Jedro

Med strankama ni spora o tem, da je imela tožnica v spornem obdobju uradno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji. To pa z ozirom na določbe ZDoh-2 pomeni, da je bila v skladu z določbo 1. točke 6. člena ZDoh-2 tožnica v spornem obdobju rezident Slovenije, kot se pravilno in skladno s spisi ugotavlja v izpodbijani odločbi. Glede na pravno pomembno dejansko okoliščino, t. j. uradno prijavljeno stalno prebivališče tožnice v Sloveniji, se pokažejo kot nepomembne vse tiste tožbene navedbe in predložene listine, s katerimi tožnica dokazuje osredinjenje življenjskih interesov v Avstraliji in s tem izpolnjevanje drugih kriterijev za nerezidentstvo, pa tudi vsi tožbeni očitki o kršitvah pravil postopka, ki se nanašajo na dokazovanje oziroma (ne)možnost dokazovanja navedenih dejstev in s tem okoliščin, ki za odločitev niso pomembne. Rezidentski status oziroma plačevanje davčnih obveznosti v Avstraliji na odločitev, ki se skladno z ZDoh-2 in ustaljeno sodno prakso opira izključno na slovensko zakonodajo, ne vpliva.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije je kot organ prve stopnje z izpodbijano odločbo v zadevi ugotovitve rezidentskega statusa odločila, da se tožnica v skladu z Zakonom o dohodnini od 1. 1. 2014 do 1. 8. 2016 še vedno šteje za rezidenta Slovenije, od 2. 8. 2016 dalje pa se šteje za nerezidenta Slovenije.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica 17. 9. 2016 dala vlogo za ugotovitev rezidentskega statusa - odhod iz RS za davčno leto 2014. 3. V vlogi je navedla, da je 10. 5. 2013 odšla iz Slovenije, da je Slovenijo zapustila za stalno, da je samska, da je bil razlog za odhod v tujino zaposlitev pri tujem delodajalcu, da bivališče v Sloveniji (lastno nepremičnino) oddaja v najem, da ima slovensko potno listino in bančni račun, da v Slovenijo prihaja (zgolj) občasno, da ima v tujini najeto stanovanje, da ima avstralsko vozniško dovoljenje in v Avstraliji urejeno zdravstveno zavarovanje ter odprt bančni račun - ter predložila dokazila v tej zvezi. Ob sklicevanju na določbe 6. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) se nato ugotavlja, da je tožnica ob odhodu v tujino obdržala stalno prebivališče do 1. 8. 2016 ter da se zato do tega datuma še vedno šteje za rezidenta Slovenije, od tega datuma naprej pa za nerezidenta. Uradno stalno prebivališče je namreč eden od kriterijev iz 6. člena, po katerih se zavezanec šteje za rezidenta Slovenije, pri čemer so vsi kriteriji enakovredni, za dodelitev statusa pa zadostuje že izpolnitev enega, v konkretnem primeru prvega izmed naštetih pogojev. Zato ima tožnica že iz tega razloga položaj rezidenta in zato dejstva in dokazi, ki jih je navedla oziroma predložila v svoji vlogi, po presoji pristojnega organa ne morejo vplivati na drugačno odločitev.

