začel graditi. Sodišče prve stopnje se glede tega sklicuje le na lokacijsko in gradbeno dovoljenje iz leta 1979, iz katerih pa ne izhaja, da bi investitor ta zemljišča prejel za gradnjo, in tudi ne, da bi na njih začel graditi, saj je to zemljišče v zemljiškem katastru in zemljiški knjigi še vedno opredeljeno kot travnik. Ogled na kraju samem ni pomemben, saj je bil opravljen šele v letu 1997, pomembno pa je stanje ob uveljavitvi ZDen, ko na predmetnih zemljiščih ni bilo ne balinišča, ne asfaltiranega igrišča in tudi ne pritlične stavbe, ki so bili vsi zgrajeni med denacionalizacijskim postopkom in brez vseh dovoljenj. Sodišče prve stopnje se tudi ni izjasnilo do tega, kdo je lastnik teh objektov in kakšne narave so (trajne ali začasne), zlasti pa, kolikšen del teh zemljišč je namenjen za njihovo redno rabo, kajti le od teh ugotovitev je odvisna uporaba 2. odstavka 32. člena ZDen. Odločba organa prve stopnje namreč govori o delu zemljišča s parc. št. 395 k.o. T.p. O tem izpodbijana sodba nima razlogov, so pa to pomembne okoliščine za presojo, ali je takšno zemljišče mogoče vrniti v naravi na podlagi 3. odstavka 32. člena ZDen. Prav tako ni pravilno sklicevanje na 2. člen ZGO1, saj ta zakon velja šele od 1.1.2003 in se na denacionalizacijska razmerja za nazaj ne more uporabiti. Ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo statusa zemljišča na dan uveljavitve ZDen, je bilo dejansko stanje ugotovljeno nepopolno in zmotno ter zmotno uporabljen 32. člen ZDen. Vrednost zemljišča je postavljena prenizko, saj je bilo podržavljeno nezazidano stavbno in komunalno opremljeno zemljišče. Meni tudi, da gre za neenako odločanje v primerjavi z odločbo iz leta 1993, saj so bile tiste druge parcele, ki so bile upravičencem vrnjene, tudi del Športnega parka S., in ne drži, da tega stranka ni navajala, saj se sicer na te primere ne bi sklicevala.

Tožena stranka in prizadeta stranka Slovenska odškodninska družba na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja: V 2. odstavku 32. člena ZDen je posebej urejeno vračanje zazidanih stavbnih zemljišč, ki se v denacionalizacijskem postopku vrnejo prejšnjim lastnikom le, če na njih stoji objekt v njihovi lasti. V obravnavanem primeru ni sporno, da na zemljišču parc. št. 395 k.o. T.p. stojijo objekti, ki niso v lasti upravičenca, in sicer športno igrišče, dve balinišči in pritlična zgradba, kar se vse šteje za objekte v smislu ZGO1, ki je ob izdaji prvostopne odločbe v tem primeru že veljal. Podobna definicija objektov pa je izhajala tudi iz prej veljavnih Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZNNZ), Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ) in Zakona o graditvi objektov (ZGO). Po 3. odstavku 6. člena ZDen se lastninske omejitve iz zakonov, ki veljajo ob dnevu odločanja o denacionalizaciji, upoštevajo tudi v denacionalizacijskih postopkih, kar pomeni, da je treba v tem primeru upoštevati tudi ZGO1. Tožnica ne nasprotuje ugotovitvi, da na obravnavanem zemljišču stojijo objekti. Pritožbeno sodišče pripominja, da v 2. odstavku 32. člena ZDen za nevračilo v naravi ni predpisan kot posebni pogoj način gradnje objektov (z dovoljenji ali brez) oziroma čas njihove gradnje (pred ali po ZDen). Tožnica niti sama ne zatrjuje, da bi bili obravnavani objekti v lasti upravičenca. Glede na to so torej tudi po presoji pritožbenega sodišča izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 32. člena ZDen, da se obravnavano zemljišče upravičencu ne more vrniti v naravi.

Za odločitev v tej stvari tudi ni bistveno, kdo je lastnik navedenih objektov, bistveno je, da ti niso v lasti upravičenca in da torej zaradi tega obstojijo ovire za vračilo tega zemljišča v naravi. Ti objekti pa so sestavni del Športnega parka S., ki je s Sklepom o določitvi športnih objektov občinskega pomena v Mestni občini L., določen kot športni objekt občinskega pomena.

V naravi pa se ne more vrniti celotni podržavljeni del zemljišča parc. št. 395 k.o. T.p. Celotna parcela št. 395 je po podatkih upravnih spisov v času podržavljenja merila 5532 m2, vendar je iz akta o podržavljenju razvidno, da je bil podržavljen le njen del, ki ima zdaj parc. št. 395/2 in meri 2782 m2. Tega dela pa v obravnavanem primeru ni mogoče vrniti v naravi.

Pritožbeno sodišče pa kot neutemeljen zavrača tudi pritožbeni ugovor o premajhni odškodnini za obravnavano zemljišče. Odškodnina za podržavljeno premoženje, ki ga ni mogoče vrniti v naravi, se glede na določbo 1. odstavka 44. člena ZDen izračuna po ZDen oziroma po predpisih, izdanih na njegovi podlagi, glede na stanje zemljišča ob podržavljenju. Na tej podlagi je bila pravilno in zakonito izračunana odškodnina tudi v obravnavanem primeru.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.