Jedro

Ker tožena stranka tožniku pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni omogočila zagovora, je že zato izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v IV. točki izreka in v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi (dalje: PZ) z dne 17. 3. 2015 nezakonita (I. točka izreka). Ugotovilo je, da je tožniku delovno razmerje pri toženki trajalo do 8. 6. 2016 (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožnika za čas od 16. 2. 2015 do 8. 6. 2016 prijavi v socialna zavarovanja (III. točka izreka) in mu za to obdobje izplača mesečno 2.500,00 EUR neto s pp, od bruto zneskov pa obračuna in odvede davke in prispevka (IV. točka izreka). Toženki je naložilo plačilo odškodnine v višini 2.500,00 EUR neto s pp (V. točka izreka), v presežku nad tem zneskom do višine zahtevanih 8.000,00 EUR pa zahtevek zavrnilo (VI. točka izreka). Odločilo je tudi, da je toženka dolžna tožniku povrniti 1.041,90 EUR pravdnih stroškov s pp (VII. točka izreka) ter da toženka sama nosi svoje stroške (VIII. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe in izrek o stroških se pravočasno pritožuje toženka zaradi pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava.

Toženka se najprej ne strinja z ugotovitvijo prvostopnega sodišča, da tožniku ni omogočila zagovora. Dne 20. 2. 2015 mu je namreč poslala pisno obdolžitev z dne 19. 2. 2015 in vabilo na zagovor za 24. 2. 2015 in s tem zadostila pogoju iz drugega odstavka 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.). Pismo je bilo poslano na naslov A., kjer je imel tožnik prijavljeno stalno bivališče, čeprav se je kasneje izkazalo, da na tem naslovu ni prebival, a o tem toženke ni obvestil. Tožnik je pošiljko prejel 25. 2. 2015, a je šele 2. 3. 2015 podal odgovor na poskus izredne odpovedi PZ, pred tem pa se ni nič opravičil ali toženko obvestil, da se zagovora ne bo mogel udeležiti, saj bi mu toženka v takem primeru podaljšala rok oziroma določila nov datum zagovora. Ker zakon ne določa formalne oblike delavčevega zagovora in ne zahteva, da mora biti podan pred delodajalcem in samo v kraju in času, ki ga on določi, je potrebno šteti, da je bil tožniku zagovor omogočen in je toženka utemeljeno nadaljevala s postopkom podaje odpovedi PZ ter je tožniku 17. 3. 2015 poslala izredno odpoved PZ.

Glede koriščenja prostih dni oziroma izrabe letnega dopusta je toženka opozorila na določilo ZDR-1, ki določa, da se dopust izrablja upoštevaje potrebe delovnega procesa in druge okoliščine. Le en dan lahko delavec izrabi dopust, ko sam to določi. Če delovni proces tega ne omogoča, delavec ne more na dopust brez izrecne odobritve. V konkretnem primeru pa je tožnik 13. 2. 2015 oziroma najkasneje s 25. 2. 2016 (ko je prejel vabilo na zagovor) samovoljno prenehal z delom in se ni več javil na delovišče ali na sedež toženke, čeprav je bil predhodno izrecno opozorjen na nemožnost izrabe dopusta, in da bo v kratkem prerazporejen na drugo gradbišče. Iz tožnikove izpovedbe izhaja, da ob njegovem odhodu z delovišča 12. 2. 2015 res ni bilo dogovorjeno, koliko časa je lahko doma oziroma kdaj naj se vrne na delo, je pa bil seznanjen o skorajšnji odreditvi novega dela. Zato je nerazumljivo, da tožnik vse do 2. 3. 2015 ni stopil v stik s toženko. Poleg tega toženka pojasnjuje, da bi se stranki šele po izteku referenčnega obdobja dogovorili, ali se presežek opravljenih ur kompenzira s prostimi dnevi ali pa izplača. Zato je tožnikov samovoljni nastop dopusta hujša kršitev delovne obveznosti.

