Jedro

Zaradi vložka posebnega premoženja v eno od dveh nepremičnin, ki predstavljajo skupno premoženje razvezanih zakoncev, je mogoče določiti deleže zakoncev v drugačnem razmerju na eni in v drugačnem razmerju na drugi nepremičnini.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obe stranki sami trpita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

V tej pravdi je tožeča stranka zahtevala ugotovitev obsega skupnega premoženja in uveljavljala razmerje 1/2 : 1/2 na premičninah, 3/4 : 1/4 pa na nepremičninah. Z nasprotno tožbo pa je toženec uveljavljal dodatne premičnine kot skupno premoženje, na katerem naj bi bila deleža pravdnih strank enaka, glede stanovanja pa je zatrjeval, da znaša njegov delež 70 %, tožničin pa 30 %, garaža pa naj bi bila njegova izključna lastnina. Prvostopno sodišče je v izpodbijani sodbi ugotovilo, kateri premični predmeti pomenijo skupno premoženje pravdnih strank in določilo, da sta deleža obeh strank na premičninah enaka. Skupno premoženje je tudi stanovanje št. 11 v Ul. V., 4-b Domžale, tožničin delež na tem stanovanju znaša 58 %, toženčev pa 42 %. Garaža št. 4 v objektu Ul. V. 4-b je tudi skupno premoženje s tožničinim deležem do 55 % in toženčevim do 45 %. Nadalje je sodišče tožencu naložilo izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine za vknjižbo ugotovljenih solastninskih deležev na stanovanju in na garaži, toženec pa mora plačati tožnici tudi 1.000,00 tolarjev. V presežku je oba tožbena zahtevka zavrnilo, tožencu pa naložilo povrnitev stroškov tožeče stranke v znesku 34.548,00 SIT.

Proti tej sodbi se pritožuje tožeča stranka in izpodbija prvostopno sodbo glede točk 3 in 4 ter stroškov postopka, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge iz čl. 353/1 ZPP. V pritožbi navaja, da je bil tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi formalno nepravilen, nesklepčen in neizvršljiv. Sicer pa so deleži na nepremičnem premoženju nepravilno določeni glede na tožničine dohodke, njeno delo z družino in toženčevo vlaganje v domačijo svojega očeta in pošiljanje denarnih sredstev njegovim sorodnikom. Po drugi strani sta pravdni stranki po sklenitvi zakonske zveze živeli brezplačno pri materi tožnice več let, nadalje je treba opozoriti, da tožnica še vedno sama odplačuje kredit, pa tudi vsa pota v zvezi s krediti in nakupi nepremičnega premoženja so bila njena. Del obrazložitve prvostopne sodbe o ugotovitvi deležev pravdnih strank na nepremičninah pa je nerazumljiv in nasprotuje sam sebi. Prvostopno sodišče bi moralo angažirati izvedenca gradbene stroke.

Proti sodbi se pritožuje tudi tožena stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge po čl. 353/1 ZPP. V pritožbi navaja, da je neutemeljeno zavrnjen tožbeni zahtevek za ugotovitev izključne toženčeve lastnine na lovskih puškah, po drugi strani pa bi moralo zakonsko spalnico uvrstiti v skupno premoženje, ker gre za darilo obema zakoncema. Neutemeljeno je tudi razsojeno, da je delež tožnice v skupnem premoženju večji, saj bi morala biti deleža enaka.

Obrazložitev prvostopnega sodišča je delno v nasprotju sama s seboj, ko obrazlaga prispevke obeh strank v denarju, neutemeljeno pa sodišče tudi sledi izpovedi tožnice in njene matere glede materinega prispevka. Precenjen je prispevek tožnice pri gospodinjskem delu, ni pa upoštevano toženčevo honorarno delo, izkazano z listinami.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka predlaga zavrnitev toženčeve pritožbe in poudarja, da je bil tožničin dohodek v času, ko se je pridobivalo skupno premoženje, bistveno višji od toženčevega.

Pritožbi nista utemeljeni.

Glede premičnih predmetov skupnega premoženja pritožbeno sodišče nima pomislekov proti dejanskim in materialnopravnim zaključkom prvostopnega sodišča (točka 1 in 2 izreka sodbe). Toženec v pritožbi sicer vztraja, da sta dve lovski puški njegovo posebno premoženje, vendar to stališče ni pravilno. Tudi če je puško kupil izključno iz svojega zaslužka, kot zatrjuje v pritožbi, to ne vpliva na dejstvo, da je bil predmet nabavljen s sredstvi, pridobljenimi z delom v času trajanja zakonske zveze, taki predmeti pa spadajo v skupno premoženje zakoncev. Glede druge puške pa toženec zatrjuje, češ da jo je dobil kot darilo, kar je v nasprotju s tistim, kar je toženec izpovedal zaslišan kot stranka, za novo trditev pa ne ponuja nobenih dokazov.

Zato z navedeno trditvijo ne more izpodbiti pravilnega zaključka prvostopnega sodišča, da obe puški spadata v skupno premoženje.

