Jedro

Sodišče je pri odločanju sicer vezano na odločbo o določitvi funkcionalnega zemljišča, vendar ni nujno, da bi bilo s takšno odločbo funkcionalno zemljišče določeno že v celoti. V vsakem primeru posebej je namreč treba preučiti, kaj (oziroma o čem) je bilo z upravno odločbo že odločeno in na kaj je potemtakem sodišče vezano.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v nov postopek.

II. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog etažnih lastnikov za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi na naslovu C., na parcelah št. 1001/2, 1006/6, 1006/7, 1006/16 in 1005, vse v k. o. X. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da je o določitvi funkcionalnega zemljišča že izdana pravnomočna upravna odločba, ki kot funkcionalno zemljišče k navedeni stavbi določa parcelo 1003/2. 2. Proti sklepu so se etažni lastniki pritožili. Menijo, da v upravnem postopku, iz katerega izvira odločba, na katero se je oprlo sodišče, ni nastopala prava stranka, saj da „skupnost stanovalcev C., ni imela izkazane veljavne pravne subjektivitete“. Predlagatelj je bil torej neobstoječ, poimensko navedeni lastniki pa niso imeli možnosti sodelovati v postopku odločanja. Poleg tega menijo, da upravni organ ni odločil o celotnem funkcionalnem zemljišču; glede vzhodne, severne in južne strani stavbe bi to pomenilo absurdno situacijo, saj bi se s teh strani, kjer so tudi vhodi, praktično onemogočila uporaba oz. vstop. Taki odločitvi pritožniki odrekajo skladnost s temeljnim namenom ZVEtL. Določbi 5. odst. 30. čl. ZVEtL sicer očitajo protiustavnost, saj jih spravlja v neenakopraven položaj. Pritožniki predlagajo, da se zadeva vrne v nov postopek.

3. Nasprotna udeleženka je na pritožbo odgovorila, predlaga njeno zavrnitev in zahteva povračilo stroškov, nastalih ji v zvezi s podanim odgovorom.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ker je napačno razlagalo določbo 5. odst. 30. čl. Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine (ZVEtL).

6. Ta je samo na prvi pogled popolnoma jasna, ko se glasi takole: „Če je bila do uveljavitve tega zakona že izdana pravnomočna odločba o določitvi funkcionalnega zemljišča ali gradbene parcele k posamezni stavbi ali k več stavbam, se ne glede na druge določbe tega zakona v postopku za določitev pripadajočega zemljišča po tem zakonu šteje, da je pripadajoče zemljišče k stavbi oziroma k več stavbam tisto zemljišče, ki je bilo določeno kot funkcionalno zemljišče ali kot gradbena parcela po pravnomočni odločbi o določitvi funkcionalnega zemljišča ali gradbene parcele k posamezni stavbi ali več stavbam.“ Na tej podlagi je to pritožbeno sodišče v več primerih že izreklo, da je sodišče pri odločanju vezano na odločbo o določitvi funkcionalnega zemljišča in da torej ni dopustno določiti pripadajočega zemljišča onkraj meja, začrtanih z upravno odločbo.(1)

7. Vendar ni nujno, da bi bilo s takšno odločbo funkcionalno zemljišče določeno že v celoti. V vsakem primeru posebej je namreč treba preučiti, kaj (oz. o čem) je bilo z upravno odločbo že odločeno in na kaj je potemtakem sodišče vezano.

8. V konkretnem primeru je z odločbo Upravne enota Ljubljana – Izpostave Š. z dne 28. 5. 1996 odločeno, da „Zemljišče par. št. 1003/2 neplodno – 1384 m2, k. o. X predstavlja funkcionalno zemljišče, to je zemljišče, ki je potrebno za normalno uporabo objekta, stoječega na zemljišču parc. št. 1003/1 iste k. o.“ Iz obrazložitve odločbe jasno izhaja, da je bila izdana na zaprosilo skupnosti stanovalcev, naj se ta parcela šteje kot funkcionalno zemljišče. Ker je upravni organ presodil, da parcela 1003/2 ustreza merilom in pogojem prostorskih ureditvenih aktov (gre za zemljišče, pod katerim se nahajajo garaže), je zaprosilu ugodil. Cilj postopka torej ni bila ugotovitev, katero zemljišče je funkcionalno zemljišče stavbe na C. 83-85-87, pač pa ali je točno določena parcela, konkretno 1003/2, funkcionalno zemljišče ali ne. Sodišče je torej vezano na to odločitev, pa na nič drugega. O parcelah, ki so tu sporne, št. 1001/2, 1006/6, 1006/7, 1006/16 in 1005, vse v k. o. X, torej še ni bilo odločeno.

9. Očitek o tem, da v upravnem postopku ni nastopala prava stranka, ni utemeljen. V tem smislu je pravdno sodišče zaradi načela prirejenosti postopkov vezano na upravno odločbo in ne more delovati kot pritožbena instanca upravnega organa, ki je odločbo izdal. Očitno je upravni organ presodil, da je podana tako procesna kot stvarna aktivna legitimacija predlagatelja. Razumljivo je, da ni nujno, da obstaja istovetnost med tem, kdo je bil tedaj v skupnosti stanovalcev in med etažnimi lastniki iste stavbe, ki so to danes, a ta identičnost v ničemer ni ne nujna ne potrebna.

10. Po povedanem je bilo treba sklep razveljaviti in vrniti zadevo v nov postopek (3. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP v zvezi s 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku in 13. čl. ZVEtL), v katerem naj sodišče prve stopnje po drugih kriterijih ZVEtL presodi pogoje za oceno, ali gre pri spornih parcelah za pripadajoče zemljišče ali ne (4. odst. 30. čl. ZVEtL oz. 6. odst. 30. čl. v zvezi s 3. in 4. odst. 7. čl. ZVEtL).

11. Odločitev o pritožbenih stroških je po 3. odst. 165. čl. ZPP pridržana za končno odločbo.

Op. št. (1): Tako npr. sklepi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2308/2012 z dne 10. 4. 2013 in II Cp 2556/2013 z dne 26. 2. 2014, I Cp 967/2014 z dne 13. 8. 2014.