Toženka se tudi ne strinja z višino tožnikove plače, ugotovljene v IV. točki izreka sodbe, kakor tudi ne z višino odškodnine iz V. točke izreka. Tožnik svojega zahtevka ni v zadostni meri utemeljil, naloga sodišča pa ni, da iz eventuelnih dokaznih predlogov in prilog k vlogam samo ugotavlja trditveno podlago. Glede na sklenjeno PZ in aneks je tožniku pripadala urna postavka 12,00 EUR neto. Povprečno število delovnih ur na mesec je v letih 2015 in 2016 znašalo 174. Sodišče se je pri izračunu plače neutemeljeno oprlo na evidenco ur v novembru 2014 in januarju 2015 ter pri tem spregledalo dejstvo, da je tožnik v decembru 2014 opravil le 120 delovnih ur, ki so se izravnale z nadurami iz preteklih mesecev. Spregledalo je tudi določilo v 11. členu PZ, ki določa, da je delovni čas neenakomerno razporejen in da se v referenčnem obdobju 12 mesecev izravna na povprečno 40 ur na teden oziroma 174 ur na mesec. Glede na to povprečje bi se tožniku lahko priznalo denarno povračilo 2.088,00 EUR. Upoštevati pa je tudi treba, da je bilo z aneksom k PZ določeno, da so bile v urno postavko zajete tudi dnevnice in terenski dodatek, torej nadomestilo stroškov za delo v tujini. Tožnik pa od 12. 2. 2015 takih stroškov ni imel. Poleg tega je tožnik vse do 8. 6. 2016 prejemal od CSD nadomestilo za brezposelnost v višini 288,81 EUR, kar bi sodišče tudi moralo upoštevati pri določitvi višine denarnega povračila.

Tudi odškodnina se po sodni praksi (npr. VDSS, Pdp 571/2008) ponavadi določi v višini pripadajoče odpravnine za primer odpovedi PZ iz poslovnega razloga. Ker je bil tožnik zaposlen pri toženki le šest mesecev, mu odpravnina po členu 108/5 ZDR-1 sploh ne bi pripadala. Na vsak način pa ne sme biti višja od 1/5 osnove iz člena 108/1 ZDR-1, kar znaša približno 460,00 EUR.

Toženka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in primarno izpodbijano sodbo spremeni ter zahtevek zavrne, podrejeno pa zadevo vrne prvostopnemu sodišču v nov postopek.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

5. Neutemeljena je pritožba o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja in zmotni uporabi materialnega prava, ki se nanaša na ugotovitev prvostopnega sodišča o nezakonitosti izredne odpovedi PZ z dne 17. 3. 2015. Takšno odločitev je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi ugotovitve, da tožniku ni mogoče očitati zatrjevane kršitve, da je od 16. 2. 2015 dalje neopravičeno izostal z dela, o razlogih za odsotnost pa ni obvestil delodajalca. Poleg tega pa toženka tožniku pred podajo izredne odpovedi PZ ni omogočila zagovora.

6. ZDR-1 v drugem odstavku 85. člena določa, da mora delodajalec pred izredno odpovedjo PZ delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Zakon vsebine pisne obdolžitve ne določa, vendar vsekakor mora vsebovati opis kršitve v tolikšni meri, da se delavec glede očitkov na zagovoru lahko natančno izjasni. Samo v okviru očitkov iz obdolžitve je nato mogoče podati tudi izredno odpoved PZ, kar pomeni, da mora biti podana identiteta pisne obdolžitve in odpovedi PZ.

V tem sporu je toženka 19. 2. 2015 podala pisno obdolžitev (priloga B/5), v kateri je zapisala, da namerava tožniku izredno odpovedati PZ iz razloga po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Zapisano je tudi: „Delodajalec ugotavlja, da ste z opisanim ravnanjem, ko najmanj 5 dni zaporedoma niste prišli na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa delodajalca niste obvestili, čeprav bi to morali in mogli storiti, ravnali v nasprotju s 33., 34. in 36. členom ZDR-1 ter z določili PZ, kar predstavlja zakonski razlog za izredno odpoved PZ po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1“. Iz navedene vsebine obdolžitve je torej razvidno, da toženka „ravnanja“ tožnika sploh ni opisala. Prav tako ni nikjer navedeno, od kdaj dalje naj bi tožnik izostal z dela. Na podlagi takšne obdolžitve se delavec sploh ne more uspešno in ustrezno zagovarjati.