4. Ministrstvo za finance je kot drugostopenjski organ pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno. V svojih razlogih pritrdi odločitvi in razlogom prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi ugovori poudari, da gre v konkretnem primeru za ugotavljanje rezidentskega statusa za davčne namene, ki se skladno z ZDoh-2 in ustaljeno sodno prakso ugotavlja izključno na podlagi slovenske zakonodaje, ter da v času odločanja o vlogi tožnice še ni bilo podlage za uporabo Sporazuma. V zvezi s spremembo zakona (ZDoh-2) pa navaja, da začnejo po določbi 23. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o dohodnini (ZDoh-2R) spremembe in dopolnitve veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu RS, uporablja pa se ta zakon za davčna leta, ki se začnejo od vključno 1. januarja 2017, razen posameznih določb tega zakona, kar pomeni, da bi tudi v primeru, če bi organ prve stopnje izdal odločbo po 1. 1. 2017, odločitev ne bila drugačna, saj se sporno obdobje nanaša na obdobje od 2014 do 2016. Pritožbene ugovore, da je postopanje organa prve stopnje nemoralno, ker je izdal odločbo tik pred spremembo ZDoh-2, zato pritožbeni organ oceni kot neumestne. Poleg tega pojasni, da Vzorčna konvencija OECD ne more biti pravna podlaga za odločanje o rezidentstvu. Pravna podlaga je lahko samo konvencija o izogibanju dvojnega obdavčevanja dohodka in premoženja, ki jo je sklenila Slovenija z drugo državo. Z Avstralijo Slovenija konvencije ni sklenila, zato bi v konkretnem primeru lahko prišlo tudi do dvojne obdavčitve dohodka, kolikor je le-ta po zakonodaji obeh držav podvržen obdavčitvi.

5. Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja v delu, v katerem je odločeno, da se šteje za davčne namene za rezidentko Slovenije ter predlaga, da se v tem delu izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne v ponovno odločanje organu prve stopnje. Priglaša tudi stroške postopka.

6. V tožbi navaja, da je izpodbijana odločba v izpodbijanem delu nezakonita, pristojni organ pa tudi ni ravnal po pravilih postopka, saj je obrazložitev odločbe bistveno pomanjkljiva. Tožena stranka v obrazložitvi ni navedla, zakaj posameznih predloženih dokazov ni dokazno ocenila. Razložen tudi ni zahtevek tožnice. Predvsem pa obrazložitev ne vsebuje ugotovljenega dejanskega stanja in dokazov, na katere se dejansko stanje opira. Prav tako ne vsebuje presoje dokazov in navedb določb predpisov, na katerih temelji odločitev, oziroma so ti razlogi nezadostni. ZDoh-2 namreč ni edini predpis, temveč bi morala tožena stranka odločati tudi na podlagi Ustave in mednarodnega prava, ki ga je treba uporabljati neposredno. Ker odločbe glede na pomanjkljivo obrazložitev ni mogoče preizkusiti, pa je bila tožnici grobo kršena tudi njena pravica do pritožbe iz 23. člena Ustave, saj se ni mogla konkretno pritožiti.

7. Tožnica nadalje navaja, da je zaradi pomanjkljive obrazložitve ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Ob popolni ugotovitvi dejanskega stanja in pravilni uporabi materialnega prava, bi morala tožena stranka zaključiti, da je tožnica že v obdobju od 1. 1. 2014 do 1. 8. 2016 v Sloveniji imela položaj nerezidentke. Tožnica se v postopku ni mogla izjaviti o dejstvih in okoliščinah, ki so med njo in toženko sporne, zaradi česar je po navedbah v tožbi podana nadaljnja bistvena kršitev določb ZUP, pa tudi Ustave. Tožnici v postopku ni bilo predočeno, da je katerokoli dejstvo, ki ga je tožnica zatrjevala v svoji vlogi, za pristojni organ sporno in je zato prejela t.i. odločbo presenečenja. Poleg tega tožena stranka ni po uradni dolžnosti pridobila tistih dokazov, ki bi jih lahko oziroma morala pridobiti, da bi se razjasnila sporna dejstva, kar je kršitev 139. člena ZUP.

