Jedro

Tožeča stranka je pravna oseba zasebnega prava, društvo, katerega delovanje je vsekakor v določenem smislu v javnem interesu, vendar pa tožeča stranka zasleduje oziroma služi predvsem zasebnim interesom. Zgolj zatrjevanje dejstva, da prispevek tožene stranke nagovarja širšo javnost, zaradi česar naj bi bil po mnenju tožeče stranke že iz tega vidika podan javni interes, ne zadošča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (prav: sklepom) zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo zamudne sodbe (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od toženca kot odgovornega urednika zahtevala objavo odgovora po 42. členu Zakona o medijih (v nadaljevanju ZMed) na prispevek z naslovom "..." (II. točka izreka). Tožeči stranki je še naložilo, da v roku 15 dni povrne tožencu njegove pravdne stroške v višini 571,18 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper II. točko izreka v uvodu citirane sodbe se pritožuje tožeča stranka. Navaja, da uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, naj pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da njenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, vse s stroškovno posledico. Meni, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ni podan javni interes, ker ne gre za zadevo, ki je politične, javno finančne ali podobne narave, temveč bi se moralo sodišče prve stopnje pri presoji tako imenovanega javnega interesa opredeliti do konkretne vsebine prispevka in odgovora na prispevek, predvsem pa odgovoriti na vprašanje, zakaj vsebina prispevka in odgovora na prispevek ne dosegata kriterija tako imenovanega javnega interesa po 42. členu ZMed. Teh razlogov sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ne navaja, zato je sodišče prve stopnje v tem delu bistveno kršilo določilo postopka, saj obrazložitev izpodbijane sodbe ne vsebuje vseh razlogov, ki bi utemeljevali njen izrek. Pravica do odgovora nastopi tedaj, ko je pri izvrševanju svobode izražanja prišlo do tako pomanjkljive ali napačne informacije, da je v interesu javnosti, da se navedbe o dejstvih in podatkih v objavljeni informaciji zanikajo, bistveno popravijo ali bistveno dopolnijo z dokazljivimi navedbami, ali poenostavljeno povedano, ko prvotno podana informacija terja reakcijo v smeri njene dopolnitve. V konkretnem primeru sporni članek terja reakcijo v smeri dopolnitve in korekcije informacij, saj tožeča stranka z dokazljivimi navedbami zanika, bistveno popravlja in bistveno dopolnjuje navedbe o dejstvih in podatkih v objavljeni informaciji. V javnem interesu je, da so v spornem članku objavljene informacije skladne z dejstvi, ki so javno dostopna in preverljiva. Navsezadnje ima tožeča stranka za kolektivno upravljanje avtorskih pravic izdano upravno dovoljenje, kar dodatno utemeljuje, da je v obravnavanem primeru za objavo odgovora podan javni interes in da gre za tako imenovano javno zadevo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabilo, pri tem pa ni storilo uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev. Svojo odločitev je tudi zanesljivo obrazložilo, zato višje sodišče kot pravilne sprejema razloge sodišča prve stopnje.

5. Pravica do popravka in odgovora je zagotovljena na ustavni ravni. Na podlagi te ustavne pravice ZMed ureja pravico odgovora na objavljeno informacijo v 42. členu, ki določa, da je pravica do odgovora namenjena zagotavljanju javnega interesa po objektivni, vsestranski in pravočasni informiranosti kot enega od nujnih pogojev demokratičnega odločanja v javnih zadevah. Vsakdo ima pravico od odgovornega urednika zahtevati, da brezplačno objavi njegov odgovor na objavljeno informacijo, v katerem se z dokazljivimi navedbami zanikajo, bistveno popravljajo ali bistveno dopolnjujejo navedbe o dejstvih in podatkih v objavljeni informaciji. Sodišče prve stopnje je pritožniku pravilno pojasnilo vsebinsko razliko med pravico do popravka iz 26. člena in nadaljnjih členov ZMed in pravico do odgovora po 42. členu in nadaljnjih členih ZMed. Pravica do popravka prizadetemu omogoča odziv na nekaj, kar je bilo v mediju objavljeno in se nanaša nanj, s čimer zagotavlja varstvo njegovega zasebnega interesa, gre torej za osebnostno pravico, medtem ko je pravica do odgovora pravica, ki je namenjena uveljavljanju in zaščiti javnega interesa.

6. V obravnavanem primeru je tožeča stranka zahtevala objavo odgovora na objavljeno informacijo na podlagi 42. člena ZMed.

7. Kot je pravilno pojasnilo že prvo sodišče, je tožeča stranka pravna oseba zasebnega prava, društvo, katerega delovanje je vsekakor v določenem smislu v javnem interesu, vendar pa tožeča stranka zasleduje oziroma služi predvsem zasebnim interesom. Zgolj zatrjevanje dejstva, da prispevek tožene stranke nagovarja širšo javnost, zaradi česar naj bi bil po mnenju tožeče stranke že iz tega vidika podan javni interes, ne zadošča. 8. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožeča stranka ni izkazala, da odgovor, katerega objavo zahteva, ustreza zahtevam iz prvega odstavka 42. člena ZMed, torej da služi zagotavljanju javnega interesa po objektivni, vsestranski in pravočasni informiranosti, kot enega od nujnih pogojev demokratičnega odločanja o javnih zadevah, in da ne posega v ustavno pravico iz 39. člena Ustave RS. Prvo sodišče je slikovito pojasnilo, da je objava odgovora namenjena varovanju javnega interesa, predvsem v medijskih oziroma javnih razpravah o splošno pomembnih temah, kot so npr. delovanje državnih organov, poraba proračunskih sredstev, javna varnost in podobno. Vsebina spornega prispevka, kot tudi zahtevanega popravka, ne vsebuje za javnost pomembnih sporočil, ki bi upravičevala objavo odgovora. Informacija, da je tožeča stranka neprofitni organizaciji A. v obdobju 2001-2010 izplačevala pogodbeno dogovorjena nadomestila v višini 11,6 milijonov EUR in ne v višini 20 milijonov EUR, prizadeva zgolj njene poslovne interese, in gre z vidika javnega interesa za manj pomembno informacijo. Informacija o načinu delovanju tožeče stranke tudi ni informacija, ki bi bila pomembna za demokratično odločanje o javnih zadevah, zato je pri tehtanju prizadetih ustavnih pravic potrebno dati prednost svobodi tiska. Na navedeno tudi ne vpliva zatrjevano dejstvo, da je tožeča stranka pridobila za kolektivno upravljanje avtorskih pravic upravno dovoljenje.

9. Zatrjevanje tožeče stranke, da naj bi bilo iz konteksta prispevka razbrati, da naj bi bilo delovanje tožeče stranke nezakonito in brez podlage ter da tožeča stranka neutemeljeno grozi s tožbo proti medijem, kaže na prizadetost predvsem njenih lastnih interesov. Tožeča stranka vsekakor ima interes do popravka objavljenega obvestila, vendar njen zasebni interes v javni interes ne seže. Tožeča stranka bi zaradi prizadetosti lastnih interesov, če bi bili izpolnjeni vsi potrebni zakonski pogoji, lahko zahtevala objavo v okviru pravice do popravka, česar pa ni uveljavljala.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.