Toženec nadalje zatrjuje, da bi morala spadati v skupno premoženje tudi zakonska spalnica, za to trditev pa ne predlaga novih dokazov.

Prvostopno sodišče je okoliščine v zvezi s spalničnim pohištvom ocenilo v skladu z izvedenimi dokazi ter nato pravilno materialnopravno odločilo. Ugotovilo je, da je tožničina mati kupila opremo za spalnico in jo podarila tožnici. Načelno velja, da se darila zakoncem štejejo za darila, dana obema, vsakdo pa lahko dokaže, da je bilo darilo dano samo enemu od zakoncev. To je tožnica tudi dokazala, s čimer se prvostopno sodišče strinja in je zato torej pravilen zaključek, da je šlo za darilo tožničine matere tožnici, podarjeni predmeti pa ne spadajo v skupno premoženje. Zato je ta del pritožbe tožene stranke neutemeljen.

Glede deležev na nepremičninah so neutemeljene pritožbene trditve tožeče stranke, češ da toženec nasprotnega tožbenega zahtevka ni pravno formalno opredelil. Spremenjeni toženčev zahtevek glede stanovanja je na list. št. 50, glede garaže pa na list. št. 78. Okoliščina, da zahtevek ni vseboval zemljiškoknjižne klavzule, pa je nepomembna, saj toženec s tem delom zahtevka ni uspel in tožeča stranka niti nima pravnega interesa za ta del pritožbe. Sicer pa se proti deležem na nepremičninah pritožujeta obe stranki in vsaka od njiju zahteva zvišanje deležev v lastno korist. Po presoji pritožbenega sodišča nobenih pritožbenih trditev ni mogoče upoštevati, ker so neutemeljene, dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča in njegovi materialnopravni zaključki pa pravilni. Prvostopno sodišče je namreč ustrezno ugotovilo dohodke obeh pravdnih strank, za toženca posebej tudi njegovo honorarno delo in te dohodke tudi pravilno ocenilo. Brez podlage je pritožbena trditev tožene stranke, češ da gre za nasprotja v obrazložitvi, saj je prvostopno sodišče natančno analiziralo dohodke vsake od strank in po časovnih obdobjih ugotavljalo, kateri od zakoncev je imel višje ali nižje dohodke. Brez pomena je poudarjanje ene ali druge stranke o višjih ali nižjih dohodkih v določenih letih, kajti gledano v daljšem časovnem obdobju so bili dohodki obeh precej izenačeni. Tudi ni odločilna okoliščina, da je bilo sporno stanovanje kupljeno leta 1984, ko so bili tožničini dohodki višji od toženčevih, kajti to stanovanje je bilo kupljeno po prodaji prejšnjega stanovanja (kupljenega leta 1973) za 2,500.000 tedanjih din in s pomočjo dveh posojil (304.000 in 570.000 tedanjih din) za nakupno ceno 3,200.000 tedanjih din, torej so se stroški nakupa porazdelili na veliko daljše obdobje. Tudi prvo stanovanje je bilo namreč leta 1973 kupljeno s pomočjo številnih (najmanj petih) posojil. Tudi okoliščina, da tožnica še vedno odplačuje dolgoročno posojilo v znesku 570.000,00 SIT, je za določitev deležev brezpredmetna, ker iz dokumentacije izhaja, da so bila vsa posojila brez revalorizacijske klavzule, tako da je splošno znano, da je postalo odplačevanje po nekaj letih zaradi visoke inflacije za tožnika zanemarljivo breme. Večina kreditov je bilo odplačanih v času trajanja zakonske zveze (1968 do 1989), neodplačani preostanki posojil pa so, kot je navedeno, zanemarljivo majhni in na deleže na skupnem premoženju ne morejo vplivati.

Tožeča stranka zatrjuje, da bi moralo prvostopno sodišče upoštevati tudi okoliščino, da sta pravdni stranki po razvezi zakonske zveze nekaj časa živeli skupaj z otrokom pri materi tožnice, ki je družino tudi delno vzdrževala. Iz opisanega sledi, da je šlo za brezplačno pomoč obema zakoncema in ne samo tožnici, tožeča stranka pa tudi ni ponudila dokazov, s katerimi bi dokazala, da je šlo za izključno darilo tožnici. Brezplačna pomoč obema pa ne more povzročiti zvišanja deleža na skupnem premoženju.

Pri ocenjevanju deležev je prvostopno sodišče upoštevalo tudi tožničino skrb za otroka in delo v gospodinjstvu, pa tudi, da je tožnica upravljala skupno premoženje, čemur toženec ne oporeka.