Nadalje je toženka v omenjeni obdolžitvi zapisala, da se bo zagovor, na katerega je bil tožnik vabljen, opravil 24. 2. 2015 ob 9.00 uri. Zapisana je tudi možnost podaje pisnega zagovora, v kolikor fizična prisotnost iz opravičljivih razlogov ni mogoča, ter opozorilo, da bo delodajalec odločil brez ugovora, če se tožnik zagovora neupravičeno ne bo udeležil. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je bila tožniku obdolžitev z vabilom na zagovor vročena 25. 2. 2015, kar potrjuje toženka tudi v pritožbi. To je nadaljnji dokaz, da tožniku zagovor ni bil omogočen. Neutemeljen je očitek v pritožbi, da bi se tožnik moral na obdolžitev odzvati vsaj po 25. 2. 2015 in bi mu toženka podaljšala rok oziroma določila nov datum zagovora. Kaj takega od delavca ni mogoče pričakovati, še zlasti, če mu je bilo v vabilu na zagovor predočeno, da bo na dan razpisanega zagovora odločeno brez zagovora, če se ne bo pravočasno opravičil. Da tožniku ni bil omogočen zagovor prav nič ne vpliva dejstvo, da mu je bilo vabilo z obdolžitvijo poslano na naslov, za katerega se je kasneje izkazalo, da tožnik tam sploh ni prebival. Toženka je ravnala pravilno in v skladu s četrtim odstavkom 88. člena ZDR-1, ko je pisanje vročala na naslov prebivališča, določenega v PZ, pri čemer se šteje vročitev za opravljeno najkasneje 8 dni od dneva prvega poskusa vročitve, sicer pa z dnem, ko je pošiljka prevzeta. To pa je bilo 25. 2. 2015, torej po že razpisanem dnevu zagovora.

Ker tožniku zagovor pred izredno odpovedjo PZ ni bil omogočen, je že zaradi tega izpodbijana izredna odpoved PZ nezakonita, kar vse je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo in odločilo.

7. Toženka se je v podani izredni odpovedi PZ sklicevala na odpovedni razlog iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove PZ, če delavec najmanj 5 dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Konkretno pa je bilo delavcu očitano, da je najpozneje od 16. 2. 2015 neupravičeno izostal z dela, o razlogih za odsotnost pa ni obvestil delodajalca. Delavec je sicer 2. 3. 2015 obvestil delodajalca, da koristi nadure, vendar mu tega delodajalec ni odredil niti odobril. Zato delodajalec smatra, da je delavec neupravičeno izostal z dela z dnem 16. 2. 2015 in mu s tem dnem tudi preneha delovno razmerje.

Pritožbeno sodišče poudarja, da odpovedni razlog v 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 sploh ne sankcionira dejstva upravičene ali neupravičene odsotnosti z dela, ampak le dejstvo, da delavec o svoji odsotnosti delodajalca ne obvesti, čeprav bi to moral in mogel storiti. Neupravičena odsotnost z dela je sicer lahko tudi odpovedni razlog, vendar po 2., ne pa po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tako je očitek v izpodbijani odpovedi PZ sam s seboj v nasprotju, saj toženka tožniku očita, da o razlogih za odsotnost delodajalca ni obvestil, istočasno pa je navedeno, da je tožnik vendarle sporočil, da je odsoten z dela zaradi koriščenja nadur. Z obravnavanim dejstvom se prvostopno sodišče sicer ni ukvarjalo, kar pa ni vplivalo na materialnopravno pravilno odločitev, da je izpodbijana izredna odpoved PZ nezakonita že iz drugih, zgoraj navedenih razlogov.

8. Tožnik v tožbi ni zahteval reintegracije, namesto tega pa izplačilo odškodnine v višini 8.000,00 EUR. Navedeno pomeni, da je smiselno postavil zahtevek skladno s 118. členom ZDR-1. Po tem določilu, če sodišče ugotovi, da je prenehanje delovnega razmerja nezakonito, lahko na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdalje do odločitve sodišča prve stopnje. V takem primeru delavcu prizna delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo PZ.

9. Skladno z navedenim določilom ZDR-1 je prvostopno sodišče materialnopravno pravilno odločilo, da se PZ razveže z dnem odločitve (8. 6. 2016), tožniku pa priznalo obstoj delovnega razmerja za čas od 16. 2. 2015 do 8. 6. 20156 s pravico do prijave v socialna zavarovanja za to obdobje (II. in III. točka izreka izpodbijane sodbe).