8. Glede uporabe materialnega prava pa je tožnici znano, da je tožena stranka v več primerih, ko bilateralni sporazum ni podpisan, rezidentski status ugotavljala z upoštevanjem določb Vzorčne konvencije OECD. Enako bi morala ravnati v konkretnem primeru ter odločiti na podlagi določb Vzorčne konvencije kot materialno pravne podlage. V nasprotnem primeru gre za grobo kršitev 22. člena Ustave in načela pravne države iz 2. člena Ustave. V konkretnem primeru je tožnica v spornem obdobju redno in v celoti plačala davke v Avstraliji in se za to obdobje šteje za davčno rezidentko Avstralije. V Avstraliji živi in ima središče življenjskih in ekonomskih interesov, kar je dokazala z listinami, ki jih je priložila svoji vlogi. Kolikor predložene listine, vključno s potrdilom avstralske vlade, za ugotovitev dejanskega stanja ne zadoščajo, pa bi bila tožena stranka dolžna tožnico pozvati, da ji predloži nadaljnje listine oziroma da se o spornih dejstvih (ustno) izjasni, ter šele nato izdati odločbo. Ker tega ni storila, je imela tožnica šele v pritožbenem postopku možnost, da posreduje dodatno listinsko dokumentacijo, kar je tudi storila in predložila potrdilo o članstvu v športnem klubu od 1. 1. 2014 dalje.

9. Tožnica navaja oziroma poudarja še, da je center njenih življenjskih interesov v Avstraliji in da bi bilo ob uporabi veljavnega mednarodnega prava - Vzorčne konvencije treba priti do pravilnega zaključka, in sicer, da tožnica v spornem obdobju ni rezidentka Slovenije za davčne namene. Sklicuje se še na pritožbo ter zatrjuje, da z ozirom na to, da je davčna rezidentka Avstralije, ne more imeti davčnega rezidentskega statusa v Sloveniji.

10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

11. Tožba ni utemeljena.

12. Po pregledu spisov in izpodbijane odločbe sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Pravilni in skladni z zakonom so tudi razlogi, na katerih temelji izpodbijana odločitev in razlogi, s katerimi organ druge stopnje zavrne pritožbo. Zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane in drugostopenjske odločbe in jih ne ponavlja.

13. Tožbeni razlogi sodišča ne prepričajo o nasprotnem. Med strankama namreč ni spora o tem, da je imela tožnica v spornem obdobju uradno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji. To pa z ozirom na določbe ZDoh-2, katerih uporabo (pred spremembo in po njej) pravilno opredelita pritožbeni organ in organ prve stopnje, pomeni, da je bila v skladu z določbo 1. točke 6. člena ZDoh-2 tožnica v spornem obdobju rezident Slovenije, kot se pravilno in skladno s spisi ugotavlja v izpodbijani odločbi. Ker je bilo materialnopravno pravilno odločeno, pa tožeča stranka tudi ne more uspeti z očitki o tem, da dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno ter da so bila kršena pravila postopka. Glede na pravno pomembno dejansko okoliščino, t. j. uradno prijavljeno stalno prebivališče tožnice v Sloveniji, se namreč pokažejo kot nepomembne vse tiste tožbene navedbe in predložene listine, s katerimi tožnica dokazuje osredinjenje življenjskih interesov v Avstraliji in s tem izpolnjevanje drugih kriterijev za nerezidentstvo, pa tudi vsi tožbeni očitki o kršitvah pravil postopka, ki se nanašajo na dokazovanje oziroma (ne)možnost dokazovanja navedenih dejstev in s tem okoliščin, ki za odločitev niso pomembne. Rezidentski status oziroma plačevanje davčnih obveznosti v Avstraliji na odločitev, ki se skladno z ZDoh-2 in ustaljeno sodno prakso opira izključno na slovensko zakonodajo, ne vpliva. Medtem ko glede sklicevanja na določbe Vzorčne konvencije OECD že organ druge stopnje tožnici pojasni, da Vzorčna konvencija ni zavezujoč pravni akt in da zato ne predstavlja materialnopravne podlage za odločanje. Kolikor je bilo v posameznih drugih primerih ugotavljanja (ne)rezidenstakega statusa odločeno drugače, pa gre za odločanje, ki ni v skladu z zakonom, in se zato tožnica na takšne odločitve ne more uspešno sklicevati.

14. Ker so tožbeni ugovori po navedenem neutemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma tudi ni našlo, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 15. O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

16. Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.