Nepotrebno je zato ponovno poudarjanje teh okoliščin v pritožbi tožeče stranke, enako kot tudi trditve, češ da je toženec vlagal precej denarja v domačijo svojega očeta. Vse te okoliščine je prvostopno sodišče ugotovilo in ustrezno ocenilo, tem zaključkom pa se pritožbeno sodišče v celoti pridružuje. Tudi okoliščine v zvezi s tožnikovo obrtjo, ki jih navaja pritožba tožene stranke, so v izpodbijani sodbi ustrezno pojasnjene in upoštevane. Pritožbeno sodišče skratka zaključuje, da so bile ugotovljene vse relevantne okoliščine v smislu čl. 59/2 Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih in da je v skladu z merili iz tega člena prvostopno sodišče pravilno ocenilo delež tožeče stranke na skupnem premoženju na 55 %, tožene pa na 45 %. Navedeno razmerje je pravilno, pritožbene trditve, ki mu nasprotujejo pa neutemeljene, zato jih ni mogoče upoštevati.

Ob pravilni ugotovitvi, da je garaža skupno premoženje, je v skladu s prejšnjimi zaključki prvostopno sodišče pravilno določilo deleže na garaži v razmerju 55 % : 45 % in tožencu tudi utemeljeno naložilo izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Glede stanovanja pa je prvostopno sodišče izhajalo iz tega razmerja, še dodatno pa je upoštevalo vložek tožničine matere v obliki darila tožnici v znesku 20.000 tedanjih din, zaradi česar so na stanovanju drugačni solastninski deleži, kot na garaži. Tožeča stranka neutemeljeno zatrjuje nerazumljivost obrazložitve tega dela prvostopne sodbe in zahteva angažiranje izvedenca gradbene stroke. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je izračun deležev popolnoma razumljiv, izvedenec pa nepotreben. Prvostopno sodišče je verjelo tožnici o materinem posojilu, ki je nato postalo darilo, zneska 20.000,00 tedanjih din v času nakupa spornega stanovanja. Toženec sicer oporeka dokazni oceni, češ da bi bili lahko materini prihranki tolikšni, da bi lahko sodelovala pri nakupu stanovanja in da v kritičnem času ni dvignila višjih zneskov deviz, kot izhaja iz devizne hranilne knjižice. Te pritožbene trditve so neutemeljene, ker izražajo zgolj dvom, prvostopno sodišče pa je na podlagi izvedenih dokazov zanesljivo in prepričljivo ugotovilo dejstvo in okoliščine materinega vložka pri nakupu stanovanja, ki je predstavljal darilo tožnici. Pri tem je značilna toženčeva neaktivnost pri nakupu stanovanja, razvidna iz njegove izjave, da ne ve, kaj so tožnica, njena mati in teta delale z denarjem. Vse finančne zadeve je vodila tožnica, skrbela je za nakup stanovanja, za posojila in podobno, zato so prej navedeni toženčevi ugovori ob njegovi neobveščenosti lahko le pavšalni. Utemeljeno je torej bilo verjeti tožnici in njeni materi A.B., zato pritožbene trditve tožene stranke, ki tudi ne predlaga novih dokazov, ne morejo ovreči zanesljivih zaključkov prvostopnega sodišča. Potemtakem je tudi sprejemljiv zaključek o tožničinem deležu na spornem stanovanju v višini 58 % in o toženčevem deležu na tem stanovanju v višini 42 %.

Materino darilo tožnici v višini 20.000 tedanjih din je predstavljalo približno 10 % vrednosti prvega stanovanja (kupnina v letu 1973 je znašala 186.820 tedanjih din). Drugo stanovanje sta pravdni stranki kupili leta 1984 za 2,500.000 din, torej je vrednost prvotnega stanovanja predstavljala 69 % vrednosti novega stanovanja. Materin prispevek, ki je znašal 10 % vrednosti prvega stanovanja, je pomenil le še 7 % vrednosti drugega stanovanja, to pa je tudi vrednost tožničinega posebnega premoženja na tem stanovanju. Preostanek 93 % se deli glede na siceršnje razmerje deležev pravdnih strank (55 % : 45 %) torej znaša tožničin delež 51 %, toženčev pa 42 %. Ob upoštevanju 7 % vrednosti tožničinega posebnega premoženja zaradi darila znaša torej delež tožnice na stanovanju 58 %, toženca pa 42 %.

Pravkar opisano dokazuje, da gre za razumljiv postopek določanja deležev, ne pa nerazumljiv, kot trdi pritožba, zato ga pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Glede na vložek posebnega premoženja v stanovanje je torej utemeljeno razlikovanje deležev na dveh različnih nepremičninah, zato je prvostopno sodišče utemeljeno tudi naložilo toženi stranki izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine za tožničino vknjižbo lastninske pravice na stanovanju.

Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da ni bilo nobenih bistvenih krštitev določb pravdnega postopka, dejansko stanje in materialno pravo pa sta bila pravilno uporabljena. Zato sta pritožbi neutemeljeni in ju je pritožbeno sodišče zavrnilo, izpodbijano sodbo pa potrdilo (čl. 368 ZPP).

Obe stranki sta s pritožbama propadli, zato morata sami trpeti svoje pritožbene stroške. Odgovor na pritožbo tožeče stranke ni prispeval k odločitvi v tej zadevi, zato ga ni bilo mogoče šteti med potrebne stroške, kar pomeni, da mora stroške te vloge pritožbenega postopka tožeča stranka trpeti sama.