10. Utemeljena pa je pritožba zoper IV. točko izreka izpodbijane sodbe, kjer je bila tožniku za čas brezposelnosti prisojena mesečna plača v znesku 2.500,00 EUR neto s pp ter obračun bruto zneskov z odvodom predpisanih davkov in prispevkov. Sodišče prve stopnje je glede tega zahtevka v celoti sledilo tožnikovi obrazložitvi v vlogi z dne 24. 6. 2015, da je bilo z aneksom k PZ z dne 24. 9. 2014 določeno, da tožniku pripada plača, izračunana iz urne postavke 12,00 EUR neto. Ker je iz evidenc o opravljenih urah razvidno, da je tožnik mesečno opravil več kot 200 ur, pripadale pa bi mu tudi nadure v višini 150 %, že to utemeljuje zahtevanih 2.500,00 EUR neto na mesec.

Pri obravnavanem reparacijskem zahtevku gre v bistvu za določitev odškodnine, ki naj se izplača v višini pripadajočih plač, ki bi jih tožnik prejel, če ne bi bilo nezakonite odpovedi PZ. Zato pritožba neutemeljeno opozarja, da tožniku ni mogoče priznati plačilo ob predpostavki, da bi tudi v spornem obdobju opravil toliko ur, kot jih je opravil v preteklem obdobju ter da je zato tožniku mogoče priznati le povprečno delovno mesečno obveznost za redni delovni čas, torej 174 ur dela na mesec. Glede na to, da je tožnik v mesecih pred prenehanjem PZ opravil mesečno več kot 174 ur na mesec (približno 200), je precej verjetno, da bi tudi v bodoče toliko delal in temu ustrezno prejel tudi plačilo. Sicer pa je predpostavka, ki jo zagovarja toženka, enako negotova, kot tista, ki jo zagovarja tožnik. Zato je najbolj pravično, da se tožniku prizna povprečje opravljenih ur, ki jih je dejansko opravil npr. v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo PZ. Seveda pri tem ni mogoče izhajati iz pavšalne navedbe, da je tožnik v času zaposlitve opravil najmanj toliko delovnih ur, da bi mu pripadalo 2.500,00 EUR, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe. V spisu so namreč listinski dokazi (evidenca opravljenih ur dela), po katerih je mogoče natančno izračunati povprečje.

Pritožba pa utemeljeno opozarja, da je potrebno pri urni postavki, ki je določena z aneksom k PZ z dne 24. 9. 2014 (priloga A3), upoštevati, da so v znesku 12,00 EUR neto zajeti tudi dodatki (dnevnice, terenski dodatek), ki predstavljajo stroške v zvezi z delom, ki pa jih tožnik v spornem obdobju dejansko ni imel in jih je potrebno odšteti. Tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo.

Pritožbeno sodišče opozarja tudi na neskladnost navedb in trditev obeh strank, ki so v nasprotju s predloženimi listinskimi dokazi. Obe stranki sta sicer kot nesporno zatrjevali, da je bila določena urna postavka 12,00 EUR neto (z dodatki). Vendar je toženka v spis predložila plačilne liste (priloga B10), iz katerih izhaja, da se je plača obračunavala po urni postavki 10,00 EUR bruto, k temu pa so tožniku priznani tudi stroški (prehrana, dnevnice). Takšni obračuni ustrezajo določilom v dodatku št. 1 k PZ z dne 9. 11. 2014 (priloga A5), ki ga je v spis predložil tožnik in iz katerega izhaja, da znaša urna postavka 10,00 EUR bruto, delavcu pa pripadajo tudi dodatki, določeni z veljavno zakonodajo. Poleg tega je tožnik v svojem povzetku (priloga A10) izračunal, da mu pripada urna postavka 12,00 EUR neto, poleg tega pa tudi dodatek za nadurno delo in tudi stroški prehrane po 22,00 EUR dnevno, kar pa ni skladno z aneksom z dne 24. 9. 2014. Z vsemi temi vprašanji se prvostopno sodišče ni ukvarjalo, ker je zmotno uporabilo materialno pravo, posledično pa zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Pritožba pa neutemeljeno opozarja na tožnikov dohodek, ki mu je bil izplačevan na podlagi odločbe Centra za socialno delo (CSD) z dne 8. 1. 2016 (priloga 14). Sicer ne gre za nadomestilo za čas brezposelnosti, kot toženka zmotno navaja, ampak za denarno socialno pomoč, do katere pa je bil tožnik v obdobju 1. 1. 2016 - 31. 3. 2016 upravičen zato, ker ni imel premoženja oziroma ker ni bil nikjer zaposlen. Zakonodaja ne določa, da mora delodajalec zneske izplačane denarne socialne pomoči vrniti CSD, če kasneje odpade razlog, zaradi katerega je bil delavec upravičen do te pomoči. Zato se izplačevani znesek denarne socialne pomoči pri izračunu denarnega povračila ne upošteva. Sicer pa se toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje v zvezi z ugotavljanjem višine denarnega povračila ni nikjer sklicevala na dejstva, da je imel tožnik v času po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja pri toženki še kakšne druge dohodke. Prav tako ni izkazala, da teh dejstev ni mogla navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave. Zato je vse te pritožbene navedbe potrebno šteti kot nedovoljeno pritožbeno novoto (člen 337/1 ZPP).

11. Toženka se neutemeljeno pritožuje zoper VI. točko izreka izpodbijane sodbe, kjer je bila tožniku priznana odškodnina (pravilno: denarno povračilo) v višini 2.500,00 EUR. Kot je bilo že navedeno ZDR-1 v 118. členu določa, da denarno povračilo znaša največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo PZ. Kot izhaja iz obračunskih listov tožnikovih plač, ki jih je predložila toženka (priloga B10), je bilo tožniku v mesecih november 2014 - januar 2015 povprečno izplačano 2.291,14 EUR. Ker je najmanjše možno denarno povračilo mogoče prisoditi v višini ene plače, je sodišče prve stopnje tožniku povsem utemeljeno prisodilo 2.500,00 EUR, pri čemer ta znesek le neznatno presega ugotovljeno višino ene plače, izplačane v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo PZ. Zato je tudi neprimerljivo sklicevanje toženke na sodno prakso, kjer je pritožbeno sodišče odločalo o višini denarne odškodnine po takrat veljavnem Zakonu o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.), medtem ko sedaj veljavni ZDR-1 obravnava denarno povračilo, ki se določi v višini skladno s kriteriji po drugem odstavku 118. člena ZDR-1, ki pa jih je prvostopno sodišče upoštevalo in tudi obrazložilo.

12. Pritožbeno sodišče je pritožbi toženke delno ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v IV. točki izreka in zadevo v tem delu vrnilo prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, izjemoma razveljavi sodbo prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (člen 355 ZPP).

V preostalem izpodbijanem delu je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (člen 353 ZPP).

13. Materialnopravno pravilna je odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, saj na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) v sporih o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka ne glede na izid pravde. Skladno s členom 154/3 ZPP pa je tudi pravilno in skladno z Odvetniško tarifo naložilo toženki, da tožniku povrne njegove pravdne stroške, saj je tožnik z zahtevkom v pretežni meri uspel. 14. Skladno s členom 165/3, 4 ZPP se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo.

15. Sodišče prve stopnje naj v novem postopku glede razveljavljenega dela sodbe najprej ugotovi, kolikšna urna postavka je bila dejansko med strankama dogovorjena oziroma koliko bi znašala brez stroškov dnevnice terenskega dodatka in nadomestila za prehrano, potem pa ponovno presodi o višini pripadajoče tožnikove plače v spornem obdobju, vse kot je bilo nakazano v predhodni obrazložitvi. Ob tem pa pritožbeno sodišče podaja sugestijo, da se stranki o spornem znesku pripadajoče mesečne plače sporazumeta oziroma skleneta poravnavo o vseh odprtih vprašanjih. Pritožbeno sodišče je namreč prepričano, da končni znesek plače, izračunan na podlagi zgoraj navedenih napotkov, ne bo bistveno odstopal od tistega zneska, ki ga kot sprejemljivega omenja toženka in tistega, ki ga zahteva tožnik.